Jedro

Podlaga za določitev trenutka, ko pričnejo teči zakonske zamudne obresti, je določba 55. člena ZRPPN. Skladno z njo mora razlastitveni upravičenec odškodnino plačati v tridesetih dneh po pravnomočnosti odločbe o določitvi odškodnine; zakonske zamudne obresti torej pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka, če odškodnina ni plačana.

Izrek

Revizija zoper pravnomočno odločitev o višini odškodnine se zavrne.

Obrazložitev

1. Med udeleženci postopka teče nepravdni postopek določitve odškodnine zaradi razlastitve pravnega prednika nasprotnih udeležencev v korist pravne prednice predlagateljice. Eno od nepremičnin, ki so bile predmet razlastitve, predstavlja parcela številka ... k. o. ... Ta je bila ob razlastitvi v naravi zemljišče s stanovanjsko hišo z naslovom Ljubljana ... Sodišče je že pravnomočno odločilo o odškodnini za preostalo razlaščeno zemljišče in o odškodnini za stavbo na s tem sklepom obravnavani parceli in vsem, kar je bilo poleg stanovanjske hiše na njej še zgrajenega, že pravnomočno odločilo. S sklepom, navedenim v uvodu, je sodišče prve stopnje tako odločilo le še o odškodnini za golo parcelo številka ... k. o. ... Po njegovi presoji ta znaša 230.370,96 EUR, kar mora predlagateljica nasprotnim udeležencem plačati v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa, od tedaj dalje pa tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče druge stopnje je predlagateljičini pritožbi delno ugodilo in je odškodnino znižalo na 214.251,46 EUR, pritožbo prve predlagateljice, ki se je zavzemala za od na prvi stopnji prisojene ji višjo odškodnino, pa je zavrnilo.

2. Prva nasprotna udeleženka je zoper sklep pritožbenega sodišča vložila revizijo. Ključna revizijska teza je, da bi morala biti nasprotnim udeležencem prisojena odškodnina v višini 2,976.222,78 EUR, zakonske zamudne obresti od odškodnine pa najmanj od 15. 1. 1969 dalje. Ključne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

3. Predlagateljica je na revizijo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje (ker je bilo o odškodnini odločeno v nepravdnem postopku, v katerem je revizija, če ni izrecno določeno drugače, izključena, poleg tega pa prva nasprotna udeleženka nima pravnega interesa za izpodbijanje ugodilnega dela sklepa), podredno pa zavrnitev (ker je skladno z zakonom odškodnina določena na podlagi tržne cene).

4. Revizija je dovoljena.

5. Odškodnina za razlaščene nepremičnine je bila določena v nepravdnem postopku. Po 103. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) je v postopkih za določitev odškodnine revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega vrednost, ki jo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ta vrednost mora po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP presegati znesek 40.000,00 EUR. V konkretnem primeru ga presega. Ugovor nedovoljenosti revizije zato ni utemeljen.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V drugi točki revizije (naslovljeni kot „Obogatitev predlagatelja na račun razlaščenca V. J. in pravična odškodnina, ki bi jo moralo določiti sodišče“) revidentka trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista sledili temeljnemu postulatu Zakona o razlastitvi iz leta 1968 ter Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN) iz leta 1980: da namreč lastniku za razlaščeno nepremičnino pripada pravična odškodnina. Odškodnina iz izpodbijanega sklepa ni pravična, ker ni upoštevano več pomembnih dejstev: da je razlastitveni upravičenec sporno nepremičnino prodal podjetju G. že 15. 1. 1969, to je 10 mesecev pred sprejemom zazidalnega načrta in 19,5 mesecev pred izdajo razlastitvne odločbe, pri tem pa je kupnino v višini 1,809.914,54 dinarjev protipravno zadrževal na svojem računu; da se je razlastitveni upravičenec okoristil v škodo razlastitvenega zavezanca, saj 214.151,46 EUR odškodnine predstavlja le manj kot šestino vrednosti, ki jo je v letu 2007 ugotovil sodni izvedenec G. v višini 2,976.222,78 EUR, sodišče pa nesorazmerne obogatitve predlagatelja pri upoštevanju standarda pravične odškodnine ni upoštevalo; da je Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine Ljubljana - Šiška v izjavi z dne 8. 1. 1970 potrdil, da ima za razlastitev parcele številka ... k. o. ... na svojem računu strogo namenska sredstva v višini 2,785.695,00 dinarjev in da je za poplačilo jamčila tedanja Kreditna banka in Hranilnica Ljubljana, sedaj UJP, dne 1. 6. 1970 ter da je ta sredstva namesto plačila razlastitvenemu zavezancu na svojem računu vseskozi plemenitil razlastitveni upravičenec; da neprimernost ponujene odškodnine izkazuje informacija S. o ceni garsonjere v stolpnici na parceli številka ... k. o. ..., kar kaže na nebrzdan predlagateljičin pohlep po bogatenju; da do predmetnega postopka nikoli ne bi prišlo, če bi bil denar G. nakazan neposredno in v celoti razlastitvenemu zavezancu; da je leta 1968 oziroma 1969 Vrhovno sodišče tajno dovolilo prodajo zemljišča G. skoraj dve leti pred razlastitvijo (v zvezi s tem revidentka prilaga dopis Občine Ljubljana - Šiška javnemu pravobranilstvu z dne 25. 9. 1991), pri čemer kot pomembno izpostavlja, da v letu 1969 V. J. ni imel nobenega sodnega postopka niti na prvi stopnji, še toliko manj na tretji stopnji, ter da je tudi zaradi takega postopanja razlastitveni upravičenec lahko V. J. zamolčal pogodbo o prodaji zemljišča G. ter mu ponudil le šestino od prejete odškodnine; da se je velika obogatitev predlagatelja zgodila, ko je zemljiška knjiga vpisala lastnino na zemljišču na podlagi odločbe z dne 1. 9. 1970, ki sploh ne govori o zemljišču. 8. Vrhovno sodišče revidentki odgovarja, da je predpis, ki ga je treba v tem primeru uporabiti, ZRPPN in ne pred njim veljaven Zakon o razlastitvi. Razloge za to je pojasnilo že v 26. točki obrazložitve sklepa II Ips 287/2012, ki ga je v tej zadevi izdalo dne 7. 2. 2013. Izrecno je opozorilo, da je merila za določitev odškodnine najprej določal ZRPPN v 40. členu, a je tega Ustavno sodišče z odločbo U-I-45/89 razveljavilo, ker je predpisoval način ugotavljanja vrednosti zemljišča, ki ni odražal njegove tržne vrednosti, da navedena odločba Ustavnega sodišča pojasnjuje, da mora biti odškodnina seštevek izgub vseh koristi, ker razlaščenec za trajno in za vselej izgublja premoženjsko pravico, da pa se vsled tega njegov položaj po razlastitvi ne sme bistveno poslabšati. Kot materialnopravno pravilno sprejema stališče izpodbijanega sklepa, da je tem zahtevam zadoščeno, če je odškodnina določena po stanju v času razlastitve in po vrednosti na dan odločanja o odškodnini (o tem so razlogi podani že v 36. točki obrazložitve sklepa II Ips 287/2012) in zavrnitev revidentkine (tedaj pritožničine) teze, da bi moral razlastitveni upravičenec plačati odškodnino v znesku, ki ga je pri prodaji nepremičnine iztržil kot kupnino. Za tak princip ugotovitve odškodnine se neutemeljeno zavzema tudi v reviziji. Neutemeljeno zato, ker, kot pravilno pojasnjuje pritožbeno sodišče, tak način ne le, da ni določen z zakonom, pač pa tudi zato, ker razlaščenčeva pravica do odškodnine ne more biti odvisna od enostranske odločitve razlastitvenega upravičenca, ali bo s predmetom razlastitve sploh razpolagal in če bo, ali bo to storil proti plačilu polne vrednosti. Z določitvijo odškodnine, ustrezne tržni vrednosti, je po mnenju Vrhovnega sodišča izpodbijanji sklep sledil namenu prej navedene ustavne odločbe. Prikrajšanje, ki nastane zaradi dolgotrajnosti odločanja o odškodnini, ni predmet odločanja v postopku po ZRPPN. Okoliščina, da naj bi do sklenitve prodajne pogodbe med razlastitveno upravičenko in investitorjem G. prišlo že pred razlastitvijo na odločitev o višini odškodnine nima vpliva.

9. Revidentka nadalje, v tretji točki revizije, trdi, da izpodbijani sklep in prvostopenjski sklep temeljita na napačni predpostavki, da naj bi bilo sporno zemljišče V. J. odvzeto z odločbo z dne 1. 9. 1970, kar je v nasprotju z materialnim pravom in podatki spisa, saj je bila tedaj V. J. razlaščena le hiša brez zemljišča, za zemljišče pa odločba nikoli ni bila izdana. V zemljiški knjigi je bila pravica uporabe, vpisana pri zemljišču v korist V. J., izbrisana na podlagi odločbe o razlastitvi hiše z dne 1. 9. 1970, kot imetnica pravice uporabe pa se je vpisala takratna Občina Ljubljana - Šiška brez izvedbe postopka za odvzem pravice uporabe. Izbris pravice uporabe v korist V. J. je bil torej popolnoma nezakonit. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 287/2012 pravilno napravilo jasno distinkcijo med hišo B. v Ljubljani na eni strani in med zemljiščem parcela številka ... k. o. ... na drugi strani, medtem ko pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila razlastitvenemu zavezancu pravica uporabe zemljišča odvzeta že z odločbo 1. 9. 1970, kar je v nasprotju z vsebino navedene odločbe. Odločitev pritožbenega sodišča pa je tudi v dvakratnem nasprotju s sklepom II Ips 287/2012, saj temelji na stališču, da je zemljišče, ki je bilo v družbeni lastnini, delilo usodo hiše, medtem, ko je bistvo sklepa Vrhovnega sodišča prav v ločitvi subjektivitete hiše in zemljišča pod njo. Izpodbijana odločitev je zato sama s sabo v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti.

10. Izpodbijana odločba prvi nasprotni udeleženki pritrjuje, da odločbe o odvzemu parcele številka ... k. o. ..., tedaj družbene lastnine v uporabi V. J., iz uporabe imenovanega, v spisu ni. Pravilno pojasnjuje tudi razliko v vsebini upravičenj, ki jih je ta imel na zemljišču od nacionalizacije dalje, ter pravne posledice dejstva izgradnje hiše v njegovi zasebni lasti na zemljišču v družbeni lastnini in v njegovi uporabi. Razlikovanje med zemljiščem samem in objekti na njem je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 287/2012 napravilo izključno v zvezi s svojim stališčem, da je razlastitveni zavezanec upravičen do odškodnine tudi za zemljišče in ne le za tisto, kar se na njem nahaja, saj je kot materialnopravno zmotno zavrnilo stališče drugostopenjskega sodišča, da mu odškodnina za odvzem nepremičnine iz uporabe ne pripada, ker mu je bila priznana že v denacionalizacijskem postopku zaradi predhodnega odvzema lastninske pravice z nacionalizacijo (v posledici katere mu je, kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče v 8. in naslednjih točkah obrazložitve, ostala le še pravica uporabe). Drugačno revidentkino razumevanje je zmotno, njen očitek pritožbenemu sodišču o protispisnosti in nemožnosti preizkusa izpodbijanega sklepa pa neutemeljen.

11. Revidentka graja odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Te ji je sodišče prve stopnje skladno z določbo 55. člena ZRPPN prisodilo za čas od pravnomočnosti odločitve o odškodnini. Revidenka meni, da bi moralo sodišče pravne naslednike V. J. obravnavati enako kot razlaščence, ki se jim odškodnina odmerja v nepravdnem postopku po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), kot je tudi storilo z odločbami II Ips 79/2011 in II Ips 15/2011. V konkretnem primeru so bili zato nasprotni udeleženci, trdi, nedvomno obravnavani neenako. V izpodbijani sodbi je namreč pojasnjeno, da ZRPPN v 55. členu ne predvideva plačila obresti za čas pred pravnomočnostjo odločitve o odškodnini, take določbe pa ne vsebuje niti ZUreP-1. Ne glede na navedeno je Vrhovno sodišče v prej navedenih zadevah, ki jih je obravnavalo po ZUreP-1 prisodilo zakonske zamudne obresti od pravnomočnosti razlastitvene odločbe dalje. Tako bi moralo biti odločeno tudi v konkretnem primeru; uporabljena bi morala biti določba drugega odstavka 55. člena ZRPPN, po kateri je bil dolžan razlastitveni upravičenec, ki mu je bila nepremičnina izročena pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, plačati prejšnjemu lastniku na odškodnino letne obresti, kot veljajo v poslovnih bankah za hranilne vloge na vpogled, in sicer od dneva, ko mu je bila nepremičnina izročena. V konkretnem primeru bi morali nasprotni udeleženci prejeti obresti najpozneje od 15. 1. 1969 dalje - tedaj je bila sklenjena pogodba med razlastitveno upravičenko in investitorjem.

12. V tem postopku je sodišče odločalo o odškodnini za razlaščeno nepremičnino in o odškodnini zaradi izgube zaslužka, ki je bila posledica razlastitve nepremičnine. Odškodnino po obeh postavkah in zakonske zamudne obresti od nje je sodišče prve stopnje nasprotnim udeležencem prisodilo s sklepom N 182/89 z dne 29. 3. 2012, ki ga je drugostopenjsko sodišče potrdilo s sklepom II Cp 1894/2012 z dne 22. 8. 2012. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 287/2012 razveljavilo le odločitev o višini odškodnine za razlaščeno nepremičnino, in sicer izključno glede zneska, ki presega tistega, ki je bil nasprotnim udeležencem pravnomočno prisojen. V pravnomočno odločitev, da mora predlagateljica nasprotnim udeležencem poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti in o pričetku njihovega teka, ni poseglo (nasprotni udeleženci te odločitve tedaj niso izrecno in obrazloženo grajali). Zato razlogi o obrestih niso bili potrebni, so pa v izpodbijanem sklepu navedeni. Procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo. Sicer pa revizijsko sodišče dodaja, da je podlaga za določitev trenutka, ko pričnejo teči zakonske zamudne obresti, določba 55. člena ZRPPN. Skladno z njo mora razlastitveni upravičenec odškodnino plačati v tridesetih dneh po pravnomočnosti odločbe o določitvi odškodnine; zakonske zamudne obresti torej pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka, če odškodnina ni plačana. Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso, zakaj od nje ni bilo odstopljeno, pa je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo: odločbe, na katere se sklicuje revidentka, se nanašajo na odločanje v postopku po ZUreP-1. In tudi v teh zadevah (na primer v odločbi II Ips 15/2011) je Vrhovno sodišče opozorilo, da odločanje o zamudnih obrestih, ki ga utemeljuje nezakonito ravnanje, kar je ključni argument revidentke, ne „sodi v nepravdni postopek“.

13. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).