Jedro

Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi. Po petem odstavku 12. člena Navodila o zapisniku o glavni obravnavi v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št. 32/2000) se lahko izda kopija prepisa zvočnega zapisa na zahtevo strank. Kot že rečeno iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi obtoženec in zagovornik zahtevala izdajo kopije prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 16. 6. 2016. Oba pa sta tudi sicer bila na tej glavni obravnavi navzoča in sta bila neposredno seznanjena z vsemi dokazi, ki so se izvajali, vključno z neposrednim zaslišanjem izvedenke sodnomedicinske stroke. Iz kazenskega spisa pa je še razvidno, da ga je zagovornik pregledal že po izdelavi prepisa zvočnega posnetka (list. št.117/a-c) in sicer 4. 7. 2016 (list. št. 123) in 17. 8. 2016 (list. št. 131), obakrat pred vložitvijo pritožbe. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi prvo sodišče na zgoraj opisan način, kršilo obtožencu pravico obrambe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil pod točko I. obtoženi J. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka (v desetih mesečnih obrokih) in plačilo sodne takse. Pod točko II. sodbe pa je prvo sodišče na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP obtoženca oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. V tem delu je odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Po prvem odstavku 378. člena ZKP mora sodišče o seji pritožbenega senata obvestiti vse stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen. Glede na zahtevo zagovornika obtoženega J. S., izraženo v vlogi z dne 5. 9. 2016 (list. št. 176), je pritožbeno sodišče o javni seji, razpisani za 14. 4. 2017, obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in pristojnega državnega tožilca. Javne pritožbene seje so se udeležili obtoženec in njegov zagovornik, medtem ko se v redu obveščeni višji državni tožilec ni odzval, niti ni sodišče seznanil z morebitnimi razlogi, ki bi mu preprečevali udeležbo na javni seji. Skladno določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP, ki predpisuje, da v primeru, če stranke, ki so bile v redu obveščene, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje, je sodišče druge stopnje javno sejo opravilo v nenavzočnosti višjega državnega tožilca.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

7. V uvodnem delu pritožbe se pritožnik ne strinja z dokazno oceno prvega sodišča in v tej zvezi povzema obtoženčev zagovor. Poudarja, da se je obtoženec zgolj skušal reševati z odrinjenjem oškodovanca stran od sebe. Meni, da v dokaznem postopku ni bilo v zadostni meri razjasnjeno, kaj se je pred lokalom sploh dogajalo. Priča K. V. naj ne bi potrdila, da je obtoženec od zadaj prijel oškodovanca za roko ter ga zavrtel in porinil, priča T. P. pa naj bi vztrajala pri tem, da je obtoženec oškodovanca vrgel po tleh. Priče naj bi tudi potrdile, da je oškodovanec padel in to celo preko stopnic. Po prepričanju pritožnika je zato možno, da se je oškodovanec poškodoval pri padcu, ki ga je poleg prič opisal tudi sam.

8. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe uspešno, s prepričljivimi argumenti, opredelilo do vseh zgoraj povzetih zatrjevanj obrambe. Dokazno je ovrednotilo tako obtoženčev zagovor kot tudi izpovedbe oškodovanca ter prič K. V. in T. P. ter na tej podlagi, še zlasti upoštevaje strokovno neoporečno izvedensko mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke, sprejelo neomajen sklep, da je bil obtoženčev zagovor, ki tudi sicer vsebuje nekaj nasprotujočih si navedb (sodišče prve stopnje jih je dosledno predstavilo), z navedenimi dokazi ovržen. Najprej gre opozoriti na dejstvo, da nobena od prič ni potrdila, da naj bi oškodovanec pri sebi imel nož, kaj šele, da bi ga uporabil zoper obtoženca. Tega svojega zaključka pa prvo sodišče ni sprejelo zgolj na podlagi izpovedb prič, pač pa tudi na temelju še posebej obrazloženih dejstev, ki te izjave z gotovostjo potrjujejo. Kot pravilno opozarja prvo sodišče, ni verjetno, da bi v primeru oškodovančevega napada s „klavnim nožem“, kot to zatrjuje obtoženec, slednjemu uspelo oškodovanca odriniti od sebe, pri tem pa ne zadobiti niti ene same obrambne poškodbe. Priči K. V. in T. P. sta sicer res videli, da je oškodovanec padel na tla. Pri tem je K. V. opisala, da je obtoženec oškodovanca porinil in je slednji padel na tla, T. P. pa je navajal, da je obtoženec prijel oškodovanca in ga vrgel na tla. Pri ocenjevanju izpovedb obeh prič je seveda potrebno upoštevati, da sta dogajanje opazovali skozi steklo zaprtih vhodnih vrat. Pomembno pa je, da tudi oškodovanec ne zanika padca na tla, a ves čas postopka skladno opisuje, da ga je obtoženec najprej prijel za roko, ga potegnil nazaj in potem naprej, takšen obtoženčev prijem pa je imel za posledico, da je oškodovanec padel na tla. Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, je oškodovanec poudaril, da ga je obtoženec silovito potegnil, da je oškodovanca pri tem obrnilo, takoj po padcu pa je začel klicati na pomoč T. P., ker je že imel hude bolečine. Oškodovanec je tako vztrajal pri zatrjevanju, da je bila zadobljena poškodba posledica opisanega obtoženčevega prijema, ne pa zgolj padca na tla. Takšen način poškodovanja pa je kot najbolj verjeten opisala tudi izvedenka sodnomedicinske stroke. Kot ostala dva možna načina nastanka poškodbe je sicer navedla še aktivni top udarec v ramenski sklep in padec. Vendar pa bi bila po izvedenki za nastanek poškodbe z aktivnim topim udarcem potrebna večja sila, še zlasti pa je glede na poškodbe sklepne površine bolj verjeten mehanizem poškodbe z rotacijo. Po prepričanju izvedenke obravnavana poškodba s potisnjenjem v oškodovančev trup ni mogla nastati (le s potisnjenjem direktno v ramenski sklep), v primeru obojestranskega potiska, kot ga navaja obtoženec, pa se sila še porazdeli. V luči zgoraj povzetih bistvenih poudarkov izvedenskega mnenja pa gre opozoriti, da se je obtoženec zagovarjal, da naj bi oškodovanca, ko naj bi ta z nožem mahal proti njemu, le odrinil. Na glavni obravnavi 18. 5. 2016 (list. št. 99) je na posebno vprašanje odgovoril, da je oškodovanca z obema rokama potisnil v zgornji del telesa, vendar pa zaradi tega oškodovanec ni padel na tla. Zagovarjal se je še, da je oškodovanec potem tam stal, ko pa ga je T. P. začel tolči, je med sebe in oškodovanca postavil še barsko mizo, da bi se zaščitil pred oškodovancem. Glede na vse navedeno, torej skladne izpovedbe oškodovanca, glede bistvenih okoliščin potrjene z izpovedbami prič T. P. in K. V. (glede na to, kako natančno sta lahko dogodek zaznali skozi steklo zaprtih vrat), ter v celoti potrjene z izvedenskim mnenjem sodnomedicinske stroke, še zlasti pa glede na ovržen zagovor obtoženca, senat sodišča druge stopnje v celoti pritrjuje prvemu sodišču pri dokazni oceni o načinu nastanka oškodovančeve hude telesne poškodbe.

9. Prav tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neoporečni zaključki prvega sodišča o času nastanka predmetne poškodbe oziroma da je oškodovančeva huda telesna poškodba nastala v obravnavanem dogodku. Ne le oškodovanec, tudi obe priči sta izpovedovali, da je oškodovanec takoj navajal bolečine v roki oziroma, kot je izpovedal T. P., je oškodovanec na tleh ležeč govoril, da sploh ne čuti roke. Kot izhaja iz zdravniškega izvida Dežurne ambulante pri ZD … z dne 14. 3. 2013 (list. št. 9) je bil oškodovanec še istega dne ob 23.27 uri pregledan v tej ambulanti, pozneje, 15. 3. 2013 ob 0.57 pa še v Splošni bolnišnici v … (list. št. 8) z diagnozo - izpah desne nadlahtnice. Kot vzrok poškodbe je že tedaj navajal napad znane osebe. Napačne so navedbe pritožnika, češ da opisan način nastanka oškodovančeve hude telesne poškodbe ni možen, ker nihče tekom kazenskega postopka ni zatrjeval iztegnjene zgornje okončine. Res sicer oškodovanec ni uporabil izraza iztegnjena zgornja okončina, je pa dovolj določno povedal, da ga je obtoženec prijel za roko, ga potegnil nazaj in potem naprej. Sam opisan poteg pa seveda predpostavlja iztegnjeno zgornjo okončino o kateri govori izvedenka sodnomedicinske stroke.

10. Sodišče prve stopnje se je pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do subjektivnega elementa kaznivega dejanja in v utemeljitev navedlo razumne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pri utemeljevanju zavestne sestavine obtoženčevega eventualnega naklepa je prvo sodišče pravilno izpostavilo obtoženčevo izzivalno obnašanje do oškodovanca ter izkoriščanje trenutka oškodovančeve nepazljivosti za izvedbo prijema za oškodovančevo desno roko v predelu zapestja ter močan poteg, katerega posledica je bil oškodovančev padec na tla in zadobljena huda telesna poškodba, v katero je obtoženec privolil. 11. Zagovornik pritožbeno neutemeljeno graja sklep sodišča prve stopnje, sprejet na glavni obravnavi 16. 6. 2016, da zavrne dokazni predlog izvedenke sodnomedicinske stroke za pridobitev oškodovančeve zdravstvene dokumentacije pri Ortopedski ambulanti v Velenju o oškodovančevih zdravstvenih težavah v predelu desnega ramena v času po obravnavani hudi telesni poškodbi. Po mnenju zagovornika naj bi takšna odločitev prvega sodišča privedla do nepopolne in posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede stanja oškodovančevega ramena pred in po dogodku. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče med ostalim v pisno izdelani sodbi določno in popolnoma navesti iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. V obravnavanem primeru gre sicer za dokazni predlog izvedenke, ki ni stranka v postopku, a je sodišče prve stopnje pod točkama 3 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe v zadostni meri argumentiralo, da gre v tem primeru le za ugotavljanje okoliščin pomembnih pri presoji oškodovančevega premoženjskopravnega zahtevka, ki pa ga slednji v kazenskem postopku ni uveljavljal, sicer pa predlagani dokaz z ničemer ne bi vplival na zanesljivo dokazno oceno prvega sodišča glede vrste, narave in teže obravnavane oškodovančeve telesne poškodbe ter načina njenega nastanka.

12. Pritožbi je zagovornik priložil nov dokaz in sicer strokovno mnenje primarija B. B., dr. med., specialista kirurga, z dne 9. 7. 2016, torej istega zdravnika, ki je oškodovanca pregledal 15. 3. 2013 ob 0.57 uri v Splošni bolnišnici …, Oddelku za skupne potrebe kirurgije, in se podpisal pod Obvestilo o telesni poškodbi. Kot razlog zakaj tega dokaza ni predlagal že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP) je pritožnik navajal, da je bil šele na zadnji glavni obravnavi seznanjen z vso oškodovančevo zdravstveno dokumentacijo. S tem novim dokazom pritožnik skuša dokazati, da je oškodovančeva obravnavana telesna poškodba nastala na drugačen način kot ga obtožencu očita obtožnica. Po proučitvi priloženega strokovnega mnenja sodišče druge stopnje ugotavlja, da v ničemer ne more vplivati na pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ki se nanaša na mehanizem nastanka obravnavane hude telesne poškodbe, saj ne ovrže tozadevnih dognanj izvedenke sodnomedicinske stroke. Prim. dr. B. B. namreč izhaja iz ocene, da je izpah nadlahtnice najpogosteje posledica padca na iztegnjeno roko, en sam sunkovit enosmerni poteg zgornjega uda nazaj ali vstran, brez zvijanja v rami, pa ne predstavlja dovolj močne sile za povzročitev izpaha, če gre za zdrav sklep. Takšna sklepanja dr. B. B. pa so celo v nasprotju z obtoženčevim zagovorom, saj je le-ta odločno zanikal, da naj bi oškodovanec po odrinjenju padel na tla. Priči K. V. in T. P. predvsem pa sam oškodovanec, pa so oškodovančev padec na tla povezali izključno z okoliščino obtoženčevega prijema za zapestje oškodovančeve desne roke ter močnega potega. Prav to ravnanje pa je izvedenka sodno medicinske stroke opredelila kot najverjetnejši razlog za izpah oškodovančeve desne nadlahtnice ter svoje mnenje podprla s strokovno utemeljenimi in prepričljivimi razlogi.

13. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 314. člena ZKP, ker zagovorniku in obtožencu ni poslalo prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 16. 6. 2016. Čeprav pritožnik zatrjuje, da naj bi obramba za prepis zaprosila še pred zaključkom glavne obravnave, kaj takega iz zapisnika glavne obravnave z dne 16. 6. 2016 ni razvidno. Po šestem odstavku 314. člena ZKP, na katerega se pritožnik sklicuje, se strankam omogoči predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema. Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo stran ali če sodnik sam tako odredi. Po petem odstavku 12. člena Navodila o zapisniku o glavni obravnavi v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št. 32/2000) se lahko izda kopija prepisa zvočnega zapisa na zahtevo strank. Kot že rečeno iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi obtoženec in zagovornik zahtevala izdajo kopije prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 16. 6. 2016. Oba pa sta tudi sicer bila na tej glavni obravnavi navzoča in sta bila neposredno seznanjena z vsemi dokazi, ki so se izvajali, vključno z neposrednim zaslišanjem izvedenke sodnomedicinske stroke. Iz kazenskega spisa pa je še razvidno, da ga je zagovornik pregledal že po izdelavi prepisa zvočnega posnetka (list. št.117/a-c) in sicer 4. 7. 2016 (list. št. 123) in 17. 8. 2016 (list. št. 131), obakrat pred vložitvijo pritožbe. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi prvo sodišče na zgoraj opisan način, kršilo obtožencu pravico obrambe.

14. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik zmotno uveljavlja na podlagi okoliščine, da bi morala biti razpravljajoča sodnica izločena iz sojenja, ker se je seznanila z izločenim uradnim zaznamkom o izjavi priče K. V. Po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti z spisov. Ugotoviti gre, da K. V. v kazenskem postopku po vloženi obtožnici, več ni imela statusa priviligirane priče, saj M. T. ni bil obtožen kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, zaradi katerega so bila tudi zoper njega opravljena posamezna preiskovalna dejanja in v sklopu katerih se je K. V. poslužila pravne dobrote po 1. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Gre za pravno dobroto v korist priče, ki pa tej priči v postopku po vloženi obtožnici kot že rečeno, ni več pripadala, saj je po vloženi obtožnici kazenski postopek tekel le zoper obtoženega J. S., zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Na glavni obravnavi je bila priča K. V. torej dolžna izpovedovati (prvi odstavek 331. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 240. člena ZKP) in ni bilo nobene zakonske ovire, da sodišče prve stopnje na njenih izpovedbah ne bi oprlo sodbo.

15. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v obtoženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, nižji stopnji obtoženčeve krivde (eventualni naklep), okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V določeni kazni šestih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, se je dovolj odrazila tudi ugotovljena olajševalna okoliščina in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

16. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.