Jedro

Glede na to, da tožnik ni predložil nobenega drugega dokaza, da mu je pravna prednica podarila več, kot je razvidno iz omenjene darilne pogodbe, v kateri je opisan obseg in stanje nepremičnine v naravi, brez spornega gospodarskega poslopja, se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi ta pogodba dokazuje, da si J.K. spornega gospodarskega poslopja ni lastila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka je dolžna sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se in sta toženca dolžna priznati, da je tožnik izključni lastnik gospodarskega poslopja, ki se nahaja na skrajnem južnem delu parcele št. 264/5 k.o. S. in meji na severni del parcele št. 264/6 iste k.o.; 2. Toženca sta dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na gospodarskem poslopju, ki se nahaja na skrajnem južnem delu parcele št. 264/5 k.o. S. in sta dolžna iz tega gospodarskega poslopja odstraniti vse svoje premičnine in gospodarsko poslopje prepustiti v izključno posest tožniku, v roku 15 dni pod izvršbo; 3. Prvotoženec B.P., je dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.". Sklenilo je še, da je tožnik dolžan prvotožencu B.P. povrniti njegove pravdne stroške v višini 627.576,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predvsem ne soglaša z ugotovitvami sodišča, da je tožena stranka priposestvovala gospodarsko poslopje, saj je po njegovem mnenju sodišče v tem delu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, pa tudi zato, ker tožena stranka priposestvovanja sploh ni zatrjevala. Pravna prednica tožnika J.K. je bila ves čas lastnica nepremičnine s parcelno št. 264/5 oziroma prej 84/1 k.o. S.. Navedena parcela predstavlja stanovanjsko stavbo, funkcionalno zemljišče in sporno gospodarsko poslopje in celotno navedeno parcelo je J.K. podarila tožniku. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da to, da si J.K. ni lastila spornega gospodarskega poslopja izhaja tudi iz darilne pogodbe z dne 20.3.1974, kjer se navaja, da predmet pogodbe predstavlja razpadla stavba brez strehe in nekaj zemljišča okrog nje. Te navedbe so zapisane v 6. točki pogodbe, ki govori o vrednosti parcele, kar pa ni služilo opredelitvi predmeta darilne pogodbe, ampak je imel namen zgolj čimbolj zmanjšati dajatve. Splošno je namreč znano, da stranke v tovrstnih pogodbah poskušajo vrednost darila čimbolj zmanjšati, da plačajo manj dajatev. Pravna prednica tožnika J.K. pa ne samo, da je bila lastnica spornega gospodarskega poslopja, ampak se je ves čas tudi obnašala kot njegova lastnica. Slednje je predstavljalo njeno posebno premoženje, ki ga imela, še preden se je leta 1926 poročila s pravnim prednikom tožencev F.K.. To kot nesporno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, ki ga sodišča v celoti sprejema. Ni pa nobenega izkaza, dokaza ali trditve, da bi navedeno njeno posebno premoženje na kakršnikoli pravni podlagi prešlo na njenega moža F.K.. Tako je to gospodarsko poslopje predstavljalo njeno posebno premoženje tudi v letu 1974, ko je s tožnikom sklenila darilno pogodbo. O kakršnikoli dobri veri pri F.K. iz navedenih razlogov ni možno govoriti. Da bi bil izpolnjen pogoj priposestvovalne dobe, bi morala obstajati najmanj 20 letna dobroverna posest na tuji nepremičnini. O tem v času trajanja zakonske zveze med J. in F.K. ne moremo govoriti. Imela sta vsak posebno premoženje, ki pa sta ga, ker sta bila zakonca, skupno uživala in vanj skupno vlagala. Skupna vlaganja pa predstavljajo njuno skupno premoženje. Predmetno gospodarsko poslopje sta v času trajanja zakonske zveze uživala oba zakonca. Vendar pa je bilo nesporno, kaj je last posameznega izmed njiju. Res je sicer, da je SO T. - Oddelek za gospodarstvo in finance dne 4.6.1970 pod št. 351 do 286/69 izdal gradbeno dovoljenje na ime F.K. in A.P.. Vendar pa je do tega prišlo le iz formalnih razlogov. Z navedenim dovoljenjem so se dovolila predvsem dela na stanovanjski hiši na S., ki je bilo posebno premoženje F.K.. Ker pa so v tistem času obstajale neustrezne mapne kopije, katere je upravni organ upošteval, je bilo gradbeno dovoljenje izdano le na njegovo ime. F.K. in A.P. sta bila glede na obstoječe gradbeno dovoljenje in izvedbo del na gospodarskem poslopju kvečjemu graditelja na tuji nepremičnini, pri čemer se lahko le šteje, da je J.K. za ta dela vedela in z njimi soglašala. Ker pa sta bila J. in F.K. zakonca, so vsa dela predstavljala skupno premoženje in to tako dela na gospodarskem poslopju kot stanovanjski hiši na S.. So se pa ta dela medsebojno kompenzirala, zaradi česar J.K. ni ničesar uveljavljala iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje F.K. in obratno. Zato so se dediči po njuni smrti tudi dogovorili, da tožnik podeduje vse po J.K., toženca oziroma njuna pravna prednica pa vse po F.K.. Tožnik je od J.K. na podlagi darilne pogodbe prejel celotno parcelo št. 264/5 k.o. S. in se ves čas obnašal tudi kot njen lastnik ter se je vsem neupravičenim posegom vanjo tudi uprl. Niso točne navedbe prvega toženca B.P. in priče A.P. (katerim sodišče sicer verjame), da je tožnik za dela, ki so se opravljala v letu 1978 vedel, pa se jim ni uprl. Izpovedal je, da se je v tistem času nahajal v bolnišnici. V potrditev svojih navedb je na naroku dne 9.11.2002 predložil zdravstveno izkaznico. Po pomoti je predložil ženino, saj svoje takrat ni našel. Navedeni dokaz posreduje kot prilogo pritožbe in meni, da bi ga sodišče pri odločanju moralo upoštevati, saj ga iz upravičenih razlogov ni mogel predlagati že prej. Ker v času izvajanja del na svojem premoženju zanje upravičeno ni vedel, se jim v tistem času ni uprl. Se jim je pa uprl takoj, ko je zanje izvedel. Ker je sodišče storilo očitane kršitve, je prišlo do napačnega zaključka. Če bi sodišče pravilno postopalo, dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, saj je tožena stranka posegla v nesporno lastninsko pravico tožnika, kateremu bi moralo sodišče zato nuditi ustrezno pravno varstvo. Le podrejeno je po mnenju tožnika neustrezna tudi odločitev o stroških postopka. Vsi stroški, ki jih je priznalo sodišče za ta pravdni postopek niso bili potrebni, predvsem ne stroški izvedenca. Njegovo mnenje za izdajo izpodbijane sodbe in razloge, ki jo utemeljujejo, ni bilo potrebno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Prvi toženec se v odgovoru na pritožbo s pritožbenimi navedbami tožeče stranke ne strinja in Višjemu sodišču v K. predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka v petnajstih dneh pod izvršbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo takih kršitev postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Čeprav iz kopij katastrskega načrta z dne 15.10.1956 in 16.8.1977 ne izhaja, da bi sporno gospodarsko poslopje spadalo k parceli št. 84/1 oziroma 264/5 k.o. S., pač pa k parceli 264/6 k.o. S., je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da po katastrskih podatkih parcela št. 264/5 k.o. S., katere zemljiškoknjižni lastnik je tožnik, obsega tudi sporno gospodarsko poslopje. Sodišče prve stopnje je namreč s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je prišlo do očitne napake pri prerisu katastrskih načrtov v letu 1933, v obdobju od leta 1977 do 1982 pa je takratna Geodetska uprava T. ugotovila neskladje med izvornim katastrskim načrtom iz leta 1889 in takratnim stanjem omenjenih parcel, za katerega ni bilo nikakršne osnove in je stanje uskladila ter popravila zaris, pri čemer ob tej spremembi lastniki niso bili pritegnjeni v postopek odprave napake niti niso bili o tem seznanjeni po popravi. Zaradi tega je kopija katastrskega načrta z dne 15.10.1956 izkazovala stanje z napako, ki se je zgodila pri prerisu, enako tudi kopija katastrskega načrta z dne 16.8.1977. Takšna ugotovitev sodišča tudi za tožnika ni sporna, ne strinja pa se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico , ki jo ima tožnik na gospodarskem poslopju, ki se nahaja na skrajnem južnem delu parcele št. 264/5 k.o. S. in sta dolžna iz tega gospodarskega poslopja odstraniti vse svoje premičnine in mu gospodarsko poslopje prepustiti v izključno posest. Vendar pritožbene navedbe izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Tako ni utemeljena pritožbena graja, da gradi sodišče sodbo na dejstvih, ki jih tožena stranka ni zatrjevala. Prvotoženec je vseskozi zatrjeval, da je bila sporna nepremičnina, stanovanjska hiša S., ki jo je predstavljal stanovanjski in gospodarski del, v posesti njegovih prednikov že od leta 1906, čeprav je, kot se je v pravdi izkazalo, zmotno menil, da stoji sporno gospodarsko poslopje na parceli toženih strank št. 264/6 (prej 84/2) k.o. S.. Pravno pomembna dejstva, ki jim tožnik ni oporekal, se nanašajo na navedbe prvotoženca glede obnavljanja sporne nepremičnine v času po letu 1952. Kot je navajal, je takrat hišo poškodoval snežni plaz, od takrat dalje pa je bila večkrat popravljena, nazadnje v letih 1978 in 1979, pri čemer v času adaptacij in popravil o lastništvu hiše ni bilo nikoli spora. Da je bila hiša S. obnavljana kot enovita stavba, ki obsega stanovanjski in gospodarski del, glede na gradbeno dokumentacijo, ki je bila izdana v obdobju, ko neskladje z izvornim katastrskim načrtom še ni bilo odpravljeno, ni nikakršnega dvoma. Tudi ni sporno, da gradbeno dovoljenje ni glasilo ne na tožnika niti pravno prednico. Tudi tožnik, ki sicer trdi, da je SO T. - Oddelek za gospodarstvo in finance dne 4.6.1970 pod št. 351 do 286/69 izdal gradbeno dovoljenje na ime F.K. in A.P. le iz formalnih razlogov, namreč priznava, da je upravni organ upošteval stanje v katastrskem načrtu. Gradbeno dovoljenje tako niti ni moglo glasiti na pravno prednico tožnika. Tožnik tudi ne izpodbija navedb prvotožene stranke, da za obnovo stavbe ne on ne njegova prednica niso ničesar prispevali niti ji niso nasprotovali. Tožnik sicer v pritožbi trdi, da je bil v času gradbenega posega v gospodarsko poslopje (v letu 1978) v bolnišnici, kar dokazuje s potrdilom bolnišnice, vendar tega dokaza ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Tožnik z navedbo, da je na naroku dne 9.11.2002 predložil ženino zdravstveno izkaznico, ker svoje takrat ni našel, namreč ni izkazal, da dokaza ni mogel predložiti pravočasno brez svoje krivde. Tudi sicer se predloženi dokaz ne nanaša na čas, ko je bila, glede na navedbe prvotoženca, ki jim tožnik ni ugovarjal, narejena plošča nad pritličjem gospodarskega poslopja (v juliju 1978-list. št. 79 spisa), prav tako ni omajal trditev toženca, da je obnova stavbe trajala daljše obdobje, zato tožnikovo neargumentirano prikazovanje, da je bil gradbeni poseg izvršen v njegovi odsotnosti in proti njegovi volji, ne prepriča. Ne nazadnje, pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje potrjujejo tudi tožnikove navedbe, da je zahteval izpraznitev gospodarskega poslopja (najprej) šele leta 1982, medtem ko je nepremičnine s parcelno št. 264/5 oziroma prej 84/1 k.o. S. pridobil z darilno pogodbo od pravne prednice J.K. že 20.3.1974. Glede na to, da tožnik ni predložil nobenega drugega dokaza, da mu je pravna prednica podarila več, kot je razvidno iz omenjene darilne pogodbe, v kateri je (predvsem v 6. točki pogodbe) opisan obseg in stanje nepremičnine v naravi, brez spornega gospodarskega poslopja, se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi ta pogodba dokazuje, da si J.K. spornega gospodarskega poslopja ni lastila.

Pritožbene navedbe glede odločitve o stroških postopka so pavšalne (da niso bili potrebni) in se jih ne da preizkusiti, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo ( 353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da prvotožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni navedla nobenih takšnih razlogov, ki bi pripomogli k rešitvi pritožbe. Zato je ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni za pravdo (1. odst. 155. člena ZPP).