Jedro

Če je zaradi nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja lahko prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, prvostopno sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.3.2004, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Občine M. ter odpravila 1. točko izreka delne odločbe Upravne enote Litija z dne 14.5.2003, ter zadevo v tem delu vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. V 1. točki izreka odločbe prvostopnega organa je bilo odločeno, da je Občina M. dolžna upravičenki K.K. v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe izročiti v solast in soposest deleže na nepremičninah v k.o. L. To naj bi bili kapitalski deleži upravičenke v Rudarski združbi L. (v nadaljevanju združba), in sicer v obliki vrnitve nepremičnin. Tožena stranka je navedeno točko izreka prvostopne odločbe odpravila, ker je ugotovila, da dejansko stanje o obsegu premoženja združbe v času podržavljenja v postopku še ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, kdaj je premoženje te združbe dejansko prešlo v družbeno oziroma državno last, in ali sploh gre za podržavljenje združbe oziroma njenega nepremičnega premoženja. Poleg tega je ugotovila, da je prvostopni upravni organ kršil pravila postopka, saj je vlagatelje v postopku zastopalo več pooblaščencev, ki se niso izkazali s pooblastili vseh vlagateljev zahteve, so pa bili v postopku udeleženi kot pooblaščenci vseh vlagateljev.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pojasnilo je tudi, da je v denacionalizacijskem postopku dokazno breme po 62. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) na strani vlagateljev zahteve. Ker mora že zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katero se nanaša, bi morali tožniki že ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo predložiti podatke, iz katerih bi bil razviden obseg premoženja obravnavane združbe. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore, da že vpis v trgovskem registru po drugi svetovni vojni, v katerem so navedene pristojne osebe te združbe, dokazuje, da je združba po drugi svetovni vojni delovala in imela stalno zaposlene delavce, saj je z imovino, ki jo je odvzel okupator, na podlagi 4. člena Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači, upravljala državna uprava narodnega imetja po osebah, ki jih je postavila za upravitelje. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da so bila za zastopanje pooblaščenkam dana pooblastila vseh vlagateljev.

Zoper prvostopno sodbo vlagajo tožniki pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje. Menijo, da so zahtevi za denacionalizacijo priložili vse listine, ki izkazujejo, da je imela združba premoženje. Združba je resnično mirovala od leta 1932, ni pa bila ukinjena in je za to dovolj dokazov. Navajajo, da ne drži, da ni ugotovljeno, kdaj je bila združba podržavljena, in se pri tem sklicujejo na različne dokumente, ki so v upravnih spisih. Dejansko podržavljenje je bilo na podlagi nacionalizacije 28.4.1948. Obstaja tudi dokument primopredajnega poročila, ko je obratovodja P.P. predal poročilo o saldu v blagajniški knjigi 51.393,36 din z dne 30.9.1948, kar kaže na živahnost aktive rudnika v tem letu. Leto 1951, ko je M. ocenila vrednost rudnika (Kronika Rudnika L., str. 281), so se na seznamu pojavile vse nepremičnine, ki so izginile v obdobju po ocenitvi g. L. v letu 1935. Protispisni je tudi dopis Rudnika svinca in topilnice Mežica z dne 25.11.1949, Okrožnemu sodišču v Ljubljani, da jamski obrat L. ob prevzemu RZL ni imela nikakršne vrednosti, saj v resnici ni prevzel rudnika ob nacionalizaciji, ampak nezakonito že leta 1947. Glede na dokumente v upravnem spisu menijo, da je dokaz, da je bila družba prezadolžena, na strani tistega, ki to zatrjuje, to je zavezanke v denacionalizacijskem postopku, ki svojih trditev z ničemer ni dokazala. Zato menijo, da sta sodba sodišča prve stopnje in odločba tožene stranke nepravilni in da je pravilna in zakonita odločitev prvostopnega upravnega organa. Prosijo za odlog plačila sodne takse za pritožbo do odločitve sodišča druge stopnje.

Tožena stranka, zavezana stranka - Občina M. in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in se nanje sklicuje ter jih v tej sodbi ne ponavlja.

Prvostopno sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je v tem primeru akt o podržavljenju Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator in njegovi pomagači, ki je naveden kot pravni temelj za denacionalizacijo v 22. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), in ne Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, naveden v 8. točki 3. člena ZDen, kot zmotno menijo tožniki. Torej je eden od razlogov, zaradi katerih je tožena stranka odpravila prvostopno upravno odločbo, pojasnjen in ga prvostopnemu organu v ponovnem postopku ne bo treba raziskovati.

Pravilno pa je stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da prvostopni organ ni storil vsega, da bi ugotovil vrednost podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da iz prvostopnega spisa ni razvidno, ali je prvostopni organ pri Ministrstvu za pravosodje preveril, ali se tam nahaja kakšna dokumentacija o obravnavani združbi in njenem premoženju ob podržavljenju. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da v tem primeru dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in da je zato lahko prišlo do zmotne uporabe materialnega zakona (ZDen), predvsem glede ugotovitve stanja in vrednosti premoženja ob podržavljenju in posledično o obsegu vračanja.

Po 71. členu ZDen se takse v postopkih denacionalizacije ne plačujejo. Zato zahteva tožnikov po odložitvi plačila sodnih taks do končne odločitve ni umestna. Glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je bila odločitev prvostopnega upravnega organa v tem primeru preuranjena, izpodbijana sodba, s katero je zavrnjena tožba zoper odločbo tožene stranke, pa pravilna in zakonita. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo ZUS-1 na podlagi določbe 1. odstavka 107. člena ZUS-1. Vložno pritožbo pa je obravnavalo kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, saj so denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s pravnomočnostjo.