Jedro

Namen pravnomočnosti je v zagotavljanju načela pravne varnosti, zato je nujno, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne odločbe. Pravnih učinkov pravnomočne odločbe tako ni mogoče zanikati niti v primeru, ko je očitno, da je pravnomočna odločba nepravilna. To seveda ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati. Izjemoma jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 4144564 z dne 17. 5. 2010 in št. 14 4144564 z dne 7. 4. 2010 ter da se tožniku ne ustavi izplačevanje pokojnine na podlagi odločbe z dne 19. 12. 2005, ampak se izplačilo v celoti nadaljuje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedeni odločbi tožene stranke odpravita. Sodišče je nadalje sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnik zahteva, da se odpravi sklep tožene stranke št. 4144564 z dne 10. 5. 2010 v zvezi z odločbo pod isto številko z dne 24. 2. 2010, zavrže. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek in na plačilo stroškov postopka, spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. 4144564 z dne 17. 5. 2010 in št. 14 4144564 z dne 7. 4. 2010. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi je navedlo, da tožena stranka v določbi prvega odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje starostne pokojnine, saj je bil tožnik že v času, ko je tožena stranka izdala odločbo o pravici do pokojnine, vpisan v register samostojnih podjetnikov in tudi opravljal dejavnost. Prvi odstavek 178. člena ZPIZ-1 pa ureja primere, ko se je nekdo upokojil (pridobil status upokojenca) in se je pozneje reaktiviral, torej začel opravljati dejavnost. Če je bila odločitev tožene stranke o priznanju same pravice do starostne pokojnine nezakonita, bi se lahko v pravnomočno odločbo poseglo le z izrednimi pravnimi sredstvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila podlaga za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine pravnomočna odločba tožene stranke št. 4144564 z dne 24. 2. 2010, s katero je bila tožniku na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 priznana lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 19. 12. 2005 dalje. Tožena stranka z odločbo z dne 7. 4. 2010 o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine ni posegla v samo priznanje pravice do pokojnine, saj se je s to odločbo tožniku zgolj ustavilo izplačevanje pokojnine z 19. 12. 2005. Tožnik je ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine zamolčal, da opravlja samostojno dejavnost. S priznanjem pravice do pokojnine ni odločeno o trajnosti izplačevanja, ampak samo o začetku izplačevanja pokojnine. V upravnem postopku so bili izpolnjeni vsi pogoji za ustavitev izplačevanja starostne pokojnine za nazaj in uporabljena tudi ustrezna določba 178. člena ZPIZ-1, saj bi v nasprotnem primeru tožnik neutemeljeno užival dvoje pravic, v konkretnem primeru bi imel tožnik status uživalca pokojnine od 19. 12. 2005 dalje in hkrati status zavarovanca, kar pa je pravno nedopustno. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka posegla v pravnomočno odločbo z dne 18. 1. 2006. V tej zadevi gre za nova dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe z dne 18. 1. 2006, vendar s časovno veljavnostjo za nazaj. V zakonodaji pa prepovedi učinka za nazaj v takšnih primerih ni.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je revizijsko sodišče o podobni zadevi že odločalo s sodbo VIII Ips 547/2008. V citirani zadevi je zapisalo, da se pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji); pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP). Upravna odločba tožene stranke, tudi če je nepravilna, je postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo načelo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave RS in ki pomeni, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pravnomočno odločbo št. 14 4144564 z dne 18. 1. 2006, s katero je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine od 19. 12. 2005 dalje, na način, ki nima podlage v zakonu. Kot pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo je tožena stranka v izpodbijanih odločbah navajala določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, v obravnavanem primeru nikakor ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbo o pravici do pokojnine, vpisan v register samostojnih podjetnikov in tudi opravljal dejavnost. To pa pomeni, da se tožnik ni reaktiviral (začel opravljati dejavnost) po pridobitvi pravice do pokojnine, zaradi česar tožena stranka v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje starostne pokojnine. Ta ugotovitev je pomembna zaradi časovnih mej pravnomočnosti. Logično je namreč, da dejstev, ki se zgodijo po pravnomočnosti, učinek le-te ne zajema. Vendar pa pri izdaji izpodbijanih odločb ni šlo za novo dejstvo, saj je to obstajalo že pred pravnomočnostjo odločbe z dne 18. 1. 2006. Tožnik je bil namreč že od 10. 5. 2004 dalje vpisan v poslovni register kot samostojni podjetnik.

9. Tožena stranka v reviziji še navaja, da ima tožnik s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 24. 2. 2010 od 19. 12. 2005 dalje priznano lastnost zavarovanca. Ta odločba tožene stranke ni predmet revizije, saj je bila tožba v delu, ki se nanaša na odpravo te odločbe zavržena. Pravnomočni status te odločbe ne vpliva oziroma ne posega v pravnomočni status odločbe z dne 18. 1. 2006, čeprav sta v vsebinskem nasprotju. Namen pravnomočnosti je v zagotavljanju načela pravne varnosti, zato je nujno, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne odločbe. Pravnih učinkov pravnomočne odločbe tako ni mogoče zanikati niti v primeru, ko je očitno, da je pravnomočna odločba nepravilna. To seveda ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati. Kot je bilo že poudarjeno, jo je izjemoma mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker tožnik ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.