Jedro

V času trajanja stečajnega postopka lahko vloži tožbo za plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika za račun stečajne mase.

Izrek

Revizija druge, tretje, četrte, šeste in sedme tožnice se zavrže. Reviziji pete tožnice se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. točki izreka v zvezi s točko 1.4 izreka sodbe sodišča prve stopnje, sodba sodišča prve stopnje pa v točki 1.4 izreka sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Reviziji prve tožnice se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka v zvezi s točko 1.7 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi prve tožnice sodba sodišča prve stopnje v točki 1.7 izreka razveljavi.

Sicer se revizija prve tožnice zavrne.

Prva tožnica mora tožencu povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.508,89 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Druga, tretja, četrta, šesta in sedma tožnica morajo tožencu povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 184,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje. V preostalem delu se odločitev o stroških revizijskega postopka pete tožnice (23.940,86 EUR) in toženca (2.324,24 EUR) pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (prva tožnica - država kot stečajna upnica, druga do sedma tožnica kot stečajne dolžnice) je vtoževala tožbeni zahtevek iz naslova škode, ki naj bi jo povzročil toženec kot bivši stečajni upravitelj druge do sedme tožnice i) s tem, da je sklepal posojilne pogodbe z družbo P. d.o.o., tako da je tej družbi posojal sredstva iz stečajne mase druge do sedme tožnice, posojena sredstva pa nato ob odpoklicu niso bila vrnjena, ter ii) s tem, da je sklenil pogodbo o odstopu terjatve, s katero je E. d.o.o. - v stečaju, pri kateri je bil toženec prav tako stečajni upravitelj, namesto izpolnitve odstopila peti tožnici terjatev do družbe P. d.o.o v višini zneska, ki ga je E. d.o.o. - v stečaju dolgovala peti tožnici, za to terjatev pa je bilo jasno, da ni možnosti za njeno takojšnjo vrnitev (odpoklic posojila), ker naj bi imela družba P. d.o.o. tedaj že blokiran račun.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 35,347.422,60 SIT (sedaj 147.502,18 EUR) z zamudnimi obrestmi v stečajno maso druge tožnice (točka 1.1 izreka), za plačilo zneska 6,250.129,70 SIT (sedaj 26.081,33 EUR) z zamudnimi obrestmi v stečajno maso tretje tožnice (točka 1.2 izreka), za plačilo zneska 2,500.051,90 SIT (sedaj 10.432,53 EUR) z zamudnimi obrestmi v stečajno maso četrte tožnice (točka 1.3 izreka), za plačilo zneska 700,822.191,20 SIT (sedaj 2,924.479,18 EUR) z zamudnimi obrestmi v stečajno maso pete tožnice (točka 1.4 izreka), za plačilo zneska 3,001.989,30 SIT (sedaj 12.527,08 EUR) z zamudnimi obrestmi v stečajno maso šeste tožnice (točka 1.5 izreka), za plačilo zneska 8,611.360,90 SIT (sedaj 35.934,57 EUR) z zamudnimi obrestmi v stečajno maso sedme tožnice (točka 1.6 izreka) ter za plačilo odškodnine prvi tožnici v znesku 756,533.145,60 SIT (sedaj 3,156.956,87 EUR) z zamudnimi obrestmi (točka 1.7 izreka). Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo odškodnine prvi tožnici v znesku 756,533.145,60 SIT (sedaj 3,156.956,87 EUR) z zamudnimi obrestmi (točka 2 izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice in pritožbo druge do sedme tožnice zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je presodilo, da prva tožnica nima procesne legitimacije za uveljavljanje primarnega tožbenega zahtevka (za plačilo denarnih zneskov v stečajne mase druge do sedme tožnice), saj ji zakon procesnega upravičenja za uveljavljanje tožbenega zahtevka v korist tretjih oseb ne daje. Glede podrejenega tožbenega zahtevka prve tožnice (za plačilo odškodnine prvi tožnici) pa je presodilo, da še ni zapadel, ker do konca naroka za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje niso bili zatrjevani oziroma znani podatki o poplačilu upnikov iz stečajne mase druge do sedme tožnice in podatki o poplačilu druge do sedme tožnice iz naslova posojil iz stečajne mase družbe P. d.o.o. - v stečaju.

5. Glede druge do sedme tožnice je sodišče druge stopnje presodilo, da niso udeleženci v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Tudi v tem delu je obrazložilo, da bi bil dejanski obseg morebitne škode znan šele po zaključku stečajnega postopka nad družbo P. d.o.o., česar pa tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje niso zatrjevale.

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so revizijo vložile tudi druga do sedma tožnica (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Reviziji sta bili vročeni toženi stranki, ki v odgovoru na njiju predlaga zavrnitev revizije prve in pete tožnice ter zavrženje, podrejeno zavrnitev revizije druge, tretje, četrte, šeste in sedme tožnice.

8. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po prvem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po novih predpisih.

Nedovoljenost revizije druge, tretje, četrte, šeste in sedme tožnice

9. Po noveli ZPP-D je revizija v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti Vrhovno sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 38. člena ZPP). Tožnice v tej zadevi so formalne sospornice v smislu 3. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Pravilo drugega odstavka 41. člena ZPP o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v primeru subjektivne kumulacije v obliki pasivnega sosporništva se v skladu s sodno prakso uporablja tudi v primeru subjektivne kumulacije v obliki aktivnega sosporništva. V ureditev 41. člena ZPP novi peti odstavek 367. člena ZPP ne posega in pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov formalnih sospornikov ne povzroči seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov. Ob nasprotnem stališču, da je treba ob določbi novega petega odstavka 367. člena ZPP vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevati, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije odvisna od tega, katera od pravdnih strank oziroma koliko sospornikov na strani ene pravdne stranke je vložilo predlog za dopustitev revizije oziroma "direktno" revizijo. Tožniki bi z odločitvijo o tem, ali bodo tožili skupaj ali vsak posebej, oziroma o tem, ali bodo tožili vse tožence skupaj ali vsakega posamezno, lahko odločali tudi o tem, ali bo revizijski postopek sploh prišel v poštev oziroma ali bo prišel v poštev enofazni (direktna revizija) ali dvofazni (dopuščena revizija) revizijski postopek. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo oziroma ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo.(1)

10. Ker glede na navedeno vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za drugo tožnico (35,347.422,60 SIT, sedaj 147.502,18 EUR), tretjo tožnico (6,250.129,70 SIT, sedaj 26.081,33 EUR), četrto tožnico (2,500.051,90 SIT, sedaj 10.432,53 EUR), šesto tožnico (3,001.989,30 SIT, sedaj 12.527,08 EUR) in sedmo tožnico (8,611.360,90 SIT, sedaj 35.934,57 EUR) ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP in ker navedene tožnice niso izkazale, da bi bila njihova revizija dopuščena, le-ta ni dovoljena. Vrhovno sodišče je nedovoljeno revizijo druge, tretje, četrte, šeste in sedme tožnice zavrglo na podlagi 377. člena ZPP, ker tega v mejah svojih pravic ni storilo že sodišče prve stopnje (I. točka izreka).

Ugotovljeno dejansko stanje

11. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Sklepi o začetku stečajnega postopka nad drugo do sedmo tožnico so bili izdani v letu 1996. V obdobju, ko je bil toženec stečajni upravitelj druge do sedme tožnice, so te (po tožencu kot stečajnem upravitelju) dale družbi P. d.o.o. posojila, ki po pozivu niso bila vrnjena; prav tako je bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve, s katero je E. d.o.o. - v stečaju namesto izpolnitve odstopila peti tožnici terjatev do družbe P. d.o.o., ki je bila neizterljiva. Nad družbo P. d.o.o. je bil začet stečajni postopek, ki do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni bil zaključen.

- Prva tožnica je upnica v stečajnih postopkih nad drugo do sedmo tožnico. V stečajnih postopkih je prijavila prednostne in navadne terjatve. Druga do sedma tožnica so upnice v stečajnem postopku nad družbo P. d.o.o. - v stečaju.

Revizija pete tožnice Peta tožnica v reviziji navaja, da naj bi bila zmotna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da stečajni dolžnik ni udeleženec v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL. Glede presoje škode ob sklicevanju na sodno prakso Okrožnega sodišča v Mariboru meni, da dvoma o njeni višini ni.

Revizija prve tožnice

12. Prva tožnica v reviziji očita, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, s tem ko je že v okviru primarnega tožbenega zahtevka v 1. točki izreka odločilo o podrejeno postavljenem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine prvi tožnici (točka 1.7 izreka sodbe sodišča prve stopnje), še preden je nato o njem odločilo v 2. točki izreka. Pri tem naj bi bila podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj bi kršitev nepravilno opredelilo kot zgolj očitno pisno in računsko pomoto v smislu prvega odstavka 328. člena ZPP.

13. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje, da je prva tožnica v okviru primarnega tožbenega zahtevka (za plačilo denarnih zneskov v stečajne mase druge do sedme tožnice) vtoževala plačilo odškodnine v imenu in za račun vseh upnikov. Prva tožnica pri tem v reviziji navaja, da ta tožbeni zahtevek predstavlja le način restitucije – povrnitev škode prvi tožeči stranki, ki je možna le s poplačilom skozi stečajne postopke.

14. Glede podrejenega tožbenega zahtevka naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede škode. Njen obstoj in obseg naj ne bi bila vezana na eventualno poplačilo druge do sedme tožnice iz stečajne mase družbe P. d.o.o. - v stečaju.

Presoja utemeljenosti revizije pete tožnice

15. Revizija pete tožnice je utemeljena.

16. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v drugem odstavku 80. člena določa, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Stečajni upravitelj ima po stečajnem zakonu vrsto pristojnosti, zato je pomembno, da lahko z uveljavljanjem njegove odškodninske odgovornosti zaščitijo svoje interese vsi tisti, katerih pravni položaj je lahko zaradi posebne vloge stečajnega upravitelja prizadet. Zakon pojma udeleženca stečajnega postopka izrecno ne opredeljuje. Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da so udeleženci v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL ne samo upniki stečajnega dolžnika, temveč tudi stečajni dolžnik (7. točka obrazložitve sklepa VS RS III Ips 60/2009 z dne 27. 11. 2012).

17. Način uveljavljanja odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja je odvisen od tega, ali gre za škodo, nastalo stečajni masi (in s tem vsem stečajnim upnikom – skupna škoda), ali za škodo, ki jo je s svojim ravnanjem stečajni upravitelj povzročil posameznemu upniku (posamična škoda). V času trajanja stečajnega postopka lahko vloži tožbo za plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika za račun stečajne mase. Zahtevek za plačilo skupne škode pripada stečajni masi stečajnega dolžnika. Stečajni upniki so zgolj posredno oškodovani in ne morejo vložiti samostojnih odškodninskih tožb. Če novi stečajni upravitelj odškodninske tožbe v času trajanja stečajnega postopka ne bi vložil, bi po zaključku stečajnega postopka lahko upniki vložili tožbe za povračilo škode, ki odpade na posameznega stečajnega upnika. Nasprotno je povračilo posamične škode mogoče vtoževati s samostojno tožbo tako v času trajanja stečajnega postopka kot tudi po njegovem zaključku. Tudi navedeno potrjuje pravilnost razlage, da je udeleženec v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL tudi stečajni dolžnik.

18. V tej zadevi je peta tožnica tožencu kot bivšemu stečajnemu upravitelju očitala i) sklepanje posojilnih pogodb z družbo P. d.o.o., s katerimi je tej družbi posojal sredstva iz stečajne mase, posojena sredstva pa nato ob odpoklicu niso bila vrnjena, ter ii) sklenitev pogodbe o odstopu terjatve, s katero je bila peti tožnici namesto izpolnitve odstopljena nič vredna terjatev do družbe P. d.o.o v višini zneska, ki ga je peti tožnici dolgoval odstopnik. S temi ravnanji toženca naj bi po zatrjevanju pete tožnice prišlo do zmanjšanja njene stečajne mase kot stečajne dolžnice. Iz podane trditvene podlage pete tožnice izhaja, da v tej zadevi uveljavlja povrnitev skupne škode. Tožbo z zahtevkom za plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja lahko, kot je bilo obrazloženo zgoraj, v času trajanja stečajnega postopka vloži (le) novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika, v tej zadevi torej v imenu pete tožnice.

19. Glede na navedeno je utemeljen revizijski očitek pete tožnice o zmotnosti presoje sodišča druge stopnje, da stečajni dolžnik oziroma peta tožnica ni udeleženec v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL.

20. V zvezi s škodo je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da obseg morebitne škode do zaključka naroka za glavno obravnavo v tej zadevi ni znan, saj peta tožnica ni zatrjevala, da je stečajni postopek nad družbo P. d.o.o. - v stečaju zaključen in da iz stečajne mase te družbe (op. v zvezi z nevrnjenimi posojili) ni ničesar prejela. Takšnemu stališču peta tožnica v reviziji nasprotuje.

21. Ker je sedaj stečajni postopek nad družbo P. d.o.o. - v stečaju že zaključen, do problema obsega škode v novem sojenju ne bo prišlo. Vprašanje obsega škode torej ni več relevantno za odločitev o reviziji, zato Vrhovnemu sodišču na to vprašanje ni treba odgovarjati.

22. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji pete tožnice ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v I. točki izreka v zvezi s točko 1.4 izreka sodbe sodišča prve stopnje, sodbo sodišča prve stopnje pa v točki 1.4 izreka sodbe in je zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP; II. točka izreka).

Presoja utemeljenosti revizije prve tožnice

23. Revizija prve tožnice je delno utemeljena.

24. Revizijski očitek prve tožnice, da je sodišče prve stopnje s točko 1.7 izreka sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek ter da sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo, je utemeljen.

25. Iz primerjave primarnega tožbenega zahtevka, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, in primarnega tožbenega zahtevka, kot je naveden v tožbi, je razvidno, da je sodišče prve stopnje v točki 1.7 izreka odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine prvi tožnici, čeprav takšen tožbeni zahtevek v tožbi v okviru primarnega tožbenega zahtevka ni bil postavljen. Zahtevek za plačilo odškodnine prvi tožnici je bil v tožbi postavljen zgolj podrejeno. S tem ko je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku za plačilo odškodnine prvi tožnici (tudi) kot o primarnem tožbenem zahtevku (točka 1.7 izreka), je prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je povzelo tudi sodišče druge stopnje (22. točka obrazložitve), je sicer razvidno, da je točka 1.7 izreka sodbe sodišča prve stopnje v izreku navedena zgolj pomotama. Kljub temu pa ta del izreka še vedno obstaja in je bilo z njim odločeno o zahtevku, ki ga prva tožnica ni postavila. Sodišče druge stopnje je s tem, ko ni postopalo po določbi 357. člena ZPP in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki 1.7 izreka, tudi samo prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče je zato reviziji prve tožnice delno ugodilo in na podlagi določbe 381. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v I. točki izreka v zvezi s točko 1.7 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob delni ugoditvi pritožbi prve tožnice sodbo sodišča prve stopnje v točki 1.7 izreka razveljavilo (III. točka izreka). Glede na ugotovljeno prekoračitev postavljenega tožbenega zahtevka s strani sodišča prve oziroma druge stopnje očitek prve tožnice o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s točko 1.7 izreka sodbe sodišča prve stopnje ni relevanten, zato Vrhovno sodišče nanj ne odgovarja.

26. Revizijski očitek prve tožnice, da naj bi bilo zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je prva tožnica v okviru primarnega tožbenega zahtevka (za plačilo denarnih zneskov v stečajne mase druge do sedme tožnice) vtoževala plačilo odškodnine v imenu in za račun vseh upnikov ter da je razpravljanje sodišča druge stopnje o procesno legitimaciji samo sebi namen, ni utemeljen.

27. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da prva tožnica nima procesne legitimacije za uveljavljanje primarnega tožbenega zahtevka (za plačilo denarnih zneskov v stečajne mase druge do sedme tožnice). Obstoj procesne legitimacije se praviloma vidi že iz tega, da tožnik zahteva izpolnitev v svojo korist. Tožnik sicer lahko zahteva izpolnitev tudi v korist tretjih oseb, vendar le če to stori po njihovem pooblastilu oziroma če obstoji predpis, ki tožniku podeljuje procesno upravičenje za uveljavljanje tožbenega zahtevka v korist tretjih oseb, za takšen primer pa v tej zadevi ne gre. Na kakšen način si prva tožnica predstavlja restitucijo škode (v tej zadevi s poplačilom skozi stečajne postopke) pri tem ne igra nobene vloge.

28. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek prve tožnice, da je sodišče druge stopnje pri presoji podrejenega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo glede škode. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da škoda kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti ni podana, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče druge stopnje.

29. Prva tožnica (tako kot tudi peta tožnica) je v tem postopku vtoževala skupno škodo. Takšno skupno škodo pa v času trajanja stečajnega postopka nad drugo do sedmo tožnico lahko uveljavlja zoper razrešenega stečajnega upravitelja le novi stečajni upravitelj, ne pa tudi prva tožnica kot stečajna upnica druge do sedme tožnice, ki je v tem času zgolj posredno oškodovana in s tožbenim zahtevkom ne more uspeti (glej tudi obrazložitev pri presoji utemeljenosti revizije pete tožnice).

30. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v preostalem delu revizije prve tožnice niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP, IV. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

31. Vrhovno sodišče je odločilo o stroških revizijskega postopka na podlagi določb 165. in 161. člena ZPP in na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (41. člen ZOdvT) oziroma Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

32. Prva tožnica z revizijo v pretežnem delu ni uspela, zato sama nosi svoje revizijske stroške, tožencu pa je dolžna povrniti stroške odvetniškega zastopanja za odgovor na njeno revizijo, povečane za materialne izdatke (13. člen OT) in davek na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena OT), skupaj 2.508,89 EUR.

33. V zvezi z revizijo druge do sedme tožnice druga, tretja, četrta, šesta in sedma tožnica, na katere odpade 7,36 odstotkov seštevka tožbenih zahtevkov druge do sedme tožnice, niso uspele, zato same nosijo 7,36 odstotkov revizijskih stroškov oziroma 1.902,04 EUR (smiselno drugi odstavek 161. člena ZPP), tožencu pa so dolžne povrniti 7,36 odstotkov stroškov odvetniškega zastopanja za odgovor na revizijo druge do sedme tožnice, povečanih za materialne izdatke (13. člen OT) in davek na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena OT), torej 184,65 EUR. Peta tožnica, na katero odpade 92,64 odstotkov seštevka tožbenih zahtevkov druge do sedme tožnice, je z revizijo uspela in je zadeva v tem obsegu vrnjena v novo sojenje, zato je odločitev o revizijskih stroških v zvezi z revizijo pete do sedme tožnice v višini 92,64 odstotkov (23.940,86 EUR), kot tudi odločitev o revizijskih stroških odvetniškega zastopanja toženca v višini 92,64 odstotkov (2.324,24 EUR) pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011.