Jedro

Pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče mešati s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) oziroma predpisih, ki so veljali še pred tem zakonom. Podlaga za priznanje ene in druge pravice ter odmera nadomestil je različna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. I-985.917 z dne 20. 2. 2008 in 31. 3. 2008, za ugotovitev, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost (kot invalid III. kategorije invalidnosti) od 1. 1. 2008 dalje, da se toženi stranki naloži, da o tej pravici in višini nadomestila odloči s posebno odločbo in je dolžna tožniku izplačevati nadomestilo od navedenega datuma, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle v roku v osmih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega v mescu za znesek iz preteklega meseca, v bodoče dospevajoče obroke pa v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da tožnik ni bil uživalec pravice do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, zaradi česar mu te pravice po starih predpisih na podlagi njegove zahteve z dne 27. 12. 2007 ni mogoče priznati po določbah 390., 391. in 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), niti mu ni mogoče priznati nadomestila za invalidnost, kot nove pravice iz invalidskega zavarovanja, saj se ta lahko prizna le uživalcem pravic v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanke nove invalidnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 16/99 in nadalj. in iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se po prenehanju delovnega razmerja v Republiki Sloveniji, dne 27. 2. 1991, ni preselil v tujino, temveč v Bosno in Hercegovino, ki je bila v okviru prejšnje SFRJ. V bivši skupni državi je prejemal nadomestilo plače zaradi manjše plače od leta 1980 dalje, z odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 1992 pa mu je bila naknadno ponovno priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu; pristojni območni enoti tožene stranke je bilo naloženo, da to nadomestilo odmeri in pridobi ustrezne podatke za odmero, česar pa ni storila. To pomeni, da je tožnik svojo pravico v spornem obdobju uveljavljal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se morajo uporabljati predpisi, ki so veljali do ZPIZ-1, v nadaljevanju pa je zahtevek presojalo po določbah ZPIZ-1. Drugostopenjsko sodišče se je oprlo na isti zakon, vendar napačno. Sodišči sta zmotno izhajali iz tega, da tožnik ni slovenski državljan. Že tožena stranka je s sklepom z dne 22. 1. 1992 tožnika obravnavala kot nekdanjega državljana SFRJ, ki je pridobil pravice iz invalidnost v takratni skupni državi, sicer pa odločitev, ki temelji na tem, da tožnik ni slovenski državljan, pomeni kršitev materialnega prava in pridobljenih pravic. Sodišči bi morali upoštevati, da je v času nastanka invalidnosti živel v isti državi kot slovenski državljani in pridobil pravice iz naslova invalidnosti. Takratni slovenski delodajalec mu ni zagotovil ustreznih pravic, zaradi česar jih je iskal v Bosni in Hercegovini, to je takratni skupni državi. Prav zato mu pripadajo tudi enake pravice kot slovenskim državljanom. Sodišči sta se odločili za uporabo zakona po dnevu vložitve zahtevka, morali pa bi uporabiti zakon, ki je veljal, ko je tožnik pridobil pravico do nadomestila, ki pa ga nato dejansko ni prejel, saj ga tožena stranka ni odmerila oziroma te pravice ni realizirala. Sodišči sta kršili določbe postopka, zlasti drugostopenjsko sodišče, ki ni upoštevalo odločilnih dejstev. Sodba ima pomanjkljivosti, ker v njej niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, in ker „je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami.“

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS -1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni dovolj konkretiziran. Tožnik se sicer v uvodu in nato v obrazložitvi revizije sklicuje na bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. ter 15. točke drugega odstavka iste zakonske določbe, nato pa na koncu revizije delno nepravilno, delno pa pomanjkljivo prepiše opredelitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To naredi tudi brez jasne in določne opredelitve, v čem konkretno ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, kateri konkretni razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni, oziroma kateri razlogi so nejasni in v čem obstaja nasprotje med navedbami v izpodbijani sodbi in listinami v spisu. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe iz tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljene. Izpodbijana sodba ne temelji na tem, da tožnik ni slovenski državljan in da mu prav zato ne bi pripadala pravica do nadomestila za invalidnost. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik postal delovni invalid III. kategorije zaradi posledic nesreče pri delu od 3. 12. 1979 dalje in mu je bila priznana pravica razporeditve na drugo ustrezno delo z nadomestilom zaradi manjšega osebnega dohodka. V letu 1991 je prišlo do predloga tožnika za priznanje novih pravic. Izdan je bil sklep z dne 8. 7. 1991, s katerim mu je bila priznana pravica do razporeditve na novo ustrezno delo pomožni delavec v trgovini, obenem pa je bilo odločeno tudi, da nima več pravice do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu. Na pritožbo tožnika je tožena stranka s sklepom z dne 22. 1. 1992 ta del sklepa odpravila in naložila strokovni službi območne delovne enote Ravne na Koroškem, da odloči o pravici do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu (1). Do te odmere ni nikoli prišlo, saj je tožniku že pred tem, z 28. 2. 1991, prenehalo delovno razmerje v Republiki Sloveniji in se je zaposlil pri drugem delodajalcu v Bosni in Hercegovini 6. 4. 1992. Tožnik torej očitno ni bil več uživalec pravice do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, o nadomestilu po razveljavitvenem sklepu pa ni bilo več odločeno.

9. Tožnik je z novo zahtevo, ki jo je vložil konec leta 2007, zahteval od tožene stranke priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z obema izpodbijanima odločbama tožene stranke je bila zavrnjena prav takšna zahteva. V nasprotju s to zahtevo in obsegom odločanja tožene stranke v izpodbijanih odločbah, je s tožbenim zahtevkom zahteval priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, kot pravice, ki dejansko izhaja iz ZPIZ-1 (94. člen), ne pa iz zakonskih določb na področju invalidske zakonodaje pred tem (2). Pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče mešati s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) oziroma predpisih, ki so veljali še pred tem zakonom. Podlaga za priznanje ene in druge pravice ter odmera nadomestil je različna.

10. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da bi tožniku nadomestilo za invalidnost, ki ga pozna šele ZPIZ-1, lahko (ob izpolnjevanju še ostalih pogojev) pripadalo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, česar tožnik niti ne zatrjuje. Iz 397. člen ZPIZ-1 namreč izhaja, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu (1. odstavek), pravice po tem zakonu pa lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Tožnik seveda ob uveljavitvi ZPIZ-1 in že dalj časa pred tem ni bil več zavarovanec tožene stranke niti uživalec pravic na podlagi invalidnosti.

11. Ostale revizijske navedbe v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava zgrešijo predmet odločanja oziroma relevantno pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku in kot takšne ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Iz navedenega sklepa torej ne izhaja, da je bilo o pravici do nadomestila že odločeno, temveč le, da bo o tem odločala strokovna služba območne enote tožene stranke.

Op. št. (2): Takšno ravnanje procesno ni sprejemljivo, saj se predmet socialnega spora nanaša na odločanje o pravicah iz dokončnega upravnega akta in ne o pravicah, ki niso bile predmet takšnega odločanja (63. člen ZDSS-1).