Jedro

Institut stavbne pravice pride v poštev samo v primeru, ko sta lastninska pravica na zemljišču in lastninska pravica na stavbi v rokah različnih oseb. Ker tožnik ni uspel izkazati ne derivativne ne originarne pridobitve lastninske pravice na sporni stavbi, je Vrhovno sodišče njegov tožbeni zahtevek (za ugotovitev obstoja stavbne pravice) zavrnilo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „ Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.“ Tožnik mora tožencem plačati stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 2.518,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja stavbne pravice tožnika na parc. št. 232/0, k. o. ..., kot lastnika zgrajene stanovanjske stavbe s pripadajočo garažo na naslovu ..., ID ..., in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis stavbne pravice tožnika. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da na parc. št. 232/0, k. o. ..., obstoji stavbna pravica tožnika, kot lastnika zgrajene stanovanjske stavbe s pripadajočo garažo na naslovu ..., ID ..., ki traja toliko časa, dokler ta stavba stoji. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 626/2009 že zavzelo stališče, da tožnik na podlagi Pogodbe o uporabi z dne 4. 11. 1981 nima lastninske pravice na sporni nepremičnini. Pritožbeno sodišče pa je iz Pogodbe o uporabi z dne 4. 11. 1981 iztrgalo le stavek (da pogodbene stranke ugotavljajo, da je hiša izključna last A. A.) in odločilo diametralno nasprotno, ob tem pa spregledalo, da sta jo sklenili osebi, ki nista stranki tega postopka, po pooblaščenki, ki ni imela pisnega pooblastila. Zato je navedena Pogodba o uporabi v primeru, da se šteje kot pogodba o priznanju lastninske pravice (zaradi obličnostnih pomanjkljivosti), nična. Poleg navedenega tudi A. A. sam ni mislil, da je na podlagi Pogodbe o uporabi pridobil lastninsko pravico, saj sam v Aneksu k prodajni pogodbi z dne 20. 6. 2001 navaja, da sta z B. B. solastnika stavbe in garaže na podlagi sklepa o dedovanju po svoji pokojni materi, ne pa na podlagi Pogodbe o uporabi (katere pogodbena stranka B. B. ni bil). Pritožbenemu sodišču očita, da se ob spremembi prvostopenjske sodbe glede teh dejstev sploh ni izreklo, pač pa brez izvedbe obravnave samo ugotovilo dejansko stanje. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred drugostopenjskim sodiščem. Nadalje ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da ima tožnik stavbno pravico že zaradi tega, ker je imel A. A. in njegovi nasledniki posest nad stavbo, in da jih je zato treba šteti za dejanske imetnike pravice uporabe na stavbi v smislu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), zaradi česar je stavba z uveljavitvijo ZLNDL leta 1997 postala lastnina pravnih prednikov tožnika. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče, da je posest enaka pravici uporabe. Pravica uporabe nastane z odločbo, takšna odločba pa v korist A. A. ali tožnika nikoli ni bila izdana. Na podlagi ZLNDL je bila vpisana lastninska pravica v korist E. in F. E. kot imetnika pravice uporabe in to dejstvo med pravdnima strankama ni sporno. Trditvene podlage, da je bil vpis v zemljiško knjigo napačen, in da bi morala po ZLNDL stavba postati last A. A. (namesto C. in D. C.) pa ni. Meni tudi, da bi moralo sodišče o stavbni pravici odločati v nepravdnem postopku in ne v pravdnem, zato je odločitev napačna že iz tega razloga. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnik trdi, da naj bi kot lastnik stavbe, ki stoji na zemljišču tožencev, z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobil na nepremičnini (oziroma zemljišču) tožencev stavbno pravico, in sicer na podlagi drugega odstavka 271. člena SPZ.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik zemljišča, na katerem stoji sporna stavba (hiša in pripadajoča garaža), ampak so pri tej nepremičnini kot solastniki vpisani toženci na podlagi ZLNDL, pred tem pa je bila pri tej nepremičnini vpisana družbena lastnina. Tožnik je s prodajno pogodbo z dne 20. 6. 2001 kupil sporno stavbo od M. M. in J. J. (ki nista bila vpisana kot lastnika v zemljiški knjigi), M. M. in J. J. pa sta s prodajno pogodbo z dne 21. 3. 2001 kupila sporno stavbo od A. A. in B. B. (ki tudi nista bila vpisana kot lastnika v zemljiški knjigi). Glede tožencev pa je ugotovljeno, da sta pravna prednika tožencev (E. in F. E.) na podlagi kupne pogodbe z dne 19. 1. 1929 pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini (parc. št. 232/0). Po nacionalizaciji pa sta postala imetnika pravice uporabe na stavbnem zemljišču, ki sta jo z darilno pogodbo z dne 29. 10. 1973 prenesla na C. in D. C. Vendar je med pravdnima strankama nesporno, da so A. A. (pravni prednik tožnika) in njegovi pravni nasledniki nemoteno in izključno izvrševali posest nad sporno stavbo. Dne 4. 11. 1981 je bila med A. A. (pravnim prednikom tožnika) ter C. in D. C. (pravnima prednikoma tožencev) sklenjena tudi Pogodba o uporabi (zemljišča, na katerem stoji sporna stavba).

8. Vrhovno sodišče pritrjuje revizijski tezi tožene stranke, da je o vprašanju lastništva na sporni stavbi Vrhovno sodišče odločilo že v zadevi II Ips 626/2009. V letu 1929, ko sta pravna prednika tožencev E. in F. E. kupila sporno zemljišče in se vpisala v zemljiško knjigo, je namreč stvarnopravna razmerja urejal Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), ki je v paragrafu 297 določal, da spadajo k zemljišču tudi zgradbe na njih. Zato po določilih ODZ z gradnjo na tujem svetu ne tožnik ne njegovi pravni predniki v nobenem primeru niso mogli pridobiti lastništva na sporni stavbi (primerjaj zadevo II Ips 626/2009). Upoštevajoč navedeno za odločitev v obravnavani zadevi razlaga Pogodbe o uporabi z dne 4. 11. 1981 sploh ni bistvena (kot je zmotno stališče pritožbenega sodišča).

9. Ker pride institut stavbne pravice (ki predstavlja izjemo od temeljnega načela stvarnega prava, t. j. načela specialnosti in iz njega izvedenega načela superficies solo cedit(1) ) v poštev samo v primeru, ko sta lastninska pravica na zemljišču in lastninska pravica na stavbi v rokah različnih oseb, tožnik pa ni uspel izkazati ne derivativne ne originarne pridobitve lastninske pravice na sporni stavbi (na dan uveljavitve SPZ), je Vrhovno sodišča njegov tožbeni zahtevek (za ugotovitev obstoja stavbne pravice) spoznalo za neutemeljen.

10. Revizija tožene stranke je torej utemeljena. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker je bila revizija tožene stranke uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku propadel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki, ki je z revizijo v celoti uspela, pa mora (tožnik) povrniti njene stroške revizijskega postopka. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Načelo povezanosti zemljišča in objekta.