Jedro

Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje (na podlagi vnosa tožnika v evidenco Eurodac dne 23. 2. 2024) že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil (že drugo) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 29. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (28. 2. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 2. 12. 2022 in 28. 12. 2022 vnesla Helenska republika, 23. 2. 2024 pa Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški 16. 3. 2024 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 16. 3. 2024 (pravilno 29. 3. 2024) prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmačke za francoski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (8. 4. 2024). Iz njih je razvidno, da je večkrat poskušal vstopiti v Republiko Hrvaško, vendar se je zapletlo pri policiji, ki ni storila ničesar, čeprav je povedal, da išče zaščito. Vedno so ga poslali tja, od koder je prišel. Pred in po vstopu v Republiko Hrvaško je bilo vse zelo težko. Odpeljali so ga v azilni dom v Zagrebu, pred tem pa ga je policija pretepla, zato je imel skoraj zlomljena rebra. V azilnem domu je zelo trpel zaradi težav z dihanjem in nogo. Prosil je za pomoč in oskrbo, vendar so mu vsakokrat odgovorili, naj počaka in ne preganja. Ni spal in je bil popolnoma shiran. Delavce v azilnem domu je spraševal, kakšna bi morala biti njegova normalna situacija, vendar ni dobil odgovora.

4.Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da so mu prstne odtise odvzeli na policijski postaji v Zagrebu, potem ko so ga pretepli. Nato so ga policisti odpeljali v azilni dom. V Republiki Hrvaški je bil približno en teden. Uradna oseba je tožnika soočila s tem, da je glede na razpoložljive podatke tam bival slabe štiri dni, tožnik pa je pojasnil, da se datumov ne spomni točno, saj z njegovo glavo ni bilo vse v redu. V Republiko Hrvaško je poskušal vstopiti vsaj petnajstkrat in pri tem vsakokrat povedal, da zaradi svoje situacije išče zaščito, vendar so jih policisti pretepali na avtobusu, vzeli njihove stvari in niso sprejeli prošnje za zaščito. Ko so ga nazadnje prijeli v mestu, ga je bilo zelo strah. Rekel je, da išče zaščito in da bi bil rad na varnem, vendar tega niso razumeli. Na vprašanje uradne osebe, ali je policistom ob tej priložnosti povedal, da želi mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril pritrdilno. S policisti se je srečal tudi, ko je bil že v azilnem domu. Ko so ga videli, so ga včasih v hrvaškem in angleškem jeziku vprašali, kdo je, kam gre in od kod prihaja. Malo je razumel angleško, ne razume pa hrvaškega jezika. Na vprašanje uradne osebe, kako se je v Republiki Hrvaški sporazumeval z zaposlenimi v azilnem domu, je tožnik odgovoril, da se z njim ni pogovarjalo veliko oseb. Razumel je le enega zaposlenega, ki je malo govoril angleško in francosko. Večkrat je govoril z zaposlenimi v azilnem domu v zvezi s svojimi težavami, vendar zanj niso imeli pravega občutka in so mu rekli le, naj počaka. Na vprašanje uradne osebe, ali je imel občutek, da zaposleni v azilnem domu razumejo, kaj jim je želel povedati, je tožnik odgovoril, da je imel občutek, da malo razumejo, ko je govoril v angleščini. V zvezi s tem, da je v azilnem domu jedel le malo, je pojasnil, da so jim hrano dali v skledicah, ženske, ki so jim stregle, pa so se ves čas drle, naj ne dela tega ali onega. Ni več imel želje, da bi hodil po hrano. Včasih je raje pri kom vzel malo hrane. Ker ponoči ne spi dobro, spi zjutraj dlje časa, zato je šel ponavadi prvič jest šele popoldan. Zvečer je jedel, kar je našel, saj zaradi zdravstvenih težav ne more jesti kruha, ki je bil največkrat na voljo.

5.Tožnik je zapustil azilni dom, ker je videl, da tam zadeve ne delujejo in je njegova situacija ves čas ista. Iz azilnega doma je odšel zvečer, v Slovenijo pa je prišel peš ponoči. Na vprašanje, ali je imel med bivanjem v Republiki Hrvaški težave z uradnimi osebami ali drugimi, je tožnik odgovoril, da se je v azilnem domu počutil izoliranega, kar je slabo vplivalo nanj. Z zaposlenimi v azilnem domu je imel težave predvsem zaradi jezikovnega nerazumevanja, poleg tega mu niso zares prisluhnili, saj mu niso pomagali v zvezi z njegovimi zdravstvenimi težavami. Tudi ko je v azilnem domu hotel oprati svoja oblačila, so mu zaposleni rekli, naj jih opere v pralnem stroju, za kar potrebuje žeton. Ko je vprašal, kje ga dobi, je zaposleni le skomignil z rameni in ni nič rekel. Zato je bil tožnik v umazanih oblačilih.

6.Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bi Republika Hrvaška korektno obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da ima občutek, da trenutno ni mogoče, da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Na ponovno vprašanje, ali meni, da bi Republika Hrvaška sprejela pravo odločitev, če bi tam počakal na osebni razgovor, na katerem bi temeljito razložil, zakaj je zapustil izvorno državo, je tožnik odgovoril nikalno. Glede na to, kar je doživel v Republiki Hrvaški, ni prepričan, da bi ga tam lahko zaščitili in mu nudili varnost. Če bi se vrnil, bi podoživel navedene težave. V Republiki Sloveniji mu je zdravnik v azilnem domu pojasnil, da ima težave z gibanjem in mu predpisal zdravila. Odkar jih jemlje, se počuti bolje.

7.Po presoji tožene stranke tožnik ni navajal težav, ki bi predstavljale sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Iz zapisnika o osebnem razgovoru sicer izhaja, da naj bi ga hrvaška policija po več nezakonitih prehodih hrvaške meje vsakokrat vrnila tja, od koder je prišel, čeprav naj bi izjavil, da potrebuje zaščito. Glede na to, da je hrvaška policija sprejela tožnikovo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je nazadnje obravnavala kot tujca, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, in ga po odvzemu prstnih odtisov odpeljala v azilni dom kot prosilca za mednarodno zaščito, tožena stranka dvomi, da je tožnik namero izrazil ob vsakem prihodu v Republiko Hrvaško. V zvezi s tožnikovimi izjavami, da so ga hrvaški policisti pred odvzemom prstnih odtisov pretepli, tožena stranka pojasnjuje, da je bilo to domnevno dejanje storjeno v policijskem postopku, ko je bil tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan kot tujec, ki je nezakonito na ozemlju te države. Naloga policistov je med drugim varovanje ozemlja države in nadzor nad gibanjem oseb, ki so tam nezakonito. Tožnik je ves čas navajal, da je hrvaška policija prijela večje število tujcev, kar lahko pomeni, da je morala pri nadzorovanju njihovega gibanja uporabiti nujne, manj prijetne ukrepe. Tudi morebitno neprimerno ravnanje policije v konkretnem primeru ne nakazuje na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Tožnik je na koncu razgovora omenil tudi, da so ga policisti skupaj z drugimi tujci odpeljali v neko sobo, kamor so jih zaklenili. Tožena stranka pojasnjuje, da so policisti pred izvedbo postopka tujce očitno namestili v prostor, kjer so čakali na policijsko obravnavo, kar je praksa tudi v Republiki Sloveniji. Ker je bilo teh oseb očitno več, so morale nekje čakati na vrsto, kar ni nič spornega.

8.V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je pri presoji obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški bistveno ravnanje hrvaških oblasti z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023 ugotovitev, da je bilo ravnanje hrvaške policije neprimerno in za prosilca morebiti neprijetno, ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi je tožnik nekonkretizirano navajal neprimerno ravnanje hrvaške policije (pretepanje in zadrževanje v sobi pred postopkom), ki pa se ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali sprejema. Zato te navedbe ne morejo vplivati na odločitev o predaji prosilcev Republiki Hrvaški. Poleg tega tožnik po odvzemu prstnih odtisov ni imel težav s policijo ali uradnimi osebami, pristojnimi za sprejem prošnje za mednarodno zaščito, ki bi nakazovale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v primeru njegove vrnitve v Republiko Hrvaško ali na nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Omenil je sicer, da ga je bilo strah, ko ga je policija legitimirala na cesti, vendar gre za običajen postopek. Tudi v Republiki Sloveniji policija ves čas patruljira v okolici azilnega doma in na drugih območjih ter legitimira tujce. Prosilci imajo pravico gibanja po ozemlju Republike Slovenije, tujci pa te pravice nimajo, zato je njihova legitimacija upravičena in potrebna.

9.V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je večkrat nezakonito poskusil priti na ozemlje Republike Hrvaške, vendar ga je hrvaška policija vsakokrat vrnila tja, od koder je prišel, tožena stranka izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 111/2023, da zatrjevano neprimerno ravnanje hrvaške policije na meji z Bosno in Hercegovino (BiH) in nepravilnosti glede dostopa do azilnega postopka, tudi če je bil tožniku res onemogočen, pri presoji ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III samo po sebi ni pravno odločilno, saj ni mogoče šteti, da bo tožnik izpostavljen podobnim nevarnostim kot osebe, ki skušajo nezakonito vstopiti v Republiko Hrvaško.

10.Po stališču tožene stranke domnevno verižno vračanje v državo, ki ni članica Evropske unije (EU), v obravnavani zadevi ne pomeni, da bo tožniku v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. V dublinskem postopku imajo prosilci pravico do dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer morajo izraziti namero za vložitev prošnje po prihodu v odgovorno državo. Če bi tožnik ostal v hrvaškem azilnem domu, bi imel dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, vendar razgovor s pristojno uradno osebo ni bil opravljen, ker je tožnik pred tem samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Republiko Slovenijo. Zato tožnikove izjave v zvezi z ravnanjem hrvaške policije ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo z njim v Republiki Hrvaški ob predaji nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za azilni in ne za policijski postopek.

11.Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik po končanem postopku na policijski postaji pripeljan v azilni dom v Zagrebu, kjer je imel zagotovljeno nastanitev in prehrano. Z zaposlenimi v azilnem domu naj bi imel težave predvsem zaradi jezikovnega nerazumevanja, čeprav se mu je zdelo, da so ga razumeli, ko je govoril angleško. Tožnik naj bi zaposlene večkrat prosil za zdravniški pregled, vendar so mu rekli, naj počaka. Tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški le slabe štiri dni, kar je premalo časa, da bi dobil zdravstveno oskrbo, saj očitno ni šlo za nujno zdravstveno stanje. V Republiki Sloveniji so prosilci upravičeni do zdravstvene oskrbe po sprejeti prošnji, zato pristojni organ meni, da je v Republiki Hrvaški popolnoma enako. Prosilec bi moral v azilnem domu v Zagrebu počakati na sprejem prošnje, nato pa bi zagotovo lahko opravil pregled pri tamkajšnjem zdravniku. Vendar pa je zaradi zapustitve azilnega doma onemogočil nadaljevanje postopka za priznanje mednarodne zaščite in bil prikrajšan za zdravstveno obravnavo. Poleg tega bi se lahko tožnik svoje zdravstveno stanje, če je bilo resno, bolj potrudil pojasniti zaposlenim. Tožena stranka poudarja, da tožnik ni navedel nobenih pomanjkljivosti, s katerimi bi se srečal med svojim kratkotrajnim bivanjem v azilnem domu, njegove izjave pa tudi ne dokazujejo kakršnihkoli sistemskih pomanjkljivosti mednarodne zaščite Republike Hrvaške.

12.Po presoji tožene stranke niso pomembne niti tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Tožnik si namreč ne izbirati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica EU, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja.

13.Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče je presodila, da v Republiki Hrvaški ni upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v to državo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Tožnikove trditve

14.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

15.Tožnik se ne strinja s stališčem, da v obravnavani zadevi za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Opozarja na deljeno dokazno breme v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja. Zato bi morala tožena stranka tožnikovo izjavo preveriti tako, da bi v presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema vključila ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem glede dejanskega pravnega stanja oseb, ki so vrnjene iz Slovenije. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi M. S. S. izpostavilo, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženo stranko, ki mora presoditi, ali so razmere v državi, v katero bo prosilec vrnjen, primerne.

16.V nadaljevanju tožnik meni, da bo ob predaji Republiki Hrvaški obravnavan kot tujec, zato bo moral vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki je povezan s strožjimi dokaznimi standardi. Tožena stranka ni pridobila jasnega zagotovila glede obravnave tožnika na Hrvaškem, saj za to ne zadošča potrditev hrvaških organov o sprejemu z dne 29. 3. 2024.

17.Iz tožbenih navedb je še razvidno, da je bil tožnik v preteklosti že podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju hrvaških varnostnih organov. Ob nastanitvi v hrvaški azilni dom je imel hude poškodbe (zlom rebra, poškodba noge, težave z dihanjem, udarci po zgornjem delu telesa, glavi, hrbtu). Zaposlene je večkrat prosil za pomoč, vendar je ni dobil. Nekaj dni je bil sicer nastanjen v stavbi, za katero ni vedel, da je azilni dom, ampak po njegovem kasnejšem razumevanju v t. i. Porinu, kjer obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in podobno). V hrvaškem azilnem domu so odnosi diskriminatorni, poleg tega tožniku ni bil zagotovljen tolmač v prostorih in ni prejel nobene informacije glede svojega pravega položaja (potek postopka mednarodne zaščite, kako dostopati do brezplačne pravne pomoči).

Trditve tožene stranke

18.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da tožnikove trditve temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar ni prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo ob predaji Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Prosilce za mednarodno zaščito ob predaji namreč sprejmejo uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Za dublinske predaje je bistveno, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku obravnave njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne ravnanje hrvaških policistov v času, ko še niso vložili prošnje. Tožnik še ni vstopil v hrvaški azilni sistem. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 4. 2024 je razvidno, da je tožnik na vsako vprašanje uradne osebe o policijskem ravnanju odgovoril, da se je to dogajalo pred odvzemom prstnih odtisov, torej ko je bil v Republiki Hrvaški nezakonito, brez dovoljenja za prebivanje.

19.V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da v postopku ni bil predložen primer, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev Republiki Hrvaški, se nanašajo na konkretne primere in ne na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Iz statističnih podatkov na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve je namreč razvidno, da je Republika Hrvaška v obdobju od 31. 3. 2023 do 31. 3. 2024 sprejela 1257 oseb. Nelogično bi bilo, da bi osebo s statusom prosilca s "push backom" vračali v BiH ali Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da bi se to lahko zgodilo tožniku. "Push backi" v sodbah, na katere se sklicuje tožnik, se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Predano osebo sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave, zato je odveč tožnikova skrb, da bi mu bile kratene kakršnekoli pravice.

20.Glede na navedeno slabe tožnikove izkušnje v policijski obravnavi same zase ne morejo biti odločilen dokaz o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito. Poleg tega je pomembna okoliščina, da tožnik ni imel lastne izkušnje s postopkom mednarodne zaščite in daljšim bivanjem v azilnem domu v Republiki Hrvaški, saj se je odločil, da se odpravi naprej. Navajal je sicer, da ni vedel, kje je azilni dom na Hrvaškem, kar pa je malo verjetno, saj je iz zapisnika o osebnem razgovoru jasno razviden njegov opis azilnega doma v Republiki Hrvaški. Tožnik je še pred začetkom postopka za mednarodno zaščito zapustil Republiko Hrvaško in odšel v Republiko Slovenijo.

21.Tožena stranka poudarja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navajal, da ima zlomljeno rebro, kot trdi v tožbi. Poleg tega v postopku ni predložil zdravniškega potrdila, ki bi dokazovalo njegove navedbe o poškodbah.

22.Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča so lahko v obravnavani zadevi materialnopravno relevantne le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev, ki pa jih ni bilo.

Dokazni postopek

23.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 do A4 in B2 do B4), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

Presoja tožbe

24.Tožba ni utemeljena.

25.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

26.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

27.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

28.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...]

), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški nameščen v azilni dom. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje (na podlagi vnosa tožnika v evidenco Eurodac dne 23. 2. 2024) že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil (že drugo) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je ocena te stopnje relativna in odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti in zdravstvenega stanja žrtve.

Pri oceni, ali je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem (1) namen oziroma motiv za takšno ravnanje, pri čemer odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje; (2) okoliščine, v katerih je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; (3) ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, pri čemer je treba upoštevati, da odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.

Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku je razvidno, da se (tožnikove izjave) nanašajo na ravnanje policije v policijskem postopku ob prihodu v Republiko Hrvaško in ne na ravnanja pristojnih organov v okviru postopka za mednarodno zaščito, v katerega bo tožnik vrnjen. Po odvzemu prstnih odtisov tožnik namreč ni imel težav s policijo ali uradnimi osebami, pristojnimi za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Z zaposlenimi v azilnem domu naj bi sicer imel težave zaradi jezikovnega nerazumevanja, vendar se je tožniku zdelo, da so ga razumeli, ko je govoril angleško. Poleg tega naj bi tožnik večkrat prosil tudi za zdravniški pregled, kljub temu pa so mu zaposleni rekli, naj počaka. V zvezi s tem je tožena stranka pravilno presodila, da tožnikovo zdravstveno stanje očitno ni zahtevalo nujnega ukrepanja, kar navsezadnje potrjuje tudi tožnikova izpovedba v upravnem postopku, da je zdravnik v slovenskem azilnem domu sicer ugotovil, da ima tožnik težave z gibanjem, vendar mu je zagotovil, da bo vse v redu. To pomeni, da niti slovenski zdravnik zatrjevanim zdravstvenim težavam ni pripisal velikega (urgentnega) pomena, saj je tožniku predpisal le terapijo z zdravili in ga ni nemudoma napotil v bolnico, ampak je cele naročil, naj gre tja, ko se bo počutil bolje. V obzir je treba vzeti tudi, da je tožnik mlad moški (iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo je razvidno, da je rojen 4. 5. 2001) in ni ranljiva oseba, ter da ni ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu predložil zdravniškega izvida, ki bi potrjeval njegove navedbe o zdravstvenih težavah. Ob takih okoliščinah pa tožnikove trditve o opustitvi dolžnega ravnanja uradnih oseb v hrvaškem azilnem domu, ki bi bilo vzpostavljeno zaradi nujnega tožnikovega zdravstvenega stanja, niso izkazane. Zato navedena zatrjevana opustitev tudi po presoji sodišča ne dosega minimalne stopnje resnosti, da bi prešla v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 8. 4. 2024. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati ugotovitev, da tožnik na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1). Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen.

37.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo dokazno gradivo, ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, s čimer je izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka prav tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnimi poročili. Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe in dokaze o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

38.Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

39.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov kot rečeno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, je bil tožnik ob prihodu na Hrvaško le kratek čas v azilnem domu, pri čemer ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

40.Tudi če bi se navedbe o postopanju hrvaških policistov ob tožnikovem prihodu na Hrvaško štele za resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz poročila AIDA iz leta 2023 (priloga B4 spisa), ki je zaupanja vreden vir, je namreč razvidno, da se prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma ne soočajo z ovirami pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Glede na poročilo švicarskega Sveta za begunce so dublinski povratniki premeščeni na letališče Zagreb. Tam osebo sprejme uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave. Osnove za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno). Zato niti na tej podlagi, ko so le nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR), ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

41.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

42.Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo, saj se sodbe nacionalnih sodišč, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo; iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške je namreč razvidno, da je Avstrija Republiki Hrvaški v dublinskem postopku v letu 2023 predala 170 prosilcev, Belgija 62, Nemčija 183, Švica 114 in Francija 45 (zadnja stran lista v prilogi B4 spisa). Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebo s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot je tožnik, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo.

43.Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. V azilnem domu je bil namreč le nekaj dni, nato pa ga je zapustil, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

44.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb o slabih razmerah v hrvaškem azilnem domu. Zato lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti). Ne glede na to sodišče poudarja, da tožnik nima posebnih osebnih izkušenj z nastanitvenimi zmogljivostmi, saj je bil ob prihodu na Hrvaško v azilnem domu le krajši čas, pri čemer niti iz njegove izpovedbe v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje nastanitve z vidika vsebine 13. opombe tožbenih navedb, ki se nanaša predvsem na prekoračeno število nastanjenih prosilcev.

45.S tožbenimi navedbami tožnik smiselno trdi tudi, da njegove zdravstvene težave preprečujejo predajo Republiki Hrvaški.

46.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.

47.Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva (ki ga v zvezi s tem niti ni predložil), ne izhajajo.

48.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjuje niti poročilo AIDA, ter tožnik z nedokazanimi in posplošenimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da je že iz odgovora na ponovni sprejem z dne 29. 3. 2024 razvidno, da je pristojni organ Republike Hrvaške toženo stranko pozval, da ga mora zaradi zagotovitve ustreznih pogojev za sprejem vsaj tri dni pred predvideno predajo obvestiti o tožnikovih morebitnih fizičnih ali duševnih zdravstvenih težavah. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

49.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

Povzetek je razviden iz 2. točke obrazložitve te sodbe.

Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

Glej na primer sodbi ESČP v zadevah Khlaifia and others v. Italy z dne 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve) in M. S. S. v Belgium and Greece z dne 21. 1. 2011 (219. točka obrazložitve).

Khlaifia and others v. Italy (160. točka obrazložitve).

Prav tam.

Iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da bi bil tožnik ranljiva oseba v smislu 22. točke 2. člena ZMZ-1. V tem pogledu je ranljiva oseba s posebnimi potrebami zlasti mladoletnik, mladoletnik brez spremstva, invalidna oseba, starejša oseba, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, žrtev trgovanja z ljudmi, oseba z motnjami v duševnem razvoju, oseba s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja.

Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

Prav tam (20. točka obrazložitve).

Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.

Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabša, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

C-578/16, točke od 73 do 75.

V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 4, 5, 18, 18/1, 18/1-b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.