Jedro

Predpogodba vrsta pogodbe (1. odstavek 45. člena ZOR). ZOR v zvezi s predpogodbo ni izključil nobenega od ostalih upravičenj, ki jih ima na razpolago vsaka pogodbena stranka, če nasprotna stranka krši svoje obveznosti. Eno takšnih upravičenj je upravičenje do razdrtja pogodbe (126. in 127. člen ZOR) in uveljavljanje odškodninskega zahtevka (1. odstavek 132. člena ZOR).

Delnice so stvar, katerih vrednost se s časom spreminja, kar pomeni, da lahko pogodbeni stranki nastane škoda zaradi razlike med kupnino, določeno v pogodbi, in kupnino, ki jo je prodajalec prejel s prodajo stvari tretji osebi.

Tožeča stranka je kot škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve obveznosti tožene stranke po predpogodbi, opredelila tudi razliko v kupnini, ki bi jo prejela, če bi tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz predpogodbe, in kupnino, ki jo je prejela, ker je delnice prodala tretji osebi. Do slednje je tožeča stranka upravičena že na podlagi določbe o kritni prodaji iz 1. odstavka 525. člena ZOR, ki določa, da ima pogodbi zvesta stranka od nasprotne stranke pravico zahtevati razliko med ceno, ki je bila določena v pogodbi, in ceno pri kritni prodaji.

Obrazložitev

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2. Pritožba tožene stranke se delno zavrne in se 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi za plačilo glavnice v znesku 45.317.98 EUR in zakonskih zamudnih obresti v znesku 45.317,98 EUR, skupno za znesek 90.635.96 EUR.

3. V preostalem delu se pritožbi tožene stranke ugodi in se 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za glavnico v znesku 43.928,00 EUR in za zakonske zamudne obresti v znesku 43.928,00 EUR, 3. točka izreka izpodbijane sodbe pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 14.177,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh plačati pritožbene stroške v znesku 432,38 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati glavnico v znesku 89.245,98 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 89.245,98 EUR, to je skupno 178.491,96 EUR (1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, ki presegajo znesek 89.245,98 EUR (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 21.058,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka (3. točka izreka).

Odločbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prizna tožeči stranki še nadaljnji znesek 10.433,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2000 do plačila in prisodi tudi nadaljnje zamudne obresti, to je celotne zamudne obresti od zneska 89.245,98 EUR za čas od 17. 1. 2000 do plačila. Podrejeno temu pa tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, v vsakem primeru pa toženi stranki v plačilo naloži pritožbene stroške, ki jih tožeča stranka priglaša, z zamudnimi obrestmi po ZPOMZO-1 od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku, še posebej pa napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožeče stranke vročena toženi stranki, pritožba tožene stranke pa tožeči stranki. Nobena od pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke O obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke Tožena stranka v pritožbi primarno opozarja, da je napačno pravno stališče, da je tožeči stranki še vedno ostalo upravičenje do razdrtja predpogodbe in uveljavljanja odškodninskega zahtevka, čeprav je zamudila rok za vložitev tožbe na sklenitev glavne pogodbe. Zastopa stališče, da zato, ker je zahtevek tožeče stranke na sklenitev glavne pogodbe že zastaral, tožeča stranka ni imela več nobenih upravičenj iz predpogodbe. Da temu ni tako, je pojasnilo že Vrhovno sodišče, ki je v svojem sklepu v tej zadevi, opr. št. III Ips 36/2006, z dne 23. 1. 2007 jasno zapisalo, da je »predpogodba vrsta pogodbe (1. odstavek 45. člena ZOR). ZOR v zvezi s predpogodbo ni izključil nobenega od ostalih upravičenj, ki jih ima na razpolago vsaka pogodbena stranka, če nasprotna stranka krši svoje obveznosti. Eno takšnih upravičenj je upravičenje do razdrtja pogodbe (126. in 127. člen ZOR) in uveljavljanje odškodninskega zahtevka (1. odstavek 132. člena ZOR).« Ta pritožbeni očitek je bilo zato treba zavrniti.

O protipravnosti Tožena stranka v nadaljevanju izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko ni sklenila glavne pogodbe, kršila svojo obveznost po predpogodbi. V pritožbi tožena stranka vztraja, da je tožeča stranka ni nikoli obvestila, da je realizirala določbo 2.4 predkupne pogodbe, in da tožeča stranka toženi stranki nikoli ni predložila dokazila o lastništvu 18.100 delnic, zaradi česar tudi niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev kupne pogodbe. Tem pritožbenim očitkom pa ni mogoče pritrditi. Iz določbe 2.4 predkupne pogodbe namreč ne izhaja, da bi morala tožeča stranka toženi stranki predložiti potrdilo o lastništvu 18.100 delnic. Prav tako se ni mogoče strinjati s toženo stranko, da je tožeča stranka ni nikoli obvestila o realizaciji določbe 2.4 predkupne pogodbe. Tožeča stranka je namreč že v tožbi zatrjevala in z dopisom svojega pooblaščenca z dne 22. 10. 1997 (priloga A2) tudi dokazala, da je toženo stranko tudi pisno pozvala na sklenitev kupne pogodbe, česar gotovo ne bi storila, če ne bi uredila vsega potrebnega za prenos manjkajočih delnic iz drugih skladov. Da je tožeča stranka uredila vse potrebno za prenos spornih delnic, pa izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da bi B. I. opravila preknjižbo delnic iz Slovenskega odškodninskega sklada na toženo stranko takoj, ko bi pravdni stranki sklenili pogodbo in bi bila kupnina plačana. Glede na navedeno so bili torej izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev glavne pogodbe, zato je tožena stranka, ki je odklonila sklenitev glavne pogodbe, kršila svojo obveznost, ki jo je prevzela s predpogodbo. Posledično je brez vsakega pomena tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, kaj je bil razlog za to, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po predpogodbi, zato se pritožbenemu sodišču do tega pritožbenega očitka ni bilo treba opredeljevati.

V zvezi z izpolnitvijo obveznosti po predpogodbi tožena stranka v pritožbi še zatrjuje, da zato, ker tožeči stranki ob sklenitvi predpogodbe ni plačala 10 % kupnine, ni nastala njena obveznost tožeči stranki plačati kupnino, kot da bi bila pogodba sklenjena. Ta pritožbena navedba je povsem nerelevantna, saj tožeča stranka ne zahteva plačila kupnine po glavni pogodbi, temveč odškodnino zaradi kršitve obveznosti po predpogodbi.

O škodi Tožena stranka izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki zaradi kršitve obveznosti tožene stranke nastala škoda. V zvezi s tem navaja, da sporna kršitev ni vplivala na premoženjski položaj tožeče stranke, saj je tožeča stranka ob sklenitvi predpogodbe imela enako število delnic, kot jih je imela v času, ko je prišlo do kršitve predpogodbe. Nobenega dvoma ni, da v obravnavani zadevi kršitev tožene stranke ni vplivala na spremembo števila delnic, vendar pa to še ne pomeni, da tožeči stranki ni mogla nastati škoda. Pritožnik namreč spregleda, da so delnice stvar, katerih vrednost se s časom spreminja, kar pomeni, da lahko nastane škoda zaradi razlike med kupnino, določeno v pogodbi, in kupnino, ki jo je prodajalec prejel s prodajo stvari tretji osebi.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi z motivom, zakaj je tožeča stranka pridobila 30 % spornih delnic. Te navedbe za odločitev v sporu niso bile odločilne, zato se sodišču prve stopnje do teh trditev ni bilo treba opredeljevati. V zvezi s temi trditvami ponujene dokaze bi sicer moralo sodišče prve stopnje kot nerelevatne zavrniti, vendar pa opustitev zavrnitve predlaganih dokazov, četudi pomeni kršitev določb pravdnega postopka, ni takšne narave, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zato relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v konkretnem primeru ni podana.

V zvezi s kritno prodajo, ki jo je opravila tožeča stranka v posledici nesklenitve glavne pogodbe, tožena stranka vztraja, da je vseskozi zatrjevala in dokazala, da je tožeča stranka ni predhodno opozorila, da bo delnice zaradi nesklenitve glavne pogodbe prodala tretji osebi. Tožena stranka zatrjuje, da bi jo bila tožeča stranka o nameravani prodaji dolžna obvestiti in ji tudi ponuditi možnost za nakup delnic. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je bila tožeča stranka kot upnik na podlagi določbe 3. odstavka 525. člena ZOR dolžna toženo stranko kot dolžnika obvestiti o nameravani prodaji, vendar pa velja ugotoviti, da opustitev notifikacijske dolžnosti nima značilnosti predpostavke za uresničitev pravice do povrnitve škode po 1. odstavku 525. člena ZOR, kakor želi to predstaviti tožena stranka. Sankcija za upnikovo opustitev notifikacijske dolžnosti je lahko le odškodninska odgovornost upnika kot pogodbi zveste stranke, vendar pa tožena stranka trditev in morebitnega zahtevka v tej smeri ni postavila. Zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo navodil Višjega sodišča v Ljubljani iz razveljavitvenega sklepa I Cpg 184/2007 z dne 22. 8. 2007, kjer je to opozorilo, da so zaključki sodišča prve stopnje o priznani škodi za neplačane pogodbene in zamudne obresti od kupnine zaradi dolžniške zamude v nasprotju z ugotovljenimi razlogi za razvezo pogodbe. Na podlagi tega tožena stranka izvaja, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti, ker tožeča stranka drugega zahtevka kot zahtevka za plačilo pogodbenih in zamudnih obresti zaradi neplačila kupnine v tej pravdi ni postavila. S temi pritožbenimi izvajanji pa se ni mogoče strinjati. Tožeča stranka namreč kot škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve obveznosti tožene stranke po predpogodbi, ni opredelila le pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti od kupnine, temveč tudi razliko v kupnini, ki bi jo prejela, če bi tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz predpogodbe, in kupnino, ki jo je prejela, ker je delnice prodala tretji osebi. Do slednje pa je tožeča stranka upravičena že na podlagi določbe o kritni prodaji iz 1. odstavka 525. člena ZOR, ki določa, da ima pogodbi zvesta stranka od nasprotne stranke pravico zahtevati razliko med ceno, ki je bila določena v pogodbi, in ceno pri kritni prodaji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožeči stranki priznalo škodo v višini 10.860.000,00 SIT.

Ni pa tožeča stranka upravičena do povračila škode v obliki pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti do 15. 11. 1998, ko je bila realizirana kritna prodaja, saj za kaj takega v določbi 1. odstavka 525. člena ZOR ni najti podlage. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da bi bila tožeča stranka do pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti od treh nepravočasno plačanih obrokov kupnine v znesku 13.575.000,00 SIT do 15. 11. 1998 upravičena le v primeru, če bi tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, vendar z zamudo. Ker pa je v obravnavani zadevi nesporno, da tožena stranka svoje obveznosti iz predpogodbe niti z zamudo ni izpolnila, tožeča stranka ni upravičena do plačila pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti do 15. 11. 1998. Sicer pa bi se tožeča stranka »škodi«, ki jo opredeljuje kot pogodbene in zakonske zamudne obresti do dneva realizacije kritne prodaje v skupnem znesku 10.526.907,64 SIT (43.928,00 EUR), lahko izognila s kritno prodajo v primernem roku, kakor ji to nalaga določba 2. odstavka 525. člena ZOR. Za znesek 43.928,00 EUR je bilo zato treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Končno tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da pri presoji vprašanja, ali je tožeča stranka storila vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki ji je nastala s kršitvijo obveznosti tožene stranke, napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, saj je slednje na tožeči stranki. S tem pa se ni mogoče strinjati. Iz določbe 4. odstavka 266. člena ZOR namreč izhaja, da se odškodnina za škodo na zahtevo tožene stranke lahko zmanjša, kar logično pomeni, da je tožena stranka tista, ki mora trditi in dokazati, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 21/2001 z dne 20. 9. 2001). Sicer pa je bila v obravnavani zadevi tožena stranka tista, ki je trdila, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov, ki jih je imela na voljo, da proda delnice po višji ceni, vendar pa teh svojih trditev po presoji sodišča prve stopnje ni uspela dokazati, česar pa tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Pritožbeni očitek je bilo zato treba zavrniti.

Glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino le v višini 10.860.000,00 SIT (45.317,98 EUR) in pripadajoče zakonske zamudne obresti v višini 10.860.000,00 SIT (45.317,98 EUR). V skladu s 186. členom ZOR se namreč šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. V konkretnem primeru je torej odškodninska obveznost zapadla 15. 11. 1998, zamudne obresti pa do 1. 1. 2002 niso dosegle glavnice (glej prilogo 1), zato je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 pri odločitvi o teku zamudnih obresti treba uporabiti določbo 376. člena OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže višino glavnice. Vsota zapadlih, a neplačanih obresti je višino glavnice dosegle pred 22. 5. 2007, ko je v veljavo stopila novela OZ, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti v višini glavnice, torej v znesku 10.860.000,00 SIT (45.317,98 EUR). Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da so s tem zneskom tožeči stranki prisojene tudi zamudne obresti od glavnice za čas od 15. 11. 1998 do 10. 1. 2000 v višini 2.500.439,36 SIT, saj tudi kapitalizirane obresti predstavljajo obresti in se torej vštevajo v vsoto prisojenih obresti.

Posledično je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 45.317,98 EUR in zakonskih zamudnih obresti v znesku 45.317,98 EUR, in v tem delu potrdilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe. V preostalem delu pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke še za znesek glavnice v višini 43.928,00 EUR in za znesek zakonskih zamudnih obresti v višini 43.928,00 EUR.

O pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je njen tožbeni zahtevek iz naslova glavnice sestavljen iz treh postavk, in sicer iz (1) razlike v ceni 13.575 delnic v višini 10.860.000,00 SIT, kar ji je sodišče prve stopnje v celoti prisodilo, (2) iz pogodbenih in zamudnih obresti od treh nepravočasno plačanih obrokov do plačila kupnine 13.575.000,00 SIT dne 15. 11. 1998 v višini 10.526.907,64 SIT, kar ji je sodišče prve stopnje tudi prisodilo in (3) iz zakonskih zamudnih obresti od nove glavnice v višini 10.860.000,00 SIT za čas od 15. 11. 1998 do 10. 1. 2000 v višini 2.500.439,36 SIT, česar pa ji sodišče prve stopnje ni prisodilo in tudi ni pojasnilo, zakaj ji tega zneska ni prisodilo. V tem smislu tožeča stranka uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Ne drži namreč pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 10.860.000,00 SIT od 15. 11. 1998 do 10. 1. 2000, ki jih je tožeča stranka obračunala v znesku 2.500.439,36 SIT in jih uveljavljala kot del glavnice. Tožeča stranka namreč spregleda, da so zapadle, pa neplačane obresti, četudi se uveljavljajo kot del glavnice, še vedno obresti kot stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 78/2007, z dne 27. 3. 2008). Ker pa je temu tako in ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti do višine prisojene glavnice v znesku 21.386.906,56 SIT (89.245,98 EUR), ji je s tem priznalo tudi kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 2.500.439,36 SIT (10.433,31 EUR).

Prav tako neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi tudi zamudne obresti nad višino glavnice. Po stališču tožeče stranke za odločitev o prenehanju teka zamudnih obresti ni odločilno dejstvo, kdaj so obresti dosegle višino glavnice, temveč je odločilen trenutek, ko sodišče odloča o teku zamudnih obresti. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje odločalo v času, ko prepoved ultra alterum tantum ni več veljala, bi moralo to po mnenju tožeče stranke upoštevati tako, da bi ji priznalo zamudne obresti brez omejitev vse do plačila. To pravno naziranje pa je zmotno. V obravnavanem primeru gre za zamudne obresti iz pravnega razmerja, nastalega pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo tudi po 1. 1. 2002 (zamudne obresti do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice – glej prilogo 1), zato je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, s katero je bila prehodna določba 1060. člena OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. V konkretnem primeru to pomeni, da je treba pri teku obresti po 1. 1. 2002 upoštevati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ker so v konkretnem primeru zamudne obresti dosegle glavnico pred 22. 5. 2007, ko je stopila v veljavo novela OZ (OZ-A), in ker obresti, ki so enkrat nehale teči, ne morejo pričeti teči znova, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). V zvezi s pritožbo tožeče stranke je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, in ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pravdnih stroških V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi zmagala le delno, je pritožbeno sodišče upoštevalo doseženi uspeh, pri čemer je ugotovilo, da je tožeča stranka z zahtevkom po temelju uspela v celoti, po višini pa s 50 %, skupno je torej uspela s 75 %, tožena stranka pa s 25 %. Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče dodaja, da je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 89.317,98 EUR in ne 99.680,13 EUR, saj slednji znesek zajema tudi kapitalizirane obresti, ki pa se pri določitvi vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo (primerjaj sklep II Ips 601/2004 z dne 22. 9. 2005).

Pravdne stroške tožeče stranke je odmerilo že sodišče prve stopnje v svoji odločbi, te odmere pa tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke 21.058,86 EUR.

Pravdne stroške tožene stranke pa je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Odvetniške tarife in Zakona o davku na dodano vrednost. Toženi stranki je priznalo 1.400 odvetniških točk za pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2000 in 14. 2. 2000, 1.050 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 5. 4. 2000, 1.050 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 3. 5. 2000, 1.050 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 16. 10. 2000, 350 odvetniških točk za zastopanje na naroku 16. 2. 2000, 350 odvetniških točk za zastopanje na naroku 22. 3. 2000, 700 odvetniških točk za zastopanje na naroku 19. 4. 2000, 700 odvetniških točk za zastopanje na naroku 31. 5. 2000, 700 odvetniških točk za zastopanje na naroku 28. 6. 2000, 350 odvetniških točk za zastopanje na naroku 18. 10. 2000, 350 odvetniških točk za zastopanje na naroku 6. 12. 2000, 700 odvetniških točk za zastopanje na naroku 7. 3. 2001, 640 odvetniških točk iz naslova odsotnosti iz pisarne (v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje). Po Odvetniški tarifi iz leta 1995 je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 9.390 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT in ob upoštevanju 19 % DDV predstavlja znesek 976.616,34 SIT oziroma 4.075,35 EUR. Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo nadaljnjih 650 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 31. 11. 2008, 325 odvetniških točk za zastopanje na naroku 16. 1. 2008, 325 odvetniških točk za zastopanje na naroku 19. 3. 2008, 325 odvetniških točk za zastopanje na naroku 6. 5. 2008, 650 odvetniških točk za zastopanje na naroku 10. 9. 2008, 650 odvetniških točk za zastopanje na naroku 3. 12. 2008, 400 odvetniških točk iz naslova odsotnosti iz pisarne (v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje) in 50 odvetniških točk za končno poročilo stranki. Po Odvetniški tarifi iz leta 2003 je torej pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 3.375 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in ob upoštevanju 20 % DDV predstavlja znesek 1.858,95 EUR. Toženi stranki je priznalo tudi povrnitev stroškov iz naslova kilometrine v višini 208,65 EUR (50.000,00 SIT) in 204,40 EUR in 2 % materialne stroške v višini 118,69 EUR. Pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 6.466,04 EUR.

Upoštevajoč uspeh v pravdi, gredo tožeči stranki pravdni stroški v višini 15.794,15 EUR, toženi stranki pa pravdni stroški v višini 1.616,51 EUR. Po opravljenem pobotu tako tožena stranka tožeči stranki dolguje 14.177,64 EUR, zato je pritožbeno sodišče 3. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 14.177,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa je s pritožbo deloma uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti del njenih pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Odvetniške tarife in Zakona o davku na dodano vrednost. Ti stroški pa zajemajo 1.500 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 50 točk za poročilo stranki, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 853,74 EUR, ter administrativne stroške v višini 11,02 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroškov prejema in pregleda sodbe, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi odvetniku za sestavo pritožbe. Tožeča stranka je tako toženi stranki, upoštevajoč njen 50 % uspeh s pritožbo, dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 432,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.