Jedro

Objava tožnikovega imena na oglasni deski tožene stranke, ki je tožnikov delodajalec, v zvezi z delom, ki ga je pri njej opravljal, ne pomeni uporabe osebnega podatka v nasprotju z namenom, za katerega je bil osebni podatek pridobljen.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka ter II. točka izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke) spremeni in se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka in odločitvi o stroških spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 v celoti zavrne, tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.299,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila. Svoje stroške postopka krije tožnik sam.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 2.226,72 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v višini 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi omembe njegovega imena v poročilu, izobešenem na oglasni deski glede izginotja blaga iz skladišča. 2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo prisojeno odškodnino za 2.000 EUR in za ta znesek zavrnilo zahtevek, temu ustrezno pa je razmejilo tudi stroške postopka. V ostalem je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z obstojem elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke in izpostavilo dejstvo, da je tožena stranka posegla v pravico do tožnikove zasebnosti, ko je njegovo ime omenila v spornem poročilu. Štelo je, da je to dejstvo treba pripisati hudi malomarnosti tožene stranke.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je revizijsko sodišče s sklepom z dne VIII DoR 94/2012 z dne 21. 11. 2012 ugodilo in revizijo dopustilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in materialnopravne presoje v zvezi z odločitvijo o obstoju protipravnosti in krivde ter višine dosojene odškodnine.

4. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da je presoja sodišča glede protipravnosti njenega ravnanja zmotna. V poročilu, ki ga omenja tožnik, so bila omenjena zgolj dejstva o izginotju ene palete parketa. Tožnik je omenjen le v toliko, da je to paleto, ki je kasneje izginila, pripeljal v skladišče. Dejansko stanje o tem je bilo potrjeno. V poročilu se ni namigovalo ali celo očitalo, da je imel tožnik kakšno zvezo z izginotjem. Navedba tožnikovega imena in dejstev, ki so bila resnična, ni bila žaljiva, ni vsebovala nikakršne vrednostne sodbe ali zaničevanja ter ni posegla v njegovo čast in dobro ime. Zato ravnanje tožene stranke ni moglo biti protipravno. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede tega, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (enako tudi iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, v čem je protipravnost) in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Iz istih razlogov, kot ni pravilno ugotovljena protipravnost, po mnenju revizije tudi ni ugotovljena krivda tožene stranke. Ugotovitev o „najmanj“ hudi malomarnosti (ki je tožnik ni zatrjeval) je brez podlage, obrazložitev pa nejasna in pavšalna. Tudi glede tega se očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je glede na sodno prakso po mnenju revidenta dosojena odškodnina pretirano visoka. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP je preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija sodišču druge stopnje (in sodišču prve stopnje) neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na presojo, da predstavlja poročilo o izginotju večje količine blaga, ki ga je tožena stranka 9. 1. 2009 objavila na oglasni deski v poslovalnici, protipravno ravnanje, saj naj bi si tožnikovi sodelavci na njegovi podlagi ustvarili o tožniku negativno vrednostno sodbo. Zaradi razžalitve (ki obsega negativno vrednostno sodbo o določeni osebi), pa tudi zaradi nepooblaščene uporabe osebnih podatkov (tožnikovega imena in priimka) naj bi tožnik utrpel nematerialno škodo, za katero mu je prisodilo odškodnino v višini 10.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da so razlogi izpodbijane sodbe jasni; ali so tudi pravi pa ni več stvar bistvene kršitve, temveč pravilne uporabe materialnega prava.

9. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

10. Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka s poročilom z dne 9. 1. 2009, ki je bilo objavljeno na oglasni deski, ravnala protipravno. Z navedenim dokumentom namreč tožniku ni odrekla spoštovanja, mu jemala ugleda ali z njim sejala sovraštva in prezira ter ga smešila (kar vse, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, definira pojem razžalitve). Prav tako s tem poročilom ni nepooblaščeno posredovala tretjim osebam tožnikovih osebnih podatkov v nasprotju z namenom, za katerega so bili ti podatki zbrani.

11. Revizija utemeljeno opozarja, da so v poročilu (ki obsega ugotovitve o nepravilnostih in slabih rezultatih v trgovskem centru K.) v zvezi z izginotjem večje količine blaga objavljena zgolj dejstva, ki jih je potrdil tudi tožnik sam, namreč da „.... je bilo v obdobju med 12. 12. 2008 in 18. 12. 2008 ugotovljeno, da je prišlo do izginotja ene palete parketa, ki naj bi jo pripeljal delavec M. H. (tožnik), nato pa je bila odtujena.“ Poročilo s tako vsebino ni niti žaljivo niti ne obsega vrednostne sodbe o nikomer. Ni sporno, da je tožnik, kot delavec tožene stranke, res pripeljal paleto parketa. Vsebina takega poročila objektivno ne daje podlage za kakršnokoli vrednostno sodbo o tožniku.

12. Omemba tožnikovega imena v poročilu tudi ne predstavlja posega v njegovo zasebnost. S tem, ko je njegovo ime objavila na oglasni deski, ni mogla kršiti 16. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS št. 86/2004 in naslednji). Ta določa, da se osebni podatki lahko zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. Objava tožnikovega imena na oglasni tožene stranke, ki je tožnikov delodajalec, v zvezi z delom, ki ga je pri njej opravljal, ne pomeni uporabe osebnega podatka v nasprotju z namenom, za katerega je bil osebni podatek pridobljen.

13. Delodajalec je v skladu s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) dolžan spoštovati delavčevo osebnost in zasebnost. Po prvem odstavku 46. člena ZDR se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in dostavljajo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Iz navedenih določb izhaja, da delodajalec ne sme posegati v delavčevo zasebno sfero, lahko pa zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja razpolaga z določenimi osebnimi podatki. Najosnovnejši osebni podatek, brez katerega si ni mogoče zamisliti uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, sta delavčevo ime in priimek ter delovna zadolžitev. Absurdno je razlagati pravico do zasebnosti oziroma varstva osebnih podatkov tako, da delodajalec ne sme na lastni oglasni deski objaviti niti imena in priimka delavca niti naloge, ki jo je določen dan opravljal. Objava raznih poročil, seznamov (npr. v zvezi z razporedi dela), planov in drugih obvestil je sestavni del poslovanja vsake gospodarske družbe in je – med drugim - povezana z dolžnostjo delodajalca, da delavcem zagotovi pravico do obveščenosti. Tožena stranka je z objavo poročila z dne 9. 1. 2009 povzročila le to (ali namenoma ali ne, ni pomembno), da so bili zaposleni seznanjeni z ugotovitvami o nepravilnostih in slabih rezultatih, med drugim pa tudi o izginotju ene palete parketa, in sicer tiste, ki naj bi jo na oddelek pripeljal tožnik. Njegovo ime je torej omenjeno le v povezavi z obveznostjo iz delovnega razmerja, torej v povezavi z delom, ki ga je opravljal. Zato je presoja, da je tožena stranka s tem posredovala tretjim osebam tožnikove osebne podatke, napačna. Tožena stranka z objavo poročila z dne 9. 1. 2009 nobenega tožnikovega osebnega podatka ni posredovala nikomur (npr. „tretjemu“).

14. Ker je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo. Izpodbijano sodbo je spremenilo in pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje in odločitev o stroških spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnik pa je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 3.299,00 EUR (2.732,50 EUR kot nagrado za postopek in nagrado za narok po tar. št. 3100 in 3102, povečano za 20% iz naslova DDV ter 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002). Do povračila potnih stroškov tožena stranka ni upravičena, ker ne gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje krije tožnik sam.

15. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki tudi potrebne stroške pritožbenega postopka v znesku 674,72 EUR in revizijskega postopka (predlog za dopustitev revizije in revizija) v znesku dvakrat po 776,00 EUR.