Jedro

Čeprav sta prva dva toženca oporočna dediča, ostali trije pa zakoniti (ne tudi nujni), ima odločitev o tožbenem zahtevku posledice tudi na zakonite dediče. V primeru, da bi bila oporoka razveljavljena, bi namreč prišli kot zakoniti dediči v poštev, poleg tožnice, tudi oni. Zato so zadnji trije toženci s prvima dvema skladno določbi 196. člena ZPP enotni in tudi nujni sosporniki. To pomeni, da so zato lahko le vsi skupaj enotna tožena stranka oziroma če tožba ne zajame vseh, ni tožena pravilna tožena stranka in je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sklep in sodba) pod 1. točko izreka s sklepom odločilo, da ne dovoli razširitve tožbe z dne 9.6.2008, s sodbo pa je pod 2. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in drugo toženko, da se ugotovi, da je oporoka A. L. z dne 8.9.2003 neveljavna in da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, pod 3. točko izreka je tožeči stranki naložilo v povrnitev prvemu tožencu in drugi toženki nerazdelno pravdne stroške v višini 1.498,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, in pod 4. točko naložilo tožeči stranki še povrnitev petemu tožencu pravdne stroške v višini 113,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka razširila svojo tožbo na zadnje tri tožence, ki pa niso oporočni dediči, ampak zakoniti. Torej niso nujni dediči, niti enotni sosporniki. Zadnjim trem tožencem je bilo z razširitvijo tožbe le dano, da sodelujejo v postopku in imajo položaj stranke. Sicer pa je tožeča stranka že v prvi pritožbi navedla in podrejeno predlagala, da sodišče pozove tožence, da vstopijo v pravdo kot stranski intervenienti. O razširitvi tožbe se je izjavil samo eden od treh tožencev, druga dva ne. Sodišče prve stopnje je zato napačno odločilo, da ne dovoli razširitve tožbe na podlagi domneve, da v razširitev ostala dva toženca ne privolita, ker na poziv sodišča nista odgovorila. Če sodišče že ni dovolilo razširitve tožbe proti zakonitim dedičem, bi moralo zadevo obravnavati proti oporočnima dedičema, ki sta dejansko tista toženca, ki jima je oporočiteljica namenila vse premoženje. Gre za materialna sospornika. Preostali trije toženci, torej zakoniti dediči očitno nimajo nobenega interesa glede vprašanja veljavnosti oporoke in so se na ta način po mnenju tožnice celo odpovedali dedovanju. Niso namreč izkazali nobenega dejanskega in pravnega interesa, da bi dedovali. Če bi se izkazalo, da je oporoka neveljavna, glede na navedeno stanje to ne bi imelo učinka zoper zadnje tri tožence. Zoper sklep sodišča pod opr. št. I P 526/2007 z dne 26.9.2008, je bila dopustna pritožba le zoper I. točko izreka sklepa, ne pa zoper odločitev sodišča pod II. točko izreka, v posledici česar zoper odločitev sodišča ni bila stranki dana možnost pritožbe, kar je kršitev določb postopka.

Prvi toženec in druga toženka v odgovoru na pritožbo zavračata pritožbene navedbe, potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe v zvezi s sklepom pod opr. št. I P 526/2007, z dne 26.9.2008, so za odločitev o pritožbi brezpredmetne, torej neupoštevne, ker se obravnavana pritožba nanaša na v uvodu te odločbe navedeno sodbo sodišča prve stopnje in so zato pravno relevantni le tisti pritožbeni razlogi, ki očitajo kršitev sodišču prve stopnje neposredno z izdajo te izpodbijane odločbe.

Drugi odstavek 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izrecno določa, da se med pravdo tožbo lahko razširi na novega toženca, če ta v to privoli. Nesporno je peti toženec odklonil privolitev, da se tožbo razširi tudi na njega, medtem ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tretja toženka in četrti toženec prav tako nista dala privolitve, da se tožba razširi nanju, ker nista odgovorila na dva poziva sodišča, naj se o razširitvi izjavita, niti nista pristopila na narok za glavno obravnavo, čeprav sta bila nanj pravilno vabljena. Zaradi neodgovora tretje toženke in četrtega toženca in nepristopa na narok sodišče prve stopnje ni domnevalo, da s tem nista dala privolitve, da se tožba razširi tudi nanju, kot zmotno trdi pritožba. Dejstvo je, da v spisu ni podatka, tega pa ne zatrjuje niti pritožba, da naj bi dala tretja toženka in četrti toženec privolitev (izrecno ali konkiudentno) na razširitev tožbe, pri čemer se takšna privolitev v 2. odstavku 191. člena ZPP izrecno zahteva, da se pritožba lahko razširi na novega toženca. Torej sodišče prve stopnje s sklepom (1. točka izreka) pravilno ni dovolilo razširitve tožbe na nove tožence.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej pravdi lahko le vseh pet v izreku te odločbe navedenih tožencev enotna pravdna stranka na pasivni strani, torej, da so lahko le vsi skupaj enotna tožena stranka kot enotni in nujni sosporniki, kar je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno in izčrpno tudi utemeljeno. Na podlagi takega pravilnega zaključka je materialno pravno pravilna odločitev, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. V dopolnitev razlogom sodišča prve stopnje v odgovor pritožbi le še, da čeprav sta prva dva toženca oporočna dediča, ostali trije pa zakoniti (ne tudi nujni), ima odločitev o tožbenem zahtevku posledice tudi na zakonite dediče. V primeru, da bi bila oporoka razveljavljena, bi namreč prišli kot zakoniti dediči v poštev, poleg tožnice, tudi oni. Zato so po veljavni sodni praksi (citirani v razlogih izpodbijane sodbe) zadnji trije toženci s prvima dvema skladno določbi 196. člena ZPP enotni in tudi nujni sosporniki. To pomeni, da so zato lahko le vsi skupaj enotna tožena stranka oziroma če tožba ne zajame vseh, ni tožena pravilna tožena stranka in je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrniti. Zmotno je tudi prepričanje pritožbe, da so se zadnji trije toženci odpovedali dedovanju, ker se v danem roku niso izjavili o veljavnosti oporoke oziroma ker oporoko priznavajo. Po 1. odstavku 133. člena Zakona o dedovanju (ZD) se zahteva za odpoved dedovanju izrecna izjava dediča, ki se dedovanju odpoveduje.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano odločitev s sklepom in s sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in so stranke dolžne kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko prvi toženec in druga toženka v odgovoru na pritožbo ne navajata ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njuni stroški za odgovor na pritožbo za ta postopek niso bili potrebni.