Jedro

V primerih neuspešnega prisiljevanja zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo velja, da se plačana denarna kazen ne vrača. Njeno vračilo bi ob naknadni poznejši izpolnitvi obveznosti odločilno vplivalo na voljo in pripravljenost zavezanca na izpolnitev naložene obveznosti oziroma učinkovito varstvo javnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Inšpekcija za okolje in naravo, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 5. 7. 2012 za vračilo denarnih kazni v postopku izvršbe odločbe 06133-673/2011 z dne 19. 5. 2011. Denarne kazni so bile plačane na podlagi sklepov o dovolitvi izvršbe 06113-673/2011 z dne 9. 8. 2011, 06113-673/2011 z dne 12. 9. 2011, 06113-673/2011 z dne 26. 10. 2011, 06113-673/2011 z dne 15. 12. 2011 in 06113-673/2011 z dne 2. 3. 2012, v skupnem znesku 40.000,00 EUR. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je v okviru postopka inšpekcijskega nadzora v zadevi ravnanje z odpadki 19. 5. 2011 izdal odločbo 06113-673/2011, s katero je tožniku odredil, da mora do 1. 7. 2011 odstraniti vse odpadke (mešanica komunalnih odpadkov, ki nastane pri obdelavi mešanih komunalnih odpadkov), ki so predhodno skladiščeni na lokaciji A., na zemljišču s parc. št. 519 k.o. … in pri tem zagotoviti predpisano ravnanje z njimi. Odločba je postala izvršljiva 2. 7. 2011, zato je organ prve stopnje 9. 8. 2011 izdal sklep o dovolitvi izvršbe 06113-673/2011, s katerim je tožniku določil nov rok za izpolnitev obveznosti iz odločbe in sicer do 1. 9. 2011. Hkrati je določil, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen 10.000,00 EUR, če bo tožnik še naprej deloval v nasprotju z naloženo obveznostjo. Ker tožnik niti v novem določenem roku ni izpolnil obveznosti na podlagi izvršljive odločbe je organ prve stopnje 12. 9. 2011 izdal nov sklep o izvršbi, s katerim je tožniku izrekel denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom z dne 9. 8. 2011 in odločil, da jo je tožnik dolžan plačati v roku 8 dni po vročitvi sklepa, ter da se bo denarna kazen v nasprotnem primeru prisilno izterjala. Poleg tega je tožniku ponovno določil nov roka za izpolnitev obveznosti iz odločbe z dne 19. 5. 2011. Odločil je, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen 10.000,00 EUR, če bo tožnik še naprej deloval v nasprotju z naloženo obveznostjo. Kasneje je organ prve stopnje izdal še tri takšne sklepe in sicer 26. 10. 2011, 15. 12. 2011 in 2. 3. 2012. Z vsakim od jih je zavezancu izrekel denarne kazni v zneskih po 10.000,00 EUR in odločil, da jih je zavezanec dolžan plačati v roku 8 dni po vročitvi posameznega sklepa ter da se bodo denarne kazni v nasprotnem primeru prisilno izterjale. Pri tem se je organ prve stopnje vsakokrat skliceval na predhodni sklep, ki je bil izdan neposredno pred posameznim sklepom.

Zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 9. 8. 2011 je tožnik vložil pritožbo. Drugostopenjski organ je z odločbo 16. 4. 2012 tretjo točko izreka sklepa odpravil in nadomestil z novo, ki kot način izvršbe, namesto izvršbe s prisilitvijo, določa izvršbo po drugi osebi.

V zahtevi za vračilo plačanih denarnih kazni se sklicuje tožnik na odločbo pritožbenega organa z dne 16. 4. 2012. Zatrjuje, da je glede na odločitev drugostopenjskega organa in v skladu z določbo prvega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpadla podlaga za izrek denarne kazni, zaradi česar naj bi bil upravičen do vračila plačanih vseh 40.000,00 EUR. Organ prve stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru sklicevanje na določbo prvega odstavka 293. člena ZUP, ni utemeljeno. Izpolnjen ni noben od taksativno naštetih pogojev za ustavitev izvršbe in odpravo opravljenih dejanj. Tretje točke sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 9. 8. 2011, ki je bila odpravljena, nikakor ne moremo šteti za izvršilni naslov. V obravnavani zadevi je izvršilni naslov inšpekcijska odločba z dne 19. 5. 2011. Slednja pa ni bila odpravljena ali razveljavljena, zato določba prvega odstavka 293. člena ZUP v zvezi s tem ne pride v poštev. Sklepi z dne 12. 9. 2011, 26. 10. 1011, 15. 12. 2011 in 2. 3. 2011 so bili izdani na podlagi prvega odstavka 291. člena ZUP in 157.b člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Zoper vsak sklep je dovoljena pritožba v roku 15 dni vročitve. Ker se tožnik zoper sklepe ni pritožil, so ti postali pravnomočni. Na to dejstvo pa odprava tretje točke sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 9. 8. 2011, ne vpliva. Zato je tožnikova trditev, da so sklepi o izvršbi z dne 12. 9. 2011, 26. 10. 2011, 15. 12. 2011 in 2. 3. 2011 nezakoniti, saj so bili izdani na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe, ki pa je bil odpravljen in spremenjen glede samega načina izvršbe – iz izvršbe s prisilitvijo v izvršbo po drugih osebah, neutemeljena.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je pomembno dejstvo, da je organ druge stopnje 3. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 9. 8. 2011, ki je določala izvršbo s prisilitvijo, po pritožbi odpravil in določil drug način izvršbe, in sicer izvršbo po drugi osebi, po kateri pa izrek denarne kazni sploh ni možen. Tožnik meni, da je tako odpadel temelj, na podlagi katerega so bile tožniku izrečene denarne kazni. Na podlagi odpravljenega sklepa, je treba odpraviti tudi vse posledice, ki so nastale na podlagi odpravljenega sklepa. Ob izreku denarnih kazni je pravni temelj, to je izvršba s prisilitvijo še obstajal, ni pa bil pravnomočen, saj se je tožnik zoper sklep o dovolitvi izvršbe pritožil. Nadalje navaja, da so navedbe organa prve in druge stopnje strogo formalistične, da se o dejstvu, da je bila tretja točka sklepa o dovolitvi izvršbe odpravljena sploh nista izrekla. Organ prve stopnje je kljub zavedanju, da se je tožnik pritožil zoper sklep, pohitel z izrekanjem denarnih kazni, pri čemer se je moral zavedati, da bi lahko bilo pritožbi ugodeno. Ker je bilo pritožbi tožnika ugodeno, bi moral organ prve stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti sklepe o izreku denarnih kazni, saj je na podlagi odprave (dela) odločbe potrebno odpraviti tudi vse posledice, ki so nastale na podlagi odpravljene odločbe ali sklepa. Republika Slovenija je bila neupravičeno obogatena, saj je pravni temelj kasneje odpadel, zato je na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zavezana tožniku neupravičeno pridobljeno korist povrniti. Nadalje opozarja na kršitev določil ZUP, saj bi organ prve stopnje moral o tožnikovem zahtevku odločiti z odločbo in ne s sklepom. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je posredovala spis, ni pa podala odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je pravilna odločitev organa prve stopnje, da je tožnikov zahtevek za vračilo denarnih kazni v skupnem znesku 40.000,00 EUR, zavrnil. Tožnik namreč meni, da je zaradi odprave in nadomestitve 3. točke izreka sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 9. 8. 2011 odpadel tudi temelj, na podlagi katerega so bile tožniku izrečene denarne kazni s sklepi z dne 12. 9. 2011, 26. 10. 2011, 15. 12. 2011 in 2. 3. 2012. Zato bi po mnenju tožnika moral organ prve stopnje odpraviti tudi vse posledice, ki so nastale na podlagi tega sklepa. Med strankama pa ni sporno, da je izvršilni naslov obstajal in da tožnik ni izpolnil naloženih obveznosti iz pravnomočne odločbe z dne 19. 5. 2011. Sporno je torej vprašanje ali so po tem, ko je organ druge stopnje z odločbo z dne 16. 4. 2012 odpravil in nadomestil način izvršbe v sklepu z dne 9. 8. 2011, ostali štirje sklepi z dne 12. 9. 2011, 26. 10. 2011, 15. 12. 2011 in 2. 3. 2012, zakoniti.

V času izdaje teh sklepov (12. 9. 2011, 26. 10. 2011, 15. 12. 2011 in 2. 3. 2012) je obstajal izvršljiv izvršilni naslov. Prav tako so bili izpolnjene ostale procesne predpostavke za zakonito izvršbo: izvršba je bila dovoljena in opravljala se je proti zavezancu, ki ni izpolnil zakonite obveznosti. Glede na navedeno, se sodišče ne strinja s tožnikovim ugovorom, da so ostali štirje sklepi o izvršbi ex lege nezakoniti. Tožnik je namreč kasneje uspel s pritožbo le zoper en sklep o izvršbi (z dne 9. 8. 2011) in sicer glede načina izvršitve sklepa (ta se je iz denarne kazni spremenil v izvršbo s prisilitvijo), kar pa na veljavnost ostalih sklepov o izvršbi ne vpliva. Pri tem je irelevantno, kdaj je pritožbeni organ odločil. Odločitev o pritožbi zoper sklep o izvršbi z dne 9. 8. 2011 učinkuje le zoper konkretni sklep. Če in koliko je tožnik plačal po tem sklepu, je to stvar konkretnega postopka v zvezi s tem sklepom. Iz zahtevka pa ni razvidno, da tožnik zahteva vračilo 10.000,00 EUR prav iz naslova tega sklepa. Tožnik zahteva vračilo 40.000,00 EUR plačane denarne kazni, katere pravna podlaga ni bila odpravljena. V skladu s tretjim odstavkom 292. člena ZUP pritožba ne zadrži začete izvršbe, zato mora izvršilni organ v primeru neizpolnitve obveznosti nemudoma nadaljevati z izvršbo v javnem interesu. Organ prve stopnje je ravnal pravilno in zakonito, ko je zaradi neizpolnitve obveznosti nadaljeval z izvršbo. Tako je utemeljeno izdal več sklepov o izvršbi in zavezanca prisilil k izpolnitvi obveznosti izvršljivega izvršilnega naslova z denarno kaznijo (298. člen ZUP). S tem je bilo zadoščeno javnemu interesu, ki se je konkretno izražal preko veljavnega in izvršljivega izvršilnega naslova. Zato je očitek tožnika, da je organ neutemeljeno pohitel z izrekanjem denarne kazni, ne da bi čakal na izid pritožbe glede enega sklepa, zoper katerega se je tožnik pritožil, neutemeljen in v nasprotju z določbami ZUP. Sodišče opozarja, da z odločbo o pritožbi zoper enega od sklepov o izvršbi, ni bilo neposredno, niti posredno poseženo v samo odločitev o začetku oziroma dovolitvi izvršbe. Poseženo je bilo zgolj v način izvršitve konkretnega sklepa z dne 9. 8. 2011. Predmet tega sklepa (denarna kazen v višini 10.000,00 EUR) pa po že povedanem ni predmet tega spora. Pritožbeni organ pa je v tem sklepu nadomestil odločitev le v delu, ki je tožnika prisiljeval k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo.

Odprava odrejenega načina izvršbe enega sklepa o dovolitvi izvršbi in njegova nadomestitev z drugim načinom, v ničemer ne vpliva na zakonitost ostalih štirih sklepov, na podlagi katerih je tožnik že plačal 40.000,00 EUR denarne kazni. Sklep o dovolitvi izvršbe (z dne 9. 8. 2011) bi lahko bila njihova procesna predpostavka zgolj v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe, v kar pa ni bilo poseženo. V primeru neizpolnitve obveznosti varstvo javnega interesa zahteva stopnjevanje pritiska tako, da se ponovno zagrozi s praviloma višjo denarno kaznijo, lahko pa se spremeni tudi način izvršbe. Pri izdaji vsakega sklepa o izvršbi mora organ presoditi, kateri način izvršbe je najprimernejši, da bi se dosegla izpolnitev obveznosti. Sprememba načina izvršbe, ki ni bil učinkovit, je zato praviloma nujna in je predmet vsakokratnega sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru štirih sklepov o izvršbi, po katerih tožnik zahteva vračilo denarne kazni, je način izvršbe prisilitev z denarno kaznijo ostal pravnomočen in izvršljiv.

V primerih neuspešnega prisiljevanja zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo velja, da se plačana denarna kazen ne vrača (četrti odstavek 298. člena ZUP). Nepodreditev oblastni volji, ki se izraža tako preko izvršilnega naslova, kot tudi preko vsakega posamičnega sklepa o izvršbi, se je v konkretnem primeru kaznovala z denarno kaznijo. Njeno vračilo bi ob naknadni poznejši izpolnitvi obveznosti odločilno vplivalo na voljo in pripravljenost zavezanca na izpolnitev naložene obveznosti oziroma učinkovito varstvo javnega interesa. S tem bi se odpravil namen instituta izvršbe s prisilitvijo in noben zavezanec ne bi bil zainteresiran za izpolnitev obveznosti, če bi bil kljub grožnjam in plačilu, kasneje upravičen do njihovega vračila. Pasivnost tožnika, ki obveznosti ni izpolnil, ampak je raje štirikrat plačal denarne kazni odkazuje na takšno situacijo. Tožnik se zavestno ni podrejal izvršilnemu naslovu oziroma oblastni volji, ker je ocenil, da je zanj primerneje, da plača denarne kazni kot izpolni naloženo obveznost. Na strani tožene stranke pa je, da z vidika učinkovitosti izvršbe uporabi učinkovitejši način prisilitve.

Glede na navedeno je vračilo plačanih denarnih kazni vezano na predhodno odpravo zakonitih pravnih temeljev za njihovo odreditev. To bi lahko bila ali odprava izvršilnega naslova ali konkretnega sklepa o izvršbi, ki je izdan na njegovi podlagi in določa posamično denarno kazen ter hkrati predstavlja neposredni temelj za izterjavo, če ni prostovoljno poravnana. V obravnavanem primeru se ni zgodilo nič od navedenega. Dejstvo je, da je pritožnik uspel le s pritožbo zoper enega od sklepov, zoper vse ostale sklepe o izvršbi pa pravnih sredstev sploh ni uporabil. To pomeni, da so veljavni. Način izvršbe, ki se je naknadno spremenil, glede na sklep z dne 9. 8. 2011, pa bi morebiti hitreje in učinkoviteje pripeljal do izpolnitve obveznosti. To pa je tudi namen izvršbe za nedenarne obveznosti po ZUP. Zato so zahtevki za vračilo plačanih štirih denarnih kazni v temelju neupravičeni. Sodišče dodaja, da pri tem ne presoja njihove zakonitosti z vidika sorazmernosti oziroma primernosti odrejenega načina izvršbe, saj to ni predmet tega upravnega spora, v katerem tožnik zahteva vračilo plačane denarne kazni. Za ta postopek je odločilno le, da so vsi štirje sklepi pravnomočni, zato ni dopustno posegati v njihove pravne posledice. Tožnik pa ni izkazal, da bi bili ti štirje sklepi na kakršenkoli način odpravljeni.

Tožnikovo izogibanje izpolnitvi izvršljive materialne obveznosti do plačila denarnih kazni v skupni višini 40.000,00 EUR kaže, da je bil odrejeni način prisilitve v osnovi ustrezen, saj je bila obveznost izpolnjena. Zaradi daljšega časa po uskladitvi tožnikovega ravnanja s konkretnimi obveznostmi, pa ni bil prizadet javni interes.

Ob tem sodišče še dodaja, da bi zavezanec moral obveznost prostovoljno izpolniti že na temelju izvršilnega naslova, s čimer bi se izognil plačilom stroškov izvršilnega postopka in plačilu denarnih kazni. Zato ob zavestnem ravnanju v nasprotju z odrejeno obveznostjo tožnik nima zakonite pravice terjati vračila zneska denarnih kazni, ki temeljijo na veljavnih pravnih aktih, konkretno štirih neizpodbitih sklepih o izvršbi.

Tožnik v tožbi opozarja na kršitev določil ZUP, saj meni, da bi organ prve stopnje moral o njegovem zahtevku odločiti z odločbo in ne s sklepom. Ta tožnikov ugovor ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločitve. Dejstvo je, da je organ prve stopnje tožnikov zahtevek za vračilo plačane denarne kazni obravnaval po vsebini, odločitev za zavrnitev tožnikovega zahtevka pa je obrazložena skladno z 214. členom ZUP in omogoča presojo zakonitosti izdanega akta. Poleg tega zgolj naziv upravnega akta po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost oz. nezakonitost izpodbijanega akta.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.