Jedro

V skladu z 252. členom OZ ima sicer sodišče možnost pogodbeno kazen zmanjšati, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti ta nesorazmerno visoka, kar pa ne velja za konkretni primer. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno izhajalo iz okoliščin celotnega posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema na račun tožnikov naložilo plačilo 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.5.2013 do plačila in plačilo pravdnih stroškov v višini 3.411,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta toženca. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku. Poudarjata, da je bila njuna obveznost po 5. členu prodajne pogodbe oddaja potrjenega elaborata na GURS, ki je bila sicer izpolnjena z zamudo, a ne tolikšno kot trdita tožnika. Ker sodba v tem delu nima razlogov, sodišču očitata kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer menita, da tožnika pogodbene kazni ne moreta zahtevati, saj ob (prepozni) izpolnitvi obveznosti nista nemudoma sporočila, da si pridružujeta pravico do pogodbene kazni. Njun dopis z dne 27. 8. 2012 (priloga A3) temu ne zadostuje, saj v skladu z določbo 251. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni bil podan nemudoma. Vztrajata na stališču, da je bil predmet (ustnega) dogovora poleg postopka parcelacije parcele tudi postopek evidentiranja urejanja meje in izravnava dela parcele ter v tem delu sodišču očitata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Menita, da sodišče odločilnih dejstev v tem delu ni obrazložilo, izpovedi tožnikov in druge toženke pa ni ocenilo. Napačen naj bi bil tudi povzetek izpovedi priče A. A., saj je ta izrecno izjavil, da je izravnavo meje naročila pritožnica in o tem dejstvu ni zgolj sklepal, kot je zmotno navedlo sodišče. Sodišče se nadalje ni opredelilo do trditev, da je v konkretnem primeru nastopila naknadna nemožnost izpolnitve. Ko sta tožnika postala lastnika parcele, se parcelacija ni mogla izvesti brez njunega soglasja. Gre za odločilna dejstva, do katerih se sodišče ni opredelilo. Poudarjata, da je v izpovedbi priče A. A. veliko neskladij, zato mu sodišče ne bi smelo slediti. Vztrajata na stališču, da gre v konkretnem primeru za zlorabo pravic. Nasprotujeta tudi odločitvi glede višine pogodbene kazni, saj je ta nesorazmerna nastali škodi. Ker se sodišče do dejstva, da v konkretnem primeru tožnika nista utrpela škode, ni opredelilo, mu očitata bistveno kršitev določb postopka. Poudarjata, da je bil dokazni predlog z ogledom kraja predlagan glede odločilnega dejstva, zato opustitev izvedbe dokaza pomeni poseg v pravico stranke do izjave. Če bi se na ogledu izkazalo, da tožnika do stanovanjske hiše lahko dostopata tudi drugje, bi to pomenilo, da del parcele št. 355/42 zanju ne more biti takega pomena.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnika od tožencev zahtevata plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena s prodajno pogodbo z dne 28. 10. 2010 (priloga A2, v nadaljevanju pogodba). Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se v 5. členu pogodbe toženca kot prodajalca zavezala predati potrjen elaborat parcelacije geodetski upravi najkasneje v roku do 15. 12. 2010, v nasprotnem primeru pa plačati penale, in sicer 50 EUR za vsak dan zamude, vendar največ 27.000,00 EUR. Sporno pa je, kdo je odgovoren za zamudo dogovorjenega datuma, ali obstajajo pogoji za uveljavljanje pogodbene kazni ter ali je zahtevana pogodbena kazen sorazmerna.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zadevi odločalo ponovno, saj je višje sodišče s sklepom I Cp 51/2016 z dne 4. 5. 2016 prvič izdano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Bistveni razlogi so bili v tem, da sodišče ni v zadostni meri raziskalo razlogov za zamudo pri izpolnitvi obveznosti. Toženca sta namreč trdila, da je po sklenitvi pogodbe prišlo do dodatnega ustnega dogovora, po katerem naj bi stranke poleg parcelacije izvedle tudi postopek ureditve in izravnave dela parcele št. 355/41 s sosednjo parcelo št. 355/39, kar je podaljšalo rok za izpolnitev obveznosti. V ta namen sta predlagala zaslišanje geodetov A. A. in B. B. 7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da sta tožnika upravičena zahtevati plačilo pogodbene kazni, saj je bil razlog za zamudo na strani tožencev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, zavrača pritožbeno tezo o nepravilnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter se v izogib ponavljanju sklicuje na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Iz teh izhaja, da bi postopek parcelacije s predajo potrjenega elaborata moral biti zaključen najkasneje do 15. 12. 2010, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. Ob tem je sodišče ugotovilo, da sta toženca potrjen elaborat geodetski upravi predložila šele 4. 3. 2011, zato so napačni pritožbeni očitki, ki trdijo nasprotno. Preizkus sodbe v tem delu je mogoč, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugem odstavku 339. člena ZPP. Da izpolnitve svoje obveznosti (takrat) tožnikoma nista sporočila, je sodišče ugotovilo na podlagi dopisa tožnikov tožencema z dne 27. 8. 2012 (priloga A3). Ta potrjuje, da tožnika nista prejela nobenih podatkov o tem, da je bil potrjeni elaborat predan geodetski upravi. V navedenem dopisu sta si tožnika tudi pridržala pravico do pogodbene kazni, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča zadosti pogoju po petem odstavku 251. člena OZ. Obvestila o morebitni izpolnitvi obveznosti po 5. členu pogodbe namreč do navedenega datuma še nista prejela, zato je njun dopis pravočasen, podan pa je bistveno pred prejemom odločbe GURS z dne 22. 4. 2013. Ker je bila določba pogodbe glede pogodbene kazni jasna in nedvoumna, bi morala biti toženca pri izpolnjevanju svoje obveznosti bolj skrbna. Ob dejstvu, da sta sama izbrala geodeta, bi morala že ob predlogu za izdajo elaborata preveriti, ali je izpolnitev obveznosti sploh mogoče opraviti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da bi morala biti pri komuniciranju z geodetom in geodetsko opravo bolj skrbna in aktivna ter o dopolnitvah postopka toženca tudi obveščati. To velja tudi glede zatrjevane naknadne nemožnosti izpolnitve. Toženca namreč v konkretnem postopku nista dokazala, da sta tožnika o zastojih v postopku pred geodetski upravo sploh obveščala oziroma da sta od njiju zahtevala predložitev soglasja zaradi spremembe lastništva nepremičnine.

8. Ob, v ponovljenem postopku ugotovljenem dejstvu, da je postopek parcelacije mogoče izvesti neodvisno od postopka določitve oziroma izravnave meje, je nepomembno, da so se stranke (morda) dogovarjale tudi o ureditvi drugih vprašanj. Toženca bi namreč postopek parcelacije lahko predlagala samostojno. Tudi sicer pa tožencema ni uspelo dokazati, da je bila ureditev meje želja tožnikov oziroma da sta soglašala, da se rok po 5. členu pogodbe podaljša zaradi dodatnih postopkov pri geodetski upravi. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladne izpovedi tožnikov in neprepričljive izpovedbe prvega toženca, ki o dodatnih dogovorih ni vedel povedati ničesar konkretnega. V skladu z napotki pritožbenega sodišča je zaslišalo tudi geodeta, A. A., ki sta ga kot pričo predlagala toženca. Sodišče je njegovo izpovedbo pravilno povzelo in ob tem ni storilo zatrjevanih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz njegove izpovedbe sledi, da se je glede geodetskih postopkov pogovarjal le z drugo toženko, katero je tudi opozoril na prekratek rok, določen s pogodbo (primerjaj zapisnik zaslišanja na list. št. 136). Potrdil je tudi, da je bila prav druga toženka tista, ki je poleg parcelacije naročila tudi izravnavo meje, morebitni dogovori med pravdnimi strankami pa mu niso bili znani. Pritožbeni očitki, ki skušajo prikazati njegovo izpovedbo v drugačni luči, so zato neutemeljeni.

9. Pravilna je tudi odločitev glede višine pogodbene kazni. V skladu z 252. členom OZ ima sicer sodišče možnost pogodbeno kazen zmanjšati, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti ta nesorazmerno visoka, kar pa ne velja za konkretni primer. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno izhajalo iz okoliščin celotnega posla. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tako ni relevantna zgolj vrednost parcele št. 305/107, temveč celotnega posla, ki znaša slabih 270.000,00 EUR. Pogodbena kazen tako predstavlja zgolj 10 % vrednosti celotnega posla. Da je bil nakup dela parcele št. 355/42 (zdaj 355/107) nujno potreben za lažji dostop do stanovanjske hiše tožnikov, je sodišče ugotovilo na podlagi njunega zaslišanja. Ob tem ni pomembno, ali je dostop do hiše mogoč tudi drugje, temveč dejstvo, da sta si tožnika želela olajšati dostop prav z nakupom navedene nepremičnine. Del sosednje parcele je bil tako za tožnika izredno pomemben, na kar kaže tudi določitev pogodbene kazni za pravočasno izvedbo postopka parcelacije. Ogled nepremičnine tako ne bi pripomogel k ugotovitvi pravno odločilnih dejstev in ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Toženca tudi ne nasprotujeta ugotovljenemu dejstvu, da je po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 5. 7. 2010 prihajalo do nenehnih nesporazumov. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da so prav tovrstne težave, ki sta jih imela tožnika glede parcelacije parcele pri prvem nakupu, botrovale k temu, da sta se pri ponovnem sklepanju pogodb s tožencema želela zavarovati. Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča, da obstoj škode ni predpostavka za uveljavljanje pravice do pogodbene kazni. Po prvem odstavku 253. člena OZ ima namreč upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda. Bistveno torej je, da pogodbena kazen sili stranko k izpolnitvi obveznosti in naj bi celo presegala pričakovano škodo v primeru kršitve pogodbe, v čemer se izraža njen kaznovalni element.(1)

10. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnika s pritožbo nista uspela, tožnika pa z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krijeta tožnika sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Prostor, J. Pogodbena kazen v poslovni praksi, Podjetje in delo, GV Založba, 2014, št. 8, str. 1404-1416.