Jedro

Lastninska pravica na stanovanju oziroma sprememba lastninske pravice na stanovanju (četudi na podlagi zakona) na obstoječe pogodbeno razmerje nima vpliva in mora zagotavljati tožencu (ki je bil do uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnik pravice uporabe službenga stanovanja) enak položaj, kot ga je imel pred tem (prim. 21. čl. SZ, ki sicer ureja položaj najemnika v primeru pogodbenega prenosa lastninske pravice).

Izrek

Pritožbi se ugodi se in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka F. K. je dolžan izprazniti 1-sobno stanovanje št. 22 v II nadstropju P. ulice 1 v Ljubljani in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki Republiki Sloveniji - Vladi, Servisu skupnih služb Vlade v roku 15 dni pod izvršbo." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune pravdne stroške v znesku 122.130,00 Sit v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje, navedeno v izreku sodbe, ga praznega izročiti tožeči stranki ter ji povrniti njene pravdne stroške.

Zoper sodbo pravočasno vlagata pritožbo tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Res je bil kupec stanovanja po pogodbi z dne 20.1.1991 Izvršni svet SRS, vendar pa je bil tedanji stanovanjski fond Predsedstva SRS, Skupščine SRS, Izvršnega sveta SRS, Centralnega komiteja ZKS, Republiške konference SZDL SRS, Republiškega sveta ZSS, Republiške konference ZSMS in Republiškega odbora Zveze borcev NOV Slovenije ustvarjen skupno, zaradi česar je bil tudi sklenjen samoupravni sporazum o osnovah in merilih ter načinu dodeljevanja stanovanj in stanovanjskih posojil nosilcem družbenih funkcij v SRS. Na njegovi podlagi je bilo stanovanje dodeljeno v razpolaganje Republiškemu svetu ZSS. Pogodba, ki jo je z njim sklenil toženec, pa je pravni temelj zakonite uporabe stanovanja za čas opravljanja funkcije, ki izključuje uporabo 58. čl. Stanovanjskega zakona. Stanovanje je bilo dodeljeno opremljeno, celotno opremo pa je kupila tedanja RS ZSS. Prvostopno sodišče je tudi nepravilno tolmačilo pojem družbenopolitične organizacije ter mednje štelo pravnega prednika stranskega intervenienta. Bistvena razlika pa je v financiranju dejavnosti in pri ustvarjanju stanovanjskega fonda, saj je med vsemi podpisniki že omenjenega samoupravnega sporazuma samo pravni prednik stranskega intervenienta vlagal sredstva iz članarine, ostali podpisniki pa zlasti z dotiranjem s strani države. Stanovanjski fond, ki je bil ustvarjen s strani pravnega prednika stranskega intervenienta, tako ne more deliti usode družbenopolitičnih organizacij in zato ne prihajajo v poštev določbe 111. do 113. čl. Stanovanjske zakona. Pravilnost takega stališča izhaja tudi iz določila 2. odst. 1. čl. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, ki predvideva posebno ureditev sindikalnega premoženja. Dokler pa ta predpis ni sprejet ni jasen niti obseg sindikalnega premoženja niti način njegovega lastninjenja. Pritožnika predlagata, da sodišče njuni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Zatrjevani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, saj pravnorelevantna dejstva za odločitev o vtoževanem tožbenem zahtevku med strankama niti niso sporna. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stanovanje kupil Izvršni svet Skupščine SRS, da je bilo to stanovanje kot službeno stanovanje s pogodbo z dne 29.4.1988 dano v uporabo tožencu za čas opravljanja funkcije in da toženec to funkcijo še opravlja, pri čemer pa je zlasti slednje dejstvo ocenilo kot nepomembno, ravno v tem pa se kaže zmotna materialno pravna presoja prvega sodišča. Stanovanje je bilo opredeljeno kot službeno, namenjeno nosilcu določene družbene funkcije v tedanji Zvezi sindikatov SRS. Kot tako je bilo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, že v letu 1983 z odločbo oddano L. P., v letu 1988 pa je bila s tožencem sklenjena pogodba o uporabi tega stanovanja za čas opravljanja določene funkcije v Zvezi sindikatov SRS v skladu s tedaj veljavnim 39. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS št. 35/82, 14/84 in 18/87, v nadaljevanju ZSR). Z opredelitvijo družbene funkcije, ki jo opravlja imetnik pravice do začasne uporabe službenega stanovanja, pa ni bila opredeljena le vsebina pogodbenega razmerja, temveč tudi sama narava službenega stanovanja. Narave stanovanja (in z njo povezanega pogodbenega razmerja o njegovi uporabi) pa ni mogoče spremeniti s spremembo namembnosti stanovanja oziroma določitvijo službenega stanovanja v druge službene namene oziroma nosilcem drugih funkcij v času veljavnega pogodbenega razmerja - oziroma takšna sprememba ne more vplivati na obstoječe razmerje. To bi namreč pomenilo v času izpolnjevanja pogobenih pogojev nedopusten poseg v trajno (trajnejše) pogodbeno razmerje in za toženca (kot sicer pogodbi zvesto stranko) izgubo določenih (veljavno) pridobljenih pravic.

Navedeno pa daje podlago za zaključek, da je toženec upravičen uporabljati stanovanje na podlagi in ob pogojih pogodbe o uporabi stanovanja za čas opravljanja funkcije z dne 29.6.1988. Njeni veljavnosti tožeča stranka ne oporeka. Svojo pravico zahtevati toženčevo izselitev izvaja iz lastninske pravice na stanovanju, pridobljene na podlagi določb Stanovanjskega zakona (Ur. list RS št. 18/91, 21/94, 23/96, v nadaljevanju SZ) o lastninjenju stanovanj in stanovanjskih hiš in dejstva, da tožnec ni funkcionar državnega organa. Glede na doslej povedano pa lastninska pravica na stanovanju oziroma sprememba lastninske pravice na stanovanju (četudi na podlagi zakona) na obstoječe pogodbeno razmerje nima vpliva in mora zagotavljati tožencu (ki je bil do uveljavitve SZ imetnik uporabe na službenem stanovanju) enak položaj, kot ga je imel pred tem (prim. 21. čl. SZ, ki sicer ureja položaj najemnika v primeru pogodbenega prenosa lastninske pravice). Njegovega (najemnega) razmerja sprememba lastništva in določitev službenega stanovanja nosilcem drugih fuknkcij ne more preoblikovati. Zato vprašanje lastninjenja stanovanja (ali in po katerih predpisih je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem službenem stanovanju) za pravilno odločitev v sporu niti ni relevantno, kot tudi ne opredelitev pravnega prednika stranskega intervenienta (Zveze sindikatov SRS kot družbenopolitične organizacije) ter obseg in narava njegovega premoženja. Veljavni pravni naslov za toženčevo uporabo službenega stanovanja torej (še vedno) predstavlja pogodba z dne 29.6.1988, kar pomeni, da ne uporablja stanovanja nezakonito in tudi ni mogoče zahtevati njegove izselitve (58. čl. SZ).

Ker je bilo dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca in stranskega intervenienta ugodilo in s sodbo spremenilo sodbo prve stopnje (4. tč. 373. čl. ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na podlagi določila 2. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Toženi stranki in njenemu intervenientu je priznalo potrebne (1. odst. 155. čl. ZPP) pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje po prijavi ob koncu glavne obravnave (92.205,00 Sit) ter stroške pritožbenega postopka (29.925,00 Sit) ter tako odločilo, da jima je na podlagi določila 1. odst. 154. čl. ZPP tožeča stranka dolžna povrniti 122.130,00 Sit pravdnih stroškov.