Jedro

Če delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, s tem kljub temu, da obstojijo razlogi za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar pa je v nasprotju z institutom izredne odpovedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za odpravo odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za poziv nazaj na delo na delovno mesto vodja procesov proizvodnje in tehnologije ali drugo ustrezno delovno mesto. Posledično je zavrnilo tudi zahtevke za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo ter prispevki in davki. Ugotovilo je, da je bila odpoved podana pravočasno in da je tožnik odgovoren za nastale pomanjkljivosti in napake v proizvodnji, v kateri je bil vodja procesov in tehnologije. Kršil je obveznosti, opredeljene v pogodbi o zaposlitvi ter ravnal malomarno v primeru ene od očitanih kršitev pa celo naklepno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika deloma ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto vodje procesov proizvodnje ter mu za čas od 18. 11. 2006 do vrnitve na delo prizna obstoj delovnega razmerja, vpiše delovno dobo v delovno knjižico in ga prijavi v obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožbeni zahtevek za poziv na drugo ustrezno delo je zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa je (s sklepom) v delu, ki se nanaša na obračun plače (z davki in prispevki), plačilo premije življenjskega zavarovanja in glede stroškov postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da v primeru, ko delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pomeni takojšnje prenehanje delovnega razmerja, delavcu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni podan eden od bistvenih elementov za izredno odpoved, določen s prvim odstavkom 110. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen, ker ni jasno navedeno, kateri del izreka obsega sodbo in kateri sklep. Izreka sodbe in sklepa sta sama s seboj v nasprotju, sodba pa je tudi neizvršljiva. V sodbi ni določen rok za izpolnitev obveznosti, prijava v zavarovanje pa ni izvršljiva, ker je sodišče sodbo glede plače, ki je osnova za plačilo prispevkov, razveljavilo. Sodišče druge stopnje bi moralo ugotoviti, ali je tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu oziroma zavarovan na kakšni drugi podlagi, izpodbijana sodba pa o tej okoliščini nima razlogov. Toženi stranki se ne nalaga prijava v druge vrste obveznih zavarovanj, razen v zdravstveno zavarovanje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede izpolnitve pogoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka je odpovedni rok določila na podlagi določbe četrtega odstavka 92. člena ZDR, ki je specialna določba za primer odpovedi iz krivdnih razlogov. Tako so to določbo razlagali tudi drugi delodajalci in delovna sodišča, šele z novelo zakona pa je bil odpovedni rok enega meseca določen samo za redno odpoved iz krivdnih razlogov. Izpodbijana sodba nima razlogov o vseh okoliščinah in interesih pogodbenih strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, v zvezi s tem pa je bilo dejansko stanje tudi napačno in nepopolno ugotovljeno. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi sodišče druge stopnje moralo opraviti obravnavo in ker je ni, je kršilo 351. člen ZPP.

4. Zoper sklep o razveljavitvi dela prvostopne sodbe je tožena stranka vložila pritožbo (30. člen ZDSS-1), ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sklepom Dsp 64/2009 z dne 6. 10. 2009. Predmet revizijske presoje je tako le sodba sodišča druge stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka ne navede izrecno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog, uveljavlja (370. člen ZPP). Iz njenih nepovezanih in deloma nasprotujočih si navedb pa je mogoče dovolj zanesljivo sklepati, da gre predvsem za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija v tem delu ni utemeljena.

8. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in tudi glede na določbe ZPP bi toženi stranki lahko in moralo biti jasno, kateri del izreka odločbe sodišča druge stopnje je sodba in kateri sklep. Nenazadnje to izhaja tudi nadaljnjih navedb tožene stranke same, ko v reviziji utemeljuje domnevno neskladje med sodbo in sklepom.

9. Navedbe o neugotovljenem delovnem razmerju pri drugem delodajalcu pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Take so tudi navedbe o tem, da sodišče ni ugotavljalo vseh okoliščin in interesov glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Ker sodišče druge stopnje ni odločilo na podlagi spremenjenega dejanskega stanja, tudi ni bilo dolžno opraviti obravnave. Ker je upoštevalo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in prvostopno sodbo spremenilo le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni kršilo 351. člena ZPP.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Bistvena razlika med redno in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je že po opredelitvah v 88. in 110. ter 111. členu ZDR v tem, da gre v primeru izredne odpovedi za tako hude kršitve, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Če delodajalec že sam presodi, da gre sicer za hujše kršitve pogodbenih obveznosti, pa je kljub temu delovno razmerje še mogoče nadaljevati do izteka roka, podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni. To iz ravnanja tožene stranke povsem jasno izhaja tudi v tem primeru: tožniku je delovno razmerje prenehalo šele z iztekom odpovednega roka. Tožena stranka se pri tem ne more utemeljeno sklicevati na svojo (in morda tudi drugih delodajalcev) zmotno razlago 92. člena ZDR.

12. Razlaga tožene stranke o uporabi četrtega odstavka 92. člena ZDR je že na prvi pogled zmotna: ker pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni odpovednega roka, se navedena določba lahko nanaša le na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar je ZDR sedaj tudi izrecno zapisano). Če delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, s tem kljub temu, da obstojijo razlogi za izredno odpoved pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar pa je v nasprotju z institutom izredne odpovedi. S tem tožena stranka ni dokazala, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, temveč je s tožeči stranki omogočenim odpovednim rokom pritrdila prav nasprotnemu.

13. Izpodbijana sodba ni v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. V obrazložitvi sodbe je navedena sodba VIII Ips 262/2006, enako pa Vrhovno sodišče odločilo že v zadevi VIII 33/2006 11. 4. 2006 in kasneje še v več zadevah (na primer VIII Ips 227/2007, VIII Ips 324/2007 in VIII Ips 340/2007).

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.