Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je utemeljen v višini 10.000,00 EUR. Tožena stranka je namreč na oglasni deski v poslovalnici izobesila poročilo o izginotju večje količine trgovskega blaga, v tem poročilu pa je v povezavi z izginotjem blaga poimensko naveden edino tožnik, čeprav je tožena stranka zaradi izginotja trgovskega blaga pisno obdolžila kar devetnajst tožnikovih sodelavcev, postopek zoper tožnika pa je kasneje zaradi pomanjkanja dokazov ustavila. Tožnik je bil v posledici takšnega ravnanja močno prizadet in psihično potrt, duševne bolečine je trpel šest mesecev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa delno spremenita: - v I. tč. izreka sodbe tako, da se prisojena odškodnina zniža na znesek 10.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 dalje) pa se zavrne; - v 2. odst. izreka sklepa tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižajo na 1.923,35 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 114,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa nosi sam. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (I. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek (v višini 70.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 dalje), je zavrnilo (II. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek v delu, ki se nanaša na tožnikov zahtevek, da se je tožena stranka dolžna tožniku opravičiti zaradi nezakonite uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in objave tožnikovega imena in priimka na oglasni deski pri toženi stranki in na lastne stroške opravičilo objaviti na oglasni deski v svojih poslovnih prostorih in v denarnem delu zahtevka, ki presega znesek 82.350,00 EUR (1. odst. izreka sklepa). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 2.447,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (2. odst. izreka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe ter zoper sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga spremembo prvostopenjske sodbe ter zavrnitev zahtevka v celoti oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, kaj dejansko predstavlja protipravno dejanje tožene stranke, zato so razlogi sodbe nejasni. Ni jasno, ali naj bi bila to okoliščina, da je bilo poročilo objavljeno ali dejstvo, da je bil v njem objavljeno ime tožnika. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je poročilo z dne 9. 1. 2009 sploh objavil na oglasni deski. Vodja trgovskega centra tega zagotovo ni storila in za samo objavo tudi ni vedela. Tako ni jasno, kakšno protipravnost je sploh mogoče očitati toženi stranki v zvezi z objavo poročila. Sodišče je spregledalo, da je v poročilu A.A. z dne 9. 1. 2009 navedeno zgolj, da je tožnik v obdobju od 12. 12. 2008 do 18. 12. 2008 pripeljal paleto parketa, ki je bila nato odtujena, pri čemer ne navaja, ne očita in tudi ne namiguje, da je to paleto ali kakšno drugo odtujil tožnik. Iz vsebine poročila tako ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik tisti, ki je blago odtujil. Tožena stranka je v poročilu navedla zgolj dejansko stanje, ki ji ga je tožnik opisal na zagovoru. Navajanje golih dejstev, ki niso v ničemer žaljiva in iz njih ne izhaja nikakršno zaničevanje, pa zagotovo ne more biti protipravno in zaradi navedbe tožnikovega imena le-temu ni mogla nastati prav nobena škoda. Protipravnost ni podana, tožena stranka ni z ničemer posegla v tožnikovo osebnost. Sodišče se v sodbi do odgovornosti tožene stranke sploh ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Višina prisojene odškodnine je močno pretirana. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel tožnik prve tri mesece hude duševne bolečine, potem pa še šest mesecev zmerne bolečine, kar zagotovo ne predstavlja duševnih bolečin, ki bi po intenziteti in trajanju opravičevale prisojo takšne odškodnine (npr. I Cp 3185/2010). Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper zavrnili del navedene sodbe ter sklep o stroških postopka se pritožuje tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga spremembo prvostopenjske sodbe ter ugoditev zahtevku v celoti oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Izpostavlja, da je po prejemu izvedenskega mnenja tožbeni zahtevek postavil v višini 82.350,00 EUR, kar po njegovem mnenju predstavlja pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožnik meni, da bi mu moralo sodišče višjo denarno odškodnino odmeriti že v skladu z obstoječo sodno prakso. V višini denarne odškodnine bi bilo namreč potrebno bolj zaznati težnjo po ponovni vzpostaviti človeškega dostojanstva, ki je bilo v tem primeru kršeno s tako lahkoto in nonšalanco. Ni zanemarljivo, da gre med pravdnima strankama za razmerje močnega gospodarskega subjekta – velikega delodajalca proti malemu človeku – delavcu. Tožnik je izpostavil, da bi moralo sodišče upoštevati tudi t.i. kaznovalno funkcijo denarne odškodnine, predvsem njen specialnopreventivni učinek, kar ni v neskladju z določilom zakonske določbe 10. čl. OZ. Sedanji čas zahteva poostreno družbeno varstvo nad šibkejšimi družbenimi skupinami in s tem tudi hujše sankcije v primeru kršitev. Glede na ločeno obravnavanje temelja in višine, pa je tožnik uspel s 65 % in ne zgolj s 15 %, kot je to ugotovilo sodišče, zato so tudi pravdni stroški nepravilno odmerjeni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, v katerem je odločalo o višini prisojene odškodnine, ki jo je prisodilo v previsokem znesku.

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ter okrnitve ostalih osebnostnih pravic, pri čemer gre za škodo, ki naj bi mu jo kot delavcu pri delu oz. v zvezi z delom povzročila tožena stranka. Glede na takšno trditveno podlago je bilo potrebno tožbeni zahtevek presojati na podlagi določbe 184. člena ZDR, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. Ta določba delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ – Uradni list RS, št. 83/2001). Iz navedenega določila izhaja, da je delodajalec odškodninsko odgovoren tudi, če delavec utrpi škodo v povezavi z delom zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja.

Po določbi 131. člena OZ, ki glede na zgoraj navedeno določbo ZDR velja tudi za delodajalca, je tisti, ki drugemu povzroči škodo, škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje povzročitelja škode mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost oškodovanca za škodo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pravilno upoštevalo vse navedene predpostavke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel nematerialno škodo v posledici razžalitve dobrega imena in časti s strani tožene stranke oz. njenih delavcev. Tožena stranka je namreč dne 9. 1. 2009 na oglasni deski v poslovalnici izobesila poročilo o izginotju večje količine trgovskega blaga, v tem poročilu pa je v povezavi z izginotjem blaga poimensko naveden edino tožnik, čeprav je, kot je razvidno iz dokaznega postopka, tožena stranka zaradi izginotja trgovskega blaga pisno obdolžila kar devetnajst tožnikovih sodelavcev, postopek zoper tožnika pa je kasneje zaradi pomanjkanja dokazov ustavila. To poročilo so brali delavci tožene stranke, ki so lahko glede na njegovo vsebino povezali tožnika z izginotjem blaga ter ga tako označili kot lopova. Dogodek kot tak je bil tudi medijsko odmeven, čeprav se potem tožnikovo ime ni več pojavljalo. Tožnik je bil v posledici takšnega ravnanja močno prizadet in psihično potrt, pa tudi utemeljeno užaljen.

Razžalitev obsega negativno vrednostno sodbo o določeni osebi ali dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir oziroma ga smeši, pri čemer se storilec ne more braniti z zatrjevanjem resničnosti takih izjav. S tem, ko je tožena stranka dne 9. 1. 2009 na oglasni deski v poslovalnici izobesila poročilo o izginotju večje količine trgovskega blaga, v tem poročilu pa je bil v povezavi z izginotjem blaga poimensko naveden edino tožnik, je nedvomno povzročila, da se je o tožniku med sodelavci izoblikovala negativna vrednostna sodba. Tožnik je izpovedal, da so ga sodelavci pričeli gledati kot lopova, priča A.B. pa je pojasnil, da so se o tožniku sodelavci pogovarjali kot o kriminalcu. Takšno dejansko stanje utemeljuje materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z objavo poročila protipravno posegla v tožnikovo čast in dobro ime. Tovrsten zaključek je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno razviden, zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da ni mogoče ugotoviti, kaj predstavlja protipravno dejanje.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila kršena tudi tožnikova pravica do zasebnosti, kot ena temeljnih človekovih pravic, ki je varovana v 35. členu Ustave Republike Slovenije, v katerem je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pravica do osebnega življenja obsega tudi pravico do skritosti osebnega življenja, torej pravico do varovanja podatkov o njem. Kršitev pravice do osebnega življenja, katere segment je tudi pravica do zasebnosti, je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz njegovega osebnega, poklicnega ali družinskega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti.

Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik podal kakršnokoli dovoljenje, da se pri toženi stranki v povezavi z izginotjem blaga javno objavi njegovo ime. Nasprotno. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik taki objavi ostro nasprotoval, ter je od tožene stranke zahteval javno opravičilo. Na podlagi izvedenih dokazov je tako nesporno zaključiti tudi, da je tožena stranka nedopustno ravnala, ko je tožnikove osebne podatke (njegovo ime in priimek) v zvezi z izginotjem blaga nepooblaščeno posredovala tretjim osebam v nasprotju z namenom, za katerega so ti zbrani v okviru evidence o zaposlenih delavcih po 6. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006). S tem je tožena stranka kršila tudi določbo 16. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami).

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je odločilna okoliščina tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kdo je poročilo objavil, kar naj bi pomenilo, da tožena stranka kot pravna oseba za takšno ravnanje neugotovljene tretje osebe ne more odgovarjati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora v skladu s 44. čl. ZDR delodajalec (ki je praviloma pravna oseba) varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka to storila. Tožena stranka je dopustila, da se je tožnikovo ime pojavilo na oglasni deski tožene stranke v poročilu, v katerem je obravnavala izginotje večje količine trgovskega blaga, s tem pa je kršila določbo 44. čl. ZDR, pri čemer ni pomembno kdo je poročilo objavil, zlasti ker je bil to nedvomno eden od delavcev tožene stranke.

Sodišče prve stopnje se resda ni decidirano opredelilo do oblike krivde, vendar zaradi navedenega njegova odločitev še ni nepravilna. Iz obrazložitve sodbe je namreč mogoče zaključiti, da sodišče šteje, da je takšno ravnanje mogoče označiti najmanj za hudo malomarno. Tožena stranka, ki je na podlagi ZEPDSV osebne podatke dolžna zbirati v okviru evidence o zaposlenih delavcih, bi se namreč mogla in morala zavedati, da je takšno nepooblaščeno posredovanje podatkov tretjim osebam protipravno, kot bi se mogla in morala zavedati, da bo z objavo poročila s takšno vsebino povzročila negativno vrednostno sodbo o tožniku. Sodišče prve stopnje je tako odškodninsko odgovornost tožene stranke pravilno presojalo v smislu nezadostnih dolžnih ravnanj glede na ZDR ter ZVOP-1. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da so bile izpolnjene vse predpostavke za nastop pravne posledice – odškodninske obveznosti tožene stranke. V okviru presoje pravilnosti sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 179. člen OZ.

Izhodišče za odmero odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je sporni dogodek pri toženi stranki neugodno vplival na tožnikovo zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja prim. dr. A.C. ugotovilo, da pri tožniku do obravnavanega dogodka ni bilo zaznati težav na področju duševnega zdravja. Opisani dogodek pa je pri tožniku povzročil hude duševne bolečine, ki so trajale tri mesece, nadaljnje tri mesece pa je tožnik doživljal zmerne duševne bolečine. Tožnik je jemal pomirjevala (Apaurin). Glede na obseg in trajanje duševnih bolečin, kot so razvidne iz izvedeniškega mnenja, je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v znesku 12.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera sodišče prve stopnje sicer ustrezno težo pripisalo okoliščini, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav z duševnim ravnovesjem, ter da je bil po opisanih dogodkih tri mesece podvržen medikamentozni terapiji, soglaša pa s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo v previsokem znesku in v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč navedena dejstva narekujejo odmero odškodnine v višini 10.000,00 EUR, ki ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine oz. predstavlja pravično in primerno odškodnino za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Odškodnina v tej višini pa je primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih (npr. v določitvah višjih sodišče v zadevah opr. št. Pdp 293/2009, Pdp 1448/2010, Pdp 1078/2011). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. odst. 351. čl. ter 5. alineje 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Iz istih razlogov je neutemeljena pritožba tožnika, ki ne oporeka ugotovljenemu obsegu nepremoženjske škode, temveč se zavzema zgolj za zvišanje odškodnine, za kar pa ni utemeljenih razlogov.

Ker ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako pa je neutemeljena tožnikova pritožba in sicer iz razlogov, navedenih v 15. tč. te sodbe, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Po pravilni odmeri sodišča prve stopnje tožnikovi potrebni stroški znašajo 3.989,62 EUR, stroški tožene stranke pa 3.583,10 EUR. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 12,14 % zahtevka, ker na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP pomeni 484,34 EUR. Tožena stranka je uspela s preostalimi 87,86 %, kar pomeni 3.095,39 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov bi bil tožnik dolžan toženi stranki povrniti 2.611,05 EUR. Pritožbeno sodišče pa je pri odmeri stroškov upoštevalo tudi 38. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS- 1, Ur. l. RS št. 2/2004) in odločilo, da je tožena stranka dolžna kriti strošek za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, kar znese 687,70 EUR. Pogoj za takšno odločitev je, da je delavec vsaj delno uspel z zahtevkom, ter da zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški. V konkretnem primeru sta oba pogoja izpolnjena. Glede na navedeno je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 1.923,35 EUR njenih pravdnih stroškov.

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je odločitev o stroških postopka nepravilna tudi zato, ker naj bi bila praksa sodišč pri odločanju glede stroškov postopka v odškodninskih zahtevkih, kadar je sporen temelj in ne samo višina, takšna, da se stroški odmerijo posebej glede temelja in posebej glede višine. Za takšen način odmere stroškov ni nobene pravne podlage v določbah 154. čl. in 155. čl. ZPP, praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča glede tega vprašanja pa je enotna. Tožnik je v pravdi uspel samo deloma in je upravičen do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in zahtevanim. V konkretnem primeru je tožniku prisojeno 9,71 % od zahtevanega in ta uspeh je tudi odločilen za odmero njegovih pravdnih stroškov.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožnik delno povrniti njene pritožbene stroške. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 687,72 EUR (545,60 EUR po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV), kar v odmerjenem odstotku (16,67 % uspeh) znese 114,64 EUR. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato stroške za pritožbo v skladu z uspehom krije sam. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).