Jedro

Obrazložitev izpodbijane sodbe je, v povezavi s sprejeto odločitvijo, dvoumna in protislovna.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) tožencema naložilo plačilo pogodbene kazni v višini 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2013 dalje ter povračilo pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo izpodbijano sodbo ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 73/2017 z dne 16. 11. 2017 sta toženca zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjujeta bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Priglasila sta revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki sta v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - Tožnika sta od tožencev s prodajno pogodbo z dne 5. 7. 2010 kupila nepremičnine. Ker je prišlo do različnih pogledov, kaj naj bi kupila, sta tožnika s prodajno pogodbo z dne 28. 10. 2010 od tožencev kupila še parcelo št. 355/93, k. o. ..., in del parcele št. 355/42, k. o. ..., ki naj bi nastala po izvedeni parcelaciji.

- Toženca sta se s to drugo pogodbo (v nadaljevanju Pogodba) v členu 5 zavezala, da bosta »postopek parcelacije […] izvršila s predajo potrjenega elaborata parcelacije geodetski upravi najkasneje v roku do 15. 12. 2010 […]. V kolikor postopek parcelacije ne bo zaključen najkasneje do 15. 12. 2010, iz razlogov, ki so na strani prodajalcev, sta dolžna kupcema plačati odškodnino v višini penalov iz 6. člena te pogodbe, vendar največ 27.000,00 EUR«.

- Višina penalov iz 6. člena Pogodbe je znašala 50,00 EUR za vsak dan zamude. Pogodbena kazen je bila določena glede na vrednost celotnega posla, to je 270.000,00 EUR.

- Toženca sta 3. 11. 2010 naročila parcelacijo pri geodetu A. A., ki jima je povedal, da do 15. 12. 2010 elaborata ne bo mogoče oddati na geodetsko upravo (v nadaljevanju GURS), sam postopek pa da bo končan šele, ko ta upravni organ izda odločbo. Geodet je štel kot del postopka tudi izravnavo in ureditev meja, ki pa med strankami ni bila dogovorjena,1 niti ni bila pogoj za izvedbo postopka parcelacije.

- Toženca tožnikov nista obvestila o zapletih. Dogovorjen rok ni bil podaljšan.

- Toženca sta potrjen elaborat oddala šele 4. 3. 2011, GURS pa je odločbo o parcelaciji izdala 22. 4. 2013. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je določilo 5. člena Pogodbe jasno, nedvoumno in ne potrebuje razlage. Za izpolnitev obveznosti tožencev ne zadostuje oddaja naročila za izdelavo elaborata geodetu. Toženca sta bila gotovo v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, saj je bil elaborat predložen GURS šele 4. 3. 2011. Razlogi za zamudo so na strani tožencev, ki sta geodeta sama izbrala in mu naročila delo, tožnikov nista obveščala o zapletih, niti nista predlagala podaljšanja roka. Tudi dolgotrajnost postopka pred GURS ju ne oprosti odgovornosti. Sodišče je štelo, da se je kazen natekla do maksimalne vrednosti 27.000,00 EUR in jo prisodilo v celoti, pri čemer je zavrnilo zahtevo tožencev za njeno znižanje zaradi zatrjevane nesorazmernosti.

7. Sodišče druge stopnje je kot nesporno štelo, da sta se toženca v 5. členu Pogodbe zavezala predati potrjen elaborat parcelacije GURS najkasneje do 15. 12. 2010. Sporna naj bi bila le odgovornost za zamudo dogovorjenega datuma, ki jo je tudi sodišče druge stopnje pripisalo tožencema. S prvostopenjskim sodiščem se je strinjalo, da pogodbena kazen – upoštevaje vrednost celotnega posla in pomen kupljene parcele za tožnika – ni nesorazmerno visoka.

**Dopuščeni revizijski vprašanji**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede pravnih vprašanj, 1) ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi in 2) ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

10. Revidenta uveljavljata absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobeno od sodišč nižjih stopenj naj bi se ne opredelilo do njune trditve, da sta že s predajo potrjenega elaborata parcelacije izpolnila (sicer z zamudo) svojo obveznost iz 5. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje naj bi izrecno zavzelo le stališče, da ne zadostuje oddaja naročila za elaborat; sodišče druge stopnje pa naj bi se zgolj sklicevalo na obrazložitev prvostopenjske sodbe. Materialnopravno napačno naj bi bilo stališče (ki sta ga sicer zastopala tožnika, očitno pa sta mu – glede na prisojeno celotno pogodbeno kazen – sledili tudi sodišči nižjih stopenj), da je bila obveznost tožencev izpolnjena šele z izdajo odločbe GURS. Četudi bi bila, pa revidenta navajata, da je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarjata in nanj ne moreta vplivati – to je zaradi dolgotrajnega upravnega postopka pred GURS. Taka pogodbeni pogoj bi bil nemogoč in posledično ničen, saj v času od sklenitve Pogodbe dne 28. 10. 2010 do 15. 12. 2010, ki je bil določen kot rok za izpolnitev obveznosti, GURS niti ne bi mogla izdati odločbe. Procesne kršitve naj bi bile podane tudi zaradi pomanjkljive dokazne ocene sodišča prve stopnje (glede izpovedb pravdnih strank in priče geodeta A. A. o tem, ali je bil predmet dogovora tudi ureditev meje ali le parcelacija), ki naj bi ne bila v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in ki naj bi je sodišče druge stopnje kljub izrecnemu pritožbenemu očitku ne odpravilo. Revidenta podajata svojo oceno izvedenih dokazov glede tega dejstva. Uveljavljata tudi pavšalnost razlogov sodišč nižjih stopenj za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo ogleda, ki naj bi potrdil, da del parcele, ki je bila predmet parcelacije, za tožnika nima tolikšnega pomena, da bi upravičeval pogodbeno kazen v razsojeni višini.

11. Tožnika v odgovoru na revizijo navajata, da sodišči nižjih stopenj kot trenutka izpolnitve obveznosti tožencev nista razumeli trenutka izdaje odločbe GURS, pač pa oddajo elaborata. Dvoma v veljavnost dogovora o pogodbeni kazni tako ne more biti. Vendar pa naj bi bil elaborat, ki sta ga toženca oddala 4. 3. 2011, za obravnavo pred GURS in za izvedbo parcelacije neustrezen, saj bi (glede na oddani elaborat) morali biti za izdajo odločbe GURS hkrati izpolnjeni še pogoji za odločitve o izravnavi meje, ti pogoji pa niso bili izpolnjeni. Tožnika poudarjata, da sama soglasja k izravnavi meje nista podala, saj o tem med strankami ni bilo nobenega dogovora, parcelacija pa bi se lahko izvedla samostojno, brez izravnave meje. Na strani tožencev je tako krivda, da sta v postopek vključila tudi slednjo, zaradi česar se je postopek zavlekel. Tožnika do prejema dopisa GURS z dne 20. 3. 2013 sploh nista vedela, v čem je razlog za zamudo. Odgovarjata še na revizijske očitke glede pomanjkljive dokazne ocene; v zvezi z zavrnitvijo dokaza z ogledom pa poudarjata, da tega dokaznega predloga sploh nista podala toženca, temveč tožnika.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija je utemeljena.

**Ustavnopravno izhodišče**

13. Pravica do obrazložene sodne odločbe je ena od samostojnih in zato temeljnih ustavnih jamstev človekove pravice do poštenega postopka. Ustavno sodišče je namreč obrazloženost sodne odločbe opredelilo ne le kot sredstvo drugih ustavnih pravic in samostojnih vidikov poštenosti postopka (npr. pravice do izjavljanja, pravice do pravnega sredstva, pravice do osebnega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico stranke, da jo sodišče obravnava kot subjekt, ki sovpliva na tek postopka in ne kot predmet odločanja,3 prepoved sodniške samovolje, sprejemljivost sodbe za stranko, ki je v sporu izgubila4), temveč je obrazloženost prepoznalo kot samostojno ustavno vrednoto, torej kot cilj sam po sebi, kot samostojno pravico, ki neposredno izhaja iz 22. člena Ustave RS, to je iz človekove pravice do poštenega postopka. Tako je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 prvič izrecno povedalo, da obrazloženost obravnava ne le z vidika obveznosti sodišča, da se opredeli do izjav stranke, ampak ji daje samostojno vrednost v okviru pravice do poštenega postopka.5 S tem je obrazloženost postavilo na ustavno raven. Navedena odločba je pomembna še zaradi razmejitve med nerazumljivostjo odločitve (ki je posledica odsotnosti obrazložitve ali nezadostne obrazložitve) in nerazumnostjo odločitve (ki je posledica sodniške samovolje). Za prvo, namreč za nerazumljivost (konkretno za protislovnost) odločbe, gre – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – tudi v obravnavanem primeru.

**Presoja konkretnega primera**

14. Ključne ugotovitve pritožbenega sodišča, navedene v točki 7 izpodbijane sodbe, so naslednje: i) postopek parcelacije s predajo potrjenega elaborata bi moral biti zaključen najkasneje do 15. 12. 2010, ii) v konkretnem primeru se to ni zgodilo, iii) toženca sta potrjen elaborat GURS predložila šele 4. 3. 2011, iv) o čemer tožnikov nista obvestila in v) GURS je izdala odločbo o parcelaciji šele 22. 4. 2013. V isti točki je pritožbeno sodišče povedalo še, da je določba Pogodbe glede pogodbene kazni jasna in nedvoumna ter obrazložitev zaključilo s stavkom: »Toženca […] v konkretnem postopku nista dokazala, da sta tožnika o zastojih v postopku pred geodetsko upravo sploh obveščala oziroma, da sta od njiju zahtevala predložitev soglasja zaradi spremembe lastništva nepremičnine.«

15. Ko te ugotovitve povežemo z odločitvijo, s katero je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, se izriše protislovje. Maksimalen znesek pogodbene kazni, ki je bil vtoževan in ki znaša 27.000,00 EUR, namreč logično pomeni, da naj bi zamuda trajala najmanj 540 dni ali več (saj so bili penali dogovorjeni v višini 50,00 EUR na dan, a skupaj največ 27.000,00 EUR), torej približno leto in pol (ali več). Iz tega je mogoče sklepati, da je pritožbeno sodišče štelo, da je zamuda – če sta toženca v zamudo prišla dan po 15. 12. 2010, ki je bil določen kot rok za predajo potrjenega elaborata – trajala še najmanj do sredine junija 2012 (ali več). Zato je ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da »[m]ed pravdnima strankama ni sporno, da sta se […] zavezala predati potrjen elaborat parcelacije geodetski upravi najkasneje v roku do 15. 12. 2010, v nasprotnem primeru pa plačati penale […]«,6 protislovna odločitev, ki prisoja maksimalno pogodbeno kazen, čeprav sodišče hkrati ugotavlja, da sta toženca potrjen elaborat GURS predložila 4. 3. 2011, torej (zgolj) 78 dni po izteku roka. Sodišče zahtevku ugodi, kot pokaže preprost matematični izračun, tudi za čas, ki bistveno presega zamudo s predajo potrjenega elaborata parcelacije geodetski upravi, kot je obveznost tožencev zapisana v 5. členu Pogodbe.

16. Tako ostaja odprto ter v izpodbijani sodbi nerazjasnjeno, dvoumno in v sebi nasprotujoče si stališče pritožbenega sodišča o tem, kaj je sploh bila obveznost tožencev in kdaj sta to obveznost izpolnila. Je to predaja potrjenega elaborata parcelacije GURS, obvestitev tožnikov o tem dejstvu, ali nemara izdaja odločbe GURS o parcelaciji? Ta vprašanja ostajajo odprta in neodgovorjena. Sodišče druge stopnje namreč o izpolnitvi govori kot o predaji potrjenega elaborata GURS, potem pa reče, da toženca tožnikov nista obveščala o predložitvi elaborata GURS (pri čemer izrecno zapiše, da »izpolnitve svoje obveznosti (takrat) tožnikoma nista sporočila«, kar spet kaže na to, da za izpolnitev šteje predložitev elaborata), niti o nadaljnjih zastojih v postopku pred GURS. Doda, da bi morala biti toženca pri izpolnjevanju svoje obveznosti, pri komuniciranjem z geodetom in GURS bolj skrbna in aktivna, ter o dopolnitvah postopka obveščati tožnika, češ da je bila določba Pogodbe glede pogodbene kazni jasna in nedvoumna.7

17. Kaj je bila obveznost tožencev in kdaj sta to obveznost izpolnila, ni mogoče ugotoviti niti iz prvostopenjske sodbe, na katero se pritožbeno sodišče sicer tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve svoje sodbe nedvoumno sklene le, da za izpolnitev obveznosti iz 5. člena Pogodbe ne zadostuje sama oddaja naročila geodetu za izdelavo elaborata. Kaj zadostuje, pa iz sodbe ni razvidno, saj sodišče v nadaljevanju govori o tem, da toženca ne moreta prevaliti odgovornosti na geodeta, »ki bi moral pripraviti (pravočasno) elaborat«, saj sta ga toženca sama izbrala, ter o tem, da »razlog[i], na katere toženi stranki nimata vpliva (to je odločanje organov GURS) […] tožene stranke odgovornosti ne oprostijo.« Iz take obrazložitve je mogoče sklepati tako, da je izpolnitev obveznosti v pravočasni pripravi elaborata, kot tudi, da je izpolnitev v dokončni odločitvi GURS.

18. Tožnika v odgovoru na revizijo ponujata možno razlago, in sicer, da sta sodišči nižjih stopenj za izpolnitev obveznosti dejansko šteli predložitev elaborata GURS, vendar pa konkretni predloženi elaborat za izvedbo postopka parcelacije ni bil ustrezen, saj je predvideval tudi postopek za ureditev in izravnavo meje. Za slednjega je bilo med drugim potrebno soglasje tožnikov, ki pa o postopku samem sploh nista bila obveščena, niti se stranke za izvedbo tega postopka niso dogovorile. S predložitvijo neustreznega elaborata naj bi tako toženca dne 4. 3. 2011 dejansko ne izpolnila svoje obveznosti. Revizijsko sodišče ob takih razlagi ugotavlja, da – četudi se zdi smiselna – iz sodb sodišč nižjih stopenj izrecno ne izhaja, prav tako je ni mogoče implicitno izluščiti. Res sta se sodišči obširno ukvarjali z vprašanjem, zakaj je prišlo do zamude pri sami izdelavi elaborata in kasneje pri postopku pred GURS, kar sta povezali predvsem z dejstvom, da se – v nasprotju z dogovorom strank – ni vodil samo postopek parcelacije, temveč na samoiniciativni predlog tožencev tudi postopek za izravnavo in ureditev meje. Vendar pa iz sodb ne izhaja ugotovljeno dejstvo, da je bil dne 4. 3. 2011 predloženi elaborat neustrezen in da je bil neustrezen v tolikšni meri, da ni pomenil le izpolnitve z napako, temveč sploh ni zadoščal za izpolnitev obveznosti. Brez ustrezne dejanske podlage pa revizijsko sodišče ne more sprejeti nadaljnjih sklepov.

19. Ostane torej le ugotovitev, da je obrazložitev izpodbijane sodbe – taka, kot je – v povezavi s sprejeto odločitvijo dvoumna in protislovna. Na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje zato revizijsko sodišče odgovarja negativno: sodba pritožbenega sodišča ne ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi. Obrazložitev je namreč glede nosilne ugotovitve (kaj je bila s pogodbeno kaznijo zavarovana obveznost tožencev in kdaj sta to obveznost izpolnila) nejasna ter v nasprotju sama s seboj. Ker pomeni to bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) (I. točka izreka).

20. Tezo o neveljavnosti dogovora o pogodbeni kazni, ki je predmet drugega dopuščenega revizijskega vprašanja, sta revidenta zgradila na predpostavki, da sodišči nižjih stopenj zavzemata stališče, da je bila obveznost tožencev izpolnjena šele z izdajo odločbe GURS. Tak pogodbeni dogovor naj bi bil po mnenju revidentov neveljaven (celo ničen), ker pravočasnosti izpolnitve ne veže na ravnanje dolžnika8 in ker naj bi bila njegova realizacija tudi sicer nemogoča,9 saj naj bi GURS nikakor ne mogla odločiti do 15. 12. 2010. 21. S tem vprašanjem se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, saj iz izpodbijane sodbe – kot je bilo zgoraj pojasnjeno – ni bilo mogoče ugotoviti, kateri trenutek je pritožbeno sodišče štelo za izpolnitev obveznosti tožencev (in zakaj); odgovor na drugo vprašanje pa bi bil nujno povezan prav s tem dejstvom. Ker bistvena predpostavka vprašanja še ni jasno ugotovljena, je vnaprejšnje opredeljevanje revizijskega sodišča do tega vprašanja brezpredmetno.

22. Revizijsko sodišče se tudi ni podrobneje ukvarjalo z revizijskimi navedbami v zvezi z zatrjevano kršitvijo metodološkega napotka pri dokazni oceni in v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo ogleda. Očitki, ki jih revidenta prikažeta v smislu procesne kršitve, torej kot pomanjkljive odgovore pritožbenega sodišča na poprejšnje enake pritožbene očitke, da bi tako padli pod domet prvega dopuščenega revizijskega vprašanja, pravzaprav pomenijo prikrito nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz revizijskih navedb je namreč očitno, da se revidenta zavzemata za drugačno ugotovitev dejanskega stanja – zlasti glede tega, ali je bil predmet dogovora tudi ureditev meje ali le parcelacija; spregledujeta pa med drugim pojasnilo pritožbenega sodišča, da je pravzaprav nepomembno, ali so se stranke (morda) dogovarjale tudi o ureditvi drugih vprašanj, saj je bilo v vsakem primeru postopek parcelacije mogoče predlagati samostojno.10 Na mestu je tudi opozorilo tožnikov iz odgovora na revizijo, da dokaza z ogledom, katerega zavrnitvi revidenta nasprotujeta, sploh nista predlagala revidenta, temveč tožnika.

**Odločitev o revizijskih stroških**

23. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Takega dogovora gotovo ni bilo v Pogodbi, sta pa toženca v postopku trdila, da je bil med strankami sklenjen naknadni ustni dogovor, da se hkrati s parcelacijo izravna in uredi še meja. Tega dokazni postopek ni potrdil. 2 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 3 Gl. odločbo št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, tč. 9. 4 Gl. odločbi št. Up-919/10, z dne 8. 11. 2012, tč. 13, in št. Up-148/17 z dne 12. 4. 2018, tč. 28. 5 Odločba št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, tč. 8. V odločbi št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996, kjer je šlo za odločanje upravnega organa po prostem preudarku, je Ustavno sodišče tako stališče samo nakazalo (tč. 31). 6 Glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Določilo 5. člena Pogodbe je tudi po mnenju prvostopenjskega sodišča »jasno, nedvoumno, zelo natančno in ne potrebuje nobene razlage« (glej tč. 11 prvostopenjske sodbe). 8 250. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. 9 Revidenta se sklicujeta na določbo drugega odstavka 60. člena OZ o nemogočem pogoju, ki se smiselno uporablja tudi za rok. 10 Glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.