Jedro

Takojšnja zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu ter aktiviranje statusa s. p. s strani tožnika po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pomeni pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ter vpliva na obstoj razlogov, ki utemeljujejo zaključek sodišča, da ob upoštevanju interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ... z dne 2. 11. 2017 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ... z dne 6. 12. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 12. 2017, temveč je trajalo (tudi) od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z 10. 1. 2019 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v vsa socialna zavarovanja od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019; jo prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da ji bo priznana delovna doba, od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019; ji obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delala, zmanjšano za prejemke iz delovnega razmerja, odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila, od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018, ter ji obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, zmanjšano za prejemke iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti, odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila, od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018 in od 11. 1. 2019 dalje; poziv na delo; prijavo tožeče stranke v vsa socialna zavarovanja od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018 in od 11. 1. 2019 dalje; prijavo v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da ji bo priznana delovna doba, od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018 in od 11. 1. 2019 dalje; obračun v višini prejemkov iz delovnega razmerja, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v prihodnjem mesecu do plačila, od 21. 12. 2017 do 30. 6. 2018; obračun v višini prejemkov iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v prihodnjem mesecu do plačila, od 1. 7. 2018 do 10. 1. 2019; obračun ustrezne bruto plače, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v prihodnjem mesecu do plačila, od 21. 12. 2017 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov za 5. dne v prihodnjem mesecu (točka IV izreka). Tožbo je zavrglo v delu tožbenih zahtevkov za prijavo tožeče stranke v vsa socialna zavarovanja za 20. 12. 2017; prijavo v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da ji bo priznana delovna doba, za 20. 12. 2017 in obračun ustrezne bruto plače, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2018, za 20. 12. 2017 (točka V izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.507,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za vrnitev na delo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da odloči o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sodišče ni navedlo okoliščin, ki bi preprečevale reintegracijo tožnika oziroma utemeljevale sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Storilo je bistveno kršitev določb postopka, saj bi v primeru, če je že odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, moralo tudi odločiti o denarnem povračilu. Tožnik je bil ves čas službovanja pri toženi stranki ocenjen z oceno "odlično" ter je vestno in predano izpolnjeval delovne obveznosti. Pri delu je bil uspešen, med sodelavci spoštovan in zaupanja vreden. Nepravilna je ugotovitev v 34. točki sodbe, da bi naj navedbe tožnika samega na prvem naroku za glavno obravnavo utemeljevale zavrnitev zahtevka za reintegracijo, saj naj bi tožnik dopustil, da so na PP A. porušeni medsebojni odnosi. Očitno je sodišče napačno razumelo navedbo pooblaščenca tožnika, ki je prerekal navedbe tožene stranke glede sodne razveze, nato pa navajal, da je tožnik karierni policist, ki je bil vseskozi odlično ocenjen, delo ga veseli, zato se tudi ni strinjal z morebitno sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Navajal je, da četudi so morebiti na PP A. res porušeni medsebojni odnosi, niso porušeni zaradi tožnika. Mislil je na splošno o odnosih na PP A., zato je sodišče napačno razumelo, da so porušeni odnosi med tožnikom in ostalimi zaposlenimi. Nasprotno, tožnik se je vedno z vsemi zelo dobro razumel, razhajanje o pogledih je imel s komandirjem B.B., kar pa ni nič nenavadnega. Na naroku 10. 1. 2019 je tožnik navedel, da bi se lahko vrnil na delo k toženi stranki, ter da bi lahko delo opravljal tudi na kakšni drugi policijski postaji, npr. v sektorju C., kjer je bil že zaposlen in delo pozna. Navedel je, da je imel s komandirjem PP A. profesionalen odnos in bi v primeru reintegracije lahko še naprej dobro službeno sodelovala. Sodišče ni obrazložilo, zakaj kljub temu, da kršitve pogodbenih obveznosti niso ugotovljene, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pavšalne in neutemeljene so navedbe sodišča, da naj bi predložene listine, ki so bile datirane mnogo pred samo izredno odpovedjo, utemeljevale sodno razvezo. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ravnanje tožnika v gostinskem lokalu D. je bilo drzno in žaljivo, zato meni, da so trditve in očitki v predlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeni. Ugotovitve glede tožnikovega ravnanja so razvidne iz dokumentacije, izdelane v notranjem varnostnem postopku in iz priloženih uradnih zaznamkov o razgovoru s pričami. Priče so svoje izjave na sodišču v določeni meri spremenile oziroma niso bile povsem prepričane, kaj se je tam dogajalo. Sodišče se osredotoča predvsem na dogajanje pred lokalom, kjer je prišlo do fizičnega obračunavanja in do telesne poškodbe E.E.. Žaljivo in za policista povsem neprimerno pa je ravnanje oziroma obnašanje tožnika, ki se je začelo in je bilo najbolj očitno v lokalu. Tam je namreč E.E. zagrozil, da ga bo "nalomil", drugih izgovorjenih besed se E.E. ni točno zapolnil, saj je bil prestrašen. Sam pri tem ni veliko govoril in je želel, da se to "teženje" konča. Zaradi presenetljivega in nepričakovanega dogajanja je bil nekoliko v šoku. Nato je tožnik pozval E.E., če si upa z njima ven, da se tam zmenijo. E.E. je pomislil, da nima izbire, saj bo v vsakem primeru tepen, zato je odšel mimo obeh (tožnikovega starejšega sina F.F. in tožnika) iz lokala, za njim pa najprej F.F. in nato še tožnik. V lokalu ni nihče posredoval, ker so se vsi bali in se niso hoteli izpostavljati. Iz navedenega je očitno, da je bilo tožnikovo obnašanje najmanj drzno in takšno, da je vlivalo strah tako oškodovancu E.E., kot tudi tam prisotnim gostom. To vedenje je vse prej kot normalno, čeprav je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ne konkretizira tožnikovega vedenja. Nadalje se tožena stranka ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so bila že v poročilu ... PU G. in poročilu ... GPU navedena vsa bistvena dejstva, ki se očitajo tožniku, ter da se je tožena stranka že takrat seznanila z razlogi za odpoved. Dogajanja na kraju in ugotovitev policije takrat še ni bilo. V navedenih poročilih so zapisane zgolj navedbe klicateljev, ki pa jih je nujno potrebno preveriti in ugotoviti vse okoliščine dogajanja. Šele na podlagi teh se lahko sprejme konkretna odločitev o ukrepih. Enako velja tudi pri konkretnem kaznivem dejanju, kjer je potrebno ugotoviti in potrditi vse znake kaznivega dejanja. Generalni direktor Policije je kot predstojnik tisti, ki na podlagi vseh zbranih dejstev in dokazov odloči, ali se bo zoper posameznega uslužbenca policije uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zlasti v primerih, ko je podana odpoved zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako nikakor ne začne teči že s trenutkom, ko delodajalec izve ali sumi na neko ravnanje delavca, ki lahko je ali pa tudi ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali sta navedbe pritožbe ter predlagali zavrnitev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo dopolnitve pritožbe tožnika, saj je bila vložena po poteku pritožbenega roka.

9. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o višini denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, potem ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Določba drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, sodišču ne daje podlage, da po uradni dolžnosti prisodi odškodnino brez ustreznega zahtevka delavca in dokazanih elementov odškodninske odgovornosti za tak zahtevek. Če delavec takega zahtevka ne postavi in vztraja na reintegraciji, kljub izkazani možnosti tudi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče nima ne trditvene ne dokazne podlage za odločanje o odškodnini. Tak zahtevek pa lahko tožnik še vedno uveljavljala s posebno tožbo.1 Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da za postavitev zahtevka iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije ni določen rok do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v postopku, v katerem se odloča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe.2

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi (sklep z dne 2. 11. 2017 v zvezi s sklepom z dne 7. 9. 2016), podane po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odpoved se nanaša na incident z E.E.. Tožnik naj bi (1) 16. 9. 2017 ob približno 22. uri in ob približno 22.15 uri v gostinskem lokalu D., na naslovu H., E.E. izzival k pretepu in se do njega vedel na drzen, nasilen, nesramen in žaljiv način, s čimer je s takšnim vedenjem pri njem povzročil občutek ogroženosti in strahu; (2) istega dne ob približno 22.10 uri pred gostinskim lokalom D., na naslovu H., E.E. najmanj dvakrat udaril v glavo in večkrat brcnil v telo, tako da je le-ta zadobil lahke telesne poškodbe, zaradi katerih je bila prizadeta njegova zunanjost, prav tako je zadobil več kontuzijskih značk desno frontalno na glavi, oteklino, kontuzijsko značko ter manjši hematom v predelu levega mastoida, oteklino desno na vratu ter kontuzijsko znamenje, oteklino in manjši hematom levo ledveno, prav tako pa je bilo zaradi lahkih telesnih poškodb začasno okvarjeno njegovo zdravje, gibanje z vratom je imel nekoliko ovirano, v predelu ledvene hrbtenice pa je čutil bolečine, in (3) da je zaradi takšnega tožnikovega ravnanja njegov mlajši sin I.I., ki ga je imel tožnik v varstvu, in je bil prisoten v gostinskem lokalu, jokal in tožnika prosil, da gredo domov, tožnik pa tega ni upošteval. Tožnik naj bi z ravnanjem iz drugega očitka izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podan odpovedni razlog, saj tožnik ni storil očitanih ravnanj (1. in 2. očitek), oziroma da za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, tudi če bi bila ugotovljena, ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izreka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. čl. ZDR-1 (3. očitek).

12. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer se predvsem osredotoča na prvi očitek, torej da naj bi tožnik izzival k pretepu in se do E.E. vedel na drzen, nasilen, nesramen in žaljiv način, s čimer naj bi mu s takšnim vedenjem povzročil občutek ogroženosti in strahu. Sodišče prve stopnje je o dogajanju v gostinskem lokalu natančno izvedlo dokazni postopek, zaslišalo priče J.J., K.K., L.L., M.M., E.E., F.F. ter tožnika. Ugotovilo je, da iz uradnih zaznamkov, ki so jih dale priče, le iz razgovora s L.L. izhaja, da je tožnik rekel E.E., če si upa iti ven iz gostinskega lokala, da se tam zmenijo. Ostale priče se po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niso spomnile, da bi to rekel tožnik. Nasprotno, to naj bi E.E. po izpovedi tožnika rekel njegov starejši sin F.F., ki naj bi se edini prerekal z E.E.. Prav tako je priča M.M., natakarica v gostinskem lokalu, izpovedala, da je prišlo do spora med E.E. in nekim fantom, ni pa se spomnila, kaj je bilo rečeno. Tudi priča J.J., ki je klical policijo spornega večera, se dogajanja ni spomnil, izpovedal je le, da je bil v gostinskem lokalu in se je počutil ogroženega. Torej sta le E.E. in L.L. deloma potrdila, da naj bi tožnik, in ne F.F., grozil E.E. oziroma ga izzival k pretepu.

13. Glede na takšne izpovedi tožnika in prič sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo ugotoviti, da bi prav tožnik grozil E.E. in ga izzival. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ravnanje ni dokazano, saj ni moglo slediti le izpovedi E.E.. Njegova izpoved je namreč glede dogajanja pred lokalom povsem drugačna, kot so izpovedale priče, oziroma kot je bilo ugotovljeno v policijskih uradnih zaznamkih. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da iz uradnih zaznamkov izhaja, da sta N.N. (B10) in O.O. (B21) povedala, da sta tožnik in F.F. padla prek cvetličnih korit, v svoji izpovedi je O.O. to potrdil (pri tem naj bi tožnik prijel sina F.F. okoli pasu in ga na tak način hotel odmakniti od E.E.), pri tem pa ju je E.E. odrinil, da sta oba padla. E.E. pa je glede dogajanja pred lokalom izpovedal bistveno drugače in sicer, da potem, ko je šel ven pred lokal, se je približno 4 metre od vhodnih vrat obrnil, nanj je skočil F.F., on pa se je branil tako, da ga je odrinil, zaradi česar je padel čez neke betonske rože. Po izpovedi E.E. naj bi šele takrat tožnik prišel ven ter skočil na E.E.. E.E. je torej v tem delu izpovedal bistveno drugače kot priče, ki so dogodek videle in niso imele interesa krivo izpovedovati. Glede na navedeno torej sodišče zgolj na podlagi nekonsistentne in neprepričljive izpovedi E.E. in L.L., ki je bil v lokalu v družbi E.E., ni moglo potrditi resničnosti navedb tožene stranke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo tožnikovo vedenje za tožnika kot policista nedopustno.

14. Glede ostalih dveh kršitev pritožba tožene stranke nima razlogov, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev v tem delu pravilna in zakonita.

15. Pritožba tožene stranke sicer utemeljeno navaja, da se na podlagi poročila ... PU G. in poročila ... GPU (B55) ne more šteti, da se je tožena stranka že takrat, 19. 9. 2017, seznanila s kršitvijo oziroma ugotovila razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na vsebino poročila ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je predstojnik delodajalca, tj. generalni direktor Policije, iz poročila ugotovil obstoj odpovednih razlogov. Zato odpoved ni prepozna v smislu določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Vendar pa glede na zgoraj navedeno to za odločitev pritožbenega sodišča ni odločilno.

16. Pritožba tožnika pa neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 6. 2018 dopustil možnost, da so na Policijski postaji A., na kateri je opravljal delo kot pomočnik komandirja, porušeni medsebojni odnosi, da pa niso takšni zaradi njega, pa tudi da bi ga tožena stranka lahko zaposlila na drugi policijski postaji; - v zaslišanju je tožnik potrdil, da je bil v sporu s komandirjem Policijske postaje A. B.B. in da je vložil tožbo zaradi trpinčenja na delovnem mestu; - da se tožnik vidi kot žrtev trpinčenja na delovnem mestu; - da iz izpovedi komandirja Policijske postaje A. B.B. izhaja, da je tožnik zoper njega podal kazensko ovadbo zaradi šikaniranja, trpinčenja na delovnem mestu, zlorabe uradnega položaja, Generalna policijska uprava in Specializirano državno tožilstvo pa so očitke preverili ter ugotovili, da so tožnikove navedbe neresnične, odklonska ravnanja v notranje varnostnem postopku niso bila ugotovljena, ovadba pa je bila zavržena; - da je direktor Policijske uprave G. P.P. izpovedal, da je bil osebno seznanjen z odnosom med tožnikom in B.B. ter da so se na PU G. "zelo veliko s tem ukvarjali" - ocenil je, da ni možnosti, da bi se tožnik vrnil na delo k toženi stranki, pri tem pa je izpostavil določene dogodke, ki jih je tožena stranka ugotovila šele kasneje, po podani odpovedi - šlo je za ravnanja, na katera se v utemeljitev predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi sklicuje tožena stranka in ki jih dokazujejo predložene listine (dopisa Specializiranega državnega tožilstva z dne 11. 12. 2017 in 15. 12. 2017, dopis z dne 12. 12. 2017, B28 - B30).

17. Ugotovljeno tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožba glede na navedeno neutemeljeno izpostavlja, da je bil tožnik vedno ocenjen z oceno "odlično". Bistveno je tudi, da je tožnik tudi ob zaslišanju B.B. izpostavljal nepravilnosti v njegovem ravnanju, ne glede na to, da takšne nepravilnosti v notranjih postopkih niso bile ugotovljene. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo navedbe pooblaščenca tožnika, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili odnosi skrhani do takšne mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni v interesu strank, ter da je tožnik zanikal, da bi bili odnosi porušeni zaradi njega. Zaradi navedenega so protispisne pritožbene navedbe tožnika, da sodišče ni obrazložilo, zakaj kljub temu, da kršitve pogodbenih obveznosti niso ugotovljene, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ne gre tudi spregledati, da se je tožnik že naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri delodajalcu R., d. o. o., in nato brez prekinitve s 25. 5. 2018 pri delodajalcu S.S., s. p., od 5. 7. 2018 dalje je vključen v socialna zavarovanja kot samostojni podjetnik T.T., s. p. Takojšnja zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu ter aktiviranje statusa s. p. s strani tožnika po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pomeni pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze,3 ter vpliva na obstoj razlogov, ki utemeljujejo zaključek sodišča, da ob upoštevanju interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. 18. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari (prvi odstavek 154. člena in 155. člena ZPP ter prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. 377/2008 z dne 6. 4. 2010. 2 Sodba VDSS opr. št. Pdp 1029/2015 z dne 11. 2. 2016. 3 Prim. stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014.