Jedro

Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium).

Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj.

Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ.

Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti njeno prenehanje, je nasprotujoče predhodnemu soglasju prvotne služnostne upravičenke k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je bilo v okoliščinah primera izjemnega pomena za nadaljnji potek dogodkov v zvezi z izgradnjo in obratovanjem poslovno parkirne garažne hiše, pa tudi v zvezi s pogoji za prodajo gospodujočih nepremičnin s strani prvotne služnostne upravičenke po vknjižbi stvarne služnosti.

Izrek

I. Revizijam se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v drugi točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v drugi točki izreka, ki se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da je pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 5. 2003, sklenjena med Republiko Slovenijo kot lastnico zemljišča, A. kot uporabnikom zemljišča in Mestno občino Ljubljana kot služnostnim upravičencem, dne 7. 3. 2020 prenehala veljati."

II. Tožeča stranka mora plačati za stroške postopka: -prvi toženki 2.068,27 EUR, -prvi stranski intervenientki 671,97EUR in -drugi stranski intervenientki 1.190,60 EUR, vse v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

**Odločitvi in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 5. 2003, sklenjena med Republiko Slovenijo kot lastnico zemljišča, A. kot uporabnikom zemljišča in Mestno občino Ljubljana kot služnostnim upravičencem (v nadaljevanju Služnostna pogodba), dne 7. 3. 2020 prenehala veljati (II. točka izreka). Na ta dan naj bi potrditvah tožeče stranke iztekel odpovedni rok, opredeljen v njeni izjavi o odpovedi Služnostne pogodbe, podani na podlagi 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Svojo presojo o ne-upoštevnosti 333. člena OZ je (v okoliščinah primera) oprlo na dve stališči. Po prvem izključujeta upoštevnost 333. člena OZ specialni določbi 220. in 221. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki urejata možnost prenehanja služnosti na podlagi pravnega posla. Z drugim stališčem je upoštevnost 333. člena OZ izključilo z razlago 3. člena Služnostne pogodbe, po katerem je bila prava stvarna služnost ustanovljena za čas funkcioniranja objekta-poslovno-parkirne garažne hiše "B.". Pomen te pogodbene določbe je razumelo kot opredelitev namena ustanovljene služnosti (ta koristi objektu in ne zemljišču) in hkrati kot določno opredeljeno časovno omejitev. S to utemeljitvijo je izključilo razlago, po kateri bi bila Služnostna pogodba sklenjena za nedoločen čas.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo prenehanje veljavnosti Služnostne pogodbe (II. točka izreka).

4. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da SPZ v členih od 220 do 224, s tem ko ureja posebne načine prenehanja stvarne služnosti, prilegajoče se njenim značilnostim in posebnostim, ne izključuje možnosti njenega prenehanja, izhajajoče iz uporabe obligacijskopravne ureditve veljavnosti pogodb in prenehanja obveznosti (vključno z odpovedjo trajnega dolžniškega razmerja po 333. členu OZ), odnosa kavzalnosti med obligacijskim in stvarnopravnim poslom (tj. med pravnim poslom in vknjižbo v smislu prvega odstavka 215. člena SPZ) ter izpeljave posledic tega odnosa skozi določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) o izbrisni tožbi. Pritožbeno sodišče je z navedenimi argumenti utemeljilo, da SPZ ni _lex specialis_ nasproti OZ, da bi pravila o prenehanju stvarne služnosti iz navedenih členov izpodrivala pravila o prenehanju pogodb, ki v celoti veljajo tudi za pogodbo o ustanovitvi služnosti. V tako očrtanem pravnem okviru je nato zavzelo naslednji stališči: (1) v Služnostni pogodbi z besedilom, da je s pogodbo ustanovljena služnost "_za čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garažne hiše_," ni zamejeno trajanje služnosti, temveč gre za opredelitev razloga ustanovitve in namembnosti služnosti; (2) četudi bi šlo za pogodbeno določitev trajanja, gre po naravi stvari (dolgotrajnosti objekta) za tako nedoločeno in nepredvidljivo dolgo dobo, da se ta ne razlikuje bistveno od trajnega razmerja v smislu OZ (oz. se bistveno razlikuje od razmerja za določen ali določljiv čas). Pritožbeno sodišče je z navedenimi stališči utemeljilo upoštevnost 333. člena OZ v okoliščinah primera. To predpostavlja pravico tožeče stranke, da poda izjavo o odpovedi Služnostne pogodbe, četudi zaradi odsvojitve gospodujočih nepremičnin ni več služnostna upravičenka.

**Dopuščena revizijska vprašanja**

5. Vrhovno sodišče je s sklepi III DoR 67/2023, III DoR 72/2023 in III DoR 71/2023 z dne 22. 8. 2023 na predlog vlagateljev revizij, dopustilo naslednja revizijska vprašanja.

_Na predlog prve toženke:_ Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da sme prvotni lastnik gospodujoče nepremičnine odstopiti od Pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003, po tem, ko mu je ostala le še zaveza plačevanja nadomestila za plačilo služnosti, lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini pa je prenesel na novega pridobitelja, pri čemer pri prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo odslej deležen vseh koristi od služnosti? Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožničina odpoved pogodbe po 333. členu OZ pravno učinkovita, ker je bila po tej pogodbi služnost ustanovljena "za čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garažne hiše", kar je štelo za nedoločen čas, saj je štelo, da gre za opredelitev razloga ustanovitve in namembnosti služnosti in ne zamejitev trajanja služnosti? _Na predlog prvega stranskega intervenienta:_ Ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča v izpodbijani odločbi, da je Pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003 mogoče odpovedati na podlagi določbe 333. člena OZ - in da je torej odpoved tožeče stranke z dne 7. 3. 2019 pravno učinkovita? _Na predlog drugega stranskega intervenienta:_ Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da lahko tožeča stranka, ki ni več služnostna upravičenka (ni več lastnica gospodujoče nepremičnine), veljavno enostransko odstopi od celotne pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti (brez utemeljenega razloga oziroma iz okoliščin na svoji strani) in s tožbo na tej podlagi zahteva ugotovitev prenehanja veljavnosti pravnega temelja, na podlagi katerega je nastala stvarna služnost, ki je še vedno vpisana v zemljiško knjigo in se še vedno izvršuje? Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da s pogodbeno določbo: "_stvarno služnost iz 2. člena te pogodbe dovoli lastnik zemljišča v korist služnostnega upravičenca oz. njegovega pravnega naslednika za čas funkcioniranja objekta - poslovno-parkirne garažne hiše "B._", čas trajanja služnostne pravice ni določen oziroma določljiv in da se šteje, da je pogodba o ustanovitvi služnostne pravice sklenjena za nedoločen čas?

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagajo prva toženka, prvi in drugi stranski intervenient pravočasne revizije.

**Povzetek revizijskih navedb prve toženke**

7. Prva toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Ugotovitev prenehanja veljavnosti pravnega temelja, na podlagi katerega je nastala služnost, po stališču prve toženke učinkuje tudi na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, ker je s tem podan pogoj za izbris služnosti iz zemljiške knjige. Zato je po njenem mnenju potrebno za presojo prenehanja veljavnosti služnostne pogodbe uporabiti SPZ in ne OZ. Opozarja nadalje, da je bila odplačna služnost dogovorjena tudi v korist pravnih naslednikov tožnika, za prenos obveznosti plačila dogovorjene odmene pa bi morala poskrbeti tožeča stranka sama. Izpostavlja izigravanje dogovora strank, ki je bil dosežen kot pogoj za pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo; in ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Meni nadalje, da bi pogodbene stranke, če bi želele skleniti služnostno pogodbo za nedoločen čas, to izrecno navedle v sami pogodbi. Vendar so se vse izrecno strinjale z določbo 3. člena Služnostne pogodbe, ki trajanje služnosti omejuje na čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garažne hiše. Očita, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da zgolj delni odstop od pogodbe ni možen; in da bi bilo nepravično, da bi lahko tožeča stranka odstopila zgolj od svoje obveznosti, na drugi strani pa je tožena stranka svoj del zaveze iz pogodbe že izpolnila oziroma še vedno trpi izvrševanje služnosti na svoji nepremičnini. Na ta način bi se lahko vsakdo kadarkoli rešil plačevanja nadomestila za izvrševanje služnosti - podal bi enostransko odpovedno izjavo, lastnik služeče nepremičnine pa bi moral nato vlagati izbrisne tožbe na podlagi 243. ZZK-1. Tožeča stranka se je ob podpisu Služnostne pogodbe zavedala, da se služnost ustanavlja tudi za njene pravne naslednike, prav tako se je ob prenosu lastninske pravice zavedala, da s tem ni prenesla obveznosti plačila odmene za predmetno služnost. **Povzetek revizijskih navedb prvega stranskega intervenienta**

8. Prvi intervenient vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se za Služnostno pogodbo uporabljajo pravila obligacijskega prava, vendar le v delu, v katerem teh pravil ne izključuje specialna ureditev SPZ. Meni, da Služnostna pogodba ne daje podlage za redno odpoved, podlage za redno odpoved pa ne daje niti zakon, saj 221. člen SPZ, ki ureja prav prenehanje stvarne služnosti na pravnoposlovni podlagi, izrecno določa, da služnost lahko preneha na podlagi pravnega posla med lastnikoma gospodujoče in služeče nepremičnine in z izbrisom iz zemljiške knjige. Tudi sicer je zaključek pritožbenega sodišča o učinkovanju odpovedi pravno nevzdržen. Če se namreč za služnostno pogodbo uporabljajo določbe 333. člena OZ (kot napačno sklepa pritožbeno sodišče), potem ta določba v enaki meri velja tudi za položaj služnostnega zavezanca. Meni nadalje, da Služnostna pogodba ne ustvarja trajnega dolžniškega razmerja, ker je bila služnost ustanovljena za jasno določeno časovno obdobje, in sicer za "za čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garažne hiše" (3. člen Služnostne pogodbe). Zmotnost stališč iz izpodbijane odločbe dobi po mnenju prvega stranskega intervenienta dodatno razsežnost v položaju, ko pogodbo o ustanovitvi služnosti želi odpovedati oseba, ki ni (več) lastnik gospodujočih zemljišč. To velja za konkreten primer. Pritožbeno sodišče je samo izpostavilo, da se v tem primeru učinki odpovedi raztezajo ne le na stranki Služnostne pogodbe, temveč tudi na tretje osebe - v tem primeru na prvega stranskega intervenienta (in tudi drugega stranskega intervenienta) kot enega izmed sedanjih lastnikov gospodujočih zemljišč - in sicer v obliki nevarnosti izbrisa vknjižene služnosti v primeru vložitve izbrisne tožbe s strani služnostnega zavezanca. Opozarja še, da bi učinkovanje odpovedi izrazito poseglo tudi v načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Izpodbijana odločba namreč sporoča, da se v zvezi z vknjiženimi stvarnimi služnostmi ni mogoče zanesti na stanje v zemljiški knjigi, saj morajo udeleženci v pravnem prometu računati z okoliščino, da so glede (nadaljnjega) obstoja stvarne služnosti v celoti prepuščeni arbitrarni odločitvi tistega nekdanjega lastnika gospodujočih zemljišč, ki je sklenil služnostno pogodbo.

**Povzetek revizijskih navedb drugega stranskega intervenienta**

9. Drugi stranski intervenient vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da ima stvarna služnost značilnost vključene akcesorne pravice. Zato ni treba, da bi (zavezovalni in razpolagalni) pravni posel, ki je pravni temelj prenosa lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini, vseboval posebno izjavo odsvojitelja o prenosu stvarne služnosti. Odpoved izvedeni pravici je zato pravni temelj pravnoposlovnega prenehanja te pravice. Vendar po prvem odstavku 130. člena OZ s pravnim poslom (enostranskim ali dvostranskim) ni mogoče (pravno učinkovito) povzročiti nastanka obveznosti za tretjega (nekoga, ki ni stranka tega pravnega posla). Po mnenju drugega stranskega intervenienta se lahko na podlagi smiselne uporabe 130. člena OZ sklene, da odpoved izvedeni pravici začne pravno učinkovati (povzroči prenehanje) šele, ko imetnik izvedene pravice izreče soglasje k taki odpovedi. Da bi stvarna služnost prenehala, morata torej lastnik gospodujoče nepremičnine in lastnik služeče nepremičnine skleniti pogodbo o prenehanju stvarne služnosti, tj. tako imenovana pogodba o odpustu služnosti. Sodišče druge stopnje zato po mnenju drugega stranskega intervenienta ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da lahko tožeča stranka, ki ni več služnostna upravičenka (ni več lastnica gospodujoče nepremičnine), veljavno enostransko odstopi od celotne pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti (brez utemeljenega razloga oziroma iz okoliščin na svoji strani) in s tožbo na tej podlagi zahteva ugotovitev prenehanja veljavnosti pravnega temelja, na podlagi katerega je nastala stvarna služnost, ki je še vedno vpisana v zemljiško knjigo in se še vedno izvršuje. Takšnega upravičenja materialno pravo tožeči stranki ne daje. Poudarja nadalje, da, četudi gre za daljše časovno obdobje, to ne pomeni, da pogodbene stranke niso časovno zamejile trajanja stvarne pravice. Upoštevna pogodbena določba se glasi: "Stvarno služnost iz 2. člena te pogodbe dovoli lastnik zemljišča v korist služnostnega upravičenca oz. njegovega pravnega naslednika za čas funkcioniranja objekta - poslovno-parkirne garažne hiše B." Citirano pogodbeno določilo po mnenju drugega stranskega intervenienta povsem ustrezno in v zadostni meri opredeljuje čas trajanja služnostne pravice skladno namenu njene ustanovitve.

**Povzetek navedb odgovora tožeče stranke na revizije**

10. V odgovoru tožeča stranka pojasnjuje, da je ves čas trdila, da je Služnostno pogodbo v skladu s 333. členom OZ odpovedala z enoletnim odpovednim rokom in da torej od pogodbe ni odstopila, kot se zmotno navaja. Pogodbe o ustanovitvi služnosti so po mnenju tožeče stranke zavezovalne pogodbe obligacijskega prava, zato zanje veljajo vsa splošna pravila obligacijskega prava, vključno s 333. členom OZ, saj ta določba ni v nasprotju s SPZ. V primeru prenehanja služnostne pogodbe, npr. na podlagi odpovedi kot v konkretnem primeru, služnost sama po sebi še ne preneha, saj le-ta na pravnoposlovni podlagi nastane in preneha z vpisom oz. izbrisom iz zemljiške knjige. V tem primeru je, tako tožeča stranka, lastnik služeče nepremičnine upravičen zahtevati njen izbris iz zemljiške knjige, na primer z izbrisno tožbo na podlagi 243. člena ZZK-1. Pri tem se sklicuje na besedilo 243. člena ZZK-1, ki kot podlago za zahtevek za izbris stvarnih pravic iz zemljiške knjige predvideva tudi razveljavitev ali razvezo zavezovalnega pravnega posla in javno dostopno odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1314/2010 z dne 15. 9. 2010. Opozarja, da je trdila, da je služnostna pogodba med strankami vzpostavila trajno dolžniško razmerje, katerega trajanje ni bilo določeno, saj čas trajanja "za dobo funkcioniranja poslovno-parkirne garažne hiše" ni ne določen ne določljiv in lahko traja neomejeno oz. neskončno. Takšno je bilo tudi razumevanje trajanja dolžniškega razmerja (tj. za nedoločen čas) s strani toženih strank do naroka dne 2. 6. 2022. Tožeča stranka poudarja, da je drugotožena stranka (kot je prvostopno sodišče samo povzelo njene navedbe pod točko 3 svoje sodbe) sama izrecno navajala, da so se pogodbenice jasno zavedale, da ustvarjajo finančno obveznost tožeče stranke do druge toženke za nedoločen čas.

11. Revizije so utemeljene.

**K razlogom procesne narave**

12. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena vprašanja v obravnavanem primeru naslavljajo zgolj dileme materialnopravne narave. Zato revizijske navedbe, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka, presegajo okvir dopuščenih revizij. Vrhovno sodišče teh trditev ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo odgovora drugega stranskega intervenienta na reviziji prve toženke in prvega stranskega intervenienta. Drugi stranski intervenient namreč ni imel položaja stranskega intervenienta na strani tožeče stranke, ki ima kot nasprotna stranka na podlagi 375. členu ZPP pravico do odgovora na vložene revizije.

13. Ugotovitveni tožbeni zahtevek se je glasil: "Ugotovi se, da je pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 5. 2003, sklenjena med Republiko Slovenijo kot lastnico zemljišča, A. kot uporabnikom zemljišča in Mestno občino Ljubljana kot služnostnim upravičencem, dne 7. 3. 2020 prenehala veljati." Tožeča stranka ga je utemeljevala z izjavo o odpovedi navedene pogodbe z dne 6. 3. 2019 in iztekom v tej izjavi opredeljenega enoletnega odpovednega roka (prim. 13. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in prilogo A4). Pri tem se je opirala na 333. člen OZ in trditev, da navedena pogodba vzpostavlja trajno dolžniško razmerje, trajanje tega razmerja pa ni določeno.

14. OZ v splošnem delu razlikuje med odstopom od pogodbe (prim. 103. člen in nasl.) in odpovedjo trajnega dolžniškega razmerja, urejeno v 333. člen OZ. V obeh primerih enostransko dejanje - izjava volje lahko sproži prenehanje dolžniškega razmerja, kar je predmet spora. Vendar, upoštevaje sumarno povzet predmet spora, bo Vrhovno sodišče upoštevalo, da se z dopuščenimi vprašanji naslavlja možnost učinkovite odpovedi navedene pogodbe, četudi se na nekaterih mestih zmotno tu sporno izjavo tožeče stranke poimenuje odstop od pogodbe. Na opisano terminološko nedoslednost z vidika navedenih, v splošnem delu OZ opredeljenih pojmov, tožeča stranka v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja.

**Dopuščena vprašanja v luči nosilnih stališč in okoliščin primera**

15. Pravdne stranke so 19. 5. 2003 sklenile Služnostno pogodbo, na podlagi katere je bila ustanovljena stvarna služnost na delu nepremičnine, parc. št. 350 k.o. ... (služeče zemljišče), v lasti prve toženke in v uporabi druge toženke. Dogovorjeno je bilo, da "Stvarno služnost iz 2. člena te pogodbe dovoli lastnik zemljišča v korist služnostnega upravičenca oz. njegovega pravnega naslednika za čas funkcioniranja objekta - poslovno-parkirne garažne hiše B." (prvi odstavek 2. člena Služnostne pogodbe). Iz besedila zemljiškoknjižnega dovolila (5. člen Služnostne pogodbe) izhaja, da se dovoljuje vknjižba služnostne pravica izgradnje, vožnje in vzdrževanja poti v izmeri 672 m2, "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše." V uvodni izjavi Služnostne pogodbe je zapisano, da objekt "B." potrebuje urejen dovoz in izvoz po zemljišču parc. št. 350, k.o. ..., prav tako so v njej opredeljene gospodujoče nepremičnine. V Služnostni pogodbi je bila za ustanovitev služnosti določena obveznost služnostnega upravičenca, da drugi toženki plačuje letno odškodnino v višini 1,879.823,00 SIT, ki se letno indeksno usklajuje (drugi odstavek 3. člena Služnostne pogodbe), kar je tožnica plačevala 17 let od sklenitve pogodbe (do leta 2020).

16. Tožeča stranka je po sklenitvi Služnostne pogodbe 6. 12. 2004 prodala gospodujoče nepremičnine, vendar ob prenosu lastninske pravice ni uredila tudi prenosa obveznosti plačila dogovorjene letne odškodnine za ustanovitev služnosti. Kot sledi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, tožeča stranka, ki glede na obrazloženo ni služnostna upravičenka, ne želi plačevati letne odškodnine za ustanovitev služnosti; zato je prvi in drugi toženki posredovala odpoved Služnostne pogodbe z dne 6. 3. 2019 z enoletnim odpovednim rokom. Med tožečo stranko in prvo toženko je že potekal pravdni postopek, v katerem je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 2454/2013 pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek, da je konkretna stvarna služnost v obsegu, kolikor se nanaša na tožečo stranko, prenehala in da ni več zavezanka za plačilo letne odškodnine. V tej sodbi je bilo zavzeto stališče, da je s prenosom lastninske pravice na gospodujočih zemljiščih na novega lastnika prešla zgolj stvarna služnost, ne pa tudi obveznost plačila letne odškodnine za ustanovitev služnosti (ker ni bilo ustanovljeno stvarno breme).1

17. V luči nosilnih stališč izpodbijane sodbe (povzeta so v 4. točki obrazložitve) in okoliščin primera dopuščena vprašanja naslavljajo upoštevnost 333. člena OZ z dveh vidikov: (1) z vidika sprejete razlage dogovora o trajanju pogodbenega razmerja med pogodbenimi strankami Služnostne pogodbe; in (2) z vidika obstoja upravičenja sopogodbenika Služnostne pogodbe v položaju po odsvojitvi gospodujočih nepremičnin, da pravno učinkovito odpove pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti (s katero si je proti plačevanju letne "odškodnine" izgovoril navedeno služnost "za čas funkcioniranja objekta-poslovno-parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist svojih pravnih naslednikov).

**Odgovor na dopuščena vprašanja** _Uvodno_

18. Ker je obligacijskemu pravu tuje prevzemanje obveznosti za neskončno dolgo dobo,2, 3, 4 OZ v prvem odstavku 333. člena ureja možnost prenehanja trajnega dolžniškega razmerja z odpovedjo, kadar čas trajanja dolžniškega razmerja ni določen niti ni določljiv. To pomeni, da trajno dolžniško razmerje take narave, izhajajoč iz ureditve 333. člena OZ, implicitno vsebuje možnost prenehanja z odpovedjo. Pravico do odpovedi uveljavi pogodbena stranka z enostransko izjavo volje, ki jo mora sporočiti nasprotni pogodbeni stranki.

19. Naslovnik izjave o odpovedi njenega učinka ob izteku odpovednega roka ne more preprečiti; razen če začasno obstajajo okoliščine, ki bi naslovniku izjave povzročile neupravičeno škodo (prim. tretji odstavek 333. člena OZ). Kadar z vidika naslovnika odpovedi ne gre za neprimeren čas (in pravica do odpovedi ni pogodbeno omejena z dopustnimi pogoji), pogodbena stranka avtonomno odloča, ali bo in kdaj bo podala izjavo o odpovedi trajnega dolžniškega razmerja. Iz tega lahko izpeljemo, da lahko obligacijsko razmerje take narave kadarkoli po volji ene pogodbene stranke preneha. S tem je tesno povezana vrnitvena obveznost, kadar to narekuje narava izpolnitve, ki je bila opravljena v času veljavnosti dolžniškega razmerja na podlagi tega razmerja. S prenehanjem tega razmerja odpade pravna podlaga za nadaljnje izpolnjevanje obveznosti.

20. SPZ ureja možnost nastanka stvarne služnosti na podlagi veljavnega pravnega posla. Poleg veljavnosti pravnega posla sta nadaljnji predpostavki za nastanek stvarne služnosti zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 215. člen SPZ).

21. Vsebina zemljiškoknjižnega dovolila je urejena v 23. členu SPZ. To mora vsebovati nepogojno izjavo tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (odsvojitelj). Podpis na navedenem dovolilu mora biti overjen. To pomeni, da ima razpolagalno sposobnost za obremenitev služeče nepremičnine s stvarno služnostjo (prim. 210. člen SPZ) oseba, proti kateri lahko po kriterijih ZZK-1 učinkuje vknjižba stvarne služnosti; razpolagalno sposobnost glede prenehanja stvarne služnosti pa ima oseba, proti kateri lahko učinkuje izbris stvarne služnosti (prim. 150. člen ZZK-1).

22. Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti mora izpolnjevati vse predpostavke, ki jih ureja za nastanek veljavne obveznosti obligacijsko pravo. Te niso predmet urejanja v SPZ. Vendar pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti je tudi predmet urejanja v SPZ, kot to sledi iz drugega odstavka 215. člena SPZ. Tu urejena vsebina soopredeljuje ureditev v obligacijskih razmerjih.5

23. Upoštevati je treba še naslednje. Prvič, da je za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla ključnega pomena njen vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 215. člena SPZ). In drugič, da za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo zaradi raznolikosti omejitev, ki jih trpi vsakokratni lastnik s stvarno služnostjo obremenjene služeče nepremičnine, ne zadostuje, da se označi le vrsta pravice, kot to določa prvi odstavek 14. člena ZZK-1. Upošteven je četrti odstavek 14. člena ZZK-1. Ta v prvem stavku nalaga vpis natančnega opisa vsebine pravice kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis, in v drugem dovoljuje, da se, če je ta opis preobsežen, v vpisu navede mesto v listini, kjer je ta vsebina podrobneje opisana. V tem kontekstu je treba razumeti pomen zahteve, da mora biti vsebina stvarne služnosti v pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti natančno opisana, kot to določa prvi stavek drugega odstavka 215. člena SPZ.

24. V SPZ je uveljavljen kavzalni odnos med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom (prim. 40. in prvi odstavek 215. člen SPZ).6 Zaradi razmerja kavzalnosti ne-učinkovitost, neveljavnost in razveza zavezovalnega pravnega posla niso brez učinka na razpolagalni pravni posel. Vknjižba določene pravice v zemljiški knjigi je lahko neveljavna iz materialnopravnega razloga. Te položaje podrobno ureja ZZK-1 z institutom izbrisne tožbe (243. člen in nasl. ZZK-1). Iz tega lahko izpeljemo, da vknjižba stvarne služnosti v zemljiški knjigi na podlagi pravnega posla implicitno vključuje možnost njenega prisilnega izbrisa, kadar so izpolnjene predpostavke izbrisnega zahtevka, ki ga ureja ZZK-1. Upoštevati je treba še, da tega zahtevka ni mogoče uveljaviti proti dobrovernim osebam, v katerih korist je bila pridobitev vknjižena oziroma predzaznamovana z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe, kot to določa tretji odstavek 244. člena ZZK-1. Ta določba pomeni konkretizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, vpisanih v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1).

_Presoja_

25. Vrhovno sodišče mora odgovoriti na vprašanje upoštevnosti določbe 333. člena OZ. Pri tem mora imeti pred očmi naslednje. Prvič. Dogovor, ki opredeljuje vsebino stvarne služnosti v Služnostni pogodbi, kar je po drugem odstavku 215. člena SPZ obvezna prvina vsake pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Iz besedila, povzetega v 15. točki te obrazložitve, lahko izpeljemo, da je tožeča stranka soglašala z izjavo odsvojitelja, da se v njeno korist in v korist njenih pravnih naslednikov na služeči nepremičnini ustanovi služnost izgradnje, vožnje in vzdrževanja poti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše." Drugič. Stvarna služnost z navedeno vsebino je bila vknjižena v zemljiški knjigi. Tretjič. Tožeča stranka je po sklenitvi Služnostne pogodbe gospodujoče nepremičnine odsvojila. Četrtič. Tožeča stranka se je v Služnostni pogodbi zavezala za ustanovitev stvarne služnosti plačevati letno odškodnino.

26. Če tožeča stranka lahko pravno učinkovito doseže prenehanje Služnostne pogodbe po 333. členu OZ, to predpostavlja, da izjavo o odpovedi lahko poda kadarkoli (položaj iz tretjega odstavka 333. člena OZ za obravnavni primer ni upošteven) in ne oziraje se, ali ima razpolagalno sposobnost glede prenehanja stvarne služnosti, katere veljavna ustanovitev je bila bistvo Služnostne pogodbe. Iz tega lahko izpeljemo, da upoštevnost 333. člena OZ predpostavlja, da bi bila tožeča stranka kot pogodbena stranka Služnostne pogodbe upravičena kadarkoli sprožiti prenehanje dolžniškega razmerja, kar vključuje možnost odpovedati to razmerje tudi po odsvojitvi gospodujočih nepremičnin.

27. Toda tožeča stranka je s podpisom Služnostne pogodbe (med drugim) soglašala z izjavo lastnika služeče nepremičnine, da se ustanovi stvarna služnost "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v njeno in v korist njenih pravnih naslednikov. S tem je dosegla vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo in pomembno vplivala na nadaljnji potek dogodkov v zvezi z izgradnjo in s poslovanjem poslovno-parkirne garažne hiše "B." na gospodujočih nepremičninah, pa tudi v zvezi s pogoji za prodajo teh nepremičnin. Pomen dejansko in pravno urejenega dostopa do parkirne garažne hiše po služeči nepremičnini "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v korist tožeče stranke in njenih pravnih naslednikov je za navedeni potek dogodkov očiten. Če bi sprejeli, da tožeča stranka lahko pravno učinkovito doseže prenehanje Služnostne pogodbe v okoliščinah primera, bi s tem pritrdili njenemu ravnanju, ki je v nasprotju z opravljenim: sklicevati se na domnevno pravico kadarkoli z izjavo o odpovedi sprožiti prenehanje Služnostne pogodbe, je nasprotujoče predhodnemu soglasju k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je bilo izjemnega pomena za izgradnjo in obratovanje poslovno parkirne garažne hiše, pa tudi za pogoje za prodajo gospodujočih nepremičnin. Kot je bilo že obrazloženo, se je tožeča stranka (prvotna služnostna upravičenka) šele potem, ko je s podpisom Služnostne pogodbe dosegla ustanovitev in vknjižbo stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist njenih pravnih naslednikov ter šele po odsvojitvi gospodujočih nepremičnin začela sklicevati na svojo domnevno pravico, da Služnostno pogodbo lahko kadarkoli odpove, s čimer se je želela razbremeniti svoje pogodbene obveznosti, da plačuje letno odškodnino drugi toženki.

28. Tožečo stranko, Mestno občino Ljubljana, tako kot vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (_venire contra factum proprium_).7 Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti je na področju obligacijskega prava zaobseženo v načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ). To temeljno načelo obligacijskega prava, ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj.8 Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje dolžniškega razmerja iz pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ.

29. Če bi interesom pogodbenih strank Služnostne pogodbe ob sklenitvi te pogodbe ustrezalo, da je prenehanje dolžniškega razmerja odvisno od izjave o odpovedi, kot jo ureja 333. člena OZ, ki se (z izjemo položaja, urejenega v tretjem odstavku 333. člena OZ) lahko poda kadarkoli, tj. tudi po odsvojitvi gospodujočih nepremičnin, to ne bi smelo biti spregledano pri izoblikovanju vsebine stvarne služnosti v pogodbi. Pri tem ne gre za opredelitev v časovnem pogledu, temveč za opredelitev bistvene prvine stvarne služnosti. Spomniti je treba, da prvi stavek v drugem odstavku 215. člena SPZ zahteva natančen opis služnosti v pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti, četrti odstavek 14. člena ZZK-1 pa nalaga vpis natančnega opisa vsebine pravice, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, in za primer, če je ta opis preobsežen, dopušča, da se v vpisu navede mesto v listini, kjer je ta vsebina podrobneje opisana.

30. Odgovor na dopuščena vprašanja je: ob pravilni uporabi materialnega prava v okoliščinah primera določba 333. člena OZ ni upoštevna.

**Odločitev o revizijah**

31. Vrhovno sodišče zaradi zahtev temeljnega načela vestnosti in poštenja v obligacijskem pravu in iz tega načela izvirajoče omejitve svobode ravnanja na področju izvrševanja pravic in obveznosti v teh razmerjih ne more pritrditi razlogom, s katerimi je pritožbeno sodišče v okoliščinah primera utemeljilo upoštevnost 333. člena OZ. Izključujoče je, da bi Služnostna pogodba ustanavljala služnost "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v korist tožeče stranke in njenih pravnih naslednikov, in hkrati implicitno vsebovala možnost, da dolžniško razmerje kadarkoli preneha na podlagi izjave o odpovedi, ki jo ureja 333. člen OZ, kar naj bi vključevalo možnost, da to izjavo poda tožeča stranka - prvotna služnostna upravičenka po odsvojitvi gospodujočih nepremičnin. Zato v okoliščinah primera ne more biti pomembno, da so se, kot je trdila druga toženka, pogodbenice "jasno zavedale, da s sklenitvijo Pogodbe ustvarjajo finančno obveznost tožeče stranke do druge tožene stranke za nedoločen čas" (l. št. 83), na kar opozarja tožeča stranka v odgovoru na revizije. S tem v zvezi je sicer treba dodati, da je druga toženka ob tem poudarila, da so se pogodbenice zavedale, da ni možnosti odpovedi pogodbe, in da bi bilo nepošteno, da bi se tožeči stranki po odsvojitvi gospodujočih nepremičnin dopustilo odpovedati pogodbo, čeprav si je izposlovala ustanovitev navedene stvarne služnosti (ki se izvršuje v korist njenih pravnih naslednikov) proti spornemu plačilu. Vrhovno sodišče pojasnjuje še naslednje. Iz razlogov odločitve Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1314/2010, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na revizije, res izhaja, da je bilo sprejeto stališče o upoštevnosti 333. člena OZ v povezavi z obveznostjo plačevanja denarne obveznosti za stvarno služnost iz sodne poravnave, s katero je bila dovoljena služnostna pravica. Vendar poudariti je treba, da je tožeča stranka v navedeni pravni zadevi hkrati uveljavljala, da se ugotovi, da je služnostna pravica prenehala zaradi prenehanja gospodarske potrebe; in da je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da se služnost še vedno izvršuje in da zato ne more biti utemeljen zahtevek, ki naj bi bil "posledica prenehanja veljavnosti celotnega dogovora iz sodne poravnave".

32. Glede na navedeno je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je Vrhovno sodišče revizijam ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe.

**K razlogom odločitve o stroških postopka**

33. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP, 154. členu in 155. členu ZPP. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in vrednostjo točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Vrhovno sodišče ni posegalo v odmerjene stroške prve toženke in prve stranske interevenientke v sodbi sodišča prve stopnje, saj višina teh stroškov pritožbeno ni bila izpodbijana.

34. Prva toženka je upravičena do povrnitve stroškov v skladu z OT (prvi odstavek 8. člena Zakona o državnem odvetništvu - ZDOdv), in sicer za postopek pred sodiščem druge stopnje je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje VIII Pg 385/2021 z dne 26. 10. 2022 v višini 200 točk (22/2 OT) in za odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje VIII Pg 385/2021 z dne 30. 8. 2022 v višini 500 točk (22/1 OT), za postopek z revizijo pa je upravičena do povrnitve stroškov za predlog za dopustitev revizije v višini 250 točk (22/4 OT v zvezi z 22/5 OT) in za revizijo v višini 600 točk (22/3 OT). Prva tožena stranka je tako za pritožbeni in revizijski postopek upravičena do povrnitve stroškov v skupni višini 1.550 točk, povečano za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT; 2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk, tj. 25,5 točk), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni stroški pritožbenega in revizijskega postopka, do povrnitve katerih je upravičena prva tožena stranka, tako znašajo 1.153,27 EUR. Tem stroškom je treba prišteti še znesek 915,00 EUR, kolikor ji je bilo prisojeno v sodbi sodišča prve stopnje, skupaj torej 2.068,27 EUR. Stroške je dolžna tožeča stranka povrniti prvi toženki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

35. Prva stranska intervenientka je upravičena do povrnitve stroškov za predlog za dopustitev revizije v višini 250 točk (22/4 OT v zvezi z 22/5 OT) in za revizijo v višini 600 točk (22/3 OT), povečano za 2 % materialnih izdatkov (tretji odstavek 11. člena OT; 17 točk), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost (drugi odstavek 12. člena OT), kar po preračunu skupaj znaša 634,64 EUR. Tem stroškom je treba prišteti še znesek 37,33 EUR, kolikor ji je bilo prisojeno v sodbi sodišča prve stopnje, skupaj torej znesek 671,97 EUR.

36. Druga stranska intervenientka je za postopek pred sodiščem druge stopnje upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje VIII Pg 385/2021 z dne 26. 10. 2022 v višini 200 točk (22/2 OT) in za odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje VIII Pg 385/2021 z dne 30. 8. 2022 v višini 500 točk (22/1 OT), za postopek z revizijo pa je upravičena do povrnitve stroškov za predlog za dopustitev revizije v višini 250 točk (22/4 OT v zvezi z 22/5 OT) in za revizijo v višini 600 točk (22/3 OT). Druga stranska intervenientka je tako upravičena do povrnitve stroškov za pritožbeni in revizijski postopek v skupni višini 1.550 točk, povečano za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT; 2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk, tj. 25,5 točk), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni stroški pritožbenega in revizijskega postopka, do povrnitve katerih je upravičena druga stranska intervenientka, tako po preračunu znašajo 1.153,27 EUR. Tem stroškom je treba prišteti še stroške za priglasitev stranske intervencije 37,33 EUR, kolikor ji je bilo odmerjeno s sklepom sodišča prve stopnje VIII Pg 385/2021 z dne 26. 10. 2022, skupaj 1.190,60 EUR.

37. Vse stroške mora tožeča stranka povrniti prvi toženki ter prvi in drugi stranski intervenientki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ). Druga stranska intervenientka ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za odgovora na reviziji prve toženke in prve stranske intervenientke, ker v razmerju do njiju ni nasprotna stranka.

38. V skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnitev sodne takse odredi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

39. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je bila sprejeta soglasno. Sodnik Jan Zobec je dal pritrdilno ločeno mnenje.

1 Razlogom sodišč prve in druge stopnje v navedeni zadevi je pritrdilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 175/2016 z dne 25. 5. 2017. 2 "[...] obligacijsko razmerje že po svoji naravi ni neskončno […]." Iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 1/2011 z dne 20. 3. 2013. 3 "Tudi trajna pogodbena razmerja niso neskončna […]." M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, ur. N. Plavšak, M. Juhart, GV, 2003, str. 439. 4 "Nobena pogodbena stranka, ki je sklenila pogodbo z neopredeljenim rokom trajanja, ne more biti ujetnica te svoje […] odločitve." F. Seljak, Odstop od pogodbe, razveza pogodbe pri dalj časa trajajočih pogodbenih razmerjih, Pravosodni bilten, št. 4/2014. 5 V teoriji je zaslediti stališče, da SPZ z drugim odstavkom 215. člena "posega v urejanje obligacijskih razmerij." M. Juhart v M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur (red), Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2016, str. 1040. 6 Podrobneje o tem M. Juhart, nav. delo, str. 266; N. Plavšak, R. Vrenčur, Stvarno pravo, komentar Stvarnopravnega zakonika (SPZ), Tax Fin Lex, Ljubljana 2020, str. 248. 7 Prim. s stališčem Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, 22. točka obrazložitve. 8 Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-676/15 z dne 23. 11. 2017, 13. točka obrazložitve.

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA JANA ZOBCA, KI SE MU PRIDRUŽUJE SODNIK FRANC SELJAK [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=2024091615251752 "Povezava na PDF dokument")