Jedro

Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel (šest dni) po tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142- 1323/2024/9 (1221- 07) z dne 31. 5. 2024, s katerim je toženka: - zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka); - sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka sklepa toženke); - ter da se predaja prosilca izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 29. 3. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka sklepa toženke); - ter da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Tožbeni očitek, da toženka ni izpolnila sodelovalne dolžnosti, ki jo ima v postopkih mednarodne zaščite, ker ni po uradni dolžnosti preverila aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema in pridobila posebna zagotovila, je kot neutemeljen zavrnilo. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU), tožnik pa z nedokazanimi in posplošenimi trditvami o svojem zdravstvenem stanju tudi ni izkazal obstoja drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri sodišču prve stopnje očita kršitve pravil postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ter predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V naknadni vlogi z dne 7. 10. 2024 je pritožnik tudi izpostavil, da je dne 29. 9. 2024 potekel šestmesečni rok za njegovo predajo, zato je odgovornost za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito prešla na Republiko Slovenijo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila. Na poziv Vrhovnega sodišča, da naj se opredeli do pritožnikovih navedb o poteku roka za predajo iz prvega ostavka 29. člena Uredbe Dublin III, pa se je v odgovoru z dne 23. 10. 2024 strinjala s pritožnikovimi trditvami o nastopu te okoliščine in prehodu odgovornosti za obravnavo njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite na Republiko Slovenijo.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je pritožnik 28. 2. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da pa je bil 23. 2. 2024 že vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zaradi navedenega je toženka Republiki Hrvaški dne 29. 3. 2024 v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Republika Hrvaška je na zahtevo odgovorila in potrdila, da bo pritožnika ponovno sprejela z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški za pritožnika, toženka odločila z izpodbijanim sklepom, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, ki je postal izvršljiv s svojo dokončnostjo.

8.Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika, to je od dne 29. 3. 2024, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje dne 26. 6. 2024, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel (šest dni) po tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

9.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

10.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

11.Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12.Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo (preostalih) pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

Op. št. (1)Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-201/16 z dne 25. 10. 2017. V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito po ZMZ-1 odložilni učinek zaradi vložitve tožbe zoper tovrstni sklep ali pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v taki zadevi ni predviden in lahko predajo izvrši tožena stranka ne glede na obstoj upravnega spora pred sodiščem.

Op. št. (2)V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

Op. št. (3)Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.

Zveza

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/1, 20/2

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 343, 343/1, 343/4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.