Jedro

Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da je treba določbo 5. čl. Zakona o denacionalizaciji razlagati v povezavi z določbami 3. in 4. čl. istega zakona. Pogodba, katere razveljavitev zahteva predlagateljica, je bila sklenjena v letu 1973 in ni nadomestila prenosa nepremičnine v družbeno lastnino po nobenem od zakonov, ki jih vsebuje 3. člen. Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe in Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur.l. SRS, št. 27/72), ki sta veljala v času sklenitve pogodbe, pa tudi ne spadata v obdobje, ki ga pokriva 4.člen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in pogodbe o odstopu pravice uporabe z dne 22.2.1973, ki je bila sklenjena med predlagateljico in Skladom za urejanje in oddajanje stavbnega zemljišča za nepremičnine parc. št. 13/1 in parc. št. 13/2 in na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pritožbo predlagateljice proti sklepu sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila predlagateljica revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sklep sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da obstajajo v sklepu sodišča prve stopnje nasprotja glede okoliščine, če je bila sporna nepremičnina predmet nacionalizacije. Ker je dejansko šlo za nacionalizirano nepremičnino, je podana predlagateljičina aktivna legitimacija, saj je predlagateljica univerzalna pravna naslednica prejšnje lastnice (svoje matere). Poudarja še, da je občina več let obljubljala bivšim lastnikom, da bodo lahko gradili na teh zemljiščih, končno pa je predlagateljico z zvijačo pripravila k sklenitvi pogodbe.

Revizija je bila vročena zastopniku nasprotnih udeležencev, ki nanjo ni odgovoril, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni podana, saj revizijsko sodišče v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo zatrjevanih nasprotij.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, sta bili parceli št. 13/1 in 13/2 v letu 1959 nacionalizirani, ko je bila njihova lastnica M.S. (predlagateljičina mati). Ta je pozneje lastninsko pravico na z.k. telesu II in pravico uporabe na z.k. telesu I prenesla na predlagateljico. Predlagateljica je dne 22.2.1973 sklenila s Skladom za urejanje in oddajanje stavbnega zemljišča kupoprodajno pogodbo in pogodbo o odstopu pravice uporabe, v kateri je navedeno, da je sklenjena namesto odločbe o odvzemu zemljišča po 18. čl. Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem oziroma namesto razlastitve. Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da je treba določbo 5. čl. Zakona o denacionalizaciji razlagati v povezavi z določbami 3. in 4. čl. istega zakona. Pogodba, katere razveljavitev zahteva predlagateljica, je bila sklenjena v letu 1973 in ni nadomestila prenosa nepremičnine v družbeno lastnino po nobenem od zakonov, ki jih vsebuje 3. člen. Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe in Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), ki sta veljala v času sklenitve pogodbe, pa tudi ne spadata v obdobje, ki ga pokriva 4. člen. Pri takem položaju sta sodišči z zavrnitvijo predlagateljičinega predloga pravilno uporabili materialno pravo. Okoliščina, da so bila zemljišča nacionalizirana v času, ko je bila njihova lastnica še predlagateljičina posestna prednica, na predlagateljičine pravice ne more vplivati. Ker že glede na časovno omejitev ni pogojev za razveljavitev pogodbe po 5. čl. Zakona o denacionalizaciji, se sodiščema ni bilo treba ukvarjati z okoliščinami, v katerih je bila sklenjena sporna pogodba.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.