Jedro

Ker se tožnik v register samostojnih podjetnikov ni vpisal šele po priznanju pravice do pokojnine, temveč je bil v ta register vpisan že ob priznanju te pravice, ni prišlo do reaktivacije. Zato mu je toženec izplačevanje pokojnine, čeprav mu je bila priznana nezakonito, neutemeljeno ustavil na podlagi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1, po kateri uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina ne izplačuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek in na plačilo stroškov postopka, spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 17. 5. 2010 in št. ... z dne 7. 4. 2010. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR v osmih dneh, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2010 in št. ... z dne 7. 4. 2010 ter da se tožniku ne ustavi izplačevanje pokojnine na podlagi odločbe z dne 19. 12. 2005, ampak se izplačilo v celoti nadaljuje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se prej citirani odločbi tožene stranke odpravita. Sodišče je nadalje sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnik zahteva, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2010 v zvezi z odločbo pod isto št. z dne 24. 2. 2010 zavrže. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve ustavnih pravic, predvsem načela sorazmernosti. Iz naslova delovnega razmerja je 40 let plačeval v pokojninski sklad. Ob odhodu v pokoj je še naprej opravljal popoldansko obrt, ki jo je imel uradno registrirano. Tožena stranka pa sedaj od njega zahteva vrnitev 33.766,88 EUR, kolikor naj bi jih tožena stranka tožniku iz naslova pokojnine izplačala v petih letih. Tožnik ima nizko pokojnino, za katero je prispevke plačeval 40 let, poleg tega pa je imel popoldansko obrt že pred upokojitvijo in je zanjo plačeval okoli 50,00 EUR prispevkov. S tem je nadaljeval tudi po upokojitvi. V zakonu ni navedeno, da upokojenec ne more imeti popoldanske obrti, ki jo je opravljal še v času rednega delovnega razmerja. Tožena stranka oziroma sodna praksa se sklicujeta na postopek za izvzem iz zavarovanja, čeprav tega postopka formalno ni, oziroma ima tožnik zanj izpolnjene pogoje. Tožnik je že tekom postopka predlagal, da sodišče prve stopnje prekine postopek in sproži spor pred Ustavnim sodiščem RS, vendar se je sodišče temu izognilo z navedbo, da v tem postopku ne poteka spor zaradi vrnitve 33.766,88 EUR, kar pa ni res. Izpodbijane odločbe, ki pomenijo hudo kršitev človekovih pravic, so namreč pravna podlaga za izdajo odločbe št. ... 1 z dne 4. 8. 2010, na podlagi katere tožena stranka lahko rubi tožnika za znesek 33.766,88 EUR. Ker gre za kršitev človekovih pravic, ki se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče postopek prekine in sproži spor pred Ustavnim sodiščem oziroma, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in odpravi izpodbijane odločbe tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2010 in iste opr. št. z dne 24. 2. 2010, s katerima je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 19. 12. 2005 dalje na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ker tožnik pritožbe zoper sklep ni vložil, pritožbeno sodišče v tem delu odločitve sodišča glede zavrženja dela tožbe, ni preizkušalo.

Sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2010 in št. ... z dne 7. 4. 2010. Tožena stranka je z omenjenima odločbama odločila, da se tožniku z 19. 12. 2005 ustavi izplačevanje starostne pokojnine. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v predmetni zadevi podan dejanski stan po določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 in da v tem primeru tožnik ni več upravičen do izplačevanja pokojnine že vse od 19. 12. 2005 dalje, kajti s tem dnem je bilo ugotovljeno (odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2010 v zvezi z odločbo iste opr. št. z dne 24. 2. 2010), da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. V sporni zadevi namreč ne gre za stanje, kot ga določa prvi odstavek 178. člena ZPIZ-1. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja in kar med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik od 10. 5. 2004 dalje vpisan v register kot samostojni podjetnik „A. s.p., B.“ (A7). Tožena stranka pa je tožniku z odločbo št. ... z dne 18. 1. 2006 priznala pravico do starostne pokojnine od 19. 12. 2005 dalje. Tožnik je bil torej že v času, ko je tožena stranka izdala odločbo o pravici do pokojnine vpisan v register samostojnih podjetnikov in tudi opravljal dejavnost. To pa pomeni, da se tožnik ni reaktiviral po pridobitvi pravice do pokojnine oziroma po upokojitvi ni začel opravljati dejavnosti, na podlagi katere je, oziroma bi moral biti zavarovan. Pritožbeno sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 45. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), kjer je določeno, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Prvi odstavek 178. člena ZPIZ-1 torej ureja primere, ko je bil nekdo upokojen (imel je status upokojenca) in se pozneje reaktivira, torej začne opravljati dejavnost. Glede na to, da se tožnik po pridobitvi pravice do starostne pokojnine ni reaktiviral, to pomeni, da v sporni zadevi tudi ni izkazan dejanski stan po prvem odstavku 178. člena ZPIZ-1. Tožena stranka tako v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje starostne pokojnine. Če je bila že odločitev tožene stranke o priznanju same pravice do starostne pokojnine nepravilna oziroma nezakonita, se v pravnomočno odločbo lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 547/2008 z dne 21. 12. 2010, ki se nanaša na podoben primer, torej na vprašanje posega v pravnomočno odločbo in pa vprašanje ponovnega vstopa v zavarovanje, kot je urejen v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tudi v sporni zadevi namreč ne gre za dejstva, ki bi nastala po izdaji pravnomočne odločbe, temveč gre za dejstva, ki so obstajala že v času, ko je tožena stranka odločala o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 2010 in št. ... z dne 17. 5. 2010. Glede samega preplačila pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se odločba o preplačilu izda na podlagi 275. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi odločba o povrnitvi preplačila ni bila predmet postopka in so zato s tem v zvezi pritožbene navedbe pravno irelevantne. Glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prekinilo postopek in začelo postopek presoje določb zakona (tožnik določb zakona niti ne konkretizira) pred Ustavnim sodiščem RS.

Ker je tožnik s svojim zahtevkom uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) odmerilo stroške postopka in sicer za vložitev tožbe, 183,30 EUR (tar. št. 3100), 169,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002) in pa 20 % DDV, kar skupaj znaša 447,00 EUR. Navedene stroške je dolžna tožniku povrniti tožena stranka v roku osmih dni, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.