Jedro

V SZ ni opore za sklepanje, da je lastninjenje po tem zakonu samo po sebi povzročilo prenehanje dotakratnih stanovanjskih razmerij. Na prenehanje obravnavane pogodbe o začasni uporabi stanovanja pa tudi ni moglo vplivati dejstvo, da se je z uvedbo sindikalnega pluralizma pričelo preoblikovanje dotakratnega državnega sindikata v nove sindikalne oblike. Tožeča stranka ves čas postopka in tudi v reviziji sama označuje prejšnji sindikat za pravnega prednika stranskega intervenienta. Zato v letu 1989 na podlagi ustavnih amandmajev pričeto preoblikovanje sindikata ni moglo povzročiti prenehanja obravnavanega pogodbenega razmerja.

Izrek

Reviziji se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora izprazniti sporno enosobno stanovanje in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Menilo je, da pogodbeno razmerje med tožencem in pravnim prednikom stranskega intervenienta ter vprašanje, ali toženec še opravlja isto funkcijo, nista pravno pomembni okoliščini za rešitev tega spora. Ugotovilo je, da je stanovanje na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) postalo last države, torej tožeče stranke, da toženec ni funkcionar državnega organa in da z lastnikom nima sklenjene najemne pogodbe. Zato je na podlagi 58. člena SZ ugodilo tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca in stranskega intervenienta ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Vsa odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in med strankama niti niso sporna, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ne ugovarja veljavnosti pogodbe z dne 29.4.1988, ki je bila sklenjena tudi v skladu z 39. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR). Z njo sta se pogodbenika dogovorila o uporabi službenega stanovanja za čas opravljanja funkcije sekretarja RO sindikata ... v Sloveniji. To funkcijo toženec še opravlja, kar je po oceni sodišča druge stopnje pravno relevantna okoliščina. Tudi stanovanje je bilo opredeljeno kot službeno in namenjeno nosilcu te funkcije. Zatrjevana sprememba namembnosti stanovanja v druge službene namene (le za državne funkcionarje) ne more vplivati na obstoječe trajnejše pogodbeno razmerje, nanj tudi ne vpliva sprememba lastništva. Ker te okoliščine niso pravno odločilne, je veljaven pravni naslov za toženčevo uporabo spornega stanovanja še vedno pogodba z dne 29.4.1988. Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrobneje navaja, kako so se na podlagi samoupravnega sporazuma o osnovah in merilih za dodeljevanje stanovanj in stanovanjskih posojil nosilcem družbenih funkcij dodeljevala stanovanja udeležencem tega sporazuma. Pravni prednik stranskega intervenienta je pridobil le pravico uporabe, ki jo je s posamičnimi pogodbami prenašal na svoje funkcionarje. Pogodba z dne 29.4.1988, na podlagi katere je toženec pridobil pravico uporabe službenega stanovanja, je bila veljaven pravni naslov za uporabo tega stanovanja samo do takrat, ko je pravni prednik stranskega intervenienta prenehal obstajati in je toženec prenehal biti njegov funkcionar. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je drug subjekt, ki je nastal z uveljavitvijo sindikalnega pluralizma po ukinitvi družbenopolitičnih organizacij. To dejstvo je sodišče druge stopnje prezrlo, ko je zavzelo stališče, da toženec še vedno opravlja funkcijo, za čas katere mu je bilo dodeljeno sporno stanovanje. To stanovanje se je lastninilo na podlagi 111. člena SZ in postalo last tožeče stranke. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da sprememba lastništva nima vpliva na obstoječe pogodbeno razmerje. Tožeča stranka s tožencem, ki ni funkcionar državnega organa, ni mogla skleniti najemne pogodbe. Zato toženec stanovanje zaseda nezakonito.

Revizija je bila vročena tožencu in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Revizijsko sodišče se strinja z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da sprememba lastništva na spornem stanovanju ni posegla v pravno veljavno sklenjeno pogodbo z dne 28.4.1988. SZ v obstoječa stanovanjska razmerja ni posegel tako, da bi sama sprememba lastništva povzročila prenehanje stanovanjskih razmerij. Za prilagoditev novi zakonski ureditvi je predvidel določeno prehodno obdobje in tako na primer v drugem odstavku 147. člena naložil novim lastnikom, da morajo s prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice skleniti najemne pogodbe za nedoločen čas. Po ureditvi prej veljavnega ZSR se je lahko na stanovanju družbene lastnine pridobila stanovanjska pravica (za nedoločen čas) ali pravica do začasne uporabe stanovanja. Nosilci družbenih funkcij so pravico do začasne uporabe stanovanja v skladu z 39. členom ZSR pridobili s sklenitvijo pogodbe o uporabi stanovanja za določen čas. Prav tako pogodbo je dne 29.4.1988 sklenil tudi toženec s pravnim prednikom stranskega intervenienta, s takratno Zvezo sindikatov Slovenije. Pravna veljavnost te pogodbe v dosedanjem postopku ni bila sporna, kar je v svojih razlogih poudarilo tudi sodišče druge stopnje. Tožeča stranka šele v reviziji zatrjuje, da je pogodba naknadno nehala veljati zaradi nove zakonske ureditve oziroma zaradi prenehanja obstoja prejšnje Zveze sindikatov Slovenije. Povedano je že bilo, da v SZ ni opore za sklepanje, da je lastninjenje po tem zakonu samo po sebi povzročilo prenehanje dotakratnih stanovanjskih razmerij. Na prenehanje obravnavane pogodbe o začasni uporabi stanovanja pa tudi ni moglo vplivati dejstvo, da se je z uvedbo sindikalnega pluralizma pričelo preoblikovanje dotakratnega državnega sindikata v nove sindikalne oblike. Tožeča stranka ves čas postopka in tudi v reviziji sama označuje prejšnji sindikat za pravnega prednika stranskega intervenienta. Zato v letu 1989 na podlagi ustavnih amandmajev pričeto preoblikovanje sindikata ni moglo povzročiti prenehanja obravnavanega pogodbenega razmerja.

Tožeča stranka v reviziji na novo uveljavlja, da toženec ne opravlja več tiste funkcije, zaradi katere mu je bilo dodeljeno sporno stanovanje v začasno uporabo. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 taka trditev predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje poudarilo, da toženec še sedaj opravlja isto funkcijo in v nasprotju z mnenjem sodišča prve stopnje to dejstvo opredelilo kot pravno pomembno. Drugačne trditve tožeče stranke zato pomenijo nedovoljen poskus posega v odločilna dejstva, kot so bila ugotovljena v dosedanjem postopku. Tožeča stranka novo revizijsko trditev povezuje tudi z uvedbo sindikalnega pluralizma. Zato revizijsko sodišče k razlogom sodišča druge stopnje dodaja naslednje (iz same revizije izhajajoče) razloge. Po revizijskih navedbah tožeče stranke je bilo na podlagi samoupravnega sporazuma (iz leta 1975) v skupnem stanovanjskem fondu takratnih državnih organov in družbenopolitičnih organizacij nekaj službenih stanovanj namenjenih za sindikalne funkcionarje (med njimi je bilo tudi sporno stanovanje). Tudi zato je funkcija, za katero je bilo namenjeno sporno stanovanje in zaradi katere je toženec v letu 1988 dobil to stanovanje v začasno uporabo (pred njim pa prav tako sindikalni funkcionar L. P.), ostala ista. Ker se po vsem obrazloženem službena funkcija, zaradi katere je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, ni spremenila, vprašanje lastništva tega stanovanja tudi po presoji revizijskega sodišča ni pravno pomembno. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je to vprašanje med tožečo stranko in stranskim intervenientom sporno, vendar ga za potrebe te pravde ni potrebno rešiti. Velike politične in družbene spremembe so privedle do več novih, tem spremembam prilagojenih zakonskih ureditev, med drugim tudi na področju stanovanjskih razmerij. Pri takih velikih spremembah mora biti izhodišče, da se prejšnji položaj imetnikov stanovanjske pravice oziroma imetnikov pravice do uporabe ne sme nesorazmerno poslabšati. Zato je v SZ tudi predvideno določeno prehodno obdobje za prilagoditev obstoječih stanovanjskih razmerij novi zakonski ureditvi. V tem sklopu je mogoče tožeči stranki k njenemu ugovoru o najemni pogodbi, ki da je ni mogla skleniti s tožencem, odgovoriti naslednje. Tožeča stranka je država. V sporu s stranskim intervenientom je zato njej kot državi lahko prej jasno, kdo je lastnik spornega stanovanja. Tisti mora zahtevati od toženca, da sklene ustrezno najemno pogodbo. Šele ko bo toženec odklonil sklenitev take pogodbe, bo mogoče utemeljeno trditi, da stanovanje zaseda nezakonito in na podlagi 58. člena SZ zahtevati izpraznitev stanovanja. Take trditve pa tožeča stranka v tej pravdni zadevi niti ni postavila.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožeče stranke. Zavrnilni izrek zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov.