Jedro

Ima poklicno bolezen - plake parietalne plevre, zaradi katerih pa bolečin nima, niti zmanjšanja zmogljivosti in težkega dihanja, le kašelj, kar tožniku nedvomno povzroča določena neugodja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba v izreku o zamudnih obresti s p r e m e n i, tako da je tožena stranka od prisojenega zneska odškodnine dolžna plačati zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 11.6.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Pritožba tožeče stranke se v preostalem delu, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 11.6.2003 do 9.6.2004, od 10.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 208.583,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 2.000.000,00 SIT je postopek v tem obsegu ustavilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov, še posebno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v zvezi s tem zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik meni, da odškodnina 3.000.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine in zato ni v skladu z določbami 1. in 2. odst. 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Meni, da je prisojena odškodnina prenizka, ob upoštevanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je tožnik že pretrpel in jih bo moral glede na predviden potek njegove bolezni z diagnozo -spremembe na rebrni in preponski mreni - plevralni plaki. Sodišče pri odločanju o denarni odškodnini za telesne in duševne bolečine ni dovolj upoštevalo tožnikove starosti, ki je eden od bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na pravično in primerno višino denarne satisfakcije. Sodišče bi moralo upoštevati zlasti individualne okoliščine obravnavanega primera, kakor tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa v podobnih primerih. Tožnik je še mlad, star komaj 34 let, kar pomeni, da bi ob normalnih pogojih moral biti na vzponu proti vrhuncu svojih sposobnost in aktivnosti, tako na delovnem oz. poslovnem, kot na družinskem področju. Za vse to pa je prikrajšan izključno zaradi azbestne bolezni. Od ugotovitve azbestne bolezni je opravil že več pregledov, rentgenskih in CT slikanj, spirometrijo in merjenje difuzijske kapacitete pljuč. Ima težave z dihanjem, kašljem, bolečinami v prsih in pod lopaticama, znojenjem ter nespečnostjo. Tožnik je še vedno prepričan, kljub izvedenskemu mnenju, da težave najverjetneje niso povezane z azbestno boleznijo, z gotovostjo pa jih tudi ni mogel izključiti, da so njegove težave povezane prav z azbestno boleznijo. Začele so se pojavljati nekoliko prej, preden je bila bolezen diagnosticirana. Res medicinska doktrina pravi, da plaki običajno ne povzročajo funkcionalnih posledic, možna pa so odstopanja. Z azbestno boleznijo je bilo porušeno tožnikovo duševno zdravje, saj živi pod stalnim in intenzivnim strahom pred poslabšanjem bolezni, ki jo dobro pozna, saj živi v okolju, ki je močno obremenjeno z azbestnimi bolniki, za azbestno boleznijo je zbolela tudi njegova mati. Zato zelo dobro ve in se zaveda, da lahko njegova bolezen zelo hitro napreduje ali se razvije v najhujše oblike. Splošno znano je, da ljudje, ki so bili izpostavljeni azbestnemu prahu, lahko z veliko večjo verjetnostjo od tistih, ki mu niso bili izpostavljeni, zbolijo za pljučnim rakom. Možnost za razvoj pljučnega raka pa povečuje tudi izpostavljenost ionizirajočemu sevanju. Temu je bil tožnik že izpostavljen in bo tudi v bodoče, pri čemer je z leti in s številnimi slikanji zagotovo prejel že visoko oz. nadpovprečno količino ionizirajočega sevanja. Tako sevanje pa lahko poleg raka povzroči tudi poškodbo genetskega materiala, vključno s prenosom okvarjenega materiala na potomce, kar je vsekakor pomembno ob dejstvu, da je tožnik star komaj 34 let in si družine še ni ustvaril. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča, ki temelji predvsem na izvedenskem mnenju, da pri njemu ni podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti. To je pri njemu pogojeno z močno psihično obremenjenostjo zaradi neprestanega razmišljanja o bolezni, o napredovanju bolezni in z njo povezanim trpljenjem ter v končni fazi smrtjo. Tožnik je postal depresiven, brezvoljen in ohromljen za kakršnokoli aktivnost in druženje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da depresija ni posledica azbestne bolezni. Spremembe so bile pri tožniku na rentgenskem posnetku vidne že v letu 1998, kar je vsekakor imelo vpliv na tožnikovo duševnost ob znanem dejstvu, da je vsezkozi živel v okolju, ki je bilo nadpovprečno obremenjeno z azbestnimi bolniki in ob dodatni dedni obremenjenosti, saj je zbolela tudi njegova mati. Tožnikovo življenje se je zaradi azbestne bolezni bistveno spremenilo, saj veliko aktivnosti, ki jih je prej z lahkoto in z veliko voljo opravljal ne zmore več. Zato meni, da je sodišče zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo. Pritožuje se zoper sodbo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Zamudne obresti mu pripadajo po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 11.6. do 27.6.2003 ter po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.6.2003 (ko je prenehal veljati ZPOMZO-A) dalje do končnega plačila. Ne strinja se tudi z odmero stroškov, saj so bile s strani tožene stranke in stranskega intervenienta vložene vloge, ki niso z ničemer pripomogle k razjasnitvi stvari.

Tožena stranka se po pooblaščenki pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer v delu, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine, ker smatra, da tožniku iz tega naslova pripada odškodnina le v višini 500.000,00 SIT in ne 1.000.000,00 SIT, v delu, ki zadeva strah, ker smatra, da je primerna odškodnina iz tega naslova 1.500.000,00 SIT, namesto dosojenih 2.000.000,00 SIT in v delu, ki zadevo odmero pravdnih stroškov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni ter tožeči stranki prizna stroške pritožbenega postopka oz. da se pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Meni, da ker pri tožniku bolečin, ki jih on navaja, ni mogoče pripisovati, tako kot to pravilno povzema sodišče prve stopnje - izpostavljenosti azbestu, in ker so vse preiskave, ki jih je tožnik opravil, neboleče in ne neprijetne, meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova le 500.000,00 SIT. Dejstvo je, da kljub navedbi izvedenca, da so CT in rentgenska slikanja za telo obremenjujoča, kakšnega konkretnega dokaza o obstoju škode iz tega naslova ni. Kot navajajo izvedenci, tudi CT preiskava ni potrebna na vsaki dve do tri leta, v kolikor ne gre za poslabšanje bolezni, za katero pa ni mogoče napovedati, ali in kako se bo razvijala. Tožnik pa je bil do sedaj podvržen samo eni CT preiskavi, ki je najbolj obremenjujoča za človeški organizem. Previsoko je dosojena odškodnina za strah, saj je sodišče premalo upoštevalo znano tožnikovo depresivno naravnanost, ki ni v zvezi z azbestno boleznijo. Pretirano je po mnenju izvedenca poudarjanje strahu pri tožniku zato, ker je njegova bolezen zaenkrat omejena le na blage spremembe rebrne in preponske mrene v obliki plevralnih plakov. Ker sodišče pri tožniku ni ugotovilo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožena stranka meni, da tožeča stranka po temelju ni uspela 100%, ampak samo 66% (za strah in telesne bolečine). Zato so tudi stroški previsoko odmerjeni.

Na pritožbo tožnika je tožena stranka odgovorila in pritožbene trditve prerekala in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba tožeče stranke je deloma utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Ker obe pritožbi izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, je pritožbeno sodišče obe pritožbi v tem delu obravnavalo skupaj.

Tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka, tožena stranka pa, da je previsoka. Pravdni stranki sicer očitata sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tega očitka pa ne kokretizirata. Njuna nadaljnja graja se nanaša na uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato preizkušalo materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje izhajajoč iz v sodbi ugotovljenih dejstev. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse dejanske odločilne okoliščine, tudi materialnopravno je odločitev o glavni stvari v tem delu pravilna, niti ni sodišče prve stopnje storilo nobenih postopkovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah (in tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, o čemer bo govora v nadaljevanju) odločalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca mag. T. ter zaslišanja tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu zbolel. Ima poklicno bolezen - plake parietalne plevre, zaradi katerih pa bolečin nima, niti zmanjšanja zmogljivosti in težkega dihanja, le kašelj, kar tožniku nedvomno povzroča določena neugodja. Tožnik je bil velikokrat na zdravniških pregledih, dvakrat rentgensko slikan in opravil CT preiskavo in bil pri tem izpostavljen ionizirajočemu sevanju (kar je za telo obremenjujoče), dvakrat opravil spirometrijo in enkrat merjenje difuzijske kapacitete pljuč za ogljikov monoksid (kar je sicer neboleče, vendar nekoliko naporno). Tovrstne preglede in preiskave bo moral tožnik opravljati tudi v bodoče (na dve do tri leta) zaradi kontrole (ev. napredovanja) bolezni oz. razvoja druge "azbestne bolezni". Zdravljenja sedaj ne potrebuje, njegovo zdravstveno stanje je dobro in stabilno (spirometrija ne kaže na slabšanje). Prognoza tožnikove bolezni pa je nejasna, saj njenega razvoja ni mogoče jasno napovedati. Po izvedenskem mnenju je le minimalna verjetnost za razvoj azbestoze (ni pa izključena). Zato je strah pri tožniku objektivno upravičen. Tožnik bolezen pozna, tudi njegova mati je azbestna bolnica. Strah se pri tožniku kaže v zaznavanju bolečin, občutkih težkega dihanja ob naporih, zmanjšanju zmogljivosti, dodatno pa vpliva tudi na tožnikovo depresivno naravnanost (ki pa ni pogojena z azbestno boleznijo). Po izvedenskem mnenju je bila namreč depresivna motnja pri tožniku najbolj izražena v letu 1998, ko azbestna bolezen pri tožniku še ni bila ugotovljena. Živi pa tožnik v okolju, obremenjenem z obolevnostjo in smrtnostjo zaradi azbestnih obolenj. Star je šele 34 let. Vse te ugotovitve so bile podlaga sodišču prve stopnje za prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.000.000,00 SIT in za strah v višini 2.000.000,00 SIT. Vsa zgoraj ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, ob upoštevanju načela individualizacije, to je konkretnih okoliščin primera in tudi ob upoštevanju sodne prakse, ko primerja odškodnino z odškodninami v drugih podobnih primerih. Oba kriterija sta bila pravilno upoštevana. Prisojena odškodnina je primerno umeščena v okvir sodne prakse. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo težave, ki jih ima tožnik s kašljem, ne pa drugih bolečin, težav, katere je izvedenec izključil in nasprotna tožnikova pritožbena trditev ne drži. Izvedensko mnenje je jasno: bolečin, ki jih navaja tožnik, ni mogoče pripisati izpostavljenosti azbestu; pri tožniku ni ugotovljenih sprememb v pljučni ali prsni mreni, ki bi bile lahko boleče (list. št. 42 spisa - 4. točka izvedenskega mnenja). Le kašlja izvedenec ne izključuje (tč. 7 izvedenskega mnenja), kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik še vedno vztraja, da so njegove težave (težko dihanje, bolečine v prsih in pod lopaticama, znojenje, nespečnost) posledica plakov, vendar ob takem mnenju in ugotovitvah izvedenca, drugih dokazov, ki bi to potrjevali, ni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ovrednotilo le tiste težave in nevšečnosti, ki jih tožnik ima in jih bo gotovo v bodoče tudi imel in prav (zgolj) ob upoštevanju tožnikove starosti 34 let, je po mnenju pritožbenega sodišča, prisojena odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT iz tega naslova primerna. Poudarek je namreč tudi na bodoči škodi, skladno z določbo 203. člena ZOR (ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika). Jasno je, da tožnik ima določene težave s kašljem in opraviti je moral že vrsto pregledov in več preiskav, katerim bo podvržen tudi v bodoče, saj je prognoza bolezni odprta, nejasna. Zato seveda ni mogoče slediti pritožbi tožene stranke, ki vsega navedenega ne upošteva, ampak zreducira vse le na eno CT preiskavo in da tožnik bolečin nima.

V primernem znesku je prisojena tudi odškodnina za strah v višini 2.000.000,00 SIT. Strah je pri tožniku tudi po izvedenskem mnenju visoke stopnje, saj je prognoza njegove bolezni odprta, nejasna in kljub temu, da izvedenec ni potrdil povezave med depresijo (pri tožniku) z azbestnim obolenjem, je sodišče prve stopnje utemeljeno pri tožniku upoštevalo to individualnost (depresivno naravnanost tožnikove osebnosti) in to toliko kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Prav vsled tega je strah pri tožniku namreč večji, kot izhaja iz izvedenskega mnenja "da psihiatrične bolezni lahko vplivajo na doživljanje organskih bolezni, še zlasti na doživljanje strahu v povezavi s temi boleznimi, ki ga običajno ojačijo (tč. 9 izvedenskega mnenja). To in tudi dejstvo, da je tudi tožnikova mati azbestna bolnica, in da tožnik živi v "obremenjenem" okolju, je bilo upoštevano pri odmeri odškodnine za strah in sta pritožbi obeh pravdnih strank v tem delu zato neutemeljeni.

Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbi, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi plakov. Za tak zaključek v dokaznem gradivu ni podlage. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da "sedanja" bolezen tožnika funkcionalno ne ovira in tožniku ne zmanjšuje življenjske aktivnosti. Funkcija pljuč je v mejah normale. Le v primeru, da bi se razvila azbestoza, se lahko pojavi odpovedovanje dihalne funkcije. To pa pri tožniku sedaj ni prisotno. Tožnik še vedno vztraja, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti pogojeno z močno psihično obremenjenostjo zaradi neprestanega razmišljanja o bolezni in o napredovanju bolezni, ne strinja se, da depresija ni posledica azbestne bolezni. Ni mu mogoče pritrditi. Tudi v tem delu je izvedensko mnenje jasno, ko navaja, da je bila depresivna motnja pri tožniku najbolj izražena v letu 1998, ko azbestna bolezen pri tožniku še ni bila ugotovljena, in da tudi pri psihiatru ni bila nikoli anamnestično izpostavljenost azbestu navedena kot vzrok za depresijo (tč. 9 izvedenskega mnenja). Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi plakov niso zmanjšane, zato ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Upravičeno pa pritožba graja prvostopenjsko odločitev glede teka zamudnih obresti. Pravilno je sicer odločeno glede začetka teka le teh, od 11.6.2003 dalje, kar tudi za pritožbo ni sporno, in sicer po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero. Ker pa je dne 28.6.2003 stopil v veljavo Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS, št. 56/2003), ki več ne ureja temeljne obrestne mere, pripadajo tožniku od tedaj dalje obresti po predpisani obrestni obrestni meri in ne, kot je materialnopravno zmotno odločilo sodišče prve stopnje, od 10.6.2003 dalje do plačila.

Neutemeljeno se pravdni stranki pritožujeta tudi zoper stroškovno odločitev. Stranski intervenient je podal le eno vlogo - odgovor na tožbo, tožena stranka pa je v vlogi z dne 25.1.2004 podala pripombe na izvedensko mnenje (list. št. 62-63 spisa), v vlogi z dne 7.6.2004 pa prerekala navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 28.5.2004 in glede na skrčitev zahtevka, katere so tiste "nepotrebne" vloge, pa tožnik v pritožbi ne kokretizira. Nima prav niti pritožba tožene stranke. Tožnik je v pravdi po temelju v celoti uspel, vsled obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu ne delovnem mestu. Ugovora o podanem temelju le do 66%, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. Njegov uspeh po višini pa je bil le 30%; prisojena mu je bila odškodnina le v višini 3.000.000,00 SIT.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi stvari, tožeča stranka pa je uspela le v neznatnem delu (glede obresti), ne pa glede odločitve o glavni stvari. Zato odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 154. in 155. ter 165. člena ZPP.