Jedro

Po četrtem odstavku 252. člena ZKP lahko izvedenec predlaga, da se izvedejo dokazi ali priskrbijo podatki, vendar le tisti, ki so pomembni za izvid in mnenje. Predloga izvedenca torej ne gre enačiti z dokaznim predlogom, ki ga podajo stranke postopka. Tudi zavrnitev izvedenkinega predloga ne more predstavljati kršitve pravice do obrambe.

Zoper oškodovanca obtožba ni bila vložena, zato njegova partnerka v postopku po vložitvi obtožnice ni bila več privilegirana priča v smislu 236. člena ZKP. Odločitev sodišča, da izloči uradni zaznamek z njeno izjavo, je bila zato nepotrebna. Izločitev listine, ki je ni bilo treba izločiti, zato ne more biti podlaga za izločitev sodnika po določbi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega J. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1 določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenec dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka in sodno takso. Po 3. točki 358. člena ZKP ga je oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in njegovega zagovornika proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil obsojenčev zagovornik. Izpodbija zaključke pravnomočne sodbe o nastanku poškodbe ter uveljavlja kršitev šestega odstavka 314. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP v zvezi z vročitvijo prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo in kršitev 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da vložnik v pretežnem delu zahteve podaja lastno oceno dokazov, ki je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči. Ne drži, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker mu sodišče ni vročilo prepisa zvočnih posnetkov glavnih obravnav, na te navedbe je argumentirano odgovorilo že višje sodišče. Neutemeljene so tudi navedbe, da bi morala biti razpravljajoča sodnica izločena iz sojenja zaradi seznanitve z nedovoljenim dokazom. K. V. namreč ni več imela statusa privilegirane priče, ker zoper njenega partnerja obtožnica ni bila vložena. Vrhovna državna tožilka zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je obsojenec oškodovancu povzročil izpah desne nadlahtnice v desnem ramenskem sklepu, kar predstavlja hudo telesno poškodbo. Sodišče je na podlagi izpovedb oškodovanca, njegovega prijatelja T. T. in natakarice K. V. ter zaključkov izvedenke medicinske stroke dr. S. Z. zaključilo, da je do poškodbe prišlo na način, da je obsojenec oškodovanca od zadaj prijel za zapestje desne roke, ga potegnil k sebi, tako da je takrat prišlo do rotacije, ko je bil oškodovanec ob potegu za roko nazaj obrnjen. Posledično je prišlo do ugotovljene poškodbe, oškodovanec pa je tudi padel na tla. Vložnik zahteve tem zaključkom oporeka in problematizira, da nihče od zaslišanih ni zatrjeval, da bi imel oškodovani M. T. iztegnjeno desno roko. Nasprotno, T. je navajal, da je bila roka ob telesu. V odgovor na identične pritožbene navedbe je višje sodišče zapisalo, da opisani potek dogajanja, ko je obsojenec oškodovanca potegnil, predpostavlja iztegnjeno zgornjo okončino, s ponovnim izpodbijanjem teh zaključkov pa vložnik zahteve zgolj poskuša vnesti dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Obsojenčev zagovornik izpostavlja tudi, da v spisu ni podatka o morebitnih obsojenčevih prejšnjih poškodbah roke. Izpodbija odločitev sodišča, ki ni ugodilo predlogu izvedenke, da se pridobi oškodovančeva medicinska dokumentacija za obdobje pred obravnavanim dogodkom. V tej odločitvi vložnik zahteve vidi kršitev načela kontradiktornosti ter onemogočanja možnosti nepristranske obravnave. Sodišče je po njegovem videnju dosledno zavračalo vsako izvedbo dokazov, ki bi lahko potrdili navedbe obrambe. Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedenka na naroku za glavno obravnavo 16. 6. 2016 predlagala, da se za oškodovanca pridobi dokumentacija za obdobje po poškodbi, da se ugotovi, ali je bil slednji po obravnavanem dogodku ponovno poškodovan. Predlog se torej niti ni nanašal na obdobje pred obravnavanim dogodkom, kot v zahtevi napačno povzema njen vložnik. Iz zapisnika o glavni obravnavi ali iz drugih listin v spisu prav tako ne izhaja, da bi tak predlog podala obsojenec ali njegov zagovornik. Po četrtem odstavku 252. člena ZKP lahko izvedenec predlaga, da se izvedejo dokazi ali priskrbijo podatki, vendar le tisti, ki so pomembni za izvid in mnenje. Predloga izvedenca torej ne gre enačiti z dokaznim predlogom, ki ga podajo stranke postopka. Tudi zavrnitev izvedenkinega predloga ne more predstavljati kršitve pravice do obrambe. Za morebitno kršitev pravice do obrambe bi lahko šlo le, če bi sodišče zavrnilo dokazni predlog obsojenca ali njegovega zagovornika. Poleg tega iz spisa ne izhaja, da bi pred prvostopenjskim sodiščem obramba zatrjevala, da nastanek poškodbe izhaja (tudi) iz predhodnih poškodb obsojenčeve roke. Nenazadnje pa je razumno stališče sodišča, da ti podatki nikakor ne bi vplivali na presojo presojo o nastanku obravnavane poškodbe v letu 2013. 7. V zahtevi se zagovornik sklicuje tudi na strokovno mnenje dr. B. B., ki ga je v zvezi z nastankom poškodbe pridobila obramba in ga priložila pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.1 Drugače kot sodna izvedenka dr. Š. Z., ki je kot najverjetnejši vzrok za nastanek poškodbe navedla vlečenje za iztegnjeno roko z rotacijo, je dr. B. B. navedel, da ni mogoče povsem zanesljivo odgovoriti na vprašanje, ali je poškodba nastala z vlečenjem roke ali s padcem na tla. Glede na poškodbo glavice desne nadlahtnice je navedel, da je verjetneje, da je poškodba nastala s padcem na tla. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik pridobljeno mnenje natančno in obširno povzema, na koncu pa pritožbenemu sodišču očita, da mnenju dr. B. B. ni sledilo in to kljub temu, da potrjuje obsojenčev zagovor. S temi navedbami zagovornik ne more uspeti. V pritožbenem postopku sodišču predloženo strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama, ni izvedensko mnenje, temveč predstavlja del strankinih navedb. Te navedbe je sodišče dolžno preučiti in se do njih, če so za predmetno zadevo upoštevne, tudi opredeliti.2 Iz izpodbijane sodbe višjega sodišča izhaja, da se je do zaključkov pridobljenega strokovnega mnenja dr. B. B. v okviru presoje pravilnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi, opredelilo in jih ocenilo v luči izvedenih dokazov, predvsem pa obsojenčevega zagovora, ki je oškodovančev padec celo izrecno zanikal. S ponovnim sklicevanjem na strokovno mnenje, ki bi mu moralo sodišče slediti, in grajanjem dokaznih zaključkov pritožbenega sodišča, zahteva v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

8. Zagovornik kršitev pravice do obrambe vidi tudi v tem, da sodišče obrambi na njen predlog ni vročilo prepisa zvočnega posnetka zaslišanj na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 16. 6. 2016, s tem pa naj bi kršilo šesti odstavek 314. člena ZKP. Navedbe niso utemeljene. Sodišče je izpovedbo sodne izvedenke dr. Š. Z. na naroku 16. 6. 2016 zvočno snemalo. Prepis posnetka je bil v spis vložen nekaj dni kasneje, 20. 6. 2016. Iz uradnega zaznamka izhaja, da je obsojenčev zagovornik spis pregledal 17. 8. 2016, slaba dva tedna pred iztekom roka za pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Bistveno je, da se je takrat v spisu prepis naroka že nahajal in se je torej z njim lahko seznanil. Ne takrat ne kadarkoli prej ali kasneje za prepis posnetka ni zaprosil, zato zagovornik z navedbami, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu sodišče na predlog ni vročilo prepisa posnetka, ne more uspeti.

9. Vložnik navaja še, da bi morala biti sodnica A. A., ki je vodila postopek na prvostopenjskem sodišču, izločena zaradi okuženja z nedovoljenim dokazom. Na predobravnavnem naroku je namreč na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena ZKP uradni zaznamek o zbranih obvestilih od K. V. izločila iz spisa. Kazenska ovadba je bila podana zoper obsojenca in oškodovanca M. T., ker naj bi slednji grozil obsojencu in ga napadel z nožem. V fazi posameznih preiskovalnih dejanj se je K. V. kot partnerka takrat še osumljenega T. poslužila pravne dobrote in ni pričala. Zoper oškodovanca obtožba ni bila vložena, zato V. v postopku po vložitvi obtožnice ni bila več privilegirana priča v smislu 236. člena ZKP. Odločitev sodišča, da izloči uradni zaznamek z izjavo V., je bila zato nepotrebna. Izločitev listine, ki je ni bilo treba izločiti, zato ne more biti podlaga za izločitev sodnika po določbi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Vložnik ga v zahtevi napačno imenuje izvedensko mnenje, vendar lahko pridobitev slednjega odredi le sodišče. 2 Sodba VSRS I Ips 325/2009 z dne 21. 1. 2010.