Jedro

Odprto lahko ostane zapleteno vprašanje, ali bi bila odsotnost subjektivne identitete v tej in v tisti (bodoči, morebitni) pravdi (v njej bi si nasproti stali prva toženka in intervenientki oz. takratni zemljiškoknjižni etažni lastniki) takrat ocenjena kot prepreka za upoštevanje današnje sodbe kot pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja, kajti že resna možnost, da ne bo tako, je po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sedanje priznanje pravnega interesa za intervencijo.

Zadevni primer je razkril past, v katero se lahko ujame lastnik gospodujoče nepremičnine, ki se je bil za to, da je smel uporabljati služečo nepremičnino, zavezal k periodičnim plačilom, ki pa ob prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo poslej deležen vseh koristi od služnosti. V to past se je ujela tožnica. Vprašanje je, ali sme, potem ko ji je ostala le še ta zaveza, od pogodbe o ustanovitvi služnosti odstopiti. Medtem ko je sodišče prve stopnje odgovorilo nikalno, sodišče druge stopnje odgovarja pritrdilno.

Izrek

I. Tožničini pritožbi zoper sklepa sodišča prve stopnje o dopustitvi intervencije pr­ve in druge stranske intervenientke se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Tožničini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se ta sodba spremeni tako, da se ugotovi, da je pogodba pravdnih strank o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 5. 2003 prenehala veljati 7. 3. 2020. III. Toženca morata tožnici nerazdelno povrniti 1767,05 EUR za stroške vsega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

**Predmet pritožb**

1. Tožnica se pritožuje zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotoviti, da je z njeno odpovedjo prenehala veljati pogodba o ustanovitvi služnosti, ki jo je 19. 5. 2003 kot takratna lastnica gospodujoče nepremičnine sklenila s prvo toženko kot lastnico in drugim tožencem kot tedanjim uporabnikom služeče nepremičnine. Z isto pritožbo izpodbija še sklep, s katerim je sodišče skupaj s sodbo dopustilo intervencijo prve stranske intervenientke na prvotoženkini strani kot sedanje solastnice gospodujoče nepremičnine (zemljišča, na katerem stoji zgradba, ki je skupni del zgradbe, kjer je intervenientka lastnica posameznih delov). Nadaljnjo pritožbo tožnica vlaga zoper poznejši sklep, s katerim je sodišče na enaki podlagi dopustilo še intervencijo druge stranske intervenientke na prvotoženkini strani.

2. Prva toženka v odgovoru na prvo od pritožb odgovarja s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Enako predlaga v svojem odgovoru na to pritožbo druga stranska intervenientka. Toženka in toženec pa v svojih odgovorih branita sklep o dopustitvi intervencije druge stranske intervenientke.

**Neutemeljenosti pritožb zoper dopustitev stranske intervencije**

3. Tožnica ne zanika utemeljeno pravnega interesa intervenientk, da v tej pravdi zmaga prva toženka, ki se skladno s prvim odstavkom 199. člena Zakona o pravd­nem postopku (ZPP) zahteva, da se ji smeta pridružiti in ji pomagati, da to doseže. Kot je bilo že povzeto in na prvi stopnji ni bilo sporno, sta obe intervenientki sedanji etažni lastnici v zgradbi na gospodujoči nepremičnini, kjer je garažna in poslovna hiša (prva ima posamezne dele v prvem, druga pa v drugem njenem delu), pri čemer je služnost nastala z vknjižbo na podlagi pogodbe, za ugotovitev prenehanja katere se zavzema tožnica. Utemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izbrisno tožbo. Ta je tako opredeljena v prvem odstavku 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1): _„Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna […] pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (v nadaljnjem besedilu: izbrisni upravičenec), s tožbo (v nadaljnjem besedilu: izbrisna tožba) uveljavlja zahtevek (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe), da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje[.]“_ Stranskima intervenientkama grozi (pravno, kar je odločilno za tukajšnjo presojo, ne pa nujno tudi dejansko, kar bo najbrž še bolj pomembno pri ureditvi bodočih razmerij tožencev in intervenientk), da bo zoper njiju (drugi odstavek 244. člena ZZK-1) uspešna tožba za izbris služnosti v korist gospodujoče nepremičnine. Tej tožbi tlakuje pot zdaj iztoževana ugotovitev prenehanja veljavnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti s tožničinim odstopom kot „materialnopravnim razlogom“ v maloprej citiranem smislu (da se takšno prenehanje prilega temu razlogu, še izrecno izhaja iz 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1; gl. še 1. točko tretjega odstavka tega člena in N. Plavšak: Stvarno pravo, Komentar Zakona o zemljiški knjigi, Tax-Fin-Lex in ABC Nepremičnine, Ljubljana 2022, str. 386–387). Četudi drži pritožničino stališče, da bi bila prva toženka zoper sedanje etažne lastnike zgradbe, na kateri je gospodujoča nepremičnina (vključno s stranskima intervenientkama), že od prenehanja pogodbe o ustanovitvi služnosti zaradi tožničinega odstopa lahko iztožila izbris služnosti, pa je ugotovitev tega prenehanja za tisto (bodočo, morebitno) pravdo predhodno vprašanje, katerega pravnomočna rešitev v sedanji pravdi lahko prvi toženki takrat odločilno pomaga (prvi odstavek 13. člena ZPP). Odprto lahko ostane zapleteno vprašanje, ali bi bila odsotnost sub­jektivne identitete v tej in v tisti (bodoči, morebitni) pravdi (v njej bi si nasproti stali prva toženka in intervenientki oz. takratni zemljiškoknjižni etažni lastniki) takrat ocenjena kot prepreka za upoštevanje današnje sodbe kot pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja, ki se ga zato takrat ne bi bilo dopustno znova lotiti, kajti že resna možnost, da ne bo tako – torej da bo tisto sodišče priznalo tej sodbi učinke pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja (prim. V. Rijavec v L. Ude, A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 130–132) –, je po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sedanje priznanje pravnega interesa za intervencijo.

4. Ker je torej presodilo, da ti tožničini pritožbi nista utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklepa o dopustitvi intervencije potrdilo (sklep iz I. točke izreka te odločbe).

**Utemeljenost pritožbe zoper sodbo**

5. Stvarnopravni zakonik (SPZ) upošteva (prej upošteva kot določa, saj gre pri tem za obligacijskopravno snov), da se za ustanovitev služnosti lahko dogovori nadomestilo, bodisi z enkratnim bodisi s periodičnimi plačili (zadnja poved drugega odstavka 215. člena). Zadevni primer je razkril past, v katero se lahko ujame last­nik gospodujoče nepremičnine, ki se je bil za to, da je smel uporabljati služečo nepremičnino, zavezal k periodičnim plačilom, ki pa ob prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo poslej deležen vseh koristi od služnosti (že ob nastanku služnosti bi problem preprečila sočasna ustanovitev stvarnega bremena). V to past se je ujela tožnica. Vprašanje je, ali sme, potem ko ji je ostala le še ta zaveza, od pogodbe o ustanovitvi služnosti odstopiti. Medtem ko je sodišče prve stopnje odgovorilo nikalno, sodišče druge stopnje odgovarja pritrdilno.

6. Ni sporno, da so 19. 5. 2003 pravdne stranke sklenile Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, na podlagi katere je bila v korist tožnice in njenih pravnih naslednikov vknjižena služnost na delu prvotoženkine parcele, katere uporabnica je bila tedaj druga toženka. Služnost je zajemala ureditev poti za vožnjo zaradi pre­dvidene izgradnje poslovno-parkirne hiše ... Trajanje je bilo dogovorjeno „za čas funkcioniranja objekta“. Dogovorjena je bila tožničina obveznost plačevanja letnega nadomestila, ki v današnji protivrednosti znaša nekaj več kot 7800 EUR. Tožnica je to plačevala do leta 2020 (17 let), kljub temu da je že leta 2004 gospodujočo nepremičnino prodala. Vendar tedaj (ne pozneje) ni prišlo do prenosa pogodbe glede plačevanja nadomestila. Tožencema je tožnica 6. 3. 2019 sklenila odpovedati pogodbo z enoletnim odpovednim rokom, ki se je iztekel 7. 3. 2020. V tem sporu iztožuje odpoved prenehanja te pogodbe s tem dnem, da se ubrani pred prvotoženkinimi predlogi za izvršbo na podlagi računov za vsakolet­no nadomestilo.

7. Drugače kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da SPZ v členih 220–224 ureja posebne načine prenehanja stvarne služnosti, prilegajoče se njenim značilnostim in posebnostim, s čimer pa ne izključuje možnosti njenega prenehanja, izhajajoče iz uporabe obligacijskopravne ureditve veljavnosti pogodb in prenehanja obveznosti (vključno z odpovedjo trajnega dolžniškega razmerja po 333. členu Obligacijskega zakonika, OZ), odnosa kavzalnosti med obligacijskim in stvarnopravnim poslom (tj. med pravnim poslom in vknjižbo v smislu prvega odstavka 215. člena SPZ) ter izpeljave posledic tega odnosa skozi zgoraj navedene določbe ZZK-1 o izbrisni tožbi. SPZ ni _lex specialis_ nasproti OZ, da bi pravila o prenehanju stvarne služnosti iz navedenih členov izpodrivala pravila o prenehanju pogodb, ki v celoti veljajo tudi za pogodbo o ustanovitvi služnosti.

8. Če bi držalo stališče sodišča prve stopnje o razmerju specialnosti, ne bi bilo dovoljeno zahtevati ugotovitve ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti zaradi nas­protja s prisilnimi predpisi (npr. z drugim odstavkom 3. člena Zakona o cestah, Uradni list RS št. 132/22, da na javnih cestah kot javnem dobru izven pravnega prometa ni mogoče pridobiti stvarnih pravic) ali je izpodbijati npr. zaradi pogodbenikove zmote – pa iz 1. in 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1 izrecno izhaja drugače (argument iz odgovora na pritožbo, ki ga je podala druga stranska intervenientka, da gre tu za prenehanje služnosti na podlagi odločbe, ki ga SPZ predvideva v 220. členu, ni dober, saj je ta člen – takšna nomotehnika je uporab­ljena tudi drugod v tem zakoniku – v nadaljevanju izpeljan za posebne situacije iz prvega odstavka 222. člena, ne da bi bile omenjene te, ki jih je pravkar navedlo pritožbeno sodišče). Drugače iz ZZK-1 izrecno izhaja celo za primer, kot je zadevni: _„Z izbrisno tožbo se lahko izpodbija tudi vknjižba, ki je postala neveljavna šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba[,] če je [ta] postala neveljavna zaradi razveze zavezovalnega pravnega posla, ki jo je povzročila zu­najsodna uresničitev odstopne pravice izbrisnega upravičenca[.]“_ (1. točka tret­jega odstavka 243. člena)

9. Če se za ustanovitev služnosti dogovori enkratno nadomestilo, uporaba 333. člena OZ, ki ureja „odpoved trajnega dolžniškega razmerja“, nima smisla – lahko pa tudi ta pogodba preneha (in to spet ne tako, kot izhaja iz 220.–224. člena SPZ) zaradi neplačila nadomestila (npr. po 105. členu OZ, če se zaman izteče dodatni rok za plačilo). In dosledno z vsemi temi možnimi in dopustnimi načini prenehanja pogodbe o ustanovitvi služnosti (zaradi ničnosti, izpodbojnosti in ex lege razveze pogodbe), ki jih SPZ ne pozna, je, da je možen in dopusten tudi tisti po 333. členu OZ, če se konkretna pogodba prilega – kot se po oceni pritožbenega sodišča tudi v zadevnem primeru – prvemu odstavku: _„Če trajanje [trajnega] dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo.“_

10. Obligacijska in stvarnopravna raven vplivata druga na drugo, a ne samodejno (zato mdr. 221. člen SPZ, po katerem lahko služnost preneha s sporazumom lastnikov gospodujoče in služeče stvari, ni „specialnejša določba“ v razmerju do 333. člena OZ) in v konkretnem primeru tudi ne tako, da ker je služnostni upravičenec postal nekdo drug, tožnica ni več upravičena odstopiti od pogodbe _(oz. kot je reklo sodišče prve stopnje, „ni aktivno stvarno legitimirana za tožbeni za­htevek za ugotovitev prenehanja veljavnosti služnostne pogodbe“_), katere stranka je vendar ostala še naprej in ki jo je še naprej (do izteka odpovednega roka) zavezovala h kontinuiranemu plačevanju. Če je tožnica z odpovedjo pogodbe kršila kakšno svojo zavezo nasproti služnostnim upravičencem (takšna zaveza _proti njim_ ne izvira iz določila zadevne pogodbe, po katerem se služnost ustanavlja v korist tožnice in njenih pravnih naslednikov – pritožbeno sodišče ne pripisuje velikega pomena tej določbi: gre samo za odraz značilnosti služnosti, ki učinkujejo v korist oz. v breme vsakokratnega lastnika gospodujoče oz. služeče nepremičnine, s samo to določbo se tožnica ni z ničimer zavezala svojim pravnim naslednikom), lahko ti uveljavljajo ustrezne obligacijskopravne sankcije (za pravne napake, odškodnino …), med katerimi pa ni te, da bi njej nasproti tožencema kot njenima sopogodbenikoma ugasnila pravica do odpovedi pogodbe (kot je treba zavoljo jasnosti še izrecno zapisati, v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pravkar navedena določba pogodbe ne pomeni nesklepčnosti tožbe: ne drži, da ker je bilo v pogodbi določeno, da se služnost ustanavlja v korist tožnice in njenih pravnih naslednikov, _„do pravne posledice, izražene v tožbenem predlogu, ni upravičena tožnica, pač pa nekdo drug“, tj. izključno poznejši služnostni upravičenci_).

11. Končno se pritožbeno sodišče ne strinja niti s stališčem, da tožničina odpoved pogodbe po 333. členu OZ ni bila pravno učinkovita zato, ker je bila po tej pogodbi služnost ustanovljena „za čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garaž­ne hiše“ in s tem ne za nedoločen, temveč za določen čas. Pritožbeno sodišče niti temu določilu ne pripisuje prevelike teže in v njem ne razpoznava zamejitve trajanja služnosti, temveč opredelitev razloga ustanovitve in namembnosti služnosti (ki je bila morda odveč, saj če bi objekt prenehal obstajati, bi bila to podlaga za zahtevek lastnika služeče stvari po prvem odstavku 222. člena SPZ, naj služnost preneha, ker je postala – to bi bilo že brez navedenega določila najbrž očitno – nekoristna za uporabo gospodujoče stvari). In še celo če bi šlo za pogodbeno določitev trajanja, gre po presoji sodišča po naravi stvari (dolgotrajnosti objekta) za tako nedoločeno in nepredvidljivo dolgo dobo, da se ta ne razlikuje bistveno od trajnega razmerja v smislu OZ (oz. se bistveno razlikuje od razmerja za določen ali določljiv čas).

12. Zaradi drugačne razlage in uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo iz zavrnilne v ugodilno (peta alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz II. točke izreka.

13. Toženca morata tožnici zaradi njenega uspeha povrniti vse potrebne pravdne stroške vsega dosedanjega postopka, kot jih je odmerilo pritožbeno sodišče (prva toženka je za odgovor na pritožbo zoper sklep edina predlagala povrnitev stroš­kov, toda njen uspeh zgolj v tistem stadiju s stališča uspeha v pravdi kot celoti ni odločilen, zato ji sodišče ni prisodilo ničesar) v III. točki izreka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Potrebni so bili tožničini stroški z nagrado njene pooblaščenke za sestavo tožbe ter nadaljnjih štirih vlog v obsegu 400 ter 400, 300 in dvakrat po 200 odvetniških točk (po 1. točki tarifne št. 19 oz. po prvih treh točkah tarifne št. 20 Odvetniške tarife, OT), za udeležbo na naroku nadaljnjih 400 (1. točka tarifne št. 21 OT), še nadaljnjih 500 za sestavo uspešne pritožbe (1. točka tarifne št. 22 OT). Ob povečanju za pavšal 2 % oz. 1 % za materialne stroške v obsegu 34 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in za 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), za katerega je njena pooblaščenka izkazala, da ga je zavezana plačevati, ter upoštevanju vred­nosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) tožnici skupno pripada 1767,05 EUR. Toliko ji morata toženca plačati nerazdelno (ker sta enotna sospornika, zanju velja tretji odstavek 161. člena ZPP). Tožnica je zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki ji jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.