Jedro

Izostanek stališča Vrhovnega sodišča o materialnopravnem naziranju tožnika v ničemer ne ogroža pravne varnosti, preambiciozna pa bi bila tudi opredelitev morebitnega stališča o tem kot prispevka k razvoju prava. Dejstvo je, da tožnik v tem postopku ni terjal povrnitve državi nastale škode, temveč povrnitev lastne „škode“, ki si jo je povzročil, bodisi z zlorabo procesnih pravic bodisi z opustitvijo poklicnih dolžnosti iz malomarnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki je odvetnik, je iz naslova zavarovanja svoje poklicne odgovornosti zahteval od tožene stranke v tem postopku plačilo odškodnine oziroma zavarovalnine za škodo, ki mu je nastala, ker se ni udeležil glavne obravnave v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici K 3/2003 in je zaradi tega moral plačati (poleg kazni tudi) odmerjeno povprečnino ter stroške postopka v iztoževanem znesku 7.511,27 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika z obrazložitvijo, da je zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika namenjeno zavarovanju njegove odgovornosti do tretjih oseb (strank), on sam pa ni tretja oseba, temveč zavarovanec, ki s tem zahteva plačilo lastne škode.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je v predlogu za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, kot bistveno ponudil tezo, da z zavarovanjem njegove poklicne odgovornosti ni krita zgolj tista škoda, ki nastane kateri od strank, temveč je krita škoda, ki nastane „tretji osebi“ – to pa je lahko tudi država (ki jo je utrpela v konkretnem primeru, ker je moral sodni senat preložiti obravnavo); po njegovem gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. 5. Predlog ni utemeljen.

6. Pritrditi je sicer tožniku, da o vprašanju, ki ga problematizira v predlogu, ni sodne prakse Vrhovnega sodišča; vendar izostanek stališča Vrhovnega sodišča o materialnopravnem naziranju tožnika v ničemer ne ogroža pravne varnosti, preambiciozna pa bi bila tudi opredelitev morebitnega stališča o tem kot prispevka k razvoju prava (367. a člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Dejstvo je, da tožnik v tem postopku ni terjal povrnitve državi nastale škode, temveč povrnitev lastne „škode“, ki si jo je povzročil, bodisi z zlorabo procesnih pravic bodisi z opustitvijo poklicnih dolžnosti iz malomarnosti. Ker pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP torej niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena istega zakona).