Jedro

Odgovor na vprašanje, ali delodajalec delavca lahko prijavi v obvezno socialno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco že vpisan na drugi podlagi se zato glasi, da to ne le lahko, temveč mora storiti, če je delavcu naknadno priznano delovno razmerje tudi za čas, ko je bil že zavarovan na drugi podlagi, saj je vsaka druga podlaga v ZPIZ-2 navedena za zavarovalno podlago delovnega razmerja, ki ima zato prednost pred takšno drugo podlago.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 335,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ker je ta v gostinskem lokalu k pretepu izzival drugega gosta, se do njega vedel na drzen, nasilen, nesramen in žaljiv način, in ker je nato tega gosta pred gostinskim lokalom večkrat udaril v glavo in brcnil v telo ter mu povzročil lahko telesno poškodbo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožena stranka teh očitkov ni dokazala in da je bila odpoved podana po izteku subjektivnega 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Nadalje je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 12. 2017, ampak je trajalo od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019 prijavi v vsa socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da mu bo za ta čas priznana delovna doba. Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku obračuna ustrezne bruto plače, ki bi jih prejel, če bi delal, za čas od 21. 12. 2016 do 30. 6. 2018 zmanjšane za prejemke iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, za čas od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019 pa zmanjšane za prejemke iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezne neto zneske. Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se za čas od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018 in od 11. 1. 2019 dalje ugotovi obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, da se ga prijavi v vsa socialna zavarovanja, v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ in za obračun prejemkov iz delovnega razmerja oziroma iz naslova samostojnega opravljanja dela za navedeno obdobje. Odločitev o obstoju delovnega razmerja temelji na stališču, da je tožnik glede na ugotovljeno nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do priznanja delovnega razmerja upravičen za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, z izjemo časa, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih (od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede naslednjih pravnih vprašanj: - ali lahko delodajalec delavca prijavi v obvezna zavarovanja za čas, ko je bil v evidenco ZPIZ že vpisan na drugi podlagi oziroma, ali je lahko oseba zavarovana le po eni osnovi; - ali je delavec upravičen do razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja v obdobju, ko je bil v evidenco ZPIZ že vpisan na drugi podlagi?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je tožnik že naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri delodajalcu R., d. o. o. in nato brez prekinitve s 25. 5. 2018 pri delodajalcu G., J. Š. s. p., pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2018, od 5. 7. 2018 pa je tožnik zaposlen kot samostojni podjetnik J. K. s. p. Tožena stranka opozarja, da tožnika ne more prijaviti v obvezno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje že vpisan kot samostojni podjetnik, saj je lahko zavarovan le po eni osnovi. Tožnik za navedeno obdobje tudi ni upravičen do razlike v plači, vezane na obstoj delovnega razmerja. Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014, VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015 in VIII Ips 315/2017 z dne 24. 8. 2017. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 10. 1. 2019, saj je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ves čas zaposlen pri drugih delodajalcih oziroma je bil samozaposlen.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Pravilnost odločitve, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem obravnave sodišča prve stopnje in se posledično ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 20. 12. 2017, ampak je trajalo od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019 je sicer vprašljiva glede na to, da je bil tožnik, z zanemarljivo izjemo štirih dni, od 1. 7. 2018 do 4. 7. 2018, ves čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri drugih delodajalcih oziroma je bil samozaposlen. Upoštevaje navedeno bi bilo pravilno, da bi sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo že z dnem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne šele z dnem odločitve sodišča prve stopnje, saj je bil tožnik v vmesnem času za polni delovni čas zaposlen pri drugih delodajalcih oziroma je bil samozaposlen. Vendar pa vprašanji, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, ne omogočata presoje pravilnosti te odločitve in s tem tudi ne posega v odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (o čemer je bilo odločeno v II. točki izreka prvostopenjske sodbe), temveč le presojo pravilnosti odločitve, da je toženka stranka za navedeno obdobje tožnika dolžna prijaviti v vsa socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ (prva in druga alineja III. točke prvostopenjske sodbe) ter odločitve o obračunu in plačilu razlike v plači za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje (3. in 4. alineja III. točke prvostopenjske sodbe). Zaradi navedenega revizijsko sodišče ni moglo slediti revizijskemu ugovoru, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 10. 1. 2019, čeprav je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja ves čas zaposlen pri drugih delodajalcih oziroma je bil samozaposlen.

- k vprašanju ali lahko delodajalec delavca prijavi v obvezno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco že vpisan na drugi podlagi oziroma ali je lahko oseba zavarovana le po eni osnovi

9. Obstoj delovnega razmerja je podlaga za obveznost delodajalca, da delavca prijavi v obvezna socialna zavarovanja, to je v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti. Tako prvi odstavek 32. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami) določa, da delodajalci vlagajo prijavo v zavarovanje, odjavo iz zavarovanja in prijavo sprememb med zavarovanjem za vsakega delavca v delovnem razmerju. Dolžnost delodajalca, da delavce prijavi v obvezna socialna zavarovanja, izhaja tudi iz določb pravilnika o obrazcih prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 75/2008 s spremembami). Prijava mora biti za osebe v delovnem razmerju vložena z dnem nastopa dela po pogodbi o zaposlitvi.

10. Obveznost prijave v obvezna socialna zavarovanja nastane tudi kadar sodišče, tako kot v tej zadevi, ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično delavcu za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo dosodi pravice iz delovnega razmerja. Pri tem obveznost prijave v obvezno socialno zavarovanje nastane ne glede na to, ali je bilo o tej obveznosti izrecno odločeno v izreku sodbe ali pa je v njem odločeno le, da delavcu delovno razmerje traja tudi po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

11. Vprašanje pa nastane, kako je z obveznostjo prijave v obvezna socialna zavarovanja, kadar je v sodnem sporu ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, delavec pa je bil v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samozaposlen.

12. Ustaljena sodna praksa1 je, tudi v povezavi z vprašanjem sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, da delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih tako, da bi bil pri vsakemu od njih za isto časovno obdobje zaposlen za polni delovni čas. Takšno sodno prakso je nenazadnje v tem sporu dejansko upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je izrecno zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do ugotovitve obsoja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, z izjemo časa, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih in ko je posledično zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je za čas od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018, kakor tudi zahtevek, da se ga za ta čas prijavi v vsa socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ.

13. Logično bi bilo, da bi sodišče na enakih izhodiščih odločalo tudi glede časa, ko je bil tožnik zaposlen kot samostojni podjetnik2, vendar je sodišče za ta čas ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki in toženi stranki naložilo, da tožnika prijavi v matično evidenco zavezancev pri ZPIZ.

14. Vendar pa, kot je že razloženo zgoraj, revizijsko sodišče glede na dopuščena revizijske vprašanja ne more poseči v odločitev sodišč nižje stopnje o obstoju delovnega razmerja v navedenem obdobju samozaposlitve, temveč mora upoštevati, da je bilo v tem sporu pravnomočno odločeno, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi v obdobju od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019. Tožniku je bilo delovno razmerje pri toženi stranki priznano tako za obdobje, ko je bil dejansko brez zaposlitve (od 1. 7. 2018 do vključno 4. 7. 2018) kot za obdobje, ko je bil za polni delovni čas samostojni podjetnik (5. 7. 2018 do 10. 1. 2019).

15. Na podlagi pravnomočno priznanega delovnega razmerja pri toženi stranki je zanjo nastala tudi obveznost, da tožnika prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ. Za obdobje, ko je bil tožnik brez zaposlitve in zavarovanja (1. 7. 2018 do 4. 7. 2018) ta obveznost ne more biti sporna. Glede obdobja, ko je bil tožnik samozaposlen, pa ta obveznost do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi nastane na podlagi pravnomočne odločitve, da je tožnik tudi v tem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pri tem ni mogoče izhajati iz tega, da dejstvo, da je bil tožnik za navedeno obdobje v zavarovanje že prijavljen na podlagi samozaposlitve, izniči obveznost prijave v zavarovanje na podlagi pravnomočne odločitve o priznanju delovnega razmerja. Glede na to, da bi bil tožnik za isto obdobje obvezno zavarovan kot samozaposlena oseba (na podlagi dejansko izvršene prijave v zavarovanje) in kot delavec v delovnem razmerju (na podlagi pravnomočne sodbe), je treba uporabiti drugi odstavek 13. člena ZPIZ-2. Ta določa, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi. Delovno razmerje je kot pravna podlaga za zavarovanje v ZPIZ-2 navedeno pred samozaposlitvijo, zato ima kot podlaga obveznega zavarovanja prednost pred samozaposlitvijo, ne glede na to, da je bilo zavarovanje na tej podlagi že izvršeno.

16. Z vprašanjem, katero zavarovalno podlago je treba upoštevati pri zavarovanki, ki je bila v obvezno zavarovanje vključena kot samostojna podjetnica, naknadno pa ji je bilo za isto obdobje v delovnem sporu dosojeno delovno razmerje (kar je v osnovi enaka situacija kot v tem sporu), se je Vrhovno sodišče ukvarjalo v sodbah VIII Ips 128/2017 z dne 25. 10. 2017 in VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017. V navedenem socialnem sporu je zavzelo stališče, da se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno razmerje, v katerega ni mogoče poseči, če je za isto obdobje naknadno s pravnomočno sodbo sodišča vzpostavljena podlaga za zavarovanje. Delovno razmerje je bilo namreč vzpostavljeno za obdobje, v katerem je bila tožnica že vključena v obvezno zavarovanje kot samostojna podjetnica. S tem je istočasno izpolnjevala pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po dveh zavarovalnih podlagah. V primeru obstoja več podlag se zavarovanje uredi na način, določen v drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2. V takem primeru se zavarovanec obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi. Obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, določeno v 14. členu ZPIZ-2, ima prednost pred obveznim zavarovanjem samozaposlene osebe, določenem v 15. členu ZPIZ-2. Ker je podlaga za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja prednostna, je bil tožnici v spornem obdobju ta status pravilno priznan3. 17. Z vprašanjem konkurence med različnimi podlagami obveznega zavarovanje se je Vrhovno sodišče ukvarjalo tudi v socialnem sporu, v katerem je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 87/2015 z dne 8. 9. 2015. Zavarovancu iz tega socialnega spora je bilo v delovnem sporu na podlagi sodne poravnave naknadno priznano delovno razmerje pri delodajalcu tudi za obdobje, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje kot prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je delovno razmerje podlaga za zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje. Zato se v primeru, ko za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega naj ne bi bilo več mogoče posegati.

18. Odgovor na vprašanje, ali delodajalec delavca lahko prijavi v obvezno socialno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco že vpisan na drugi podlagi se zato glasi, da to ne le lahko, temveč mora storiti, če je delavcu naknadno priznano delovno razmerje tudi za čas, ko je bil že zavarovan na drugi podlagi, saj je vsaka druga podlaga v ZPIZ-2 navedena za zavarovalno podlago delovnega razmerja, ki ima zato prednost pred takšno drugo podlago.

19. Odgovoriti je treba še na drugi del vprašanja, ali je lahko oseba zavarovana le po eni osnovi. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da tožnika ne more prijaviti v obvezno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco ZPIZ že vpisan kot samostojni podjetnik, saj je oseba lahko zavarovana le po eni osnovi. Materialno-pravna osnova za takšno naziranje bi vsaj na videz lahko bila določba prvega odstavka 83. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami) o tem, da se v primerih, če je bil s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, lastnost zavarovanca na tej podlagi pridobi za obdobja, v katerih zavarovanec ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Vendar pa določba 83. člena ZMEPIZ-1 ni relevantna za ta spor že zaradi tega, ker se nanaša le na ugotavljanje oziroma spremembo zavarovalne podlage na podlagi odločitve v delovnih sporih za obdobje pred 1. 1. 20004. Navedeno pomeni, da se na podlagi 83. člena ZMEPIZ-1, v primeru s pravnomočno sodbo ugotovljenega delovnega razmerja, lastnost zavarovanca lahko ugotavlja tudi za obdobje pred 1. 1. 2000, če oseba ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Na podlagi drugega odstavka pa je bila enaka možnost dana tudi osebam, ki so bile v obvezno zavarovanje sicer vključene, vendar prostovoljno ali pa kot osebe upravičene do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, pod pogojem, da je bila pravnomočna odločba glede plačila prispevkov tudi izvršena. Vrhovno sodišče je v sodbah VIII Ips 111/2017 z dne 3. 10. 2017 in VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017 izrecno zavzelo stališče, da določba 83. člena ZMEPIZ-1 ne predstavlja splošne zakonske ureditve primerov sprememb zavarovalne podlage na podlagi pravnomočnih sodb in odločb, izdanih v delovnih sporih, pač pa izjemo glede zakonsko predpisanega obdobja, v katerem je mogoče ugotavljati lastnost zavarovanca za nazaj. Splošno pravno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primeru, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja predstavlja 5. točka 80. člena ZMEPIZ-1, na podlagi katere se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, kadar je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja.

20. Z vprašanjem, ali je določba prvega in drugega odstavka 83. člena ZMEPIZ-1 lahko podlaga za odklonitev prijave v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ker je bil zavezanec za isto obdobje že vključen v obvezno zavarovanje na podlagi samozaposlitve, se je Vrhovno sodišče ukvarjalo v že citirani sodbi VIII Ips 128/2017 z dne 25. 10. 2017. Zavzelo je stališče, da ZMEPIZ-1 v 1. členu določa, da se s tem zakonom ureja matična evidenca zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki obsega zbirke podatkov, potrebne za izvajanje tega zavarovanja, zbrane v različnih evidencah. Zato na njegovi podlagi ni mogoče spreminjati oziroma obiti določb ZPIZ-2 o pogojih za nastanek zavarovalnega razmerja, prednostnem vrstnem redu zavarovalnih podlagi in trajanju zavarovanja. Navedeno pomeni, da se zavarovanje v primeru obstoja večih različnih podlag uredi tako, da se zavarovanec obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi, kar je tudi odgovor na ta del dopuščenega vprašanja.

- k vprašanju, ali je delavec upravičen do razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja v obdobju, ko je bil v evidenco ZPIZ že vpisan na drugi podlagi

21. Na podlagi tega vprašanja je možna le presoja pravilnosti odločitve sodišča, da se tožniku dosodi razlika v plači za čas od 5. 7. 2018 do sodne zveze pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik izven tega obdobja v evidenco ZPIZ ni bil vpisan na kakšni drugi podlagi. Za čas od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018 je bil tožnik v evidenco vpisan na podlagi delovnega razmerja pri drugih delodajalcih, razen tega pa za to obdobje sodišče tožniku tudi ni dosodilo razlike med pripadajočo in prejeto plačo, kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, temveč na odškodninski podlagi. V času od 1. 7. 2018 do 4. 7. 2018 pa tožniku ni bil več zaposlen pri drugih delodajalcih in tudi še ni bil samozaposlen, iz spisa pa tudi ni razvidno, da bi bil v obdobju teh štirih dni zavarovan na kakšni drugi podlagi. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi razvezana z 10. 9. 2019, je tožnik za navedeno obdobje štirih dni, ko je bil očitno nezaposlen, upravičen do celotne pripadajoče plače. 22. Glede na to, da je tožniku za čas od 5. 7. 2018 do 10. 1. 2019 s pravnomočno sodbo sodišča priznan obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, je tožnik upravičen do razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, čeprav je bil v tem obdobju v evidenco ZPIZ že vpisan na zavarovalni podlagi 05 kot samozaposlena oseba. Pravica do razlike v plači je namreč zgolj posledica pravnomočne odločitve, da se tožniku tudi za čas, ko je bil sicer samozaposlen vse do razveze pogodbe o zaposlitvi dosodi delovno razmerje. Ob pravnomočno dosojenem delovnem razmerju pri toženi stranki status samozaposlene osebe ne more biti ovira za priznanje pravice do razlike v plači. 23. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je delavec upravičen do razlike v plači, kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, če mu je bilo delovno razmerje pravnomočno dosojeno (v kar revizijsko sodišče v tem sporu ne more poseči), ne glede na to, da je bil v evidenco ZPIZ za isto obdobje že vpisan na neki drugi podlagi, ki je v zakonu navedena za zavarovalno podlago delovnega razmerja.

Odločitev o reviziji

24. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, saj glede izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje (zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper točko III. izreka sodbe prvostopenjske sodbe) niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi.

25. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 335,29 EUR (odgovor na revizijo 450 točk oziroma 270,00 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške v višini 2% skupne vrednosti stroškov, kar znaša 5,40 EUR in 22% DDV v višini 60,69 EUR).

1 Primerjaj sodbi VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013, VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015. 2 V zvezi s tem vrhovno sodišče opozarja, da ni mogoče enačiti odločanja v sporih o obstoju delovnega razmerja nekoga, ki je opravljal delo za delodajalca po pogodbah civilnega prava, vendar v statusu samostojnega podjetnika in odločanja o sodni razvezi in s tem v zvezi priznanjem delovnega razmerja tudi za čas, ko je delavec po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi začel opravljati delo kot samostojni podjetnik. 3 Enako stališče glede spremembe zavarovalne podlage na podlagi naknadne sodne odločitve o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi je bilo zavzeto v sodbah VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017, VIII Ips 111/2017 z dne 3. 10. 2017, VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019, VIII Ips 66/2015 z dne 13. 7. 2015. 4 Glej sodbe VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017, VIII Ips 111/2017 z dne 3. 10. 2017.