Jedro

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju mag. T., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. členu ZOR upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot tudi trajanje in intenziteto prestanega strahu, starost tožnika, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki povrniti 736 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik je bil v času od 12.9.1988 do 14.3.1990 ter od aprila 1990 dalje zaposlen pri toženi stranki in pri delu ves čas izpostavljen azbestnemu prahu. Pristojna interdisciplinarna komisija je 12.11.2001 pri tožniku verificirala poklicno bolezen - plevralne plake, zaradi česar je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 12.000.000 SIT (kasneje skrčeno na 10.000.000 SIT) s pripadki.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnino v znesku 1.000.000 SIT, za strah 2.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obrestnem delu, sicer pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe v celoti in to po njegovih navedbah "iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Prepričan je, da prisojena mu odškodnina v višini 3.000.000 SIT ne pomeni pravične denarne odškodnine, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso v primerih podobnih obolenj. Tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirana, revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Neupoštevne so zato revizijske trditve, ki skušajo te ugotovitve izpodbijati (kot npr. trditev, da je depresija posledica azbestne bolezni) ali relativizirati.

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. V konkretnem primeru izstopa predvsem dejstvo, da trenutna azbestna bolezen tožniku ne povzroča zmanjšanja življenjske aktivnosti, da zaradi azbestne bolezni nima telesnih bolečin (le kašelj, kar sta sodišči ustrezno upoštevali pri odmeni za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin), da bo tudi v prihodnosti moral opravljati preiskave, da je njegov strah objektivno utemeljen zaradi možnosti napredovanja azbestoze (možnost za napredovanje bolezni je izvedenec sicer ocenil kot minimalno), da pa sedanja oblika azbestne bolezni ni objektivno gledano za življenje neposredno ogrožujoča bolezen in, da je tožnik star šele 34 let. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožnikov primer individualizitajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Res je bila v zadevah, na katere se sklicuje tožnik, prisojena višja odškodnina. Bolj kot tem, je obravnavani primer podoben tistim, ki so bile predmet zadev II Ips 805/05 in II Ips 752/06, v katerih je bil za podobno obolenje oškodovancem prisojen celo nižji znesek zadoščenja.

S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da so bile pri tožniku ugotovljene spremembe na reberni in preponski mreni- plevralni plaki. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju mag. T., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot tudi trajanje in intenziteto prestanega strahu, starost tožnika, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti v dovoljenem delu razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločalo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.