Jedro

Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije ni predstavljala državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, za čigar nepravilno delo bi odgovarjala država, temveč povsem samostojno samoupravno interesno skupnost s statusom pravne osebe s samostojno, z zakonom določeno odškodninsko odgovornostjo v razmerju do tretjih oseb.

Normativna oziroma legislativna protipravnost ravnanja je izkazana le, ko gre za očitno nasprotje z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoče iz Direktive Evropskega parlamenta in sveta, Ustave RS, zakona ali odločbe Ustavnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma znesek 41.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10,000.000,00 SIT za čas od 7.12.2005 do 31.12.2006 ter od zneska 41.730,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.181,99 EUR, v 15 dneh, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožeči stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, posledično pa toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da ni protipravnosti tožene stranke in da ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo ter da tožena stranka sploh ni pasivno legitimirana v predmetni zadevi. Takšnega razlogovanja materialnopravno ni moč sprejeti. Upoštevati je namreč potrebno naslednje, v prvostopenjskem postopku dokazane trditve tožečih strank, ki kažejo najmanj na malomarnost oziroma neustrezno ravnanje tožene stranke: na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe med M. E. in tožečimi strankami, ki je bila overjena s strani sodišča, je bil odmerjen in plačan davek na promet z nepremičninami; davčni urad Maribor oziroma DURS v svojih evidencah ne razpolaga z drugimi pogodbami, ki bi kazale na večkratno razpolaganje s predmetnim stanovanjem; predmetno stanovanje, ki je bilo predmet nakupa, ni bilo vpisano v zemljiški knjigi, kar izhaja že iz izvršilnega postopka, opr. št. In 93/00051, prej IV I 859/93, tega pa tožena stranka ne prereka in prvostopenjsko sodišče ne šteje kot sporno; država ni imela popolnih nepremičninskih evidenc, oziroma za takšne evidence ni poskrbela, saj stanovanjska stavba na K. cesti sploh ni bila vpisana v zemljiški knjigi oziroma ni bila zabeležena v zemljiškem katastru, posledično pa na njenih delih tudi teoretično ni bilo mogoče pridobiti etažne lastnine; država na podlagi določil Stanovanjskega zakona (SZ), ki je veljal v obdobju med 19.10.1991 in 14.10.2003, ni vodila zbirnega registra stanovanj oziroma uresničevala celovitega informacijskega sistema na stanovanjskem področju ter skrbela za njegov razvoj, kot to določa 75. člen SZ, niti tega ni na podlagi 97. čl. SZ vodila in skrbela za njegovo vzdrževanje občina; Republika Slovenija in občine so na podlagi določbe 111. čl. SZ postali lastniki družbenih stanovanj, prav tako Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije na podlagi 114. čl. SZ, torej so lastninsko pravico pridobili originarno, s čemer je tožena stranka z zakonom zagotovila možnost pridobitve lastninske pravice na etažni lastnini, vendar pa hkrati ni poskrbela, da bi bila ta etažna lastnina pravočasno vpisana v zemljiško knjigo in da bi se na teh stanovanjih lahko izvajali prenosi lastninske pravice s pravnimi posli (saj ni bil mogoč modus aqirendi z vpisom v zemljiško knjigo); država je tako po eni strani sprejela ustrezno zakonodajo o etažni lastnini, po drugi strani pa ni sočasno uredila zemljiške knjige, niti ni svojim državljanom omogočila, da brez nevarnosti in zakonitosti z vpisom v zemljiško knjigo izvedejo pravne posle prenosa lastninske pravice na etažni lastnini, čeprav je po drugi strani sama vzpodbujala na podlagi 111. do 114. čl. SZ, da subjekti, ki so to lastninsko pravico na podlagi zakona prejeli (Republika Slovenija, pravne osebe, Občine, ZPIZ), lastninsko pravico na podlagi pravnih poslov prenesejo nazaj na državljane v postopku privatizacije (117. do 133. čl. SZ); posledično je tožena stranka tožnikoma kršila tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, kot izhajajo iz ustave, zlasti iz členov 14, 15,33, 67, 78 in drugih. Treba bi se bilo potrebno tudi vživeti v položaj tožnikov in posledično ugotoviti sledeče: tožnika nista mogla vpogledati v zemljiško knjigo, da bi lahko pred sklenitvijo pravnega posla preverjala, če je predmetno stanovanje neobremenjeno in dejansko v lasti tistega, ki pravni posel sklepa (M. E); pozanimala sta se tako na davčni upravi kot tudi na sodišču, kjer so jima zagotavljali, da je s pravnim poslom „vse“ v redu; nista se mogla naknadno vpisati v zemljiško knjigo, ker so postopki etažiranja stavbe, ki sicer stoji že od leta 1980, pa kljub temu v katastru ni bila vpisana, tekli zelo počasi, hkrati pa jih je za vse etažne lastnike obravnavane stavbe pa tudi ostalih z njo povezanih stavb (več kot 300 stanovanj) vodil upravnik stavbe; tožnika sta kupila nepremičnino, zanjo pošteno plačala, pogodbo overila na sodišču, jo predložila davčnemu organu, ki je odmeril tudi davek, in končno prevzela tudi posest na predmetni nepremičnini, nato pa sta se morala povsem nepričakovano in po preteku 12 let na podlagi odločbe sodišča izseliti iz predmetnega stanovanja, s čemer sta utrpela materialno škodo; vsak državljan bi v tistih časih, če je kupoval nepremičnino oziroma stanovanje, ki ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, lahko bil žrtev podobnega prevarantskega posla (goljufije); predmetno stanovanje niti v prodajni pogodbi med Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije in M. E, z dne 14.2.1992 (prva pogodba v verigi pogodb), ni bilo opisano z identifikacijskim znakom (vložna številka, parcelna številka, katastrska občina), posledično pa ni bilo popolno tudi zemljiškoknjižno dovolilo iz 6. čl. te prve pogodbe, pri čemer je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije v času sklenitve pogodbe predstavljala državni organ oziroma del državne oblasti pod nadzorom države. Pritožnika se sklicujeta tudi na novejšo sodno prakso in sicer odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3518/2009, z dne 3. marec 2010, s katero je višje sodišče že odločilo o odškodninski odgovornosti države v podobnem primeru.

Iz navedene sodbe, ki se pritožbi prilaga, je tako potrebno izpostaviti več navedb oziroma zaključkov Višjega sodišča v Ljubljani, ki so relevantni tudi za predmetno zadevo. Država si je z ustavo postavila visoke standarde. Med drugim tudi, da gre za pravno državo, v kateri bo zagotavljala varnost posameznikov, če pa svojih obveznosti ne bo izpolnjevala, pa bo odgovorna za svoja ravnanja. V tem je smisel pravne države in se mora skozi konkretne zadeve vseskozi potrjevati in udejanjati. Država je odgovorna za posledice dejanj, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem lahko preprečila določen dogodek, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine. Odškodninska zaveza države namreč izhaja iz ustavne pravice posameznika, ki od države pričakuje ustrezno varstvo, pravica do odškodnine v takšnih primerih pa udejanja pravno državo. Odškodninska odgovornost države izhaja iz 26. čl. Ustave RS in je podana, če so izpolnjene predpostavke subjektivne odgovornosti. V konkretnem primeru je država dopustila, da sta tožnika overila kupoprodajno pogodbo na sodišču, kjer so jima tudi izrecno povedali, da je s pogodbo „vse v redu“, tožnika pa sta kot laika temu zaupala, hkrati pa je zgolj na tej pogodbi po svojih davčnih organih odmerila davek in tako tožnika še nadalje utrdila v njuni veri o zakonitosti in pravilnosti izvedenega posla. Po drugi strani pa je država na podlagi nezakonitega izvršilnega postopka dopuščala negacijo pravnega posla tožnikov z M. E, pri čemer za takšno negacijo, tamkajšnje objave in sploh za potek celotnega izvršilnega postopka nista vedela ne tožnika, ne davčni organ, ne sodišče samo, ne kdor koli drug z izjemo strank izvršilnega postopka. To pa, da leva roka države ne ve, kaj dela njena desna roka, pa je najmanj neodgovorno, če ne že v celoti nedopustno, zlasti pa ni odraz pravne države v pravem pomenu te besede. Država tako ni imela nadzora nad prenosom nepremičnin, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo izvajanja javne oblasti nadzora pa je tako ravnala protipravno. Odškodninska odgovornost države pa je podana že zgolj pri malomarnosti države (enaka odločba opr. št. II Cp 3518/2009). Prvostopenjsko sodišče sicer navaja, da je država s pomočjo Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR) in s pomočjo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ter Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zagotovila primerne vzvode za zadostno varstvo kupca oziroma za preprečitev situacije, kot se je zgodila v predmetni zadevi. Vendar pa to varstvo očitno ni bilo zadostno, saj se sicer takšen primer, kot je predmetni ne bi zgodil. Izvršilni postopek se je vlekel celih 12 let, s čemer je tožnikoma odvzel vse dejanske možnosti, da uveljavljata tako pravne napake kot tudi druge zahtevke, saj je med drugim prodajalka med tem že davno umrla, njeni pravni nasledniki pa so izginili. Navedena odločba izrecno izpostavlja dejstvo, da odgovornosti države ni mogoče izključiti že zato, ker je izvajala posamezne ukrepe, saj je država odgovorna tudi takrat, ko ni izvedla vseh ukrepov, ki so običajni, predvidljivi in potrebni glede na naravo dela in zakonske pristojnosti njenih organov. Država zato odgovarja za ravnanje njenih organov, ki so malomarno izvrševali svojo funkcijo, oziroma je odgovorna za dejanja, ki bi jih državni organi morali storiti, pa jih niso in za opustitev niso podani opravičljivi razlogi. V konkretnem primeru ni prav nobenega opravičila, da je izvršilni postopek tekel kar 12 let, da je tekel na podlagi nezakonitih razpolaganj, da stavba ni bila vpisana v katastru, čeprav je bila zgrajena že leta 1980, da lastninske pravice na etažnih delih stavbe dalj časa ni bilo moč pridobiti, saj ni bil izveden etažni načrt zgolj zaradi izpostavljenega manjka vpisa stavbe v katastru, da je nadalje sodišče samo potrdilo ustreznost kupoprodajne pogodbe in s tem prava neuki stranki dajalo lažni občutek pravne varnosti, da davčni organ ni beležil druge transakcije s predmetnim stanovanjem in je zato odmeril davek, ki je bil tudi plačan, da Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije v kupoprodajno pogodbo sploh ni mogla vpisati identifikacijskih znakov nepremičnine, saj še njej sami niso bili znani, pa čeprav je ta skupnost predstavljala državni organ oziroma del državne oblasti. Država se ne more razbremeniti svoje odgovornosti, če so njene evidence neažurne, nepopolne ter druga drugi nasprotujoče. Ker državni organi niso ravnali s potrebno skrbnostjo, zaradi neustreznih evidenc in ker je izvršilno sodišče nezakonito vodilo izvršilni postopek, je bilo ravnanje in delovanje državnih organov nepravilno ter neučinkovito. Državljani namreč upravičeno pričakujejo pravno varnost v zvezi s tako pomembnimi finančno zahtevnimi posli, kot so posli z nepremičninami. Tožnika sta morala nositi škodo, za katero sama nista kriva in v katero še zdaleč nista pristala. Dejansko zmotne so ugotovitve prvostopnega sodišča, da sta tožnika nase prevzela riziko morebitnega večkratnega razpolaganja z nepremičnino, ker sta bila počasna, neaktivna, ker naj bi namerno prikrivala določena dejstva in ker naj bi se v zvezi s celotnim pravnim poslom očitno vštela. Na tej podlagi namreč ni mogoče pojasniti, zakaj sta tožnika ves čas imela nepremičnino v posesti, ves čas zanjo plačevala tako sprotne kot tudi investicijske stroške, ves čas v okviru lastninskopravnih upravičenj sodelovala pri skupnih odločitvah vseh etažnih lastnikov stavbe o investicijah in ostalih poslih v zvezi s skupnimi deli stavbe, v nepremičnino pa sta tudi sama vlagala in sicer takoj na začetku in tudi na koncu, le nekaj časa pred prisilno izselitvijo, ko se o takšni grožnji še ni niti sanjalo. Tožena stranka bi morala ravnati aktivneje, da bi učinkovito zavarovala posameznike. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do navedb tožeče stranke o nezakonitosti izvršilnega postopka opr. št. In 93/00051. Ni se opredelilo do tega, da je bila kupoprodajna pogodba med M. E. in tožnikoma sklenjena že 19.5.1993, izvršilno sodišče pa je izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo izvršbo na spornem stanovanju šele 9.7.1993, torej skoraj dva meseca kasneje. Ni se opredelilo do tega, da je bil izvršilni postopek izveden v nasprotju s predpisi, saj je v njem dolžnik lahko zastavil predmetno stanovanje, glede katerega je pozneje tekla izvršba, pri čemer pa sam nikoli ni postal lastnik takšnega stanovanja, saj se ni veljavno vpisal v zemljiško knjigo, takšen pravni posel pa zaradi izostanka veljavnega pridobitnega načina nikoli ni bil v celoti realiziran oziroma popoln. Država izvršilnega postopka tako sploh ne bi smela niti začeti in ga sedaj, ko ima urejeno nepremičninsko evidenco, sploh ne bi izvedla, saj ni mogoče voditi izvršbe na nepremičnino, ki ni last dolžnika. Če bi država v tistem času imela urejeno nepremičninsko evidenco, potem ZIZ ne bi ponujal možnosti, da se izvršba izvede tudi na nepremičnino, ki v zemljiško knjigo ni vpisana. Če pa ne bi prišlo do pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka, ki je bil že v samem začetku nezakonit, pa tudi tožnikoma škoda ne bi nastala, saj bi še naprej imela posest na predmetnem stanovanju, sčasoma pa bi se, po ureditvi katastrskega stanja in ureditve etažne lastnine na sporni stavbi, lahko tudi vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika. Torej že sama nezakonitost izvršilnega postopka, njegova dolgotrajnost in njegovo vodenje brez vpisov v zemljiško knjigo, je torej zadostna podlaga za odškodninsko odgovornost države v predmetni zadevi. Ker sodba v tem delu nima razlogov, je zagrešena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Očitki prvostopnega sodišča dolžnikoma, da bi se lahko zavarovala s pomočjo določb obligacijskega prava, ki napotujejo na odgovornost za opravljanje napak, pa so v tem smislu povsem neprimerni, saj kupčeve pravice zaradi pravnih napak ugasnejo že po enem letu, prodajalke pa po 13 letih od sklenitve kupoprodajne pogodbe sploh več ni bilo več med živimi, njeni pravni nasledniki pa so tožnikoma nedosegljivi oziroma neznani. Materialnopravno je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi ob konkurenci dveh originarnih pridobitev lastninske pravice imela prej pridobljena lastninska pravica prednost pred pozneje pridobljeno, kar naj bi izhajalo iz 10. čl. SPZ. Slednje ne drži, saj nima podlage ne v zakonu (10. čl. SPZ tega namreč ne določa), ne v sodni praksi, poleg tega pa je tudi povsem nelogično. Iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1816/2009 z dne 2.9.2009, namreč jasno izhaja, da kadar dve osebi na isti stvari pridobita lastninsko pravico na originaren način, ima lastninsko pravico tisti, ki jo je pridobil kasneje. Tako tožnika ne bi mogla učinkovito postaviti tovrstnega zahtevka proti sedanjemu lastniku, ki je nepremičnino pridobil v izvršilnem postopku. Sklep o domiku je postal pravnomočen že 20.9.2004, s tem pa je bil izvršilni postopek zaključen in tako ugovori tožnikov (tretjih) sploh niso bili več mogoči, s tem pa tožnika nista imela nobene možnosti več, da bi uspešno zatrjevala svoje močnejše upravičenje do predmetnega stanovanja, kaj šele, da bi zatrjevala prednost svojega originalnega načina pridobitve pred izvirno pridobitvijo upnika. Če pa bi ustrezne zemljiškoknjižne evidence obstajale, pa bi tožnika na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo, ki je javna knjiga in po definiciji dostopna ter njena vsebina znana vsem, lahko pravočasno ugotovila, da v zvezi z nepremičnino, ki jo imata v posesti, poteka izvršba in bi posledično lahko pravočasno reagirala. Tako jima je bila v celoti odvzeta možnost sodnega uveljavljanja tovrstnega zahtevka. Zato so neutemeljeni razlogi prvostopnega sodišča, da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in zatrjevano opustitvijo dolžnega ravnanja tožene stranke z vzpostavitvijo zemljiškoknjižnih evidenc. Zmotni so zaključki prvostopnega sodišča, da naj bi bila zemljiškoknjižna evidenca vzpostavljena, kar naj bi bilo mogoče zaključiti iz izpovedbe tožeče stranke. Iz izpovedbe tožeče stranke namreč izhaja prav nasprotno in sicer, da se je ves čas zanimala pri zemljiški knjigi, vendar so ji tam ves čas pojasnjevali, da vknjižba zaenkrat ni mogoča. Tako po izvedbi tožnikov na predmetnem stanovanju še danes v zemljiški knjigi kot lastnik ni vpisan nihče. Tudi v izvršilnem postopku se je izkazalo, da nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, hkrati pa že prva pogodba, s katero se nepremičnina prenese s strani Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije na M. E., ni vsebovala ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila oziroma identifikacije nepremičnine. Tudi navedbe prvostopnega sodišča, da bi se dolžnika lahko zavarovala zoper dvojno razpolaganje tako, da bi s strani M. E. pridobila originalno prodajno pogodbo, niso prepričljive. Iz prve kupoprodajne pogodbe z dne 14.2.1992 namreč izhaja, da je bila ta sklenjena v petih izvodih, (10. čl. Pogodbe). Povsem mogoče je torej, da bi M. E. razpolagala z več originali kupoprodajne pogodbe in se tako tožnika tudi s pridobitvijo enega od njih ne bi mogla zavarovati pred večkratnim razpolaganjem. Verigo pogodb se lahko nadomesti s postopkom amortizacije listine, kar pomeni, da sama posest originala kupoprodajne pogodbe še ne predstavlja zadostne pravne varnosti. Za hrambo originalnih listin pa je namenjena prav zemljiška knjiga in je posledična varnost državljanov lahko zagotovljena le s tamkajšnjo hrambo originalov. Sicer pa je tožnica izpovedala, da je bila originalna pogodba potrjena na davčnem uradu, sicer ne bi prišlo do odmere davka. Da pa se tožena stranka že ves čas zaveda svojih pomanjkljivosti pri nepremičninskih evidencah oziroma njihovih nepopolnosti, pa potrjuje že splošno znano dejstvo, da je bil v Sloveniji prav iz tega razloga izveden popis nepremičnin. Sprejet je bil tudi interventni zakon in sicer Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS), ter pozneje sprejeti in danes veljavni Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtl). Pa tudi na podlagi slednjega nepremičninske evidence še danes niso povsem urejene, saj je splošno znano, da zemljiškoknjižno do danes ne bi bilo urejenih še več kot 10000 stanovanj. Tako ne drži, da so evidence o lastništvu nepremičnin nepopolne predvsem zlasti zaradi neaktivnosti lastnikov, temveč zato, ker stroga zakonodaja, ki je bila sprejeta ob upoštevanju nepravilne predpostavke, da so zemljiškoknjižne zadeve urejene, zahteva preveč pogojev, ki jih morajo domnevni lastniki izpolniti, da se sploh lahko vpišejo (eden izmed njih je tudi posedovanje celotne verige originalov kupoprodajnih pogodb). Tako se izkažejo kot zmotne tudi navedbe prvostopnega sodišča, da bi se tožnika lahko vpisala kot solastnika celotne nepremičnine, če se ne bi mogla vpisati kot lastnika njenega etažnega dela. In sicer že zato, ker prva pogodba z dne 14.2.1992 ne vsebuje opredelitve nepremičnine z identifikacijskim znakom in tudi ob predpostavki posedovanja originalne verige vseh pogodb ob strogosti zemljiškoknjižnega prava takšen vpis solastninske pravice na nepremičnini ne bi bil mogoč. Zato je tožeča stranka lahko predlog za vpis lastninske pravice na etažni lastnini podala šele v letu 2005 in ne že takoj po sklenitvi pogodbe v letu 1993. Kaj malo je tožnikoma pomagalo njuno splošno vedenje o tem, da se je potrebno vpisati v zemljiško knjigo, če se vanjo dejansko nista mogla vpisati. Bila sta tudi prava neuki stranki, nista imeli pooblaščenca oziroma odvetnika, nepremičnine nista kupovali s pomočjo nepremičninskega posrednika. Tožnik je tudi izpovedal, da pri nepremičnini, ki jo je kupil v I., ni bilo nobenih težav, saj je bila tam zemljiška knjiga urejena, v M. pa je bilo vse povsem drugače, saj ni bilo tam urejenega prav nič. Zmotne so navedbe prvostopnega sodišča o tem, da davčna uprava ni mogla razpolagati z informacijo o tem, da bi predmetno stanovanje pred tem že bilo odsvojeno, saj je bilo odsvojeno na podlagi darila in zato davka ne bi bilo treba odmeriti, saj je šlo za darilno pogodbo v okviru prvega dednega reda, ki ne zapade v davčno zavezo. To sicer drži, vendar pa je vsak promet z nepremičninami treba predložiti davčnemu uradu, ki mora na pogodbo pritisniti štampiljko o odmeri davka in njegovem plačilu oziroma označiti, da je promet davčno oproščen, saj sicer brez takšne odmerne štampiljke danes ni mogoče izvesti zemljiškoknjižnega vpisa. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije je bil organ samoupravljanja in s tem nujno tudi del državne oblasti. Z dnem 1.4.1992 je pričel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), ki je predvidel nastanek zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot naslednika navedene skupnosti, ki pa je bil javni zavod. Kljub temu pa k imenovanju direktorja takšnega zavoda še danes daje soglasje Vlada Republike Slovenije, prav tako pa ga daje tudi k statutu zavoda. Statut in splošni akti zavodi se objavljajo v Uradnem listu RS, za nadzor nad zakonitostjo odločanja zavoda je pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, za odločbe, ki jih izdaja ZPIZ, pa se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). To izhaja iz določb 268, 269 in 270. čl. SPIZ-1 ter 12. čl. SPIZ-1. Ker je na podlagi tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona, ki je veljal od 19.10.1991 do 24.10.2003, na podlagi njegovega 114. člena, pridobila skupnost lastninsko pravico na stanovanjih, zgrajenih s sredstvi te skupnosti, originalno na podlagi zakona, tedaj pa je bila skupnost del države oziroma njenega sistema samoupravljanja, je tako treba ugotoviti, da je odgovornost tožene stranke nenazadnje podana tudi zato, ker skupnost v izvirni prodajni pogodbi z dne 14.2.1992 ni navedla oziroma niti ni mogla navesti ustrezne identifikacije prodane nepremičnine, saj ta identifikacija tedaj sploh še ni obstajala. S tem pa je država pravzaprav dopustila nepopolno oziroma nezakonito razpolaganje z nepremičninami, ki ga je s SZ celo sama vzpodbujala, kar je kot posledico imelo predmetno dvojno razpolaganje in nastanek škode tožnikoma. Prvostopno sodišče tudi ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala v vlogah tožeča stranka. Tako niso bile izvedene zlasti poizvedbe pri Upravni enoti Maribor in poizvedbi pri DURS, Davčni urad Maribor. Glede teh dokaznih predlogov se sodišče v svoji obrazložitvi ni opredelilo, saj jih ni niti sprejelo niti zavrnilo, s tem pa je kršilo osnovne principe kontradiktornosti, ki glede na 8. točko 2. odst. 339. čl. ZPP predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je napačna tudi odločitev prvostopnega sodišča glede stroškov postopka. Podrejeno tožnika izpostavljata dejstvo, da je obrazložitev v zvezi z odmerjenimi stroški, ki jo je v zadnjem odstavku svoje sodbe podalo prvostopno sodišče, v celoti nepojasnjena in zato sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče sploh izračunalo oziroma odmerilo stroške v znesku 2.181,99 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih procesnih kršitev, niti tistih očitanih v pritožbi kot tudi ne tistih, na katere mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti, na pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato se najprej načelno sklicuje na vse razloge izpodbijane sodbe, na sprotne očitke pritožbe pa odgovarja po vrstnem redu, ki je razviden iz nadaljevanja te odločbe: K očitkom procesne narave: Pritožnika naprej očitata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nezakonitosti oziroma nepravilnosti, ki so bile storjene v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru opr. št. In 93/00051 in sicer, da je bil sklep o izvršbi izdan skoraj dva meseca po sklenitvi kupoprodajne pogodbe med M. E. in tožnikoma z dne 19.5.1993 (v nadaljevanju: predmetna pogodba), da je dolžnik M. R. lahko zastavil predmetno stanovanje, glede katerega je tekla izvršba, sam pa ni postal lastnik stanovanja, saj se ni veljavno vpisal v zemljiško knjigo in zato država (tožena stranka) izvršilnega postopka sploh ne bi smela začeti. Po stališču pritožnikov sta navedeni okoliščini pomembni zato, ker je dolgotrajnost in opisani način vodenja (torej da ni bil pravi lastnik nepremičnine, na katero se je vodila izvršba, vpisan v zemljiški knjigi) „zadostna podlaga za odškodninsko odgovornost države v predmetni zadevi“. Na te očitke sodišča prve stopnje sicer res ni direktno odgovorilo, vendar pa je že iz drugih nosilnih razlogov izpodbijanje sodbe jasno razvidno, da sami uvedba in tek izvršilnega postopka nista v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da ovire za vpis lastninske pravice na ime tožečih strank v zemljiški knjigi ni mogoče pripisati neurejenim zemljiškoknjižnim evidencam niti nesprejemu ustrezne zakonodaje, temveč počasnemu urejanju vpisa lastninske pravice na kupljenem stanovanju v zemljiško knjigo, na ime obeh tožečih strank (glej o tem še sicer razloge v nadaljevanju te pritožbene odločbe). Razen tega pa je omenjena okoliščina že na prvi pogled v tej pravdi pravno nepomembna iz naslednjih razlogov: v času, ko je bil uveden in je potekal omenjeni izvršilni postopek, je bilo na podlagi določb 251. a člena do 251.f člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/1978 in naslednji; ZIP) mogoče voditi izvršbo tudi na v zemljiški knjigi nevpisano nepremičnino na podlagi pred sodnikom sklenjenim sporazumom strank o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičnini. Prav takšen pa je tudi sporni primer. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je bil izvršilni postopek uveden nezakonito oziroma nezakonito voden. Prav nasprotno – potekal je v skladu z zakonsko predvideno možnostjo prisilne izterjave upnikove terjatve na nevpisani nepremičnini, kar sicer poudarjata tudi tožeči stranki v pritožbi, ki te zakonske ureditve same po sebi ne ocenjujeta kot neustrezne. Res dolgo trajajoči izvršilni postopek do trenutka, ko je tožečima strankama nastala škoda z izdajo sklepa o domiku v letu 2004, pa je bil kvečjemu v korist tožečima strankama, ki sta imeli zato več časa, da poskrbita za vpis etažne lastnine na stavbi, kjer se nahaja predmetno stanovanje. Sodba sodišča prve stopnje ima torej takšne razloge, da jo je mogoče tudi v obravnavani smeri preizkusiti, razen tega pa gre za navedbo na prvi pogled pravno nepomembnih okoliščin, ki na pravilnost sodbe ne morejo vplivati. Zato očitane procesne kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni.

Pravno nepomembno okoliščino, o kateri se sodišču prve stopnje ni bilo treba nujno opredeljevati, da bi izpodbijana sodba zmogla pritožbeni preizkus, pa predstavlja tudi očitek, da je bila Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (v nadaljnjem besedilu: SPIZ), ki je prodala predmetno stanovanje kupki E, del države oziroma njenega sistema samoupravljanja. Že zgolj s strani tožečih strank istočasno zatrjevano dejstvo, da SPIZ v pogodbo ni mogla vnesti ustrezne identifikacijske številke prodane nepremičnine, ker tedaj ta še ni obstajala, izključuje njeno odgovornost za očitano škodo. Omenjena skupnost pa tudi ni predstavljala državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, za čigar nepravilno delo bi odgovarjala tožena stranka na podlagi določbe 26. čl. Ustave RS. V skladu z določbo 124. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1) je SPIZ predstavljal povsem samostojno samoupravno interesno skupnost in imel status pravne osebe (glej 12. člen Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (2) ). V skladu z določbo 137. člena ZPIZ je odgovarjala za škodo, ki jo je povzročila zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določili Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Podobno je nato status Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) uredil novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3). Zavodu je podelil stutus javnega zavoda ter ga prav tako določil kot pravno osebo (6. člen ZPIZ-1). Enako kot prej ZPIZ je novi zakon uredil odškodninsko odgovornost zavoda (glej 289. člen ZPIZ-1). Opisani sistemski pogled tako izkazuje SPIZ kot tudi ZPIZ kot samostojna pravna subjekta s samostojno, z zakonom določeno odškodninsko odgovornostjo v razmerju do tretjih oseb celo v primerih, ko sta povzročila škodo pri oziroma v zvezi z opravljanjem dejavnosti, torej ko sta odločala o pravicah zavarovancev, to je – opravljala javna pooblastila (glej 8. člen Statuta). Sestava in sklenitev kupoprodajne pogodbe za njuno nepremičnino na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ) pa celo ne predstavlja takšnih pooblastil oziroma ne pomeni dejavnosti, za izvrševanje katere sta bila ustanovljena. Odgovornost države za pogodbeno odgovornost SPIZ (kasneje ZPIZ) je v spornem primeru torej izključena. Dejstvo, da je država imela (ima) določene pristojnosti v zvezi z delovanjem pravnega naslednika SPIZ – ZPIZ-a (soglasje k statutu ter imenovanju direktorja, nadzor nad zakonitostjo delovanja) in da ZPIZ izdaja odločbe na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku, torej tudi ne more vplivati na odgovornostni položaj skupnosti oziroma sedaj zavoda, za čigar delo bi bila na podlagi ustave lahko odgovorna tožena stranka. Tako tudi tu ni bistvene kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Neutemeljen je tudi procesni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznih predlogov za poizvedbe pri Upravni enoti Maribor in pri DURS, Davčni urad Maribor. Sicer sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo in se do teh dokaznih predlogov v ožji obrazložitvi sodbe ni opredelilo, vendar pa gre že za na prvi pogled nepotrebna dokaza. Z njima sta tožeči stranki namreč dokazovali evidentno pravno nepomembne okoliščine – ali je davčna uprava razpolagala z vsemi spornimi kupoprodajnimi pogodbami za predmetno stanovanje in ali so se pri Upravni enoti Maribor nahajali podatki „o lastništvu zadevne nepremičnine za obdobje med leti 1993 in 2005, kot izhaja iz registra stanovanj“ (glej vlogo tožečih strank z dne 6.10.2009 na list. št. 52 v spisu). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo pravno odločilno okoliščino, da je tožena stranka sprejela takšne predpise, ki so že tedaj omogočali vpis etažne lastnine v zemljiški knjigi in posledično tudi vpis lastninske pravice na predmetnem stanovanju, po drugi strani pa tudi ugotovilo, da je davčna uprava razpolagala zgolj s pogodbo tožečih strank, ki je bila od spornih pogodb edina predložena zaradi odmere davka, in je vzrok za škodo, ki jima je nastala, pravilno pripisalo nezadostni aktivnosti tožečih strank, da poskrbita za vpis etažne lastnine na stavbi ter vknjižbo lastninske pravice na stanovanju. Tožeči stranki pa tudi nista trdili, da sta omenjena organa razpolagala tudi z ostalima pogodbama, ki sta jih sklenili E. in V. oziroma s podatki o lastnikih predmetnega stanovanja – celo nasprotno, sta očitali pomanjkanje tovrstnih evidenc. Nenazadnje iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopne sodbe izhaja, da sta tožeči stranki tudi vedeli, da je E. razpolagala z nepremičnino že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z njima, pa sta kljub temu z njo sklenili pogodbo (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Le pravočasen vpis lastninske pravice na predmetnem stanovanju v zemljiški knjigi pa bi preprečil nastanek škode tožečima strankama. Tožeči stranki se torej zavzemata za izvedbo dokazov, ki že na prvi pogled ne bi vplivala na odločitev prvostopnega sodišča oziroma v nobenem primeru tožečima strankama ne bi prinesla uspeha v tej pravdi. Zato jima ni bila kršena pravica do izjave v tem postopku in torej očitana procesna kršitev ni storjena.

Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov. Zato se da tudi stroškovna odločitev preizkusiti, kar pomeni, da tudi v tem delu ni utemeljen očitek procesne kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

K očitkom materialnopravne narave: Obširne in že zgoraj povzete materialnopravne pravne očitke pritožnikov, je mogoče strniti v nosilna pritožbena stališča, da je tožena stranka ravnala malomarno, ker ni: 1.) sprejela ustreznih predpisov, ki bi preprečili dvojno razpolaganje z nepremičnino in posledično nemožnost realizacije kupoprodajne pogodbe tožečih strank v zemljiški knjigi, 2.) vzpostavila popolne nepremičninske evidence – zemljiški kataster, zemljiško knjigo, zbirni register stanovanj oziroma vzpostavila celovitega informacijskega sistema na stanovanjskem področju in skrbela za njegov razvoj, kot sta to določala 75. in 97. člen Stanovanjskega zakona (SZ), 3.) je nezakonito oziroma neutemeljeno dolgo vodila izvršilni postopek na predmetni nepremičnini 4.) neutemeljeno overila kupoprodajno pogodbo na sodišču in neutemeljeno odmerila davek, s čemer naj bi tožena stranka oziroma organi, za katerih delo odgovarja, tožeči stranki utrjevali v prepričanju „o zakonitosti in pravilnosti izvedenega posla“, 5.) ker prvi prodajalec v predmetni verigi kupoprodajnih pogodb za predmetno stanovanje – SPIZ ni, oziroma ni mogla vpisati identifikacijskih znakov prodane nepremičnine.

V zvezi s pritožbenim očitkom pritožnikov pod 1. točko sodišče druge stopnje ugotavlja, da ciljajo očitki tožečih strank v dve smeri in sicer: da tožena stranka ni sprejela ustreznih predpisov, ki bi že v času sklenitve pogodbe za predmetno stanovanje omogočali takojšen vpis lastninske pravice tudi ko gre za stanovanje, na katerih imajo lastniki lastninsko pravico s pripadajočim solastninskim deležem na skupnih delih, prostorih in na funkcionalnem zemljišču (etažna lastnina v ožjem pomenu), ki se nahajajo v stavbi, ki je v etažni lastnini oziroma je etažno razdeljena (etažna lastnina v širšem pomenu), in nadalje, da tedaj veljavni predpisi niso zagotavljali preprečitve negativnih pravnih posledic tako imenovanih „dvojnih prodaj“.

Kar zadeva presojo prvo navedenega očitka, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je že tedaj veljavna pravna ureditev omogočala vpis (so)lastninske pravice izven pravil, ki sedaj veljajo za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe, torej tudi brez ustreznih evidenc in identifikacijskih številk stanovanj, in tudi na podlagi predložitve verige vseh do tedaj sklenjenih pogodb o prenosu pravice na nepremičnini, in ne da bi bil v naprej oblikovan ustrezen zemljiškoknjižni vložek oziroma podvložek (prim. v izpodbijani sodbi navedene določbe paragrafov 2 in predvsem 22 Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1930, paragrafe 432, 433, 434 in 438 ODZ, določbe Zakona o pravicah na delih stavb (4) (ZPDS), 17. člen in 4. točko 1. odstavka 129. člena SZ). Pravilno pa je tudi pojasnilo prvostopnega sodišča, da je že v času sklenitve predmetne pogodbe uveljavljen zakonski sistem sankcij načelno predstavljal ustrezno varstvo v primerih, ko gre za tako imenovana dvojna razpolaganja, torej za pravne napake pri sklepanju kupoprodajnih pogodb za nepremičnine (primerjaj v izpodbijani sodbi pravilno citirane določbe 132., 508. in 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 111/2, 488. ter 490. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki so omogočale uveljavitev neveljavnosti oziroma razdrtja pogodb, ki so pomenile nezakonita razpolaganja z nepremičninami oziroma vsaj uveljavitev povrnitve plačane kupnine in škode zoper nepoštenega prodajalca, ki je ponovno razpolagal z nepremičnino, potem, ko je že izčrpal svojo razpolagalno sposobnost. Glede očitka o nevzpostavitvi ustreznih evidenc pa pritožbeno sodišče k razlogom prvostopnega sodišča še dodaja, da res sicer v času sklenitve predmetne pogodbe še niso bili dejansko vzpostavljeni ustrezni katastri stavb in registri stanovanj, vendar pa je bilo mogoče tudi to realno sistemsko pomanjkljivost nadomestiti oziroma zaobiti tako, da so se v pogodbi o oblikovanju etažne lastnine označili posamezni deli stavbe, ki so bili predmet etažne lastnine. Predvsem je bilo treba določiti posamezne dele stavbe kot predmet etažne lastnine in solastninske deleže na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču. V poštev je prišel predvsem dejanski opis prostorov, pri čemer so se lahko uporabili podatki o legi posameznega prostora v nadstropju ter kvadratura prostorov, opisna metoda pa je lahko prišla v poštev tudi pri določitvi skupnih prostorov, delov in naprav zgradb (5). Razen tega pa same tovrstne evidence nikoli ne morejo preprečiti dvojnih razpolaganj oziroma povsem odpraviti možnosti takšnih nezakonitih razpolaganj in tako tudi ne morejo predstavljati zadostnega varstva v primerih, kakršen je tudi sporni, ko je šlo za nepošteno dvojno razpolaganje v škodo tožečih strank, ki predstavlja razen že omenjene pasivnosti tožečih strank pravno relevantni vzrok za tožečima strankama povzročeno škodo. Predpostavka transparentnosti pravnega prometa je vnos ustreznih podatkov omenjene evidence, ta pa je odvisen od ustrezne aktivnosti odsvojitelja ali pridobitelja, da sporoči pogodbeni prenos oziroma spremembo lastnika organu, ki vodi takšne evidence in da v primeru prometa s stanovanji uredi etažno lastnino oziroma poskrbi za njen vpis v zemljiški knjigi, v vsakem posameznem primeru (v konkretnem primeru se pridobitelj R. niti ni vknjižil v zemljiško knjigo). Sicer pa že bežen pregled spreminjanja zakonodaje na področju oblikovanja oziroma konstituiranja etažne lastnine ter ureditve vpisov v zemljiško knjigo lastninske pravice na stanovanjih kaže na aktiven oziroma dinamičen zakonodajni proces, voden s strani tožene stranke, ki je ves čas spremljala in sledila težavam, ki so se pojavljale v praksi in so terjale predvsem poenostavitve oblikovanja etažne lastnine in njene vknjižbe tudi že v obdobju od sklenitve predmetne pogodbe v letu 1993 do leta 2003, ko je bil izdan sklep o domiku na predmetni nepremičnini. Že omenjena pravila starojugoslovanskega Zakona o zemljiški knjigi, določbe Zakona o zemljiškem katastru (6) (ZZKat) in Stanovanjskega zakona (SZ) so bila nadgrajena še z drugimi predpisi. Poseben kataster stavb je tako v letu 2000 določil Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (7) (ZENDMPE), Zakon o zemljiški knjigi (8) (ZZK) že prej v letu 1995 natančno določil način vpisovanja etažne lastnine v zemljiško knjigo, Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (9) (ZPPLPS) pa v letu 1999 poenostavil postopek vpisa etažne lastnine zaradi zagotavljanja možnosti vpisovanja pravic in pravnih dejstev na posameznih delih stavb na račun popolnosti zemljiškoknjižnega vložka(10). Nenazadnje tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska za vlož. štev. 1774, k.o. S. R. (v spisu pod A 30), kjer se nahaja predmetno stanovanje izhaja, da je bila že v letu 2001 na predlog vpisana etažna lastnina na stavbi in oblikovani podvložki za posamezna stanovanja. Toženi stranki tako tudi ni mogoče očitati malomarnosti pri skrbi za zagotavljanje zakonskih pogojev za učinkovito in tudi varno realizacijo pravnega prometa z nepremičninami (stanovanji) v zemljiški knjigi, vključno z zagotavljanjem ustreznih evidenc. Toženi stranki tako pritožnika tudi neutemeljeno vsebinsko očitata normativno oziroma legislativno protipravnost ravnanja, ki je izkazana le, ko gre za očitno nasprotje z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoče iz Direktive Evropskega parlamenta in sveta, Ustave RS, zakona ali odločbe Ustavnega sodišča (11). Takšnih dolžnostnih opustitev tožene stranke pritožbeno sodišče ob povedanem ne ugotavlja. Povedano nadalje pomeni, da tožena stranka s svojim ravnanjem tudi ni kršila njunih človekovih pravic iz 14., 15., 33., 67. in 78. člena Ustave RS (sicer pavšalni oziroma nesubstancirani pritožbeni očitki o kršitvi naslednjih pravic: do enakosti pred zakonom, do uresničevanja človekovih pravic neposredno na podlagi ustave, do zasebne lastnine, do uresničevanja pogojev za pridobitev primernega stanovanja). Prav tako tudi ni bilo poseženo v načelo pravne države, na kar se še sklicujeta pritožnika.

Glede očitka pod 3. točko je pritožbeno sodišče že zgoraj v zvezi s presojo procesnih kršitev pojasnilo, da sama uvedba in potek izvršilnega postopka ne predstavljata protipravnega ravnanja sodišča, za čigar delo odgovarja tožena stranka. Postopek je bil uveden in voden v skladu s tedanjo, zgoraj opisano, procesno ureditvijo, ki tudi ni bila predmet morebitne odklonilne presoje ustavnega sodišča. Poznejša uvedba kot tudi dolgotrajnost izvršilnega postopka pa je kvečjemu omogočala tožečima strankama, da vendarle pravočasno uredita vpis lastninske pravice na svoje ime v zemljiški knjigi.

Davčna odmera kot tudi nadaljnja overovitev podpisov na kupoprodajni pogodbi sta z zakonom predvideni opravili državnih organov v pravnem prometu z nepremičninami. Zato tudi v spornem primeru ne moreta predstavljati podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, pa čeprav sta utrjevali pritožnika v prepričanju, da ni bila sklenjena še ena pogodba za isto nepremičnino (glej očitek iz 4. točke). Z odmero davka ter overovitvijo podpisa tožečima strankama škoda ni bila povzročena. Ker niti davčni organi niti sodišča niso bila dolžna voditi evidenc pogodb o prenosu nepremičnin v pravnem prometu in preverjati, ali je bila za isto nepremičnino sklenjena še ena kupoprodajna pogodba, pa v nobenem primeru tudi ne more biti izkazana niti protipravnost ravnanj ali krivda teh organov niti pravno relevantna vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo.

V zvezi z očitkom iz 5. točke je bilo prav tako že odgovorjeno zgoraj pri obravnavi očitanih procesnih kršitev. Za ravnanje prvega prodajalca (SPIZ) tožena stranka odškodninsko ne odgovarja.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. SRS št. 27/83; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ.

(2) Ur. l. SRS št. 40/83; v nadaljnjem besedilu: Statut. (3) Ur. l. RS št. 12/92, 5/94 in 7/96; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1. (4) Ur. l. SRS 19/76. (5) Glej v dr. Miha Juhart: „Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo“, GV, Ljubljana 2000, stran 37. (6) Ur. l. SRS št. 16/74. (7) Ur. l. RS št. 52/2000; glej predvsem 3. člen zakona.

(8) Ur. l. RS št. 33/95. (9) Ur. l. RS št. 89/99

(10) Glej navedeno delo pod opombo 5: stran 123 do 125, pa tudi natančneje od 144. strani do 164. strani.

(11) Glej na primer: Sodba in Sklep VS RS II Ips 342/2004, z dne 14.4.2005; objavljena v bazi: SOVS.