Jedro

Delavcu pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, pri čemer delodajalec ne mora enostransko spreminjati pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni ustrezno znižala osnovne plače za tožnico, ji pripada v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi plača, določena v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati prikrajšanje pri plači v skupnem bruto znesku 75.407,08 EUR za čas od oktobra 2006 do maja 2011, od navedenih mesečnih bruto zneskov je dolžna obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za prikrajšanje pri plači s predhodnega meseca, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 3.713,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 6.648,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka). V presežku (za znesek 2.522,21 EUR) je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.585,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (smiselno: zoper ugodilni del sodbe) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 25. 9. 2012 v spis vložila sklep takratnega direktorja A.A. z dne 31. 12. 2008, v katerem je zapisano: „V letih 2005, 2006, 2007 so bile zaposlenim v podjetju B. d.o.o. premalo izplačane plače v višini 289.214,93 EUR bruto, premalo izplačane plače bodo izplačane v skladu s finančnimi zmožnostmi v letu 2009 in 2010“. Sodišče je navedlo, katere dokaze je vpogledalo, med katerimi pa ni navedenega sklepa. Sodišče tudi ni navedlo, da bi ta dokaz zavrnilo. Ravno navedeni sklep direktorja z dne 31. 12. 2008 je za presojo bistvenega pomena, vsaj v kolikor bi veljali argumenti, ki jih je sodišče zavzelo v sodbi. Sodišče trdi, da v znižanju plač ne bi smeli odločati družbeniki, temveč bi to lahko storil le direktor. Ker je direktor o tem dejansko tudi odločal, vendar je ta dokaz sodišče očitno spregledalo, ta okoliščina pa je bistvena za razsojo zadeve. Sodišče je prekoračilo dejansko podlago, ki jo v tožbi zatrjuje tožnica. Tožnica je na glavni obravnavi dne 25. 9. 2012 navajala, da naj bi družbenik tožene stranke dne 20. 12. 2010 sprejel sklep o tem, da ostane plača v enaki višini, kot so bile izplačane v preteklem obdobju. V 505. členu ZGD-I med zadevami, o katerih odločajo družbeniki, ni navedena pristojnost glede znižanja plač. Vendar je potrebno upoštevati, da takšnih pooblastil ni navedenih niti v 515. členu ZGD-I, ki določa pristojnosti poslovodje. Veliko zadev lahko družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo odločajo v skladu z aktom o ustanovitvi. Da bi sodišče lahko razrešilo to vprašanje, bi moralo vpogledati v akt o ustanovitvi, sodišče pa tega ni storilo, tožena stranka pa tega ni predlagala, ker tudi tega ni bila dolžna predlagati. Nepravilno je stališče, da naj bi družba tožnici enostransko znižala plačo, kar je nedopustno. Stranki sta se v 8. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da se plača tožnice s sklepom delodajalca prilagodi uspešnosti poslovanja družbe. A.A. in C.C. imata v zadevah enaka interesa, zato je jasno, da kot priči podpirata eden drugega. A.A. je bil poslovodja gospodarske družbe, kjer je bila tožnica zaposlena kot pravnica. Oba sta zelo dobro poznala poslovanje družbe. Sodišče je sprejelo tezo, da je o plačah ter izplačevanju plač enostavno odločal D.D., direktor A.A. pa o tem ni imel nobene besede. Iz listin in iz pričanja izhaja, da so bili pogoji iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni. Tožnica se je plači odpovedala, kar je navedeno tudi v sporazumu z dne 22. 6. 2009. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o višini odpravnine in odškodnini. Odškodnina tožnici ne pripada, saj je pogodbo o zaposlitvi odpovedala sama. Odpravnino pa je tožnica prejela seveda glede na plačo, ki jo je dejansko prejela. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je kršitve v zvezi z zaposlitvijo pri toženi stranki prijavila delovni inšpekciji, ki je pri pregledu ugotovila kršitve delovne zakonodaje in tožnico napotila na pravdo pri delovnem sodišču v zvezi z višino premalo izplačane plače. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako se g. D.D. razprave, ki je potekala na sodišču ni udeležil in je navajanje, da sodišče ni upoštevalo argumentov g. D.D. neresnično, saj je v zadevi, ki jo je sprožil g. A.A., navajal dejstva, ki se nanašajo tudi na tožničino zaposlitev. Obe stranki sta se strinjali, da se dejstva, ki se navajajo na enem zaslišanju, upoštevajo tudi v drugi zadevi. Tako je stališče tožene stranke neresnično in zavajujoče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „pravnik podjetja“ in da tožena stranka v vtoževanem obdobju ni izplačevala plače v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sicer določena v znesku 4.172,93 EUR oziroma 1.000.000,00 SIT. Sodišče je ugotavljalo, ali je tožena stranka tožnici izplačevala nižjo plačo od dogovorjene, pri čemer je sodišče izrecno ugotovilo, da višina zahtevane razlike v plači ni sporna, kot to sicer izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 29. 1. 2003, ko predsednica senata postavi vprašanje pooblaščencu tožene stranke glede višine prikrajšanja pri plači, le-ta pa navede, da same višine niso prerekali. Pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 5. 4. 2004 v 8. členu določa, da je plača tožnice sestavljena iz osnovne plače in dela plače za delovno uspešnost, pri čemer osnovna plača za poln delovni čas in predvidene rezultate dela znaša bruto 1.000.000,00 SIT. Delovno uspešnost tožnice se meri in ocenjuje v skladu z določili splošnih aktov, oziroma direktorja družbe, pri čemer je osnova za obračun osnovna plača. Osnovna plača se lahko v skladu s sklepom delodajalca prilagaja uspešnosti poslovanja delodajalca. Pritožbeno sodišče navaja, da delavcu pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, pri čemer delodajalec ne mora enostransko spreminjati pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni ustrezno znižala osnovne plače za tožnico, ji pripada v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi plača, določena v pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ob navedenem poudarja, da je vpogledalo tudi v zadevo, ki jo je sodišče vodilo pod opr. št. Pd 87/2011 z dne 29. 1. 2013 in je o njej odločalo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 641/2013 z dne 27. 6. 2013 in ob tem izrecno navaja, da ne gre za identično situacijo, saj je bil tožnik A.A. pri toženi stranki direktor in je imel podpisano pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 72. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki sicer določa, da se stranke v pogodbi v primeru, ko gre za poslovodno osebo ali prokurista lahko drugače dogovorijo v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi iz delovnega razmerja v zvezi z med drugim tudi plačilom za delo. Tožnica pa ima podpisano pogodbo o zaposlitvi, za katero se v celoti uporabljajo določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 - ZDR), pri čemer delavcu pripada osnovna plača, delovna uspešnost pa se v skladu s tožnico določa na podlagi splošnih aktov delodajalca, oziroma direktorja družbe, kot to izrecno določa 8. člen pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je priča A.A. neverodostojna priča, ker ima tudi sam zahtevek do tožene stranke iz naslova premalo izplačane plače. Če delodajalec zaposlenim delavcem (tudi direktorju) ne obračunava in izplačuje plače, kot je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, imajo delavci možnost to razliko v plači uveljavljati tudi v sodnem postopku, torej priči ni mogoče očitati neverodostojnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke glede sporazuma z dne 22. 6. 2009, saj iz tega jasno izhaja, da se nanaša le na premalo izplačane plače za leto 2008, iz njega pa tudi izhaja, da se delodajalec in tožnica sporazumeta, da se razlika iz naslova premalo izplačane plače iz leta 2008 ne poravna, kar pa tudi sicer ni predmet presoje pred sodiščem, saj iz izreka sodbe izhaja, da sodišče tožnici v letu 2008 ni priznalo nikakršne razlike v plači za to obdobje.

Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo sklepa z dne 31. 12. 2008 (priloga B6), ki le določa, da so v letih 2005, 2006, 2007 bile plače pri toženi stranki premalo izplačane v višini 289.214,93 EUR bruto, določa pa tudi, da se bodo premalo izplačane plače izplačale v skladu s finančnimi zmožnostmi v letu 2009 in 2010. Tudi če sodišče ni izvedlo navedenega dokaza to ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da je le-ta podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Navedeni sklep ni vplival na zakonitost odločitve.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica toženi stranki dne 13. 5. 2011 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja obveznosti in sicer zaradi bistveno zmanjšanih plačil v zadnjih šestih mesecih pred odpovedjo. Delovno razmerje je tako prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2011. Tožnica je pred izredno odpovedjo pozvala toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o tem tudi obvestila Inšpektorat za delo RS. Po določilih drugega odstavka 112. člena ZDR delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožena stranka je sicer tožnici izplačala odpravnino, pri čemer je dejansko upoštevala plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ne pa plače, kot bi ji šla po pogodbi o zaposlitvi, zato je sodišče tožnici pravilno priznalo razliko v odpravnini višini treh pripadajočih plač, torej ji gre še razlika v višini 3.713,50 EUR.

Tožnica je upravičena tudi do odškodnine za izgubljeno plačilo, najmanj za čas odpovednega roka. Odpovedni rok za tožnico znaša 45 dni, tako da je odškodnina plačilo ene in pol plače, kar znaša 6.648,31 EUR, upoštevaje pri tem plačo, ki bi sicer tožnici pripadala.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.