Jedro

Za določitev nabavne vrednosti nepremičnine je odločilna njena vrednost, navedena v pogodbi. Zakonski pogoj za davčno oprostitev je prijavljeno stalno prebivališče na naslovu tistega stanovanja, ki je predmet odsvojitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke proti odločbi davčnega organa prve stopnje, s katero ji je bila od prodaje nepremičnin odmerjena akontacija dohodnine za davek od dobička iz kapitala od davčne osnove 8.728.028,00 SIT po stopnji 25% v znesku 2.182.007,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 17/2005, 53/2005 - v nadaljevanju: ZDoh-1-UPB1), ki se nanašajo na obdavčitev dobička iz kapitala, doseženega pri prodaji nepremičnin ter jih v celoti povzame. Kot sporno okoliščino v konkretni zadevi pa izpostavi datum pridobitve nepremičnine, ki naj bi bil po tožničino v letu 1991, ko bi nepremičnino (trisobno stanovanje v izmeri 70,28 m2 v A.) lahko odkupila, pa ga ni, zaradi nasprotovanja Ministrstva za obrambo, tako da je morala vložiti tožbo in ji je pravico do odkupa stanovanja pod pogoji iz Stanovanjskega zakona priznalo šele sodišče. V tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da je po podatkih spisov tožnica nepremičnino pridobila s kupoprodajno pogodbo z dne 15. 3. 2004 od Ministrstva za obrambo za ceno 1.604.788,00 SIT. S prodajno pogodbo z dne 3. 11. 2005 pa je stanovanje prodala za dogovorjeno kupnino v višini 13.000.000,00 SIT. Kot nabavno vrednost je skladno s citirano zakonsko ureditvijo šteti vrednost ob pridobitvi v višini 4.011.917,00 SIT, kot vrednost ob odsvojitvi pa 13.000.000,00 SIT, pri čemer se upoštevajo tudi stroški pri odsvojitvi, ki so znašali 260.000,00 SIT. Ugotavlja še, da je tožnica nepremičnino posedovala krajši čas, kot je v zakonu določen za oprostitev. Prvostopni organ je tako, po presoji tožene stranke, tožnici odmeril akontacijo dohodnine od pravilne davčne osnove ter v pravilni višini, razvidni iz izreka prvostopne odločbe. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožena stranka še pojasni, da je v konkretnem primeru kot čas pridobitve nepremičnine nedvomno treba šteti datum sklenitve prodajne pogodbe z dne 15. 3. 2004, iz katere izhaja (10. člen), da z dnem sklenitve pogodbe kupec prevzame vse pravice in obveznosti, ne glede na to, da je bila pogodba sklenjena šele potem, ko je bila tožnici po sodni poti priznana pravica do odkupa stanovanja po pogojih iz Stanovanjskega zakona. Kot datum pridobitve nepremičnine se namreč po davčnih predpisih šteje datum, ko je sklenjena prodajna pogodba. V zvezi s finančno stisko, na katero se sklicuje tožnica, pa tožena stranka pojasni še, da za odpis davčnega dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala ni podlage, so pa iz izvršbe izvzeti preživnina, otroški dodatki in denarna socialna pomoč in s tem dohodki, ki naj bi jih prejemala tožnica.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Trdi, da je bil pri odločanju kršen materialni zakon in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je v stanovanju, ki ga je prodala v letu 2004, dejansko bivala že od leta 1976, kar izhaja tudi iz prodajne pogodbe, ki jo je predložila na Davčnem uradu, po določbi 89. člena ZDoh pa se dohodnine ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri osvojitvi stanovanja, v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Ker ni prava vešča, oprostitve ni uveljavljala, nanjo pa tudi ni bila opozorjena s strani davčnega organa. V stanovanju je prebivala ves čas, predvsem pa zadnja tri leta, čeprav je imela prijavljeno stalno prebivališče pri materi, saj je Upravna enota brez sklenjene najemne pogodbe ni hotela prijaviti na naslovu dejanskega prebivanja (... ulica št. ...). To lahko dokaže z listinami in pričami. Sicer pa meni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti, da je bil v tem pogledu na prvi stopnji prekršen zakon, in sicer 89. člen Zakona o dohodnini. Spregledano je bilo tudi, da je prvostopni organ napačno ugotovil dejansko vrednost nepremičnine. Poudarja, da se od leta 1993 naprej bori za odkup navedenega stanovanja pod pogoji iz Stanovanjskega zakona. Da gre za pogodbo, sklenjeno po ugodnimi pogoji iz Stanovanjskega zakona, sledi iz 1. člena pogodbe. V 3. členu je izračunana vrednost stanovanja 4.011.971,00 SIT ter določen dodaten 60% popust, če se stanovanje plača v roku 60 dni. Tako znaša prodajna cena 1.604.788,00 SIT, medtem ko je davčni organ upošteval kot vrednost kapitala ob pridobitvi znesek 4.011.917 SIT, kar je po mnenju tožnice napačno. Gre le za vrednost stanovanja, ki je bila določena po pravilih iz Stanovanjskega zakona iz leta 1991, dejansko pa je bila vrednost stanovanja v letu 2004 okrog 12.400.000,00 SIT, kar izhaja tudi iz cenitve uradnega cenilca. Zakon sicer pravi, da se upošteva vrednost kapitala, navedena v pogodbi, vendar pa tožnica meni, da kljub temu zaradi dolgotrajnega postopka ne sme biti oškodovana. Sicer pa tudi zakon določa, da se v primeru, če vrednost ni razvidna iz pogodbe, upošteva vrednost kapitala v času pridobitve, kar zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili, to pa je v konkretnem primeru cenilni zapisnik. Tako namreč v praksi postopa (ter upošteva cenitev) davčni organ, ko gre za dedovanje in ko dediči razpolagajo s sklepi, v katerih je navedena nizka nabavna vrednost nepremičnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru (dejanske) okoliščine v zvezi s stanovanjem in prebivanjem v njem niso sporne. Sporna je uporaba prava pri ugotavljanju davčne osnove, konkretno pri določitvi nabavne vrednosti nepremičnine, in pa uveljavljanje oziroma obstoj davčne oprostitve.

Kot pravilno navaja že tožena stranka, je po 90. členu ZDoh-1-UPB1 davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. V vrednost kapitala ob pridobitvi se po določbah 91. člena všteva nabavna vrednost in pa stroški, določeni v istem členu, s tem da se za nabavno vrednost po drugem odstavku iste zakonske določbe šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Za določitev nabavne vrednosti nepremičnine je torej odločilna njena vrednost, navedena v pogodbi. Na drugačen način (z ustreznimi dokazili) lahko zavezanec dokazuje vrednost kapitala v času pridobitve samo v dveh primerih: če kapital - nepremičnina ni pridobljena na podlagi pogodbe, ali pa če njena vrednost v času pridobitve iz pogodbe ni razvidna. Takšne okoliščine v konkretnem primeru niso podane, oziroma jih tožnica niti ne zatrjuje. Tiste, ki jih navaja, pa glede na citirano zakonsko ureditev niso relevantne in jih zato pri odločanju ni mogoče upoštevati. To pa pomeni, da ima tožena stranka prav in da je odločitev, po kateri se v konkretnem primeru kot nabavna vrednost nepremičnine upošteva njena vrednost iz pogodbe o nakupu, pravilna in zakonita.

Tožnica pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na davčno oprostitev. Po določbah 89. člena ZDoh-1-UPB1 se namreč dohodnine ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja, v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Prijavljeno stalno prebivališče je torej zakonski pogoj za davčno oprostitev. V tej zvezi pa tožnica sama pove, da je imela stalno prebivališče prijavljeno na drugem naslovu. Razlogi za to, glede na citirano zakonsko določbo, za odločitev niso pomembni. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev in da zato ni podlage za davčno oprostitev.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.