Jedro

Kršitve pravil upravnega postopka niso podlaga za revizijsko presojo in jih tudi revidentka zmotno kvalificira kot kršitve materialnega prava. Skladno z zakonom pa je mogoče revizijo vložiti in v njej uspeti samo zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih pravil postopka pred sodiščem v upravnem sporu (83. in 85. člen ZUS-1). Že zato ob odsotnosti ugotovljenih kršitev materialnega prava, na katere Vrhovno sodišče pazi po tudi uradni dolžnosti, reviziji ni mogoče ugoditi.

O zahtevi za vračilo plačane denarne kazni kot posledice prisilnega sredstva v postopku upravne izvršbe tako ni mogoče odločiti s posamičnim aktom na podlagi ZUP, zato je sklep, ki pomeni po vsebini meritorno odločitev o samostojnem zahtevku stranke, ničen (1. točka prvega odstavka 279. člen ZUP).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Inšpekcije za okolje in naravo, Območna enota Ljubljana,št. 06113-673/2011 z dne 20. 8. 2012. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo denarnih kazni v postopku izvršbe upravne odločbe, ki so bile plačane na podlagi sklepov o dovolitvi izvršbe v skupnem znesku 40.000,00 EUR. Tožena stranka je z odločbo organa druge stopnje, št. 0618-629/2012/3-VN z dne 27. 5. 2013, tožnikovo pritožbo zoper navedeni prvostopenjski akt zavrnila.

2. V utemeljitvi svoje sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila zavrnitev vračila plačanih denarnih kazni utemeljena, saj izvršilni naslov ni bil nikoli odpravljen, prav tako pa tudi ne sklepi o izvršbi, na katerih so izrečene kazni temeljile, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo vsebinsko ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. S sklepom, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, je bila zavrnjena zahteva revidentke za vračilo denarnega zneska v višini 40.000,00 EUR, kar presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7. V predmetnem upravnem sporu je predmet izpodbijanja sklep tožene stranke, s katerim je inšpektorica za okolje Inšpekcije za okolje in naravo odločila o zahtevi revidentke z dne 6. 7. 2012 za vračilo plačanih denarnih kazni, ki so bile kot prisilni ukrep revidentki izrečene v postopku upravne izvršbe na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Revidentka uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo vprašanje izvršbe (293. člen ZUP, 297. člen ZUP, 300. člen ZUP, itd).

8. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da kršitve pravil upravnega postopka niso podlaga za revizijsko presojo in jih tudi revidentka zmotno kvalificira kot kršitve materialnega prava. Skladno z zakonom pa je mogoče revizijo vložiti in v njej uspeti samo zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih pravil postopka pred sodiščem v upravnem sporu (83. in 85. člen ZUS-1). Že zato ob odsotnosti ugotovljenih kršitev materialnega prava, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, reviziji ni mogoče ugoditi.

9. Ob tem pa Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je napako pri svoji presoji zagrešila tudi tožena stranka, saj je svojo pristojnost za izpodbijano odločitev utemeljila na 226. členu ZUP, ki določa, da se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, pa tudi o tistih vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. Tožena stranka pa je spregledala, da je revidentka vložila zahtevo za uveljavljanje pravice, ki ni procesna pravica v upravnem postopku in glede katere ZUP ne daje pristojnosti za odločanje s posamičnim aktom upravnega organa in je torej sprejela odločitev, za katero ni imela pravne podlage v ZUP, pa tudi ne v drugem, materialnem predpisu. O zahtevi za vračilo plačane denarne kazni kot posledice prisilnega sredstva v postopku upravne izvršbe tako ni mogoče odločiti s posamičnim aktom na podlagi ZUP, zato je sklep, ki pomeni po vsebini meritorno odločitev o samostojnem zahtevku stranke, ničen (1. točka prvega odstavka 279. člen ZUP). Vrhovno sodišče pa ob tem tudi dodaja, da 293. člen ZUP, na katerega se pri uveljavljanju svojega zahtevka sklicuje revidentka, določa le pristojnost za izdajo sklepa o ustavitvi postopka izvršbe po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke.(1) Iz okoliščin konkretne zadeve pa je jasno razvidno, da sklepa o ustavitvi postopka izvršbe upravni organ ni bil dolžan izdati niti po uradni dolžnosti, saj izvršilni naslov, ki je bil podlaga za izrek denarnih kazni kot sredstev prisilitve v postopku upravne izvršbe, ni bil odpravljen, stališče stranke, da delna odprava enega od več sklepov o izvršbi pomeni že ipso lege prenehanje veljavnosti drugih izrečenih sklepov pa je (očitno) napačna. Enako velja za uporabo 300. člena ZUP, saj bi ta prišla v poštev le v primeru odprave meritorne upravne odločbe kot izvršilnega naslova, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Sodišče prve stopnje bi glede na okoliščine zadeve moralo izreči, da je izpodbijani akt ničen (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), ne da bi zadevo nadalje meritorno obravnavalo.

10. Vrhovno sodišče tudi pripominja, da je neutemeljeno zatrjevanje revidentke, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo pravice revidentke iz 22. in 14. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče je revidentki zagotovilo meritorno sodno varstvo celo v zadevi, v kateri do tega sodnega varstva zaradi ničnosti izpodbijanega akta ni bila upravičena. Zgolj očitek, da je po mnenju revidentke sodišče prve stopnje napačno uporabilo ZUP glede na s strani revidentke zatrjevano dejansko stanje, pa samo po sebi še ne pomeni, da je odločilo arbitrarno. Prav tako pa tudi stališče sodišča, da različne situacije obravnava različno (ob izreku različnih ukrepov v upravnem izvršilnem postopku različnim osebam glede na okoliščine konkretnega primera) ne pomeni, da je s tem kršilo načelo enakosti pred zakonom.

11. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) O tem Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 1371/2005 z dne 5. 9. 2007.