Jedro

Tožnica je bila v spornem obdobju zmožna za delo z omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v tem obdobju ni bila zmožna za delo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se delno odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2014, glede zaključka začasne nezmožnosti za delo, ter da se ugotovi, da je tožeča stranka začasno nezmožna za delo od 1. 9. 2014 do 30. 10. 2014 (I. točka izreka) in sklenilo, da se tožba v delu, s katero tožnica zahteva, da se ugotovi, da je začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 31. 10. 2014 do 2. 4. 2015, zavrže (II. točka izreka) in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Prvostopenjsko sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju sodne izvedenke medicine dela in njenemu dodatnemu pričevanju v katerem je pojasnila, da ni zabeleženega pri tožnici takega stanja, ki bi zahtevalo začasno nezmožnost za delo za polni delovni čas v spornem obdobju. Tožbo, v delu, kjer je tožnica zahtevala, da je začasno nezmožna za delo od 31. 10. 2014 do 2. 4. 2015, je sodišče zavrglo, saj je bilo glede tega obdobja odločeno z odločbo toženca z dne 25. 11. 2014, zoper katero tožnica ni uveljavljala sodnega varstva z vložitvijo tožbe.

2. Zoper I. točko sodbe, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen, se pritožuje tožnica. Ne strinja se s tem, da bi bila zmožna za delo od 1. 9. 2014 do 30. 10. 2014. Meni, da je ugotovitev izvedenke v nasprotju z ugotovitvijo toženke, ki je z odločbo z dne 25. 11. 2014 tožnici priznala bolniški stalež od 31. 10. 2014 do 25. 11. 2014 in z odločbo z dne 28. 1. 2015 od 3. 2. 2015 do 25. 2. 2015. Tožnica je bila zaradi zdravstvenih težav odstotna z dela več kot sedem let v neprekinjenem bolniškem staležu. Sodišče se neutemeljeno opre na mnenje izvedenke ter se pri tem sklicuje na odločbo ZPIZ z dne 10. 7. 2014, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem delu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 1. 12. 2013, ki je postala dokončna dne 15. 8. 2014. Tožnica je bila v bolniškem staležu tudi v času, ko je izvedenka podala izvedensko mnenje. Povzetke izvidov specialistov, ki ugotavljajo, da možnost izboljšanja ni, pa je potrebno obravnavati na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije in ne na podlagi vsakokratnega posamičnega izvida. Ugotovitve izvedenke so nelogične glede na ugotovitve toženke, ki jo od 31. 10. 2014 ugotavlja nezmožnost tožnice za delo, v nobenem primeru pa ne ugotavlja poslabšanja zdravstvenega stanja, saj iz odločbe izhaja, da je problematika kronificirana in ni razlogov za izboljšanje. Tudi iz medicinske dokumentacije izhaja ves čas nespremenjeno zdravstveno stanje, da tožnica za delo ni sposobna, možnosti izboljšanja pa ni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb ter v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. ... z dne 6. 8. 2014, s katero je bilo ugodeno pritožbi tožnice zoper odločbo imenovanega zdravnika tako, da se je ta spremenila in je bila tožnica od 21. 7. 2014 do 31. 8. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, od 1. 9. 2014 dalje pa zmožna za delo. Imenovani zdravnik je s prej citirano odločbo z dne 16. 7. 2014 odločil, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni do 20. 7. 2014, od 21. 7. 2014 pa zmožna za delo v skladu s prej ostalo delazmožnostjo po izvršljivi odločbi ZPIZ II. stopnje z dne 10. 7. 2014. 6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da tožnica že vrsto let boleha za različnimi boleznimi in se zdravi pri ortopedu, nevrologu, plastičnem kirurgu, fiziatru, in sicer zaradi stenoze spinalnega kanala, vratne in ledvene hrbtenice, bolečin v vratu s širjenjem v levo roko, bolečin v vratu s širjenjem v levo nogo ter hemisenzibilitetnih motenj po trupu in levih udih. Iz obrazložitve dokončne odločbe tožene stranke je razvidno, da je zdravstvena komisija povzela izvide fiziatra z dne 29. 8. 2014, pregleda pri revmatološki ambulanti 3. 12. 2014, nevrologa 10. 1. 2014 in 3. 7. 2014, ortopeda 24. 2. 2014 in 30. 7. 2014, psihiatra 15. 7. 2014 in opravila osebno obravnavo. Komisija je ugotovila, da tožnica hodi ob pomoči bergel, na levo nego ne stopi, hodi le po prstih in med pregledom ves čas stoka, ker jo boli, ne more sedeti. Na podlagi navedenega je komisija odločila, da je tožnica upravičena do bolniškega staleža za čas opravljanja fizioterapije, tj. do 31. 8. 2014. Tožnica je po poklicu trgovka - prodajalka in od 8. 1. 2008 dalje razporejena na delovno mesto „varnostnik - čuvaj“ pri delodajalcu A. d.o.o.. V okviru invalidskega postopka ji je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 10. 7. 2014 bila priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela na drugem delu z omejitvami: delo izmenično stoje in sede, opravlja naj dela, kjer je potrebna hoja le po istem nivoju, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 12. 2013 dalje.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presojalo delazmožnost tožnice glede na izdano odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

8. Pravno podlago v predmetnem socialnem sporu predstavljata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila). Skladno z 232. členom Pravil zadržanost zavarovanca z dela nastopi z dnem, ko je ugotovljeno, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Določene so pristojnosti osebnega zdravnika, ki lahko ugotovi začasno nesposobnost zavarovanca za opravljanje svojega dela za čas trajanja 30 dni, nad tem rokom pa odloča o začasni zadržanosti zavarovanca z dela imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da so ugotovitve sodišča sama s sabo v nasprotju. Sodišče ni ugotavljalo delovne zmožnosti tožnice za čas izven spornega obdobja, saj je tožbo v delu, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 31. 10. 2014 do 2. 4. 2015, zavrglo. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo začasno nezmožnost za delo tožnice od 1. 9. 2014 do 30. 10. 2014. Navedbe pritožbe, da je ugotovitev sodišča v nasprotju s priloženo listinsko dokumentacijo v spisu ter z ugotovitvami zdravnikov specialistov je pavšalna, saj ne pove, s katerimi izvidi naj bi bila ugotovitev v nasprotju. Glede posamičnih izvidov je pritožba navajala izvid zdravnikov z dne 4. 9. 2014 in 3. 10. 2014. Izvid z dne 3. 10. 2014 je izvid nevrološke klinike, kjer dr. B.B. poda mnenje, da gre pri preiskovanki tako za bolečinski sindrom z bolečinami v hrbtenici in udih, prisotni so znaki blažje cervikalne mielopatije, je simptomatika tudi konverzivno potencirana. Zaradi poslabšanja težav z levo roko bo opravila kontrolni EMG na katerega bo vabljena. Kar se tiče delovne sposobnosti pa je pri njej problematika kronificirana, brez izgledov na izboljšanje. Izvid z dne 4. 9. 2014 je podan s strani ortopeda v C., ki ponovi dosedanje mnenje, da pri miofascialnem sindromu ne pričakuje izboljšanja. V obeh primerih gre za kronificirane težave, ki pa glede na omejitve, ki jih ima tožnica pri delu, niso takšne narave, da tožnica teh del ne bi mogla opravljati. Iz izvidov nevrologov in ortopedov je tudi jasno razvidno, da ti klinični specialisti niti v diagnostičnem niti v terapevtskem postopku ne vidijo več nobene možnosti, ali pa nobene logičnosti nadaljevanja preiskav ali terapije in v posledici tega tudi predlagajo nov invalidski postopek pri tožnici. Predmet tega postopka pa ni ugotovitev, ali je pri tožnici podana invalidnost I. kategorije oziroma ali tožnica sploh ni več sposobna opravljati nobenega dela, temveč ali je tožnica glede na dokončno odločbo ZPIZ-a in v skladu z njo začasno to delo sposobna oziroma nesposobna opravljati, pri tem je podana tudi časovna determiniranosti teh ugotovitev in sicer za mesece september in oktober 2014. 10. Pritožnica se v bistvu ne strinja z ugotovitvami izvedenke, ki jo je postavilo prvostopenjsko sodišče, ker samo ne razpolaga z medicinskim znanjem. Meni, da je mnenje v nasprotju z izvidi lečečih specialistov ter tudi v nasprotju z odločitvami tožene stranke, ki je tožnici odobrila bolniški stalež tudi po spornem obdobju. Ob tem pa je tožnica že od leta 2008 dalje zaradi zdravstvenih težav odsotna z dela.

11. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Prosta dokazna ocena se tako nanaša na izbor dokazov, na metode njihove izvedbe in na oceno njihove dokazne vrednosti. Glede na metodični napotek za dokazno oceno mora sodnik presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. V okviru navedenega je prvostopenjsko sodišče po eni strani tako tehtalo in ocenjevalo ugotovitve izvedenke medicine dela, upoštevalo pojasnila, ki so se nanašale na to, zakaj je stalež tožnice tako dolgotrajen, vpliv obolenj tožnice na zmožnost za delo in vpliv dejstva, da je toženka tožnici po spornem obdobju ponovno odobrila bolniški stalež.

12. Izvedenka je v izvedenskem mnenju na podlagi celotne dokumentacije in pregleda tožnice ugotovila, da ima ta že preko 10 let kompleksno simptomatiko (bolečine v vratnem in ledvenem delu hrbtenice s širjenjem v levo roko in levo nogo, vrtoglavice), ki je s funkcionalno diagnostičnimi preiskavami ni bilo mogoče v celoti razložiti in objektivizirati. Magnetno resonančna preiskava vratne hrbtenice je 9. 1. 2014 pokazala degenerativne spremembe med C4-C5, zožen levi i.v. foramen v višini C5-C6, zožen sprednji likvorski prostor, vratni del hrbtenjače pa je bil normalen. Magnetna resonanca ledvene hrbtenice je 23. 5. 2014 pokazala degenerativne spremembe na diskusih in vretencih, vendar je bil spinalni kanal primerno širok, intravertebralni foramni niso bili videti zoženi, vsebina duralne vreče je bila brez patoloških sprememb in tudi mehki deli ob hrbtenici v mejah normale. Nevrolog je na pregledih opisoval, da je na udih primerna trofika, tonus in mišična moč, refleksi so izzivni, brez patologije, hoja pa je antalgična in zaradi bolečin v hrbtenici hodi z berglami. Večina težav je bila po njegovem mnenju nadgrajena s konverzivno simptomatiko, ki pa je že toliko utrjena, da ni razloga za (subjektivno) izboljšanje. To je potrdila tudi psihiatrinja na zadnjem pregledu 15. 7. 2014, kjer je bila tožnica dobro komunikativna, sodelujoča, komunicirala je s simptomi, v psihičnem statusu pa ni bilo zaslediti znamenj globje depresije ali psihotičnosti. Nasvet psihiatrinje je bil uravnavati bolniški stalež glede na somatsko prizadetost. Le te tudi ortoped dne 30. 7. 2014 ni mogel razložiti, ker so bili simptomi, predstavljeni s strani tožnice taki, da nikakor ni mogel določiti jasne dematomske razporeditve. Izvid otorinolaringologa z dne 27. 8. 2014 je pokazal na nekoliko slabše vzdražljiv levi labirint, zato je bilo predpisano zdravilo Betaserc in navodila za vestibularne vaje. Glede na navedene objektivne kronične zdravstvene težave bi torej tožnica delo po odločbi ZPIZ-a z dne 10. 7. 2014 lahko opravljala.

13. Prvostopenjsko sodišče je ravno zaradi kompleksnosti zdravstvenega stanja pri tožnici na različnih področjih angažiralo izvedenko medicine dela, prometa in športa, torej izvedenko s strokovnega področja, ki lahko glede na različne ugotovitve posameznih strokovnjakov (pri tožnici ortopeda, nevrologa, psihiatrinje, itd.) presodi glede na dela, ki jih tožnica lahko opravlja po odločbi ZPIZ-a z dne 10. 7. 2014, ali je njeno zdravstveno stanje takšno, da to delo lahko opravlja ali ne. Pri tem je potrebno posebej opozoriti, da gre za začasne odsotnosti z dela in da ne gre za neke trajne spremembe v zdravstvenem stanju, saj trajne spremembe v zdravstvenem stanju niso predmet pravic iz ZZVZZ-ja, temveč s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kjer pa je tožnica določene pravice na podlagi odločbe z dne 10. 7. 2014 že pridobila.

14. Ravno zaradi dvoma, ki se je torej sodišču prve stopnje porajal glede na različne izvide, različnih specialistov in glede na pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje z dne 23. 12. 2014 je sodišče izvedenko še zaslišalo ter je ta podala dopolnilno mnenje in pojasnila.

15. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju prvostopenjskega sodišča, da so bila pojasnila sodne izvedenke sprejemljiva in da je v zadostni meri pojasnila pripombe podane s strani tožnice. Obsežne diagnostične preiskave pri tožnici so ugotovile neskladnost med simptomi, ki jih navaja tožnica in objektivnimi izpadi v kliničnem stanju in izvidi funkcionalno diagnostičnih preiskav. Tudi preiskava in pregled tožnice 18. 12. 2014 ni ugotovila atrofij, ne izpada refleksov, niti sprememb mišičnega tonusa. Objektivne degenerativne spremembe, ki so bile vidne na RTG preiskavah, niso take in tudi klinični nevrološki status opisan ni tak, da bi se lahko objektivno potrdile tožničine težave in potreba bo bolniškem staležu. 16. Izvedenka je podala tudi pojasnilo glede kasneje izdanih odločb o nezmožnosti tožnice za delo in sicer v tej smeri, da se lahko vsakemu človeku tudi kroničnemu bolniku, zdravstveno stanje tako poslabša, da je potreben bolniški stalež in da obstaja tudi vprašanje, ali so izvedenci toženke poglobljeno pregledali primer tožnice.

17. Sodna izvedenka je z izvedenskim mnenjem in svojimi pojasnili prvostopenjsko sodišče prepričala. V kolikor tožeča stranka z odgovori pooblaščenke in njenimi pojasnili ni bila zadovoljna, bi lahko zastavila še druga vprašanja in tudi predlagala izvedbo dodatnih dokazov (tudi eventuelno postavitev drugih izvedencev), pa tega ni storila.

18. Sodišče prve stopnje je v svoji oceni upoštevalo, da je bila s strani ZPIZ izdana neposredno pred spornim obdobjem odločba v invalidskem postopku, kjer ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnica popolnoma nezmožna za kakršnokoli delo, temveč da lahko dela opravlja s stvarnimi omejitvami na drugem delovnem mestu v skrajšanem delovnem času.

19. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče argumente v pritožbi, ki so bili v bistvu podani že kot pripombe na izvedeniško mnenje sodne izvedenke, skrbno pretehtalo in dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče popolnoma ugotovilo dejansko stanje, saj izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela ni bilo samo strokovno obrazloženo, temveč je bilo tudi vsebinsko prepričljivo podano. Tako glede pojasnil, ki so se nanašali na ugotovitve posameznih izvidov zdravnikov specialistov, glede nespremenjenega zdravstvenega stanja tožnice skozi vrsto let, kakor tudi glede dejstva, da je bil tožnici po spornem obdobju odobren s strani toženke ponovno bolniški stalež.

20. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.