Jedro

Pojem udeleženca po drugem odstavku 80. člena ZPPSL je odločilen za presojo, kdo je titular odškodninskega zahtevka v primeru škode, ki jo s svojim delom povzroči stečajni upravitelj. Nedvomno ZPPSL kot specialni predpis, ki ureja odškodninsko odgovornost stečajnih upraviteljev, kot oškodovanca šteje le (vsakega) udeleženca v stečajnem postopku.

Z začetkom stečajnega postopka stečajni dolžnik, ki je bil do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka stranka postopka v procesnem smislu, ta status izgubi in stranke stečajnega postopka so poslej le upniki, ki so ta status pridobili, če so ga pravočasno uveljavljali (s prijavo terjatve v stečajnem postopku). Stečajni postopek pa vodijo organi stečajnega postopka, ki so stečajni senat, stečajni upravitelj in upniški odbor (72. člen ZPPSL). Stečajni upravitelj je tako organ stečajnega postopka oziroma procesni organ sodišča in tako ni stranka postopka.

Izrek

Pritožba tožečih strank zoper sodbo in zoper sklep glede stroškov postopka se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Pravdne stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba peto tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Peto tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba prvo tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Prvo tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom II Pg 297/2004 z dne 10.2.2011 izreklo: “1. Zavrne se tožbeni zahtevek tožečih strank, ki glasi: Tožena stranka je dolžna plačati v stečajne mase naslednje zneske: v stečajno maso T. d.d. - v stečaju znesek 35,347.422,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 26,261.852,20 SIT od 24.1.2004 dalje do plačila, od zneska 9.085.570.40 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila T. M. d.o.o. - v stečaju znesek 6,250.129,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 5,094.913,10 SIT od 24.1.2004 dalje do plačila in od zneska 1,155.216,60 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila T. T. O. d.o.o. - v stečaju znesek 2,500.051,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,037.965,30 SIT od 27.1.2004 dalje do plačila in od zneska 462.086,60 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila T. T. d.o.o. - v stečaju 700,822.191,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 565,364.631,30 SIT od 24.1.2004 dalje do plačila in od zneska 135,457.559,90 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila T. S. d.o.o. - v stečaju 3,001.989,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,447.128,90 SIT od 24.1.2004 dalje do plačila in od zneska 554.860,40 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila T. B. d.o.o. - v stečaju znesek 8,611.360,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.000.000,00 SIT od 24.1.2004 dalje do plačila in od zneska 1,611.360,90 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila Toženec Ž. M. je dolžan plačati tožeči stranki R. S. odškodnino v znesku 756,533.145,60 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 606,168.252,50 SIT od 24.1.2004 dalje do plačila ter od zneska 2,037.965,30 SIT od 27.1.2004 dalje do plačila in od zneska 148.326.654,80 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.” 2. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke, ki glasi. “Toženec Ž. M. je dolžan plačati tožeči stranki R. S. odškodnino v znesku 756,533.145,60 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 606,168.252,50 SIT od 24.1.2004 dalje do plačila ter od zneska 2,037.965,30 SIT od 27.1.2004 dalje do plačila in od zneska 148.326.654,80 SIT od 1.6.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.” in sklenilo: “1. Ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. II Pg 297/2004 z dne 13.7.2009 se ugodi, sklep sodišča o začasni odredbi in določitvi varščine opr.št. II Pg 297/2004 z dne 13.7.2009 se razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen. 2. Tožeče stranke so dolžne v roku 15 dni povrniti toženi stranki 26.174,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, da ne bo izvršbe.” Z izpodbijanim sklepom II Pg 297/2004 z dne 21.12.2011 pa je sodišče prve stopnje izreklo:“I. Zavrne se predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi: “Dolžniku tožene stranke T. M. t. d.o.o. - v stečaju, M., Z. c. ... se, v zavarovanje denarne terjatve Republike Slovenije prepoveduje izplačilo neto zneska nagrade v znesku 3.838,51 EUR, ki v bruto znesku predstavlja znesek 4.952,91 EUR za delo v stečajnem postopku T. M. t. d.o.o. - v stečaju in sicer toženi stranki oziroma dolžniku M. Ž., D. ..., D., Č., na podlagi sklepa o odmeri nagrade Okrožnega sodišča v Mariboru, v stečajni zadevi opr.št. St 1708/2008. Toženi stranki oziroma dolžniku M. Ž., D. ..., D., Č. se prepoveduje izterjati ali razpolagati s terjatvijo iz naslova nagrade za delo v stečajnem postopku od T. M. t. d.o.o. - v stečaju, določene s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, v stečajni zadevi opr.št. St 15/96 z dne 18.5.2006 (sedaj St 1708/2008). Prepoved se izvrši z vročitvijo začasne odredbe dolžniku tožene stranke in toženi stranki. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do 30 dni po izvršljivosti sodne odločbe, ki bo izdana v tem postopku pod opr.št. II Pg 297/2004. II. Prvo tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka zavarovanja.” Zoper to sodbo in sklep v zvezi s stroški postopka je po zakonitem zastopniku pravočasno pritožbo vložila prvo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

Prav tako so pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu vložile zoper sodbo in zoper sklep o stroških postopka od drugo do vključno sedmo tožeča stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter o zadevi odloči, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo vseh pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pravočasno pritožbo je po svojem pooblaščencu vložila še peto tožeča stranka zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi brez navedbe pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter samo izda na podlagi plačane varščine predlagano začasno odredbo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Pravočasno pritožbo je po svojem zakonitem zastopniku vložila prvo tožeča stranka zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pritožbeni stroški pa naj se štejejo kot nadaljnji pravdni stroški.

Navedbe strank Sodišče prve stopnje je moralo odločiti o tožbenem zahtevku sedmih tožečih strank, ki so ga te uveljavljale iz naslova škode, ki naj bi jo tožena stranka povzročila kot stečajni upravitelj drugo do sedmo tožeče stranke s tem, da je sklepal posojilne pogodbe s P. d.o.o., tako da je tej družbi posojal sredstva iz stečajne mase drugo do sedmo tožeče stranke v nasprotju z določili tedaj veljavnega ZPPSL in družba P. d.o.o na poziv z dne 23.1.2004 ni vrnila posojena sredstva skupaj v znesku 756,533.145,60 SIT oziroma sedaj 3,156.956,88 EUR. Tako so drugo do sedma tožeča stranka oškodovane za naslednje zneske: T. d.d. - v stečaju za znesek 35,347.422,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; T. M. d.o.o. - v stečaju za znesek 6,250.129,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; T. T. O. d.o.o. - v stečaju za znesek 2,500.051,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; T. T. d.o.o. - v stečaju za znesek 700,822.191,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; T. S. d.o.o. - v stečaju za znesek 3,001.989,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; T. B. d.o.o. - v stečaju za znesek 8,611.360,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar vse predstavlja oškodovanje stečajne mase in oškodovanje prvo tožeče stranke kot upnika v stečajnih postopkih drugo do sedmo tožeče stranke, v katerih so ji bile priznane kot prednostne prijavljene terjatve. Tožena stranka je ugovarjala aktivno legitimacijo drugo do sedmo tožeče stranke, ugovarjala je obstoj škode in zapadlost odškodninske terjatve in obstoj vseh ostalih elementov civilne odgovornosti, to je protipravnost svojega ravnanja in obstoj vzročne zveze med njenim ravnanjem kot stečajnim upraviteljem in zatrjevano škodo.

Predloga za izdajo začasne odredbe Peto tožeča stranka je v zavarovanje svoje denarne terjatve, kot jo vtožuje, predlagala izdajo začasne odredbe s predlogom, da se ji naloži plačilo varščine in sodišče prve stopnje je izdalo predlagano začasno odredbo potem, ko je peto tožeča stranka vplačala varščino, tožena stranka pa je zoper sklep o začasni odredbi ugovarjala,sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Prvo tožeča stranka je prav tako predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve, podredno s plačilom varščine, sodišče prve stopnje pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Pritožba prvo tožeče stranke zoper sodbo in sklep o stroških postopka ter zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

A. Pritožba zoper sodbo in sklep o stroških Pritožba najprej povzame izrek izpodbijane sodbe tako glede osnovnega tožbenega zahtevka kot njenega podrejenega tožbenega zahtevka in glede na dejansko vsebino tožbenih zahtevkov( tožbenih predlogov), tako kot izhajata iz tožbe in meni, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka, saj prvo tožeča stranka z osnovnim tožbenim zahtevkom ni vtoževala tega, kar je vtoževala s podrejenim tožbenim zahtevkom in je tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339.člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2.člena ZPP.

Pritožba najprej pojasni, da je sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka prvo tožeče stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da prvo tožeča stranka ne zatrjuje nastanka in obsega škode ter da tega ni izkazala, tožbeni zahtevek drugo do sedmo tožeče stranke pa je zavrnilo, ker jim pojmovno ne more nastati škoda in niso aktivno legitimirane za uveljavljanje tožbenega zahtevka.

Pritožba nadalje pojasnjuje, da sodišče prve stopnje šteje, da je kot udeleženca v stečajnem postopku šteti upnike, ne pa stečajnih dolžnikov in zato lahko stečajni upravitelj odškodninsko odgovarja le upnikom v smislu drugega odstavka 80.člena ZPPSL in zaključi,da zato stečajni dolžnik ne more biti aktivno legitimiran za vložitev tožbe.

Pritožba navede, da je sodišče prve stopnje položaj upnika in aktivno legitimacijo priznalo prvo tožeči stranki, vendar meni, da prvo tožeča stranka lahko toži le v svojem imenu in ne v imenu vseh upnikov.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje očitno zmotno štelo, da je prvo tožeča stranka tožbo vložila v imenu vseh upnikov, temveč so tožbo vložile vse tožeče stranke in v tožbi so navedle, da so bile stečajne mase druge do sedme tožeče stranke zmanjšane za znesek posojil, ki jih je tožena stranka kot stečajni upravitelj dal družbi P. d.o.o., pa jih ta kot posojilojemalec ni vrnila, vrnitve pa tudi ni pričakovati glede na to, da je za to družbo podan predlog za stečaj, njeno premoženje pa je obremenjeno s hipotekami. Na ta način so oškodovane stečajne mase drugo do sedmo tožeče stranke in prva tožeča stranka kot stečajni upnik,saj se bodo njena poplačila zmanjšala in s tožbo je bilo zahtevano, da tožena stranka škodo povrne na način,da v stečajne mase drugo do sedmo tožeče stranke vplača odškodnino v tolikšni višini kot so oškodovane stečajne mase skupaj z obrestmi od glavnic od dneva, ko bi morala družba Pompe na podlagi odpoklica vrniti posojena sredstva.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ne drži, da prvo tožeča stranka ne zatrjuje, kolikšna škoda ji je nastala, ker zneski posojil niso bili vrnjeni, temveč da naj bi zatrjevala le kolikšna škoda je nastala stečajni masi, ni pa zatrjevala, kolikšna škoda je nastala njej kot upnici zaradi ravnanja tožene stranke, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, od kje takšen zaključek, tako da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je prvo tožeča stranka navedla v svoji vlogi z dne 31.1.2006, da ne gre za tožbo v korist tretjega, temveč le za način restitucije, ki jo zahtevajo tožeče stranke in prvo tožeča stranka kot privilegirani upnik v stečajnih postopkih nad drugo do sedmo tožečo stranko, kjer je že na vrsti za poplačilo, ima interes, da se sredstva čimprej vrnejo v stečajne mase druge do sedmo tožeče stranke, da bo lahko prišla od poplačila ter da bi prvo tožeča stranka prejela višji znesek kot ga zahteva s tožbo in da so vse njene terjatve postale nepogojne. Prvo tožeča stranka bi že prejela vsa sredstva, ki bi bila v stečajnih masah druge od sedme tožeče stranke, če bi družba P. posojena sredstva vrnila oziroma, če tožena stranka kot stečajni upravitelj ne bi s to družbo sklenila posojilnih pogodb. Tako sta obstoj in višina škode nedvomno dokazana.

Pritožba meni, da bi sicer sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP moralo poskrbeti, da bi se nepopolne navedbe o odločilnih dejstvih dopolnile in zanje ponudili dokazi Prvo tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba povsem pravilna in je sodišče prve stopnje pravilno štelo tožbo prvo tožeče stranke kot tožbo v korist tretjih oseb. Takšne legitimacije pa prvo tožeči stranki pravo ne daje. Tako manjka procesna legitimacija prvo tožeče stranke za primarni tožbeni zahtevek in bi tožbo v zvezi s tem zahtevkom bilo celo zavreči. Prvo tožnica ni navedla podatkov o končanju stečajnih postopkov niti o tem, koliko je bila v posameznih postopkih poplačana, da pa višine škode ni izkazala, je na to opozarjala tožena stranka, tako da ni bilo dolžno tega še sodišče. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo B. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbo Pritožba potrdi, da je sodišče prve stopnje v sporni zadevi s sodbo zavrnilo oba tožbena zahtevka prvo tožeče stranke in meni, da drži zaključek sodišča prve stopnje, da se v obravnavanem primeru škoda kaže v sferi stečajnih upnikov, katerih terjatve bi bile poplačane v manjšem znesku kot bi bile, če ravnanja tožene stranke ne bi bilo, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da prvo tožeča stranka ne zatrjuje, da je zaradi nevrnjenih posojil v stečajne mase s strani posojilojemalca poplačana v manjšem obsegu kot če ne bi bilo ravnanja tožene stranke.

Pritožba poudarja, da je prvo tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno navedla, da je verjetnost njene terjatve izkazana z listinami in navedbami v tožbi in čeprav sodba v tej zadevi še ni pravnomočna, je verjetnost obstoja terjatve izkazana, poleg tega pa je prvo tožeča stranka z vlogo z dne 25.9.2008 navajala podatke o poplačilih iz stečajnih mas. Zneski nepoplačanih terjatev pa so bistveno višji od tožbenega zahtevka tožeče stranke, iz samega priloženega potrdila pa izhaja, da je prvo tožeča stranka še vedno nepoplačana v višini 78.811.255,20 EUR, torej neprimerno več, kot znaša vtoževani zahtevek. Tej trditvi tožena stranka ni ugovarjala kot tudi ne trditvi iz vloge z dne 31.1.2006, da je privilegirani upnik in da je že na vrsti za poplačilo. Prvo tožeča stranka bi v glavnih delitvah stečajnih mas druge do sedmo tožeče stranke že prejela vsa sredstva, ki bi bila v stečajnih masah, če bi družba P. d.o.o. posojena sredstva po posojilnih pogodbah po odpoklicu vrnila oziroma če tožena stranka ne bi sklenila kreditnih pogodb. Tako je po mnenju pritožbe zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka bodoče škode in zmoten zaključek, da se zato zavrne predlog za izdajo začasne odredbe.

Pritožba meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izdajo začne odredbe ob pogoju vplačila varščine, saj je prvo tožeča stranka izkazala obstoj terjatve in nevarnosti. Glede nevarnosti je prvo tožeča stranka zatrjevala, da tožena stranka razpolaga s svojim premoženjem tako, da je nepremičnine izročila hčerki, da je v stečajnih postopkih prejela precejšnje nagrade, pa vseeno prosi v tem postopku za oprostitev plačila taks in drugih stroškov in da toženi stranki ne bo nastala nobena škoda, ker prejema redno pokojnino. Sodišče prve stopnje teh navedb sploh ni presojalo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno uporabljeno materialno pravo, s takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje storilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožbi nista utemeljeni.

A.) Glede sodbe in sklepa o stroških Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek,da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitve določba pravdnega postopka, s tem ko je v zvezi z njenim primarnim tožbenim zahtevkom razsojalo tudi o tožbenem predlogu iz podrejenega tožbenega zahtevka (tč.7), s tem pa naj bi odločalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP( ki glasi “v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov), saj je očitno, da gre zgolj za pisno pomoto (v smislu 328. člena ZPP), kar je mogoče ugotoviti s primerjavo razlogov v izpodbijani sodbi. Tako je sodišče prve stopnje navedlo (stran 13 izpodbijane sodbe), da prvo tožeča stranka vtožuje zoper toženo stranko dva zahtevka in sicer: - primarni zahtevek, s katerim zahteva vrnitev posojenih zneskov stečajno maso posameznega stečajnega dolžnika in podredni zahtevek, s katerim zahteva, da ji tožena stranka plača odškodnino s pripadki in nato še (drugi odstavek na strani 14 izpodbijane sodbe): “Primarni tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke glasi, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajne mase drugo do sedmo tožeče stranke denarne zneske, ki predstavljajo obseg škode v višini nevrnjenih posojil (navadna škoda). Prvo tožeča stranka v odškodninski tožbi zatrjuje, da je sama kot prednostni stečajni upnik oškodovana in da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje - plačati v korist stečajnih mas znesek posojenega in nevrnjenega denarja.” Povzete navedbe sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe po mnenju pritožbenega sodišča v celoti potrjujejo, da gre pri povzemanju primarnega tožbenega zahtevka v izrek sodbe zares zgolj za pisno pomoto in zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, neutemeljen. Sodišče prve stopnje lahko pisno pomoto kadarkoli odpravi.

Pritožba tudi ni utemeljena, kolikor meni, da je zmoten dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožeča stranka vtožuje primarni tožbeni zahtevek v imenu vseh upnikov in da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da so tožbo vložile vse tožeče stranke. Pritožba ima sicer prav, da je tožbo vložilo več tožečih strank in gre za procesno situacijo, ki je v procesnem pravu obravnavana pod procesnim institutom sosporništva (petnajsto poglavje ZPP - členi od 191 do 198), v obravnavanem primeru na aktivni strani, vendar pa zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi posebej obravnavalo tožbo vsakega sospornika, saj je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP), po mnenju pritožbenega sodišča pa v obravnavani zadevi ni moč govoriti niti o enotnem sosporništvu, ki pomeni, da je po pravilih materialnega prava spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP), saj se vtožuje odškodninski zahtevek do tožene stranke kot stečajnega upravitelja, ki naj bi škodo povzročil prvo tožeči stranki kot upnici v stečajnih postopkih ostalih tožečih strank, ostale tožeče stranke pa naj bi bile kot stečajni dolžniki oškodovane z nezakonitim sklepanjem posojilnih pogodb z družbo P. d.o.o., ki so bile sklenjene za vsakega od stečajnih dolžnikov s samostojnimi posojilnimi pogodbami in v različnih zneskih. Ko je temu tako, je sodišče prve stopnje smelo obravnavati tožbo vsake tožeče stranke kot samostojno tožbo, ker štejejo kot navadni sosporniki, le pravda je tekla skupaj.

Ker je po navedenem sodišče prve stopnje smelo obravnavati samostojno vsako tožbo navadnega sospornika, se pokaže pritožbeni očitek, da prvo tožeča stranka ni vtoževala primarnega tožbenega zahtevka v imenu in za račun vseh upnikov, za zmoten. Tako kot primarni zahtevek prvo tožeče stranke glasi in kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvo tožeča stranka vtožuje primarni tožbeni zahtevek (vrnitev v stečajno maso od vključno drugo tožeče stranke do vključno sedmo tožeče stranke) v imenu vseh upnikov in pritožbeno drugačno navajanje prvo tožeče stranke, da temu ni tako, ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz vsebine primarnega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba izpodbija zgolj zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom vtožuje odškodninski zahtevek v imenu vseh upnikov in da se je pokazalo, da s temi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna, ne trdi v pritožbi in ne dokazuje, da pa bi imela takšno pravdno upravičenje po določenem predpisu.

Ko je sodišče prve stopnje razlogovalo, da prvo tožeča stranka lahko uveljavlja odškodninski zahtevek le v svojem imenu in ne v imenu vseh upnikov, je pravzaprav odločalo o pravdnem upravičenju prvo tožeče stranke.

Pravdno upravičenje (legitimatio ad processum) pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (vložiti tožbo) in običajno ima pravdno upravičenje nosilec spornega materialno pravnega razmerja. Pri slednjem gre z vprašanje stvarne legitimacije. Stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) je podana, kadar je tožeča stranka subjekt uveljavljane materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija). Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije se presoja pa materialnem pravu, za procesno pravo pa je vprašanje stvarne legitimacije le toliko pomembno, da zahtevku tožeče stranke ni mogoče ugoditi , če nista podana aktivna in pasivna legitimacija.

Stvarna legitimacija pove ali je tožba utemeljena, ne pa ali je dopustna, to nam pove pravdno upravičenje, stvarna legitimacija in pravdno upravičenje skupaj pa povesta ali je tisti, ki nastopa kot stranka tudi prava stranka.

Pravdno upravičenje pa je lahko na podlagi posebnega predpisa prenešeno na druge osebe, torej na tiste, ki niso nosilec pravice v materialnem smislu in se tisti, na katerega je prenešeno pravdno upravičenje, pravda v svojem imenu in za tujo materialno pravico.

V primeru prvo tožeče stranke, ki s primarnim tožbenim zahtevkom vtožuje odškodnino tako, da zahteva vračilo v stečajne mase od drugo do sedmo tožeče stranke, gre prav za tako situacijo, saj sama v primeru uspeha ne razpolaga (neposredno) s predmetom tožbenega zahtevka temveč bi predmet (denarna sredstva) prišel v premoženje tretjih, torej materialno pravno gledano gre za pravico tretjih in pravdno upravičenje prvo tožeče stranke bi moralo v tem primeru temeljiti na posebnem predpisu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožeča stranka takšnega pravdnega upravičenja po zakonu nima (sodišče prve stopnje je sicer razlogovalo to tako, da prvo tožeča stranka lahko toži le v svojem imenu in ne v imenu vseh upnikov) in je zato zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, procesno dosledno pa bi ga moralo zavreči, saj je pravdno upravičenje procesna predpostavka in nanjo mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in če se ugotovi, da manjka pravdno upravičenje, se tožba zavrže. V času, iz katerega izhaja zatrjevano škodno ravnanje tožene stranke kot stečajnega upravitelja in v času vložitve tožbe, je odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja urejal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ki takšnega pravdnega upravičenja upnikom ni dajal, ZPPSL pa je specialni predpis, ki je urejal odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja in le v tem predpisu bi lahko bilo določeno pravdno upravičenje upnikov. Ker temu ni tako, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke, kot pa je pojasnjeno, bi moralo tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom zavreči. Pritožba je neutemeljena tudi, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek iz razloga, ker da prvo tožeča stranka ni zatrjevala nastanka škode in obsega škode.

Pritožba po mnenju pritožbenega sodišča očitno zmotno šteje, da je škoda prvo tožeče stranke ves znesek posojil, ki so bila dana iz stečajne mase od drugo do sedmo tožeče stranke in jih družba P. d.o.o. na poziv ni vrnila, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je takšno videnje škode absolutno poenostavljeno in spregledano je, da je tožena stranka kot stečajni upravitelj odškodninsko odgovorna lahko za škodo, ki jo je dokazano dejansko povzročila in zgolj to je znesek, za katerega bi prvo tožeča stranka lahko bila prikrajšana kot upnica v stečajnih postopkih od drugo do sedmo tožeče stranke.

Prvo tožeča stranka ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje morda zmotno(in predvsem nepotrebno) razpravljalo o statusu pogojnih terjatev v stečajnem postopku in da je dejansko spregledalo, da je prvo tožeča stranka zatrjevala in dokazala, da so vse njene terjatve v stečajih od drugo do sedmo tožeče stranke priznane in postale nepogojne in da je že bila odrejena delitev stečajne mase po osnutku za glavno delitev in da je bilo s strani zaslišane sedanje stečajne upraviteljice drugo od sedmo tožeče stranke potrjeno, da ni nobene ovire zaradi katerih se sredstva stečajnih dolžnikov ne bi mogla razdeliti in da bi vsa sredstva, ki so predmet pravde prejela prvo tožeča stranka, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da pa je za presojo sporne zadeve odločilno dejansko stanje sodišče prve stopnje ugotovilo in podalo razloge glede tega, tako, da sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, razloge pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne.

Glede na to, da je tožena stranka vse čas postopka vztrajala, da škoda prvo tožeči strani še ni nastala, ker bo ta nastala šele tedaj, če drugo do sedmo tožeče stranke ne bodo iz stečajne mase dobile vrnjena posojila, vse dotlej pa drugo do sedmo tožeče stranke namesto z denarnimi sredstvi razpolagajo z obligacijsko pravico do družbe P. d.o.o. (terjatvijo), je neutemeljen pritožbeni očitek prvo tožeče stranke, da bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP poučiti o njenih pomanjkljivih navedbah o odločilnih dejstvih. Ker pa je prvo tožeča stranka ves čas postopka vztrajala, da je škoda že nastala in da je enaka višini nevrnjenih posojil, očitno zaradi tega ni štela za potrebno kakorkoli dopolnjevati svojih trditve in jih dokazovati, zato je pritožbeno sklicevanje na opustitev materialno procesnega vodstva povsem neutemeljeno.

Pritožba zmotno meni, da je škoda, ki naj bi jo povzročila tožena stranka kot stečajni upravitelj, enaka višini nevrnjenih posojil, pri čemer spregleda, da bi do takšnega enačaja lahko prišlo šele tedaj, če drugo do sedmo tožeče stranke iz stečajne mase nad družbo P. d.o.o., ne bi nič prejele. Nad to družbo kot posojilojemalcem je namreč s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju St 1432/2008 (prej St 34/2004) dne 9.6.2005 začet stečajni postopek in drugo do sedmo tožeča stranka so vse v stečajnem postopku priglasile svoje terjatve iz spornih posojilnih pogodb.

Prvo tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala, da je stečajni postopek nad družbo P. d.o.o do konca naroka za glavno obravnavo v tej sporni zadevi bil zaključen (zadnji narok 10.2.2011), še manj je zatrjevala, da obstojijo jasna dejstva, da drugo do sedmo tožeča stranka iz stečajne mase na račun prijavljenih terjatev iz naslova posojil ne bodo nič prejele in seveda tega ni niti dokazovala.

Ta dejanska okoliščina pa je za ugotovitev obsega oškodovanja odločilna in če ta okoliščina do konca glavne obravnave ni ugotovljiva, potem tudi zahtevek ni ugotovljiv in še ni zapadel ter ga je iz teh razlogov zavrniti.

Ravno to pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, ko je sicer z zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, vendar je razlogovanje razumeti kot razlogovanje o oškodovanju in višini škode, ki je povzročena stečajnim upnikom kot splošno razlogovanje, ki velja tudi za podrejeni tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke navedlo pravno odločilne razloge ( (četrti odstavek na strani štirinajst izpodbijane sodbe): “V obravnavanem primeru (tako za primarni kot tudi podredni zahtevek tožeče stranke) se kaže škoda v sferi stečajnih upnikov, katerih terjatve bodo poplačane v manjšem znesku kot bi bile lahko, če do nedopustnega posojanja denarja ne bi prišlo. Sodišče ugotavlja, da če se posojena glavnica in obresti ali zgolj del glavnice in obresti ne bi vrnili v stečajno maso, je le ta prikrajšana, saj je rezervirana izključno za poplačilo stroškov postopka, v preostalem delu (razdelitvena masa) pa za upnike stečajnega dolžnika (158. člen in 165. člen ZPPSL). Škodo bodo trpeli vsi upniki, vendar šele v fazi poplačila upnikov, saj do takrat ne morejo zahtevati poplačila prijavljenih terjatev. Šele s pravnomočnostjo sklepa o prednostni razdelitvi oziroma o glavi razdelitvi lahko vsak upnik izračuna, kolikšno škodo je zaradi ravnanja stečajnega upravitelja utrpel. Višina škode je enaka razliki med poplačilom, ki bi ga upnik dosegel iz stečajne mase, če protipravnega ravnanja ne bi bilo in poplačilom, ki ga je dosegel iz stečajne mase.“ In enake razloge je sodišče prve stopnje podalo posebej še v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom ( prvi odstavek na strani šestnajst izpodbijane sodbe), ko je zapisalo: “Prvo tožeča stranka ne zatrjuje nastanka in obsega škode (razlika med višino poplačila terjatve v stečajnem postopku, ki bi ga dobila, če ne bi bilo ravnanja tožene stranke in višino poplačila, ki ga je prejela po terjanju vseh stečajnih dolžnikov. Prvo tožeča stranka ni izkazala, da terjatev v stečajnem postopku ne bo dobila v celoti poplačano in da ji je že nastala škoda.” Pritožbeno sodišče takšne razloge sodišča prve stopnje v celoti sprejema kot pravilne in pravno odločilne, saj je za nastanek škode v smislu obsega škode potrebno, da sta znana dva odločilna podatka: a) obseg sredstev, ki jih je upnik prejel iz stečajne mase in b) obseg sredstev, ki bi jih prejel, če do nedopustnega ravnanja ne bi prišlo in ker gre v obravnavani zadevi za situacijo, ko je tožena stranka kot stečajni upravitelj posojala sredstva stečajne (ih) mase družbi, nad katero je po sklenitvi posojilnih pogodb začet stečajni postopek, sta pomembna še nadaljnja dva podatka: c) kolikšen znesek posojil je bil vrnjen iz stečajne mase posojilojemalca in d) kolikšna je razlika med danimi posojili in vrnjenimi posojili.

Šele, ko so znani vsi štirje podatki, je mogoče govoriti o obsegu škode, kot pa je že pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, vse to ni bilo znano do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ali kot je s procesnega vidika pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, umanjkale so trditve glede odločilnih okoliščin za presojo zadeve, torej glede obsega škode prve tožeče stranke, ker prvo tožeča stranka ni podala vseh relevantnih trditev, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da se ob nezadostno zatrjevanem in nedokazanem enega od elementov civilnega delikta, ki ga mora zatrjevati in dokazati oškodovanec, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z obstojem ostalih elementov civilnega delikta in je povsem utemeljeno zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke.

Prvo tožeča stranka izreka o stroških postopka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožeče stranke v celoti zavrnilo (353. člen ZPP) in potrdilo izpodbijano sodbo ter sklep v zvezi stroški postopka (166. člen ZPP).

Ker prvo tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi zadeve, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Glede sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe Pritožba je neutemeljena, ko očita sodišču prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kolikor je štelo, da prvo tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, katere izvršitev želi zavarovati s predlaganim sredstvom zavarovanja, to je začasno odredbo in sicer svojo odškodninsko terjatev do tožene stranke, ki naj bi jo ta povzročila z nezakonitim ravnanjem kot stečajni upravitelj pri dolžnikih tožeče stranke, nad katerimi je bil začet stečajni postopek, tožena stranka pa je stečajno maso posojala družbi, ki posojila ni vrnila.

Pritožba namreč meni, da je verjetnost terjatve izkazala že s tem, ko se je v celoti sklicevala na trditve in dokaze v zvezi s tožbo, ki jo je vložila zoper toženo stranko in se postopek vodi pod opr.št. II Pg 297/2004 in v zvezi s tem je tudi predlagala izdajo začasne odredbe in iz katerih sledi, da je kot upnik v stečajnih postopkih nad drugo do sedmo tožečo stranko dobila nekaj poplačil svojih v teh postopkih priznanih terjatev, vendar pa so zneski nepoplačil bistveno višji od tožbenega zahtevka in da je nepoplačana za 78.811.255,20 EUR s pp, v teh stečajnih postopkih je prvo tožeča stranka privilegirani upnik in bi prvo tožeča stranka prejela veliko višji znesek kot ga zahteva s tožbo, če bi bila sredstva v stečajni masi in bi jih že prejela, če bi bila v stečajnih masah tudi sredstva, ki so bila posojena družbi P. d.o.o. Pritožba pa nima prav, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, saj s svojimi navedbami ni izpodbila tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločilnega razloga, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje sklenilo, da prvo tožeča stranka ni za verjetno izkazala obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno ocenjevalo obstoj verjetnosti terjatve, ki je odškodninska terjatev glede na verjetnost obstoja vseh elementov odškodninskega delikta , tako tudi glede obstoja obsega škode.

Pri tem pa je navedlo kot odločilen razlog tudi razlog, ki ga pritožba ne izpodbija, da namreč prvo tožeča stranka ni zatrjevala, da je zaradi nevrnjenih posojil v stečajno maso s strani posojilojemalca poplačana v manjšem obsegu niti ni trditve, da obstajajo utemeljeni razlogi, da posojila ne bodo vrnjena, to pa so po mnenju pritožbenega sodišča odločilni razlogi za dokazanost verjetnosti obstoja terjatve, katere izvršbo se želi zavarovati z začasno odredbo.

Pritožba namreč meni povsem zmotno, da je verjetnost terjatve izkazana z zatrjevanjem, da škodo predstavljajo nevrnjena posojila in s tem, da so njej priznane terjatve v stečajnih postopkih nad drugo do sedmo tožečo stranko tako večje kot so nevrnjena posojila, saj spregleda, da je terjatev, ki jo želi zavarovati z začasno odredbo lahko samo škoda, ki bi bila eventualno ugotovljena v pravdnem postopku in da je ta lahko enaka vtoževanemu znesku ali pa ne, če bi se izkazalo, da v stečajno maso drugo do sedmo tožeče stranke ne bo vrnjeno niti centa posojil, kar drugače povedano pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot odločilen razlog, da bi se lahko zaključilo, da obstoji verjetnost terjatve, da bi prvo tožeča stranka morala zatrjevati, da ne obstaja nikakršna možnost, da bodo posojila vrnjena v stečajno maso in to dokazovati, tega pa nedvomno ni storila in je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja povsem neutemeljen , sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev tudi obrazložilo, tako da ni podan niti pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ko je temu tako, potem je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno štelo, da prvo tožeča stranka ni uspela izkazati verjetnosti obstoja terjatve kot enega od obveznih elementov, ki ga mora izkazati upnik, da bi dosegel zavarovanje svoje terjatve z začasno odredbo.

Po 270.členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če upnik (tožeča stranka) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala in da mora upnik (tožeča stranka) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi in drugi odstavek 270.člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, šteje pa se da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se uveljavila v državi članici Evropske unije (tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ).

Ker prvo tožeča stranka ni uspela izkazati obveznega pogoja za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev o ne izkazanosti verjetnosti obstoja terjatve pravilno uporabilo tudi 275. člen ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe, četudi upnik ne izkaže verjetnosti obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik položi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi (varščina).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da morata tudi v primeru iz 275. člena ZIZ terjatev in nevarnost biti izkazana, četudi ne na stopnji verjetnosti, temu pogoju pa prvo tožeča stranka res ni zadostila, ko je zatrjevala, da je škoda, ki ji je nastala enaka višini danih posojil in zatrjevala, da obstajajo okoliščine, ki to potrjujejo (da iz stečajne mase P. d.o.o. drugo do sedmo tožeča stranka ne bodo nič prejele) in je zato po mnenju pritožbenega sodišča glede na ugotovljena dejstva sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določbo 275. členom ZIZ, ko je sklenilo, da ne obstojijo pogoji za izdajo začasne odredbe po tem določilu.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v skladu 2. točko 365. člena ZPP in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Prvotožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba drugo do sedmo tožeče stranke zoper sodbo in sklep o stroških in pritožba peto tožeče stranke zoper sklep v zvezi z začasno odredbo C)Pritožba zoper sodbo in sklep o stroških Pritožnice menijo, da je prav šokantno, da je sodišče prve stopnje potem, ko postopek traja že nekaj let in ko so nastali precejšnji pravdni stroški, zavrnilo tožbeni zahtevek zoper pritožnice zato, ker ni podana aktivna stvarna legitimacija pritožnic. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pomeni odrekanje pritožnicam status pravdne stranke in s tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana sodba pomeni odstop od petnajstletne sodne prakse okrožnih in višjih sodišč, ko ni bila nikoli sporna aktivna legitimacija stečajnega dolžnika v pravdah.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe stečajnega zakona glede procesne legitimacije stečajnega dolžnika, predvsem kdo je lahko udeleženec oziroma stranka, saj se te določbe nanašajo na sam stečajni postopek, v tej zadevi pa je potrebno aktivno stvarno legitimacijo presojati po določilih ZPP.

Pojmovanje sodišča prve stopnje je po stališču pritožbe v nasprotju s temeljnimi načeli stečajnega postopka po ZPPSL. Procesno legitimacijo je pritožnicam podelilo Okrožno sodišče v Mariboru, ki vodi stečaj stečajnih dolžnikov, ko je pritožnice kot stečajne dolžnice napotilo na pravdo, na vložitev odškodninske tožbe zoper toženo stranko.

Pritožba meni, da je sporno zlasti stališče sodišča prve stopnje, da stečajnemu dolžniku ne more nastati škoda, saj je od tega vprašanja odvisen pravni interes za tožbo. Premoženje stečajnega dolžnika je stečajna masa, škoda upnikov pa je posredna zaradi manjše stečajne mase, neposredna škoda nastane stečajnemu dolžniku.

Tožba je bila vložena , ko je bil toženec že razrešen in nova stečajna upraviteljica je kot zastopnica v imenu stečajnih dolžnikov zaradi oškodovanja stečajne mase vložila to tožbo zoper toženo stranko kot bivšega stečajnega upravitelja,na katerega so po zakonu prešle naloge dotedanjih organov upravljanja. S tožbo, vloženo skladno z obveznim navodilom stečajnega sodnika je nova stečajna upraviteljica uresničevala interese upnikov.

Pritožba navaja, da je Višje sodišče v Celju s sklepom, s katerim je razveljavilo vmesno sodbo , očitno sledilo komentarju ZPPSL, da stečajni dolžnik z začetkom stečajnega postopka izgubi procesni položaj stranke v stečajnem postopku. Po mnenju pritožbe je ključno razlikovanje med stranko v postopku in udeležencem v postopku in ob smiselni uporabi II. odstavka 80.člena ZPPSL je to tudi stečajni dolžnik, ki z začetkom stečajnega postopka ne izgubi pravne in poslovne sposobnosti in ne procesne sposobnosti in če stečajni upravitelj kot organ upravljanja stečajnega dolžnika temu povzroči škodo, mu odgovarja za škodo.

Pritožba opozarja na številne judikate Višjega sodišča v Mariboru, ki je v enakih zadevah stečajnim dolžnikom priznavalo aktivno stvarno legitimacijo.

Pritožnice priglašajo stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna ter opozorila, da pritožnice ne ločijo med procesno legitimacijo in stvarno legitimacijo. Procesne legitimacije sodišče prve stopnje pritožnicam ni odreklo, saj bi sicer njihovo tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnic, ker po materialnem pravu ni utemeljen, saj stečajni upravitelj, torej tožena stranka odgovarja za škodo udeležencem stečajnega postopka, upnikom, ne pa stečajnemu dolžniku, ki v lastnem stečajnem postopku z začetkom stečajnega postopka izgubi položaj udeleženca, udeleženec v stečajnem postopku pa ne more biti nekaj drugega kot stranka stečajnega postopka, to pa so le upniki.

Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

D)Pritožba peto tožeče stranke zoper sklep v zvezi z začasno odredbo Pritožba meni, da brez začasne odredbe , ki jo je sodišče prve stopnje razveljavilo z izpodbijanim sklepom, celotna tožba izgubi smisel, saj se v primeru, da pritožnica uspe s tožbo stranke ne bodo uspele poplačati,nedvomno pa so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, ker pa začasna odredba deli usodo same sodbe, se v pritožbenih razlogih v celoti sklicuje na pritožbene navedbe v pritožbi zoper sodbo.

Pritožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo in sklep o stroških Pritožba povsem zmotno meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj bi od vključno drugo do sedmo tožeči stranki ne priznalo statusa procesne stranke, saj sodišče prve stopnje takšne odločitve ni sprejelo. Če bi jo, potem bi moralo tožbo pritožnic zavreči, saj je vprašanje procesne legtimacije vprašanje procesnega prava oziroma odločanja o tem, ali je stranka, ki vloži tožbo sploh lahko stranka v postopku (primerjaj 28. točko obrazložitve). Sodišče prve stopnje tožbo pritožnic ni zavrglo in kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (na dvanajsti in trinajsti strani), pritožnicam ni odreklo položaja pravdne stranke v tem postopku, temveč je razlogovalo pojem udeleženca v stečajnem postopku in v zvezi s tem pravni institut aktivne stvarne legitimacije pritožnic, kar pa je povsem drug pravni pojem kot procesno pravni pojem pravdne stranke, kar sicer pritožnice tudi pravilno pojasnjujejo, pa vendarle vseeno zmotno zaključujejo, da jim je odvzeta procesna legitimacija. Ker je njihovo pritožbeno izvajanje glede odvzema statusa stranke povsem napačno, je v celoti nepotrebno sklicevanje na obvezna navodila Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je sedaj pritožnice napotilo na vložitev odškodninske tožbe zoper toženo stranko kot nekdanjega stečajnega upravitelja.

Tako je pritožba povsem neutemeljena, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje pritožnicam odreklo status pravdne stranke in tudi pritožbena izvajanja o tem, kako je potrebno aktivno stvarno legitimacijo pritožnic določati na podlagi določb ZPP so zgrešena, saj je vprašanje stvarne legitimacije vprašanje materialno pravne narave (primerjaj 27. točko obrazložitve), ne pa procesne narave, razen, kot je že pojasnjeno, da pride do zlitja procesne in materialno pravne legitimacije tedaj, če je potrebno zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije zavrniti tožbeni zahtevek.

Ravno slednje pa je presojalo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka pritožnic. Nobene presenečenje ne more biti za pritožnice, če je sodišče obravnavalo to vprašanje, saj je tožena stranka že v svojo vlogi z dne 9.12.2005 (listne številke ... - ... spisa) podala ugovor aktivne stvarne legitimacije drugo do sedmo tožeče stranke in od tedaj dalje je to vprašanje bilo predmet trditev in dokazovanj ne le tožene stranke, temveč vseh tožečih strank, torej tudi pritožnic, zato je utemeljeno lahko pričakovala odločitev glede tega ugovora.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v celoti pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da drugo do sedmo tožeča stranka niso aktivno stvarno legitimirane za odškodninski zahtevek, kot ga uveljavljajo v sporni zadevi kot stečajne dolžnice do svojega( razrešenega ) stečajnega upravitelja, sedaj tožene stranke.

Škodo naj bi jim povzročil s tem, ko je denarna sredstva njihovih stečajnih mas posojal družbi P. d.o.o., s tem pa sklepal pogodbe, ki v stečajnem postopku po 134. členu ZPPSL niso dovoljene, saj se smejo nove pogodbe sklepati samo, da se vnovči dolžnikovo premoženje oziroma se smejo med stečajnim postopkom končati samo tisti posli, ki jih je nujno opraviti, da se poveča ali prepreči zmanjšanje stečajne mase skladno s 133. členom ZPPSL. Pri sklepanju posojilnih pogodb ni ravnal kot dober gospodar, saj posojila ni ustrezno zavaroval in več let ni zahteval vračilo posojil, pri čemer se je že vedelo, da ima posojilojemalec blokirane transakcijske račune in ko je posojilo bilo odpoklicano, ni bilo vrnjeno, s tem pa so stečajne mase drugo do sedmo tožeče stranke bile oškodovane za višino danih in nevrnjenih posojil, to škodo pa je dolžna povrniti tožena stranka .

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da pritožnice niso stvarno pravno legitimirane za odškodninski zahtevek, ker da je zmotno razlogovalo pojem udeleženca v stečajnem postopku, kateremu po drugem odstavku 80. člena ZPPSL stečajni upravitelj odgovarja za škodo, ki mu jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti, saj to po stališču pritožnic niso le upniki, temveč zlasti in najprej stečajni dolžniki oziroma njihove stečajne mase kot neposredni oškodovanci, upniki pa so le posredni oškodovanci.

Pojem udeleženca po drugem odstavku 80. člena ZPPSL je odločilen za presojo, kdo je titular odškodninskega zahtevka v primeru škode, ki jo s svojim delom povzroči stečajni upravitelj. Nedvomno ZPPSL kot specialni predpis, ki ureja odškodninsko odgovornost stečajnih upraviteljev, kot oškodovanca šteje le (vsakega) udeleženca v stečajnem postopku in da se ugotovi, kdo je udeleženec v stečajnem postopku, je potrebno opredeliti funkcijo in položaj vseh, ki v stečajnem postopku sodelujejo tako v procesnem kot materialno pravnem smislu.

Z začetkom stečajnega postopka stečajni dolžnik, ki je bil do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka stranka postopka v procesnem smislu, ta status izgubi in stranke stečajnega postopka so poslej le upniki, ki so ta status pridobili, če so ga pravočasno uveljavljali( s prijavo terjatve v stečajnem postopku). Stečajni postopek pa vodijo organi stečajnega postopka, ki so stečajni senat, stečajni upravitelj in upniški odbor (72. člen ZPPSL). Stečajni upravitelj je glede na navedeno organ stečajnega postopka ali natančneje povedano je procesni organ sodišča in ne stranka postopka niti ne organ stranke postopka, ker stečajni dolžnik to ni.

Kot procesni organ sodišča stečajni upravitelj opravlja procesna in druga dejanja, ki so potrebna zaradi uresničitve sodnega varstva pravice upnikov do poplačila (prvi odstavek 80. člena ZPPSL), vendar stečajni upravitelj ni zgolj procesni organ v samem stečajnem postopku, temveč nanj z začetkom stečajnega postopka preide vodenje poslov stečajnega dolžnika in zastopanje dolžnika, toda funkcijo zakonitega zastopnika stečajni upravitelj opravlja le v pravnih razmerjih, o katerih se odloča zunaj stečajnega postopka oziroma v pravnih razmerjih z osebami, ki niso procesni subjekti stečajnega postopka.

Ker stečajni dolžnik nima procesnega statusa stranke v stečajnem postopku, lahko pa ima takšen položaj v postopkih izven stečajnega postopka, potem je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni udeleženec v stečajnem postopku in zato stečajni dolžnik ni po materialnem pravu titular odškodninske terjatve do stečajnega upravitelja po drugem odstavku 80. člena ZPPSL ter je neutemeljen smiselni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek drugo do sedmo tožeče stranke zavrnilo.

Morebitna drugačna odločitev drugih sodišč v enakih zadevah pa sodišča prve stopnje niti pritožbenega sodišča ne zavezuje, temveč le ustaljena sodna praksa, kot jo oblikuje Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Kolikor želi pritožba smiselno uveljavljati pravdno upravičenje pritožnic na način, da bi se ravnanje stečajnega upravitelja, sedaj tožene stranke štelo kot ravnanje zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika, ki je s svojim ravnanjem povzročil škodo stečajni masi in je bil zaradi tega razrešen ter je zato novi stečajni upravitelj( upraviteljica) upravičen vložiti tožbo na plačilo odškodnine , tako kot je za takšno tožbo upravičen stečajni upravitelj po 22. členi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšna smiselna razlaga ni mogoča, saj gre pri odškodninski tožbi po 22. členu ZFPPod za odškodninsko odgovornost uprave (članov) ali članov nadzornega sveta za ravnanja pred začetkom stečajnega postopka, zgolj zamenjava stečajnih upraviteljev pa ne ustvarja smiselno enake situacije, kot jo uzakonja 22. člen ZFPPod.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da obseg morebitne škode do zaključka naroka za glavno obravnavo v tej sporni zadevi še sploh ni znan, saj nobena od tožečih stranka ni zatrjevala, da je zaključen stečajni postopek nad družbo P. d.o.o. in da stečajni dolžniki od drugo do sedmo tožeče stranke niso nič prejeli iz stečajne mase tega stečajnega dolžnika in šele tedaj bi bilo znano, kolikšen je dejanski obseg (morebitnega) oškodovanja, če bi se seveda ugotovil obstoj vseh ostalih elementov civilnega delikta.

Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih upoštevnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo drugo do sedmo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) ter sklep v zvezi s stroški postopka (166. člen ZPP).

Ker drugo do sedmo tožeča stranka s pritožbo niso uspele, morajo same nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi zadeve, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pritožba zoper sklep o začasni odredbi Pritožnica zmotno meni, da sodišče prve stopnje peto tožeči stranki ni priznalo status aktivne procesne legitimacije v postopku zavarovanja in da je zato ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj temu ni tako in očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker peto tožeči stranki ni kraten status procesnega subjekta.

Drugo pa je vprašanje aktivne stvarno pravne legitimacije peto tožeče stranke, kar pomeni, da bi morala izkazati za verjeten obstoj terjatve.

Po 270.členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če upnik (tožeča stranka) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala in da mora upnik (tožeča stranka) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, šteje pa se da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se uveljavila v državi članici Evropske unije (tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se ugotavljanje verjetnosti obstoja terjatve ne more zamejiti zgolj na to ali je verjetnost obstoja terjatve izkazana v dejanskem pogledu, ampak je pomembno tudi, da se verjetnost obstoja terjatve preizkusi v materialno pravnem pogledu, še zlasti, če obstaja glede tega ugovor dolžnika (tožene stranke).

Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ne obstaja po materialnem pravu in s takimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja in se sklicuje na svojo obrazložitev v zvezi s pritožbo zoper sodbo med drugim peto tožeče stranke (primerjaj obrazložitev pod 82. točko) in ko ni izkazana verjetnost obstoja terjatve zaradi pomanjkanja aktivne stvarno pravne legitimacije, potem bi dejansko šlo za zlorabo procesnih in materialnopravnih upravičenj upnika, če bi s plačilom varščine po 275. členu ZIZ dosegel zavarovanje z začasno odredbo denarne terjatve, ki mu po materialnem pravu ne gre.

Tako je sodišče prve stopnje po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugovoru tožene stranke ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v skladu 2. točko 365. člena ZPP in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Peto tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).