Jedro

Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodbe ali Garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel določb 9. in 20. člena Pogodbe prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del (S., d. d.). Te pogodbene določbe so bile posledice dolžnosti toženke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000), sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženko in njenega izvajalca del (S., d. d.), pač pa za izpeljavo zaveze toženke. Zaveza pa ni bila le v tem, da toženka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa tudi v tem, da se po njej ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim v dobro tožnice. V tem smislu zavarovanje obveznosti S., d. d., zagotovo varuje koristi tožnice.

Pogoji Pogodbe in vsebina Garancije so (kot je bilo ugotovljeno v postopku) pri tožnici že ob sklepanju njene Podizvajalske pogodbe z S., d. d., vzbudili zaupanje in utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene Garancije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 4.272,44 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede plačila 195.404,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek za unovčenje bančne garancije in poplačilo tožnice iz prejetih sredstev je zavrnilo (II. točka izreka), ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 401.520,55 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 596.925,33 EUR od 3. 8. 2011 do 4. 2. 2013 ter od zneska 401.520,55 EUR od 5. 2. 2013 dalje (III. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke zoper III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo toženkini pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje temu sodišču oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski in pravni okvir spora

5. Toženka (kot naročnica) in S., d. d., (kot vodilna partnerica na strani »joint venture« izvajalca) ter P., d. d., (kot partnerica na strani »joint venture« izvajalca) so sklenile pogodbo za izvedbo cestnega odseka ... (v nadaljevanju Pogodbo). Tožnica je nastopala kot nominirana podizvajalka S., d. d., na podlagi podizvajalske pogodbe št. ... z dne 28. 7. 2010 (v nadaljevanju Podizvajalske pogodbe).

6. V skladu s pogoji Pogodbe (njen 9. člen je izvajalcu nalagal izročitev bančne garancije naročniku, njen 20. člen pa je veljavnost Pogodbe pogojeval z odložnim pogojem predložitve te garancije) je S., d. d., pri N., d. d., pridobila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 30246 (v nadaljevanju Garancijo). Z njo se je N., d. d., nepreklicno in brezpogojno zavezala toženki izplačati zavarovani znesek, če S., d. d., svoje pogodbene obveznosti ne bi izpolnila v dogovorjeni kvaliteti, količini in rokih oziroma če ne bi poravnala potrjenih zapadlih obveznosti do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb v skladu z določili Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe.

7. S., d. d., svojih obveznosti do tožnice po izstavljeni V. in VI. začasni situaciji ni poravnala, zoper njo pa je bil začet tudi stečajni postopek. Tožnica je zato na toženko naslovila poziv za unovčitev Garancije. Toženka Garancije ni unovčila.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek za unovčenje Garancije zavrnilo z utemeljitvijo, da toženke kot edine upravičenke iz Garancije ni mogoče prisiliti v njeno unovčenje, ker je odločitev o tem njena diskrecijska pravica. Poleg tega je Garanciji do zaključka glavne obravnave že potekla veljavnost. 9. Podredni tožbeni zahtevek za plačilo 401.520,55 EUR s pripadki je tožnica vtoževala kot neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi določil Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek po prvih dveh podlagah neutemeljen (zaradi neizkazanosti hkratnega obstoja dospelih terjatev tožnice do S., d. d., in S., d. d., do toženke, ter zaradi neobstoja pooblastila S., d. d., za neposredna izplačila po ZJN-2). Toženka pa odgovarja odškodninsko, saj naj bi z neunovčenjem Garancije ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in načelom prepovedi povzročanja škode. Vedela je namreč, da je tožnica izvedbo del prevzela ravno zaradi vednosti o obstoju Garancije in da je S., d. d., kasneje ni poplačal. 10. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene očitke, da ne more obstajati odškodninska odgovornost toženke zaradi neunovčenja Garancije, če je niti ni bila dolžna unovčiti. Toženke namreč ni moč prisiliti k njeni prostovoljni unovčitvi, je pa to mogoče storiti po sodni poti. Glede očitka, da naj bi tudi v primeru unovčenja Garancije toženka ne imela podlage za poplačilo podizvajalcev zaradi neobstoja pogojev po 631. členu OZ oziroma po določbah ZJN-2, je sodišče zavzelo stališče, da predstavljajo določbe o neposrednih zahtevkih podizvajalcev in o odškodninski odgovornosti dva ločena in neodvisna pravna temelja. Toženka bi s poplačilom podizvajalca iz Garancije plačala tuj (izvajalčev) dolg. Njena zaveza za unovčenje Garancije za poplačilo podizvajalcev predstavlja pogodbo v korist tretjega, pri čemer nastopa S., d. d., v vlogi promisarja, toženka v vlogi promitenta, tožnica pa v vlogi beneficiarja.

Revizijske navedbe

11. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita napačno uporabo materialnega prava in neutemeljeno širitev načela relativnosti pogodbenih razmerij. Navaja, da nista pojasnili, na kakšni podlagi (če ne na podlagi 631. člena OZ in določb ZJN-2) naj bi imela tožnica do toženke neposredno terjatev za plačilo. Samo neunovčenje Garancije namreč ni v neposredni vzročni zvezi z domnevno nastalo škodo - ta je nastala šele zaradi neplačila. Zgolj določba 9. člena Pogodbe in besedilo same Garancije pa tožnici ne podeljujeta nobene pravice do plačila s strani toženke. S., d. d. ni toženke z ničimer zavezala k unovčitvi Garancije niti k plačilu podizvajalcem. Sodišče druge stopnje hkrati samo sebi nasprotuje z argumentacijo, da naj bi toženka s plačilom iz unovčene Garancije plačala tuj dolg, hkrati pa jo šteje za promitentko iz pogodbe v korist tretjega. Če bi šlo za pogodbo v korist tretjega, bi toženka namreč morala plačati lasten dolg - v tem primeru pa bi šlo za njeno pogodbeno obveznost in ne za odškodninsko odgovornost. Ravno tako ne more iti za pristop k dolgu, za prevzem dolga ali za izpolnitev s strani tretjega (271. člen OZ). Revidentka opozarja tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C-47/07 z dne 16. 12. 2008 (Masdar ltd. proti Komisiji ES), v kateri je bilo zavzeto stališče, da naročnika obveznost skrbnega ravnanja ne zavezuje k odpravi vsake škode, ki tretjim subjektom nastane ob uresničitvi običajnih poslovnih tveganj.

12. Podane naj bi bile tudi bistvene kršitve določb postopka. V revidentkinem izvodu sodbe sodišča druge stopnje naj bi namreč manjkali 9. in 10. stran sodbe, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revidentki pa naj bi bila kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka, ko je za del trditvene podlage štelo pritožbene navedbe, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile podane, hkrati pa naj bi bile tudi neresnične (gre za navedbo, da naj bi toženka sama potrdila, da je tožnica beneficiar iz Garancije).

O neutemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

14. Ni izkazana procesna kršitev zaradi domnevno manjkajočih strani v revidentki vročenem izvodu sodbe sodišča druge stopnje. Teh trditev revidentka namreč ni z ničimer dokazala. Sodba, ki v izvirniku, ki se nahaja v spisu, vsebuje vse strani, ni obremenjena s pomanjkljivostmi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi bila revidentki res vročena sodba z manjkajočimi stranmi, pa bi (v skladu z načelom poštene uporabe pravic, ki jih strankam podeljuje ZPP) to pomanjkljivost lahko takoj grajala pri sodišču, ki ji je sodbo vročilo, in si tako zagotovila nov začetek teka roka za vložitev izrednega pravnega sredstva. Posledično ji ni bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.(1)

15. Glede obstoja pravne podlage za (neposredni) zahtevek tožnice do toženke je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da gre pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ oziroma po določilih ZJN-2 za drugo pravno podlago kot pri vtoževani odškodnini. Neutemeljenost prvega posledično ne pomeni sama po sebi tudi neutemeljenosti zahtevkov po morebitnih drugih podlagah. Bistveno vprašanje v tej zadevi je, ali taka druga podlaga za neposredno plačilo tožnici obstaja.

16. Sodišče druge stopnje jo je našlo v namenu, za katerega je bila izdana Garancija - poplačilu tujega dolga, to je dolga S., d. d. do podizvajalcev, in sicer iz sredstev Garancije. Nalog S., d. d., toženki, da Garancijo unovči za poplačilo podizvajalcev, oziroma zavezo toženke, da to stori, je umestilo pod pravni institut pogodbe v korist tretjega. Neizpolnitev pogodbe pa naj bi rezultirala v odškodninski odgovornosti toženke.

17. Vendar v besedilu 9. člena Pogodbe ni najti naloga S., d. d., toženki za unovčitev Garancije v korist podizvajalcev. Vsebuje zgolj zavezo S., d. d., da bo toženki izročila Garancijo z določeno vsebino, ne ustanavlja pa lastne in neposredne pravice podizvajalcev nasproti toženki. Tudi sama Garancija jim take pravice ne daje. Če bi jo, bi na njeni podlagi podizvajalec primarno imel (neposredni) izpolnitveni zahtevek, odškodninskega pa šele v primeru prenehanja izpolnitvenega zahtevka. Niti Pogodbe niti Garancije tako ni mogoče šteti za pogodbo v korist tretjega v smislu 126. člena OZ.

18. Glede na obrazloženo se revizijsko sodišče ne opredeljuje do ostalih materialno- in procesnopravnih očitkov, vsebinsko povezanih z institutom pogodbe v korist tretjega.

19. Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodbe ali Garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel določb 9. in 20. člena Pogodbe prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del (S., d. d.). Te pogodbene določbe so bile posledice dolžnosti toženke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000),(2) sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženko in njenega izvajalca del (S., d. d.), pač pa za izpeljavo zaveze toženke. Zaveza pa ni bila le v tem, da toženka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa tudi v tem, da se po njej ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim v dobro tožnice. V tem smislu zavarovanje obveznosti S., d. d., zagotovo varuje koristi tožnice.

20. Za presojo, ali je toženka ravnala protipravno, so odločilne naslednje okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj: (a) da je tožnica ob sklenitvi Podizvajalske pogodbe vedela za vsebino Garancije in se je zanašala, da bo iz nje poplačana, če je ne bo poplačala S., d. d.; (b) da je toženka soglašala s tem, da tožnica pri projektu nastopa kot podizvajalec; (c) da je toženka vedela, da S., d. d. tožnice ni poplačala, saj je tožnica na njo naslovila poziv za unovčitev Garancije prav iz tega razloga; (d) da je bila S., d. d., že pred tem pozivom v stečaju, zaradi česar se tožnica od nje (vsaj celotnega in hitrega) plačila ni mogla nadejati.

21. Pogoji Pogodbe in vsebina Garancije so (kot je bilo ugotovljeno v postopku) pri tožnici že ob sklepanju njene Podizvajalske pogodbe z S., d. d., vzbudili zaupanje in utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene Garancije. Še toliko bolj tak zaključek omogoča dejstvo, da ni šlo zgolj za unikaten dogovor med strankama Pogodbe, temveč je pogodbeno določilo temeljilo na predpisih o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem poznani.

22. Ob obstoju takih pričakovanj tožnice, njenih izrecnih pozivov na unovčenje Garancije in ob vednosti, da plačila od izvajalca ni in ga ne bo prejela, je mogoče toženkino zavrnitev teh zaprosil brez utemeljenega razloga šteti za nedopustno ravnanje. Da bo tožnica v tem primeru ostala brez plačila za svoje delo in ji bo s tem nastala škoda, je bila za toženko predvidljiva posledica.

23. Tak zaključek tudi ne nasprotuje stališčem Sodišča EU v zadevi C-47/07 (Masdar ltd. proti Komisiji ES), na katero se sklicuje revidentka. V tej zadevi je bilo namreč odločilnega pomena, da Komisija, ki je bila tožena kot naročnica, podizvajalcem ni dala nobenih jasnih indicev oziroma zagotovil, da jim bo neposredno plačala njihove storitve, kar bi lahko utemeljevalo njihova legitimna pričakovanja. Tudi sicer pa revizijsko sodišče v tu obravnavani zadevi ne zavzema a priori stališča, da je naročnik zavezan k odpravi vsakršne škode, ki podizvajalcem nastane ob uresničitvi običajnih poslovnih tveganj, kot je plačilna nesposobnost njihovih sopogodbenikov.

24. Posledično je treba ugotoviti, da je toženka tožnici dolžna povrniti nastalo škodo.

Odločitev o reviziji

25. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

26. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 4.272,44 EUR (3.482,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 in 770,44 EUR za 22% DDV na odvetniške stroške) (III. točka izreka).

Op. št. (1): Tudi sicer je sodišče druge stopnje na domnevno manjkajočih 9. in 10. strani sodbe zgolj povzemalo navedbe nasprotne stranke iz odgovora na pritožbo.

Op. št. (2): Določba drugega odstavka 8. člena Navodil se glasi: „Če poleg glavnega izvajalca sodelujejo v izvedbi javnega naročila tudi njegovi podizvajalci, mora glavni izvajalec za zavarovanje svoje obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem izročiti naročniku bančno garancijo, določeno v 5. členu odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov (Uradni list RS, št. 71/99 in 78/99).“