Jedro

Pomembno je, da je tožnica pristala na vožnjo kljub temu, da je vedela, da je voznik neizkušen in da ni nosila čelade, pri čemer je revidentka tudi pravilno opozorila, da je bila njena najhujša poškodba zlom stegnenice, ki ne more biti v nobeni vzročni zvezi z opustitvijo nošnje čelade. Sodišče druge stopnje je tako res zmotno uporabilo določbo 192. člena ZOR, saj je bila glede na navedene okoliščine pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da prispevek tožnice k nastanku škode znaša 30 %.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožencev v celoti zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 18.5.2000 od sodišča zahtevala, naj na podlagi četrtega odstavka 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) odloči, da sta ji toženca dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala kot sovoznici na kolesu z motorjem v prometni nesreči, ki jo je povzročil njun takrat petnajstletni, sedaj že pokojni sin. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožničin odškodninski zahtevek po podlagi utemeljen do 70 %, višje sodišče pa je ugodilo pritožbi tožencev in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen le do 50 %. Pritožbo tožnice je zavrnilo.

**Navedbe revidenta**

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je protispisna ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta bila ona in pokojni R. A. fant in dekle. Tožnica meni, da tudi ni pomembno, ali je šlo za življenjsko pomembno vožnjo ali ne. Opozarja, da ni vedela, da R. nima izpita in da ne obvlada vožnje. Tako meni, da je nesprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da brez njenega prigovarjanja ne bi prišlo do nesreče. Opozarja, da tudi ni res, da je najhujše poškodbe utrpela na glavi, saj je bila njena najhujša poškodba zlom stegnenice. Tožnica meni, da bi moral izvedenec povedati, katere poškodbe so nastale ali bile hujše zato, ker ni nosila čelade. Ker pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog, tožnica le poudarja, da je že iz zdravstvene dokumentacije mogoče zaključiti, da bi do poškodb, ki jih je dobila, prišlo tudi, če bi nosila čelado. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da sta toženca v celoti odgovorna za škodni dogodek.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Deljeno odgovornost ureja ZOR v 192. členu, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Sodišče mora torej na podlagi ugotovljenih okoliščin primera oceniti, v kolikšnem deležu je oškodovančevo ravnanje prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka oziroma k temu, da je bil obseg škode večji, kot bi bil, če takšnega ravnanja oškodovanca ne bi bilo.

6. Revizijsko sodišče je pri presoji, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje o pravno pomembnih dejstvih. Ta pravno pomembna dejstva so: - do prometne nesreče je prišlo 25.9.1996, ko je mld. R. A., roj. 23.12.1980, vozil kolo z motorjem po B. Ulici v A. in na križišču ... ni spustil mimo avtobusa, ki je pripeljal po prednostni cesti. S tem je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in mu je bil izrečen vzgojni ukrep ukor; - da je tožnica v prometni nesreči dobila zlom leve stegnenice, zlom čeljustnice, zlom leve zigomatične kosti, pretres možganov in udarnine ter odrgnine po telesu; - da sta bila toženca razvezana, da je bil R. sicer zaupan v varstvo in vzgojo materi, vendar je v obdobju, ko je hodil v srednjo šolo, in takrat je tudi prišlo do prometne nesreče, živel med tednom pri očetu, preko vikenda pa pri materi; - da je bil R. dobro vzgojen, da je imel opravljen izpit za vožnjo z motorjem, ni pa imel zadostne prakse; - da je oče motor kupil za potrebe svojega podjetja, da pa je dovoljeval, da se je R. z njim vozil, vendar le po domačem naselju in do K., kjer je bil shranjen motor, ne pa v A.; - da je bil motor nezaklenjen, zato ga je R. lahko vzel, ne da bi oče za to vedel in se je večkrat peljal tudi v šolo v A.; - da je R. naredil več prometnih prekrškov z motorjem, vendar starša za te prekrške nista vedela; - da starša nista bila dovolj pazljiva pri nadzoru in sta opustila določena dejanja v okviru varstva in vzgoje sina: oče je vedel, da se R. vozi brez njegovega dovoljenja, pa ni ukrepal, mati je vožnji z motorjem sicer nasprotovala, ni pa je prepovedala, oba bi morala predvideti, da lahko pride do takšne prometne situacije, do kakršne je prišlo, in bi Roka morala opozoriti na težjo obvladljivost motorja, če je na njem sopotnik, in na večjo nevarnost prometa v mestu, ali pa bi mu morala vožnjo v mesto preprečiti; - da je tožnica sama zaprosila R. za vožnjo, čeprav je vedela, da je neizkušen voznik in je privolila v vožnjo brez čelade.

7. Revidentka ima sicer prav, da ji je sodišče druge stopnje ob tako ugotovljenih dejstvih pripisalo prevelik prispevek k nastanku škode, ni pa pravilno njeno stališče, da ni v ničemer prispevala k nastanku škode. Pravno nepomembno je, v kakšnem razmerju sta bila tožnica in pokojni R., prav tako tudi, ali je do vožnje prišlo med poukom in ali je bila vožnja nujna. Pomembno je, da je tožnica pristala na vožnjo kljub temu, da je vedela, da je voznik neizkušen in da ni nosila čelade, pri čemer je revidentka tudi pravilno opozorila, da je bila njena najhujša poškodba zlom stegnenice, ki ne more biti v nobeni vzročni zvezi z opustitvijo nošnje čelade. Sodišče druge stopnje je tako res zmotno uporabilo določbo 192. člena ZOR, saj je bila glede na navedene okoliščine pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da prispevek tožnice k nastanku škode znaša 30 %.

8. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 380. člena Zakona o pravdnem postopku, (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP) reviziji delno ugodilo in je izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tudi pritožbo tožencev in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je tožničin odškodninski zahtevek po podlagi utemeljen do 70 %. V ostalem delu, glede zavrnitve tožničine pritožbe v zvezi s prisojenim 30 % soprispevkom, pa je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo.

9. Odločitev o stroških postopka je odvisna od končnega uspeha v pravdi, zato je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do Ur.l. RS, št. 87/2002).