Jedro

Razlagalna odločba Ustavnega sodišča RS ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP. Odločba US RS ne pomeni novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.12.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote P., Oddelka za upravno notranje zadeve, z dne 7.4.2003. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ združil v en postopek predlog za obnovo postopka ugotavljanja državljanstva F.J.W. in A.W. (1. točka izreka) in zavrgel tožnikovo zahtevo za obnovo postopkov, končanih z dokončno odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.1.2001 (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnik v predlogu za obnovo postopkov ugotavljanja državljanstva za svoje starše A.W., roj. G. in J.F.W., uveljavljal obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) in se pri tem skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93, in v njej sprejeto spremenjeno pravno razlago v zvezi z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) o tem, da gre pri tej določbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo. Navaja, da tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka na dejstvo, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojih staršev, ker je bilo to dopustno šele po sprejemu navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Prvostopno sodišče se strinja s presojo tožene stranke in organa prve stopnje, da spremenjeno pravno naziranje oziroma pravna razlaga, ni razlog za obnovo postopka, zato je prvostopni organ pri predhodnem preizkusu tožnikovega predloga za obnovo upravnega postopka, ravnal pravilno, ko je predlog zavrgel, ker ni bil verjetno izkazan obstoj obnovitvenega razloga.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da dokazov v smeri ugotavljanja lojalnosti svojih staršev v upravnem postopku ni mogel uveljavljati in tudi sicer ne bi bili izvajani, saj je bilo to mogoče šele po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93. Po njegovem prepričanju mu je bila kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, saj so vsi tisti denacionalizacijski upravičenci in predlagatelji, katerih postopek je voden po sprejemu stališča v navedeni odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, glede možnosti uveljavljanja lojalnosti, v bistveno drugačnem položaju kot on, ki te možnosti ni imel. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči oziroma, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba, so skladni s podatki v upravnih spisih in sodnem spisu ter z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz je torej okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje. ZUP v 1. odstavku 267. člena med drugim določa, da mora biti okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

V obravnavani zadevi je tožnik kot novo dejstvo iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP uveljavljal odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), v kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je treba določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz stranki je torej dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da navedena razlagalna odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP. Navedena odločba ne pomeni novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Okoliščina, da je bila sprejeta spremenjena razlaga dotedanje upravne in sodne prakse pri uporabi določb ZDen, tudi po presoji pritožbenega sodišča sama zase še ne predstavlja razloga za obnovo postopka. Drugačno razlaganje materialnega predpisa oziroma drugačno pravno naziranje ni razlog za obnovo postopka, saj so razlogi za obnovo postopka taksativno našteti v 260. členu ZUP, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere in kakorkoli presegati okvir teh, z zakonom predpisanih razlogov. Razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga po določbah 260. člena ZUP, pa ni mogoče uspešno uveljavljati in presojati izkaz njihove verjetnosti. Zato je prvostopno sodišče pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega upravnega organa, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo upravnega postopka zavrgel, saj ta ne izpolnjuje procesnih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavanje.

Glede na to, da je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, da so mu bile v obravnavanem primeru kršene ustavne pravice.

Ker tožnik v pritožbi ni navedel, v čem naj bi prvostopno sodišče kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker ti po presoji pritožbenega sodišča niso podani, je na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.