Jedro

V primeru navadnega sosporništva ali več zahtevkov z različno podlago nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ne zadošča za dovoljenost revizije, saj se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca se nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To po ustaljeni sodni praksi pomeni, da si nobena stranka v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi odpovedi v izreku pod točko 1 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik gospodarskega poslopja, ki se nahaja na skrajnem južnem delu parc. št. 264/5 k.o. ... na meji s severnim delom parc. št. 264/6 iste k.o., katere solastnika sta toženca. Tako je ravnalo na podlagi taki odločitvi ustreznega ravnanja tožnika, ki je ocenil, da za ta del zahtevka nima pravnega interesa. V izreku pod točko 2 sodbe pa je meritorno zavrnilo tožbeni zahtevek proti obema tožencema za opustitev vsakršnih poseganj v tožnikovo lastninsko pravico na gospodarskem poslopju, za odstranitev njunih premičnin iz gospodarskega poslopja in za izročitev gospodarskega poslopja v izključno posest tožniku. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotoženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prvotoženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi kršitev Ustave Republike Slovenije. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Preden je bila zadeva predložena revizijskemu sodišču, je prvi toženec vložil še predlog za obnovo postopka. Na podlagi drugega odstavka 402. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je prvostopenjsko sodišče postopek z revizijo prekinilo, odločilo o predlogu za obnovo postopka (ki ga je zavrglo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep), nato pa nadaljevalo postopek z revizijo. Dostavilo jo je Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročilo ostalim strankam, ki niso vložile revizijskega odgovora.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Pravila za ugotavljanje vrednosti spora in s tem pravice do revizije vsebujejo tudi določbe 39. in naslednjih členov ZPP. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se v primeru, ko imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali ko se uveljavljajo zoper več tožencev, upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Izjema velja le za enotne sospornike, ki se zaradi procesne povezanosti štejejo za eno stranko (196. člen ZPP).

7. Tožnikov tožbeni zahtevek je premoženjske narave, temelji pa na prvem odstavku 39. člena (izročitev v posest) in prvem odstavku 42. člena (prepoved vznemirjanj) v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Uveljavljal ga je z eno tožbo proti dvema tožencema, ki pa nista enotna sospornika. Odločitev proti vsakemu od njiju bi lahko bila različna, saj bi eden lahko posegal v tožnikovo lastninsko pravico, drugi ne, posest na gospodarskem poslopju bi prav tako lahko imel le eden, drugi pa ne itd. Različnost položajev več tožencev v taki pravdi se je izkazala tudi v tej zadevi z različnimi ugovori vsakega od tožencev: prvi toženec je zatrjeval, da ima tožena stranka določene pravice na gospodarskem poslopju, druga toženka pa, da ona gospodarskega poslopja ne uporablja, da v njem nima nobene stvari in ga niti nima v posesti. Toženca sta torej le navadna oziroma formalna sospornika.

8. Tožnik je v tožbi vrednost spornega predmeta označil z 1,400.000 SIT (sedaj 5.842,09 EUR), torej le z enotno oziroma nediferencirano vrednostjo, nobeden od tožencev pa med postopkom na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP ni zahteval pravilne navedbe oziroma določitve vrednosti spornega predmeta. Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ne zadošča za dovoljenost revizije, saj se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca se nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To po ustaljeni sodni praksi pomeni, da si nobena stranka v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije (sklepi VS RS II Ips 262/2007, II Ips 928/2007, II Ips 534/2006 in drugi).

9. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo prvotoženčevo nedovoljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.