Jedro

Krivdna odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči mladoletnik, je podana tudi ko starši kljub sicer dobri splošni vzgoji, ne usmerjajo in ne kontrolirajo otroka v situacijah, ki bi jih morali ali mogli pričakovati in te situacije lahko pripeljejo do škode, npr. vztrajna in drastična kršitev prepovedi uporabe motorja izven dovoljenega območja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sta toženca nerazdelno odškodninsko odgovorna do 50 %, v višini 50 % pa je odgovorna tožnica.

V ostalih delih se pritožba toženih strank zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da sta toženca nerazdelno odškodninsko odgovorna za škodni dogodek dne 25.9.1996 v višini do 70 %, za nadaljnjih 30 % pa je odgovorna sama tožnica.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka in izpodbija 30 % sokrivdo tožnice. Tožnica ni vedela, da sin toženih strank ne sme z motorjem v šolo v C. in tudi ni vedela za obravnavanje pri sodniku za prekrške. Ne more biti sokriva, ker ga je prosila za vožnjo. Res pa ni imela čelade, vendar ne more biti zaradi tega 30 % sokriva. Samo pretres možganov bi lahko bil v zvezi z nošenjem čelade, vendar tudi za to ni dokazov. Predlaga spremembo sodbe.

Sodbo izpodbija s pritožbo prvotoženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožencu ni mogoče očitati pomanjkljive vzgoje in nadzorstva, saj je storil vse, da bi preprečil kakršnokoli nezgodo. Ne drži, da toženec ni dovolj temeljito nadzoroval uporabo motorja. Vožnja z motorjem je bila dovoljena šele, ko je sin opravil ustrezen izpit. Oče je dovoljeval vožnje le na krajši razdalji, s tem pa, ko je sin peljal v Celje ni kršil predpisov. Oče je omejil vožnje le na domači kraj. Nekaj časa je prepovedal vožnje, ko je ugotovil, da se sin do potankosti ne drži dogovora. Sin mu je obljubil disciplino, zato mu je toženec glede na dobro vzgojenost verjel. Tožnica je bila sinovo dekle in je dobro poznala sposobnosti za vožnjo. Tožnica je vztrajala, da jo sin pelje v Celje. Dokler je bil sin živ, ni nič zahtevala, sedaj pa so še dodatne duševne bolečine pri obeh tožencih. Oče za prekrške ni vedel, s tem, ko je omejil vožnje, pa je celo presegel potrebno skrbnost. Sin je motor vozil tudi pod direktnim nadzorstvom očeta, zato niso bila potrebna še dodatna opozorila in poučevanja. Pavšalna je ugotovitev, da je bil sin neizkušen in da je imel pomanjkljivo prometno vzgojo. Ponovno poudarja, da je do vožnje prišlo na prigovarjanje tožnice, ki ga je tudi obiskovala v bolnici. Predlaga spremembo in zavrnitev zahtevka.

Sodbo izpodbija tudi drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni dokazno ocenilo obravnavanosti sina za prekrške. Sodišče je netočno povzelo izpovedbo matere, da ga je videla, kako se je z motorjem pripeljal domov, takrat mu je delala pridige, da naj počaka na polnoletnost, da bo lahko vozil avto. Pritožnica ni mogla preprečiti, da se sin ne bi vozil z motorjem. Pritožnica je nasprotovala nakupu motorja. Sin je prekršil omejitve in prepovedi, mati pa mu ni mogla prepovedati voženj, če je imel izpit. Sin ni odstopal od povprečnih otrok, zato ni bil potreben poseben tretman. Sin je motor vozil kratek čas od začetka šole do 25.9.1996, ko je prišlo do nesreče. Kljub temu ni bila dolžna računati s prometno nesrečo, čeprav je opozarjala na nevarnost voženj. Ne strinja se, da je tožnica samo 30 % sokriva, čeprav se je vozila brez čelade, predvsem pa je nagovorila sina k vožnji, čeprav je vedela za pomanjkljive izkušnje, saj je motor vozil šele od začetka šole do 25. septembra. Vedela je tudi, da ni vsak dan prišel iz Š. v C. z motorjem. Prispevek tožnice je višji, saj je bil hudo poškodovan tudi sin. Predlaga spremembo sodbe.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni.

Sodišče je pravilno uporabilo čl. 165/IV Zakona o obligacijskih razmerjih, ko je ugotovilo delno odškodninsko odgovornost, saj toženca nista dokazala, da je škoda nastala brez njune krivde.

Krivdna odgovornost staršev je podana ne samo v primeru splošnega zanemarjanja vzgoje, ampak je podana tudi v primeru, če starši ne usmerjajo in ne kontrolirajo otroka v situacijah, ki bi jih morali ali mogli pričakovati in te situacije lahko pripeljejo do škode.

V konkretnem primeru je sodišče pravilno ugotovilo, da bi toženca lahko pričakovala, da bo sin povzročil s kolesom z motorjem škodo, če ga ne bosta dovolj vzgojno usmerjala, predvsem pa učinkovito kontrolirala glede na zgolj začetniške izkušnje pri vožnji, ki so bile krajše kot 1 mesec.

Pri tem je sodišče moralo ugotavljati konkretne opustitve staršev v zvezi z vožnjo z motorjem in zato ni toliko pomembno, da je bil na splošno sin dobro vzgojen, ubogljiv in neproblematičen. Kljub taki oceni, pa je sodišče upoštevalo tudi trditev toženke, da je sin imel trmo, ko je hotel kaj doseči. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil sin na področju uporabe kolesa z motorjem problematičen. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil motor last toženčeve firme in ni bil prvenstveno namenjen sinu.

Sodišče je ugotovilo, da je sin imel dovoljenje staršev le za lokalne vožnje po Š. Sodišče pa je ugotovilo, da je sin omejitev drastično kršil, saj se je vozil tudi iz Š. v C., sodišče pa je tudi ugotovilo, da toženca kot starša nista kontrolirala njegovih voženj in mu jih nista preprečila.

Toženca sta se zavedala kratkih, manj kot enomesečnih izkušenj, saj je toženec ob prvih kršitvah motor ob vikendih spravljal v garažo, toženka pa je nasprotovala vožnjam z motorjem in je sina opozarjala na nevarnosti. Kljub temu pa toženca nista storila vsega, da bi sinu preprečila vožnje, v skrajnem primeru tako, da bi fizično onemogočila uporabo motorja. Sodišče je upoštevalo izpoved priče K., da je o vožnjah sina po C. obvestil toženca. Toženec je tudi priznal, da je opazil v enem primeru blaten motor, kar je kazalo na to, da sin ne opravlja le lokalnih voženj po cestah v Š. Po drugi strani se je sin tudi na toženkin dom vozil z motorjem.

Sodišče pravilno ugotavlja, da bi tudi toženka sama lahko prepovedala vožnje, saj je lahko pričakovala, da se bo sin vozil z motorjem tudi v šolo v C., saj je sama potrdila, da je bil trmast pri dosegi zastavljenih ciljev.

Pravilna je ocena, da je sin bil neizkušen, saj je motor vozil le slab mesec, zato bi toženca lahko predvidevala, da bo vozil tudi sopotnike in to v mestu in to kot začetnik.

Pravilna je ocena, da so bile take situacije predvidljive in da bi jih starša lahko preprečila z bolj odločnimi opozorili in z dejansko kontrolo in preprečitvijo voženj po mestu.

Opisane opustitve staršev so podane kljub temu, da je sin imel izpit za kolo z motorjem, toda bistveno je, da se je šele uvajal v vožnje (manj kot 1 mesec). Starša bi glede na neizkušenost sina lahko pričakovala tudi tako hudo kršitev, kot jo je storil sin z izsiljevanjem prednosti.

Na pravilno ugotovljeno delno odškodninsko odgovornost ne vpliva dejstvo, da starša nista vedela za prometne prekrške. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi toženca lahko pričakovala neustrezno ravnanje v prometu tudi na osnovi drugih že opisanih okoliščin (predvsem prepoved območja voženj in neizkušenost).

Kakšen je delež odgovornosti posamezne tožene stranke pa je glede na ugotovljeno solidarno odgovornost za to pravdo nepomembno.

Utemeljena je pritožba toženih strank, da je sodišče določilo tožnici prenizko 30 % odgovornost, saj ta po presoji pritožbenega sodišča znaša 50 %.

Neizpodbijano je dejstvo, da sta bila tožnica in sin toženih strank fant in dekle in tudi sošolca. Tožnica je bila tista, ki je nagovorila sina za vožnjo z motorjem. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo trdili, da je šlo za “špricanje” pouka, tožnica pa tega ni dokazno ovrgla. Iz tega izhaja, da ni šlo za kakšno življenjsko pomembno vožnjo. To pomeni, da brez prigovarjanja tožnice ne bi prišlo do škodnega dogodka.

Po drugi strani pa se je tožnica vozila brez čelade, najhujše poškodbe pa je utrpela ravno na glavi (pretres možganov in zlom čeljustnice). Obe dve opisani okoliščini kažeta na večjo odgovornost tožnice, ki po oceni pritožbenega sodišča znaša 50 %. V tem smislu je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena.

Glede na vmesno sodbo, bo o vseh stroških odločilo sodišče prve stopnje.