Jedro

S tem, ko je tožniku v Republiki Sloveniji prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu (ker se je odselil v BiH in se tam zaposlil), ni bilo več pogojev za izplačevanje denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Določbe ZPIZ-1 oziroma prej veljavnega ZPIZ se nanašajo na delodajalce v Republiki Sloveniji, pri čemer so delodajalci dolžni delovnega invalida obdržati na delu in mu zagotoviti drugo ustrezno delo. Navedena dolžnost se ne razteza na delodajalce v tujini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca, opr. št. ... z dne 31. 3. 2008 in št. ... z dne 20. 2. 2008 ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost kot invalid III. kategorije invalidnosti od 1. 1. 2008 dalje in da se tožencu naloži, da je dolžan o tej pravici in višini nadomestila odločiti s posebno odločbo ter nadalje, da je toženec dolžan tožniku izplačati pripadajoče nadomestilo od 1. 1. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je bil zaposlen v Rudniku Velenje, kjer je postal tudi invalid III. kategorije invalidnosti. Zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je še v času bivše Jugoslavije preselil v Bosno in Hercegovino, kjer je pričel opravljati drugo ustrezno delo, za katero prejema manjšo plačo, kot bi jo prejemal na svojem delovnem mestu. Pred tem je prejemal nadomestilo zaradi manjše plače od leta 1980 dalje. Dne 27. 12. 2007 je pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Sodišče prve stopnje je najprej pravilno ugotovilo, da se morajo v primeru tožnika uporabiti predpisi, ki so veljali na dan nastanka invalidnosti, v nadaljevanju pa je zapisalo, da je tožnikov zahtevek treba presojati po določbah Zakona o pokojninskem, in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu ZPIZ-1) in je zaradi tega zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je potrdilo odločitev toženca, pri čemer je bil glavni razlog za takšno odločitev dejstvo, da tožnik ni slovenski državljan. Takšna odločitev pa ni pravilna. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik v času, ko je postal invalid in ko je pridobil pravice iz tega naslova, živel v isti državi kot slovenski državljani. Ko je iskal drugo ustrezno zaposlitev, se je preselil v BIH, kar vse je bilo v okviru nekdanje Jugoslavije. Tožniku so pripadale enake pravice, kot slovenskemu državljanu. Toženec pa mu sedaj krati pravice, ki jih je pridobil v času obstoja SFRJ in ki mu gredo po predpisih, ki so tedaj veljali. Sodišče navaja, da tožencu niso bili predloženi zahtevki delodajalca z izračunom višine nadomestil. Če bi toženec menil, da listine, ki jih je predložil, ne zadoščajo in bi bili potrebni posebni izračuni, bi tožnika moral pozvati, da dopolni svojo zahtevo, ne pa, da jo zavrne brez zahteve za dopolnitev. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca opr. št. ... z dne 31. 3. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 20. 2. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

ZPIZ-1 pravice iz invalidskega zavarovanja ureja v IV. poglavju, pri čemer pa pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna. Navedeno pravico je bilo mogoče pridobiti po prej veljavnih predpisih, ki so se skladno s 446. členom ZPIZ-1 uporabljali do 1. 1. 2003. V prehodnih določbah pa je ZPIZ-1 določil, da uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, se od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljalo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona (1. odstavek 390. člena ZPIZ-1). V 1. odstavku 397. člena pa je določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ) je pravico do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu urejal v 133. členu, kjer je bilo določeno, da pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu lahko ima delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. V bistvu enako je bilo urejeno tudi v prej veljavnih predpisih.

Tožnik ni uživalec omenjene pravice, nenazadnje tudi iz njegovih navedb izhaja, da mu je delovno razmerje v Sloveniji prenehalo 27. 2. 1991 in da od tedaj dalje stalno prebiva v Bosni in Hercegovini, kjer je tudi zaposlen. Kot je bilo to že obrazloženo, je en od pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tudi opravljanje preostali delovni zmožnosti ustreznega dela. S tem, ko je tožniku v Republiki Sloveniji prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, torej tudi ni bilo več pogojev za izplačevanje denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Določbe ZPIZ-1 oziroma prej veljavnega ZPIZ se nanašajo na delodajalce v Republiki Sloveniji, pri čemer so delodajalci dolžni delovnega invalida obdržati na delu in mu zagotoviti drugo ustrezno delo (139. člen ZPIZ oziroma 101. člen ZPIZ-1). Navedena dolžnost pa se ne razteza na delodajalce v tujini. Posledično temu je že prejšnji ZPIZ v 1. odstavku 201. člena določal, da se uživalcu pravic, ki se kot tuj državljan za stalno izseli v tujino, izplačujejo denarni prejemki iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v tujino, če je s to državo sklenjen sporazum ali če ta država priznava takšno pravico državljanom Republike Slovenije. Tudi sedanji ZPIZ-1 v 1. odstavku 186. člena določa, da je v tujino možno izplačevati le pokojnino, ne pa tudi drugih dajatev iz invalidskega zavarovanja.

Ker tožnik ni uživalec pravice do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, v tem primeru torej ni podano stanje, kot je določeno v že citiranem 390. oziroma 397. členu ZPIZ-1. Prav tako tožniku tudi ni mogoče priznati pravice do nadomestila po določbi 391. člena ZPIZ-1, kajti tožnik je zahtevo za priznanje omenjene pravice pri tožencu vložil dne 27. 12. 2007, kar pomeni, da je potrebno pri odločanju uporabiti določbe ZPIZ-1, ki pa kot že rečeno, omenjene pravice ne pozna, medtem ko se nove pravice iz invalidskega zavarovanja (kot npr. nadomestilo za invalidnost) lahko priznajo uživalcem pravic le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (397. člen ZPIZ-1), seveda o izpolnjevanju ostalih zakonsko določenih pogojev, kar pa glede na že obrazloženo v sporni zadevi ni podano.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.