Jedro

Obresti so akcesorne glavni obveznosti plačila odškodnine, ki mora biti določena v okviru, predvidenem z 32. in 33. členom ZRPPN, zato mora v tem okviru ostati tudi obravnava zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi tako, da se v prvem odstavku izreka določen znesek odškodnine 230.370,96 EUR nadomesti z zneskom 214.251,46 EUR.

V ostalem se pritožba predlagateljice in v celoti pritožba prve nasprotne udeleženke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica je v roku 15. dni od prejema tega sklepa dolžna prvi nasprotni udeleženki plačati 1.400,06 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je določena odškodnina za razlaščeno zemljišče parc. št. ... k. o. X v višini 230.370,96 EUR, ki jo mora predlagateljica plačati v roku 30. dni od vročitve pravnomočne odločbe o določitvi odškodnine, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Pritožujeta se predlagateljica in prva nasprotna udeleženka M.P. 3. Predlagateljica uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju zahtevka ni vezano na stališče Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je razveljavilo odločitev v delu, ki se nanaša na parc. št. ... k. o. X, kar pomeni, da o temelju zahtevka ni pravnomočno odločeno. Meni, da se sodišče do njenih navedb ni opredelilo, ker je štelo, da je o temelju zahtevka pravnomočno odločeno. Povzema bistvena dejstva in opozarja, da so pok. V. J. oz. njegovi dediči odškodnino za podržavljeno zemljišče ... k. o. X že prejeli, do odškodnine iz dveh pravnih naslovov pa niso upravičeni. Pritrjuje, da je bilo v premoženjsko pravni položaj V. J. poseženo dvakrat; prvič z izgubo lastninske pravice, drugič z odvzemom pravice uporabe. Ne soglaša pa s stališčem, da V. J. odškodnine še ni prejel. Citira določila Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter opozarja, da je na osnovi tega zakona prenehala lastninska pravica na zemljišču in istočasno tudi pravica uporabe. Začasna uporaba po nacionalizaciji je bila ugodnost, odvisna od tega, ali je upravičenec zemljišče potreboval takoj ali šele po določenem času. Določil zakona zato ni mogoče razlagati tako, da je šlo pri odvzemu pravice uporabe za prikrajšanje, ki bi imelo za posledico še posebno plačilo odškodnine. Prenos pravice uporabe pomeni zgolj to, da je bila pravica konzumirana in podržavljenje zaključeno. S tem, ko je V. J. prejel odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, je prejel odškodnino tudi za odvzeto posest in pravico uporabe. To izhaja iz tretjega odstavka 32. čl. Zakona o denacionalizaciji. Če bi bila odškodnina določena po dveh pravnih temeljih, bi bil razlaščenec obogaten. S tem, ko je V. J. uveljavil odškodnino v denacionalizacijskem postopku, je dokončno izkoristil pravico do izbire odškodnine. Odločitev je pravnomočna. Sklicuje se na načelo pravičnosti in načelo prirejenosti postopkov. Ne more biti ponovno odločeno o pravici, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Na pravnomočno razsojeno stvar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Za primer, da pritožbeno sodišče s temi stališči ne bi soglašalo, meni, da bi morala biti prejeta odškodnina v višini 31.527,00 DEM odšteta od prisojene odškodnine. Že prejeto odškodnino bi bilo v tem primeru treba tudi revalorizirati.

4. Nasprotna udeleženka M. P. je na predlagateljičino pritožbo odgovorila. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je šlo za dva posega v premoženjsko pravni položaj V. J. in da je bila odškodnina priznana le za prvi poseg. Za odvzeto pravico uporabe pa ne. V nadaljevanju zagovarja svoje stališče do upravičenosti odškodnine v višini valorizirane kupnine, ki jo je razlastitveni upravičenec dobil, ko je zemljišče prodal. S tem, ko je predlagateljica razpolagala z razlaščeno nepremičnino, je bil izvršen nezakonit poseg v lastninsko upravičenje pok. V. J. Predlagateljica je z zemljiščem razpolagala kljub vknjiženi pravici uporabe V. J. Ne soglaša, da bi bila pravica do odškodnine že konzumirana v priznani odškodnini.

5. Nasprotna udeleženka M. P. v pritožbi uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge in zatrjuje tudi kršitev Ustave RS. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo določena odškodnina v višini 2.976.222,87 EUR ali pa tako, da bodo od prisojene odškodnine dosojene tudi zakonske zamudne obresti od 15.1.1969 dalje. Podredno predlaga razveljavitev zadeve in njeno vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje. Meni, da sodišče ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev o tem, kdaj je bila V. J. odvzeta pravica uporabe sporne nepremičnine. Prvostopenjska odločba temelji na predpostavki, da je bilo to storjeno z odločbo z dne 1.9.1970, kar pa ne drži. Iz odločbe je razvidno, da je bila razlaščena samo stanovanjska hiša B. 3, brez zemljišča. Odločba o prenosu pravice uporabe sploh ni bila izdana. Takratna občina L. pravne podlage za izdajo take odločbe ni imela. Povzema zemljiškoknjižne vpise v B listu vl. št. 1188 k. o. X. Zemljišče parc. št. ... k. o. X ni moglo biti predmet razlastitve, ker je bilo že družbena lastnina in v korist V. J. vpisana pravica uporabe. Predlagateljica je zemljišče odvzela z naklepnim protipravnim škodnim ravnanjem. Pri posegu v lastninsko pravico javni interes ni bil izražen niti z odlokom, niti z upravno odločbo. V. J. oz. njegovi nasledniki imajo zato pravico zahtevati pravično odškodnino z vsemi pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Meni, da teh dejstev izvedenec pri ugotavljanju odškodnine ni upošteval, niti nanje opozoril. To bi moral storiti, ker je bila njegova naloga in namen celotnega postopka določitev pravične odškodnine. Pri ugotavljanju odškodnine bi bilo potrebno upoštevati dejstvo, da je predlagateljica kupnino za to nepremičnino prejela že v letu 1969, pa je 45 let ni nakazala V. J. oz. dedičem. V vsem tem obdobju je predlagateljica razpolagala z denarnimi sredstvi, čeprav bi odškodnino morala takoj plačati. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS 45/89 in navaja, da mora biti odškodnina seštevek vseh izgub in da se položaj razlaščenca po razlastitvi ne bi smel bistveno poslabšati. Meni, da je nepravilno uporabljen drugi odstavek 55. čl. Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Ta odstavek predvideva plačilo obresti. Treba pa bi bilo uporabiti tudi obligacijske predpise, ki predvidevajo plačilo obresti. Nedvomno gredo zamudne obresti od tedaj dalje, ko je razlastitveni upravičenec zemljišče prodal podjetju G., torej od dne 15.1.1969 dalje. Sklicuje se na Zakon o urejanju prostora in odločbi II Ips 79/2011 ter II Ips 15/2011, v katerih so zakonske zamudne obresti priznane. Uveljavljeno je stališče, da gredo obresti od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi dalje. Če že ne od 15.1.1969, bi morale biti zamudne obresti priznane vsaj od 1.9.1970 dalje. Meni, da odločba ne upošteva odločbe Ustavnega sodišča U-I-45/89, ki terja upoštevanje vseh koristi, saj razlaščenec trajno in za vselej izgublja lastnino in se njegov položaj po razlastitvi ne sme bistveno poslabšati. Prodana nepremična je ustrezala vrednosti 1.809.914,54 din, torej znesku, ki ga je predlagateljica prejela od G. Valorizirana kupnina bi bila pravična odškodnina. V EUR je ta znesek pretvoril izvedenec finančne stroke B. G. in znaša 2,976.222,78 EUR. Izvedenčevo mnenje ne bi smelo biti ignorirano. Upoštevati je treba, da je sodišče o plačilu odškodnine odločalo 44 let in da je od odvzema nepremičnine preteklo že več kot 45 let. Tako dolga nezmožnost razpolaganja z odškodnino za razlaščeno nepremičnino bi morala biti vračunana v obseg škode, ki jo je razlaščenec utrpel. Nasprotna udeleženka pa je imela dvojno korist – nepremičnino in denarna sredstva na svojem računu. Določeno odškodnino označuje za nepošteno in neskladno s 33. čl. Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Opozarja, da mora biti postopek določitve odškodnine hiter. Meni, da je časovna komponenta pomembna in ker ni upoštevana, prisojena odškodnina ni pravična. Po razlastitvi se je položaj nasprotnega udeleženca bistveno poslabšal

6. Pritožba predlagateljice je delno utemeljena. Pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena.

7. Neutemeljena sta očitka obeh pritožnikov, da sodišče prve stopnje o temelju ni odločalo, ker je štelo, da je glede temelja že pravnomočno odločeno (pritožba predlagateljice) in da odločitve ni argumentiralo (pritožba nasprotne udeleženke). Sodišče prve stopnje se je o temelju izreklo v 5. točki sklepa. Navedlo je, da sprejema materialno pravno podlago, ki jo je v revizijski odločbi II Ips 287/2012 z dne 7.2.2013 navedlo Vrhovno sodišče RS. V celoti je stališče Vrhovnega sodišča RS tudi povzelo (4. točka sklepa), zato je materialna podlaga za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče parc. št. ... k. o. X v prvostopenjskem sklepu razumljivo podana in je odločitev tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Res je, da v ponovnem sojenju sodišče nižje stopnje ni vezano na materialnopravno izhodišče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS. Ker pa to stališče prepriča, ni nobenega razloga, da ga prvostopenjsko sodišče v novem sojenju ne bi smelo povzeti ter nanj opreti svoje odločitve. Tudi pritožbeno sodišče to materialnopravno izhodišče sprejema.

8. V premoženjskopravni položaj V. J. je bilo poseženo dvakrat. Prvič z nacionalizacijo na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list FLRJ, št. 52/58 s spremembami; v nadaljevanju ZNNZ). Nacionalizacija je evidentirana z odločbo Občinskega Ljudskega odbora Ljubljana – Šiška št. 05/2-33-50/2-59 z dne 1.9.1959. Na osnovi te odločbe se je v zemljiški knjigi za zemljišče parc. št. ... k. o. X vpisala družbena lastnina v upravi občine L. (zemljiškoknjižni izpisek – dokaz B 162). Z nacionalizacijo je prenehala lastninska pravica. Kljub temu je V. J. zemljišče obdržal v posesti oz. ga užival. Z 38. čl. ZNNZ je bilo namreč določeno, da ima prejšnji lastnik nacionalizirano zemljišče v posesti do takrat, ko je potrebno za izvedbo gradbenih ali kakšnih drugih del in z odločbo občinskega ljudskega odbora odločeno, da ga je dolžan izročiti občini ali komu drugemu za zidavo ali izvedbo kakšnih drugih del. Odločbe, na osnovi katere bi bil V. J. zemljišče dolžan izročiti, med spisovnim gradivom ni. Posest je izgubil šele po razlastitvi. Ker je V. J. že pred podržavljenjem izposloval dovoljenje za gradnjo in na podržavljeni parc. št. ... k. o. X zgradil hišo, pogojev za izročitev (nezazidanega) stavbnega zemljišča v posest občini ali komu drugemu (38. čl. ZNNZ) ni bilo. V upravnem postopku je bila izvedena denacionalizacija: s prvostopenjsko odločbo št. 351-307/1993-61201-KŠ z dne 30.12.2004 (dokaz B59), potrjeno z odločbo 490-04-41/2005 z dne 14.2.2006 (dokaz B58); v upravnem sporu pa je odločitev potrjena z odločbo U 764/2006 z dne 20.10.2006 in z odločbo I Up 1815/2006 z dne 13.2.2008. Za poseg v lastninsko pravico je V. J. prejel odškodnino v višini 31.527,00 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Ta odškodnina je popolna odmena za podržavljenje parc. št. ... k. o. X, torej nadomestilo za odvzem vseh upravičenj, ki jih je V. J. imel. Odškodnina je enaka, kot bi bila, če bi bilo zemljišče odvzeto tudi iz posesti. Ker so z Zakonom o denacionalizaciji – ZDen predpisana posebna pravila za vrednotenje podržavljenega premoženja, prisojena odškodnina ne odraža realne vrednosti podržavljene nepremičnine.

9. S 40. čl. ZNNZ je bila predvidena še ena pravica prejšnjega lastnika. Zemljišče je lahko dobil v uporabo za gradnjo hiše, če je bila po urbanističnem načrtu ali po odloku ljudskega odbora, ki nadomešča ta načrt, gradnja hiše dovoljena. V. J. je to možnost izkoristil. Že pred nacionalizacijo je zaprosil, da se mu zemljišče dodeli v uporabo za gradnjo stanovanjske hiše. Na osnovi njegove prošnje z dne 12.6.1957 je bilo z odločbo 04/3-2720/1 z dne 5.7.1957 (dokaz B 12) ugotovljeno, da je gradnja hiše dovoljena in določeni pogoji za gradnjo. Z odločbo št. 3/2-464-44/67 z dne 30.3.1967 pa se mu je zemljišče dodelilo v uporabo za zgraditev hiše. S to odločbo, ki je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana (zemljiškoknjižni sklep dn. št. 2999/67 z dne 12.5.1967 – dokaz B 163), je V. J. tudi formalno pridobil pravico uporabe zemljišča parc. št. ... k. o. X. 10. Ta pravica mu je bila odvzeta (drugi poseg v premoženjsko pravni položaj V. J.) z razlastitveno odločbo opr. št. 2/8-464-13/70 z dne 1.9.1970 (dokaza B 29, B 30). Z razlastitvijo je bila V. J. odvzeta premoženjska pravica, ki mu je s prvim posegom v njegov premoženjsko pravni položaj (nacionalizacijo) ostala. V odločbi se navaja, da se razlašča le hiša, vendar je z razlastitvijo hiše V. J. izgubil tudi pravico uporabe zemljišča parc. št. ... k. o. X. Šlo je za prisilen prenos pravice uporabe. Zemljišče, ki je bilo v družbeni lastnini, je namreč delilo usodo hiše. Ker je že bilo v družbeni lastnini, ga ni bilo potrebno razlaščati, pravica uporabe pa je z razlastitvijo hiše avtomatično prenehala. Takó je bila dne 6.10.1983 pod dn. št. 8818 razlastitvena odločba tudi zemljiškoknjižno realizirana (vpis pod zaporedno številko 2 v C listu vl. št. 1188 k. o. X – dokaz B 163).

11. Posest (pravica uživanja) zemljišča ... k. o. X, ki jo je V. J. po nacionalizaciji v letu 1958 obdržal, ni imela zgolj atributov današnje posesti, ki je dejstvo in ne pravica. Prejšnji lastnik je tudi po nacionalizaciji: – svoje zemljišče užival brezplačno (38. čl. ZNNZ); – svojo pravico uživanja odplačno ali neodplačno lahko tudi prenesel (39. čl. ZNNZ); – na zemljišču sezidal hišo (40. čl. ZNNZ). Na zadnjega od naštetih načinov je postopal V. J. Z gradnjo hiše se je prejšnja pravica do uživanja oz. posesti že na podlagi zakona transformirala v pravico uporabe(1). V letu 1968 je premoženjsko pravni položaj prejšnjih lastnikov uredil Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Ur. list FLRJ, št. 5/68)(2). Pravica prejšnjih lastnikov, ki je bila v ZNNZ opredeljena kot pravica brezplačnega uživanja, je bila izenačena s pravico uporabe. Premoženjsko pravni položaj V. J. je ta zakon uredil v 6. členu, ki je določal: – da pravica uporabe na zemljišču, ki je potrebno za normalno uporabo stavbe, traja, dokler na njem stoji stavba; – da pravice uporabe ni mogoče prenašati same zase; – da ob prenosu lastninske pravice na stavbi, ki je na zemljišču, na katerem je pravica uporabe, preide na pridobitelja tudi ta pravica. Iz navedenih dejstev je razvidno, da z odločbo z dne 30.3.1967 pravica uporabe V. J. ni bila podeljena kot neka nova pravica, ampak gre za pravico, ki jo je kljub nacionalizaciji obdržal. V to pravico (pravico uporabe) se je razvila pravica brezplačnega uživanja in gradnje iz 38., 39. in 40. čl. ZNNZ. Pravica uporabe je bila odvzeta z razlastitveno odločbo z dne 1.9.1970 (drugi poseg v pravni položaj V. J.). Ker je pravica uporabe obsegala sklop pravic, ustreznih lastninski pravici, in je v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini tudi privedla do lastninske pravice(3), je bilo z razlastitveno odločbo z dne 1.9.1970 V. J. dejansko spet odvzeto (razlaščeno) tudi zemljišče. V. J. oz. njegovi pravni nasledniki so zato upravičeni do odškodnine, kakršna je bila za tak poseg predvidena(4). Z obravnavano odločbo prvostopenjskega sodišča je določena odškodnina za razlaščeno zemljišče parc. št. ... k. o. X v višini 230.370,96 EUR.

12. S prvim posegom v pravni položaj V. J. je bila odvzeta lastninska pravica, z drugim posegom pa pravica, ki jo je v prvem posegu obdržal. Pravica uporabe, ki je bila z razlastitvijo odvzeta, V. J. ni bila podeljena na novo, ampak gre za ostanek premoženjske pravice, ki mu je ostala po nacionalizaciji. Z obema posegoma skupaj so bila torej V. J. (postopoma) odvzeta vsa upravičenja, ki jih je zaradi lastništva parc. št. ... k. o. X imel. Zaradi obeh posegov skupaj je bil V. J. zato prikrajšan za vrednost, ki jo ima parc. št. ... k. o. X. Ta vrednost znaša 230.370,96 EUR. Določena je po stanju nepremičnine v času razlastitve in vrednosti v času izdaje prvostopenjske odločbe o odškodnini (33. čl. ZRPPN). Odškodnina za odvzem lastninske pravice in pravice uporabe je predpisana enako. ZRPPN glede odškodnine ne loči med odvzemom lastninske pravice in pravice uporabe (1. in 32. čl. ZRPPN). Ker je V. J. v denacionalizacijskem postopku v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (8. točka obrazložitve te sodbe) že dobil odškodnino v višini 31.527,00 DEM, je upravičen le še do razlike do dejanske vrednosti parc. št. ... k. o. X. V upravnem postopku določene odškodnine ni treba valorizirati, ker ni bila izplačana. Izročene so bile obveznice Slovenske odškodninske družbe, ki se unovčujejo postopoma. Od odškodnine, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v višini 230.370,96 EUR, je zato treba odšteti odškodnino, ki jo je V. J. že prejel – v upravnem postopku določeno odškodnino v višini 31.527,00 DEM, ki ob upoštevanju uradnega menjalnega tečaja 1,95583 DEM/EUR znaša 16.119,50 EUR. Nasprotni udeleženci so upravičeni še do 214.251,46 EUR odškodnine (230.370,96 – 16.119,50). Drugačno stališče bi res pomenilo določanje odškodnine po dveh temeljih, saj je v denacionalizacijskem postopku in v tem postopku določena odškodnina za odvzem istih upravičenj na nepremičnini parc. št. ... k. o. X. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je po sodišču prve stopnje določena odškodnina na podlagi predlagateljičine pritožbe znižana na 214.251,46 EUR (358. čl. ZPP). Ker v tem postopku ne gre za odločanje o odškodnini za premoženjsko pravico, odvzeto z nacionalizacijo, kar je bilo predmet obravnavanja v denacionalizacijskem postopku, je neutemeljen predlagateljičin očitek o odločanju o pravnomočno razsojeni stvari.

13. Predmet tega postopka je določitev odškodnine za razlaščeno stavbno zemljišče po pravilih Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN). Upoštevati je treba odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-45/89, s katero je ugotovljeno, da 40. čl. tega zakona ni v skladu z ustavo in v kateri je pojasnjeno, da mora biti odškodnina seštevek izgub vseh koristi, ker razlaščenec za trajno in za vselej izgublja premoženjsko pravico, zaradi česar se njegov položaj po razlastitvi ne sme bistveno poslabšati. V izpodbijani prvostopenjski odločbi določena odškodnina ustreza tem zahtevam (določena je po stanju nepremičnine v času razlastitve in vrednosti na dan odločanja). Izračun odškodnine na podlagi kupnine, ki naj bi jo razlastitveni upravičenec dobil s prodajo, z zakonom ni predviden. Tak način določanja odškodnine tudi sicer ni sprejemljiv, saj bi vezal odškodnino na to, kako je razlastitveni upravičenec razpolagal z nepremičnino (lahko bi razpolagal neodplačno ali sploh ne). Izvedencu je bilo s sklepom sodišča odrejeno, da ugotovi tržno ceno nepremičnine, zato očitek, da izvedenec pri določanju višine odškodnine ni upošteval kupnine, pridobljene s prodajo obravnavanega zemljišča, ni utemeljen.

14. Ni mogoče slediti pritožbi nasprotne udeleženke, da je bil izbris pravice uporabe nezakonit, ker ne temelji na razlastitveni odločbi z dne 1.9.1970. Ker je bilo zemljišče že v družbeni lastnini, ga ni bilo potrebno razlaščati, ampak je z odvzemom lastninske pravice na stavbi avtomatično prenehala pravica uporabe zemljišča, na katerem je stavba stala. Pravica uporabe zemljišča je bila namreč vezana na obstoj oz. lastništvo stavbe. Sklicevanje nasprotne udeleženke na protipravno ravnanje in pravico do odškodnine ni relevantno. Nasprotna udeleženka povsem spregleda, da predmet obravnavanja ni njen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega ravnanja predlagateljice oz. njenih pravnih prednikov. Ugotavljanje, ali je bil odlok o ugotovitvi javnega interesa sprejet pred izročitvijo parcele G. in razlastitvijo ter ali je obravnavana nepremičnina sploh zajeta v zazidalnem načrtu, presega potrebe tega postopka.

15. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo o plačilu zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje jih je določilo za primer zamude s plačilom odškodnine – za čas po izteku roka za prostovoljni izpolnitev. S 55. čl. ZRPPN plačilo obresti za čas pred pravnomočnostjo odločitve o odškodnini ni predvideno. Njihovo utemeljevanje z nezakonitim ravnanjem razlastitvenega upravičenca, za kar se zavzema nasprotna udeleženka, v nepravdnem postopku ne pride v poštev, saj ima tak zahtevek za plačilo zamudnih obresti izrazito obligacijsko pravno naravo. Razlaščencu je škoda povzročena z dopustnim ravnanjem – s pravnomočno odločbo o razlastitvi, zato mora znotraj enakega (dopustnega) okvira oz. nespornega temelja ostati tudi obravnava zamudnih obresti. Obresti so akcesorne glavni obveznosti plačila odškodnine, ki mora biti določena v okviru, predvidenem z 32. in 33. čl ZRPPN, zato mora v tem okviru ostati tudi obravnava zamudnih obresti. Primeri, ki jih navaja nasprotna udeleženka, niso primerljivi zaradi neprimerljivosti dejanskega stanu in ker se je v navedenih zadevah odškodnina določala na osnovi drugih materialnih predpisov. V zadevi II Cp 1865/2014, ki obravnava določitev odškodnine po ZRPPN, pa so zamudne obresti določene enako, kot jih je določilo sodišče prve stopnje.

16. Stroške postopka zaradi določitve odškodnine krije udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine (104. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Predlagateljica je zato dolžna pritožnici – nasprotni udeleženki povrniti stroške tega pritožbenega postopka. Nastali so ji s sestavo pritožbe 1.147,50 EUR (tar. št. 22 Odvetniške tarife, Ur. list RS 67/2003 s spremembami), DDV 252,56 EUR, skupaj 1.400,06 EUR. Vrednost obravnavanega predmeta je 230.370,96 EUR, vrednost točke pa 0,459 EUR. Odgovor nasprotne udeleženke na predlagateljičino pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato stroški odgovora na pritožbo niso priznani. Ker ti stroški niso bili potrebni, niso naloženi v plačilo predlagateljici.

(1) To je razvidno iz zadnjega odstavka 40. čl. ZNNZ, ki določa, da prejšnji lastnik, ki v treh letih od vročitve odločbe, s katero mu je bilo zemljišče dano v uporabo, hiše ne zgradi, izgubi pravico uporabe.

(2) S 4. odstavkom 5. čl. je izenačil pravni položaj prejšnjih lastnikov zemljišč, ki so bila nacionalizirana pred letom 1968, s pravnim položajem lastnikov, katerim so bile nepremičnine nacionalizirane s tem zakonom.

(3) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL – Ur. list RS, št. 44/1997 s spremembami).

(4) V času razlastitve je pogoje razlastitve in plačila odškodnine urejal Zakon o razlastitvi (Ur. list SFRJ 11/1968). V tem postopku pa se odškodnina določa na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. list SRS, št. 5/1980 s spremembami), ki ga je v trajanju tega postopka kot zanj sprejemljivejši zakon izbral nasprotni udeleženec (list. št. 139 – 140 sodnega spisa).