Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker gre v obravnavanem primeru za pogodbo, ki je bila sklenjena po uveljavitvi ustave iz leta 1963, zahteva za denacionalizacijo po 5. čl. ZDEN ne pride v poštev.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo po 5.čl Zakona o denacionalizaciji (čeprav se izrek glasi, da se zavrne predlog za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in za izdajo zemljiškoknjižne listine), ker je bila kupoprodajna pogodba, ki je osnova za zahtevo, sklenjena po uveljavitvi ustave iz leta 1963. Proti sklepu se pritožuje predlagateljica. Navaja, da so navedbe v obrazložitvi sklepa v nasprotju s pomanjkljivo izvedenimi dokazi.
Sodišče se ni spuščalo v vprašanje bistvenih okoliščin, to je, ali je šlo pri pravnem poslu za silo, grožnjo ali zvijačo. V dokaz svojih trditev predlaga zaslišanje priče. Sodišče je prezrlo čl. 32 in 31 Zakona o denacionalizaciji - ZDEN -. Predlagateljica ima pravico do vzpostavitve lastninske pravice. Sodišče bi si moralo nepremičnino ogledati. Ker družbene lastnine ni več, parcela ne more ostati družbena lastnina.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje, prav tako pa razloge izpdbijanega sklepa, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. K tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: O bistveni kršitvi določb postopka, ki jo zatrjuje pritožba, ni mogoče govoriti, saj so razlogi izpodbijanega sklepa jasni in logični. Ni videti, v čem naj bi bile navedbe v obrazložitvi sklepa v nasprotju s pomanjkljivo izvedenimi dokazi. Potem ko je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je predmet obravnavanja pogodba, ki je bila sklenjena po uveljavitvi ustave iz leta 1963, in potem ko je tudi obrazložilo, zakaj obravnavana pogodba ne more biti predmet denacionalizacije, je bilo nepotrebno obravnavati vprašanje, ali je šlo za pogodbo, sklenjeno zaradi sile, zvijače ali grožnje državnega organa. Dokazovanje s pričami zato ne pride v poštev, prav tako pa ne določbe čl. 31 in 32 ZDEN, saj o denacionalizaciji po omenjenih čl. odloča državni organ, sodišče pa le o zahtevah iz 5.čl. citiranega zakona. Sicer pa 31 čl. citiranega zakona govori o tem, da se vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, v obravnavanem primeru pa predlagateljica nima pravice uporabe. Zato je sklicevanje na omenjena določila zakona brezpredmetno.
Ostale pritožben trditve niso odločilnega opomena, zato nanje ni potrebno odgovarjati.
Iz navedenih razlogov je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje.
Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 380 tč.
3 in čl. 381 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku.