Jedro

Delavka je dokazala, da ji je delodajalec neutemeljeno izplačeval nižjo plačo od plače, določene v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 75.407,08 EUR iz naslova prikrajšanja pri tožničini plači za obdobje od oktobra 2006 do januarja 2007 ter za obdobje od februarja 2009 do maja 2011. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi odpravnino v višini 3.713,5 EUR in odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 6.648,31 EUR. V presežku je zavrnilo del zahtevka iz naslova odškodnine (2.521,22 EUR) in toženi stranki naložilo v plačilo tožničine stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici izplačevala nižjo plačo od plače, določene v pogodbi o zaposlitvi v času od junija 2006 do aprila 2011. Tožnica je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji je tožena stranka izplačevala nižjo plačo, v zadnjih šestih mesecih pa tudi ne v pogodbeno dogovorjenem roku. V 8. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da se osnovna plača lahko prilagaja uspešnosti poslovanja tožene stranke v skladu z njenim sklepom. S sporazumom z dne 2. 6. 2009 se je tožnica odpovedala premalo izplačanim plačam le za leto 2008. Sklep skupščine tožene stranke ni ustrezna podlaga za znižanje plače, saj d.o.o. ne zastopajo družbeniki, ampak poslovodni organ. Tožena stranka ne bi smela enostransko spreminjati plače brez soglasja delavca, ampak bi jo lahko spreminjala samo s spremembo pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima ustrezne dokazne ocene in tudi ne zadostnih razlogov. V sodbi prve stopnje ni razlogov, zakaj je sledilo izpovedbi tožnice in priče S. K. ter ne izpovedbi G. F. in I. G., sodišče druge stopnje pa se do tega ni opredelilo. Prav tako ni pojasnilo, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo sklep tožene stranke z dne 31. 12. 2008. Ne more držati, da ta sklep ni vplival na zakonitost odločitve. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožničino trditveno podlago. Sodba nima razlogov, zakaj sodišče prve stopnje ni vpogledalo v akt o ustanovitvi tožene stranke. Tako bi namreč lahko razčistili, ali lahko o določenih vprašanjih odločajo družbeniki. Pritožbeno sodišče je tudi spregledalo navedbo o 8. členu pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega sploh ni potrebno spreminjati pogodbe o zaposlitvi. Napačna je dokazna ocena o sporazumu z dne 22. 6. 2009, saj se izjave prič o njem bistveno razlikujejo. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati določbe OZ in ZGD.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno zatrjuje, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Iz revizijskih navedb izhaja predvsem nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo sodišče druge stopnje. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Besedilo sporazuma z dne 22. 6. 2009, v katerem se je tožnica odpovedala premalo izplačanim plačam za leto 2008, je bilo dokazno ocenjeno kot jasno, sklicevanje revidenta na drug dokaz (izpovedba G. F.) zato niti ni relevantno (obenem pa pomeni izpodbijane ugotovljenega dejanskega stanja).

8. Ne drži revizijska navedba, da se nižji sodišči nista opredelili do revidentovega sklepa z dne 31. 12. 2008 oziroma da ta dokaz ni bil izveden. Sodišče prve stopnje ga je v celotnem besedilu prepisalo v opombo 2, pritožbeno sodišče pa se je do njega tudi opredelilo v zvezi s pritožbenimi navedbami. Glede na vsebino tega sklepa, ta sklep samo ugotavlja neizplačilo plač v letih 2005-2007 v absolutnem znesku za vse zaposlene pri revidentu in hkrati celo predvideva, da se bodo premalo izplačane plače izplačale v letu 2009 in 2010 (v skladu s finančnimi zmožnostmi). Kot tak jezikovno niti ne dovoljuje razlage, da je bil izdan v okviru 8. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj vsebuje le splošno izjavo o priznanju dejstva (neizplačevanja plač vsem delavcem) in splošno (pogojno) zavezo izplačila premalo izplačanih plač v prihodnjih letih. Kar pa je ravno nasprotno, kar nepodprto z relevantnimi navedbami trdi revident – smiselno namreč zatrjuje izdajo sklepa delodajalca o znižanju plače glede na poslovno uspešnost – saj iz sklepa tožene stranke z dne 31. 12. 2008 izhaja, da se bo tožena stranka prizadevala za eventualno poplačilo za nazaj.

9. Revizija neutemeljeno trdi, da je sodišče druge stopnje spregledalo prekoračitev trditvene tožbene podlage s strani sodišča prve stopnje. Ne gre za prekoračitev trditvene podlage, če se sodišče postavi na stališče, da bi moral sklep o znižanju plače sprejeti direktor, tožnica pa je glede nerelevantnosti sklepa tožene stranke z dne 20. 12. 2010 navajala, da ga je sprejel družbenik, morali pa bi ga vsi družbeniki. Tožnica je ves čas sodnega postopka nasprotovala znižanju plače, ki naj ne bi imelo pravne osnove. Ali je bilo nižje izplačevanje plače glede na določeno plačo v pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 4. 2004 upravičeno, pa je materialnopravno vprašanje. Revident ni niti zatrjeval niti ponudil ustreznih dokazov, da bi bil lahko sklep skupščine družbenikov glede na statusnopravne zakonske določbe podlaga za znižanje plače. Prav tako iz samega sklepa skupščine družbenikov z dne 20. 12. 2010 (podobno kot pri sklepu revidenta z dne 31. 12. 2008) ne izhaja izrecen sklep o znižanju plače tožnice, ampak govori le o splošnem izplačevanju plač v enaki višini kot v obdobju v letu 2005-2010. Na revidentu pa je bilo trditveno in dokazno breme glede sprejetja morebitnega relevantnega sklepa in svoje statusnopravne organiziranosti, zato so njegove pritožbene navedbe o izvajanju dokaza z vpogledom v lastni akt o ustanovitvi neutemeljene, saj bi ga moral sam pravočasno predlagati in predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, če bi tedaj seveda menil, da lahko vpliva na drugačno odločitev. Vendar ga ni predložil, sploh pa ni v postopku pred sodiščem prve stopnje določno zatrjeval posebne ureditve pri svojem statusnopravnem sprejemanju poslovnih odločitev (niti v reviziji niti v predhodnem postopku, čeprav bi to mogel), zaradi česar je tudi prekludiran (prvi odstavek 286. člena ZPP).

10. Revizija sicer pavšalno navaja zmotno uporabo materialnega prava kot revizijski razlog, vendar v nadaljevanju tega revizijskega razloga konkretizirano ne opredeli z določnimi materialnopravnimi kršitvami, zato ga revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.