Jedro

Če delodajalec delavcu kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, to dokazuje, da je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati. V tem primeru pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. do 4. odstavek izreka): - delno spremeni v 1. odstavku in delu 2. odstavka izreka, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje in priznanje obstoja delovnega razmerja tako, da se v tem delu glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2006 je nezakonita in se razveljavi. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto vodja procesov proizvodnje; kar zahteva tožeča stranka več (tj. poziv na drugo ustrezno delovno mesto), pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna za čas od 18. 11. 2006 do vrnitve na delo tožeči stranki priznati obstoj delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje.“ - delno razveljavi: a) v nespremenjenem delu 2. odstavka izreka glede obračuna plače, odvoda pripadajočih prispevkov in davkov in plačila mesečne neto plače v znesku 2.093,57 EUR (prej 501.704,61 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, b) v 3. in 4. odstavku izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2006 nezakonita in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja procesov proizvodnje ali drugo ustrezno delovno mesto (1. odstavek izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka za čas od 18. 11. 2006 dalje tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plačo in odvesti pripadajoče prispevke in davke in plačati mesečne neto plače v znesku 2.093,57 EUR (prej 501.704,61 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (2. odstavek izreka) ter toženi stranki za čas od 18. 11. 2006 do vrnitve na delo obračunati in nato pristojnemu organu plačati II. steber pokojninskega zavarovanja ter obračunati in pristojni zavarovalni družbi plačati premijo življenjskega zavarovanja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, v roku 8 dni (3. odstavek izreka). Odločilo je, da tožeča stranka (4. odstavek izreka) in tožena stranka (5. odstavek izreka) sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (1. do 4. odstavek izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje povzelo navedbe strank in izpovedbe prič od 2. do 7. strani sodbe, nato pa na drugi polovici 7. strani v enem odstavku sprejelo zaključek da tožena stranka ni zamudila zakonskega roka za podajo izredne odpovedi, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanih prič prepričano, da je tožeča stranka odgovorna za pomanjkljivosti in napake v proizvodnji, da ni razlogov, da ne bi verjelo pričam in listinskim dokazom, da se tožnik ne more sklicevati na napake posameznih delavcev, saj je bil zadolžen za organiziranje in razporejanje delavcev v proizvodnji in da je sodišče prve stopnje prepričano, da je tožena stranka ravnala pravilno in v skladu z 86., 100. in 101. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). V obširni pritožbi sodbi sodišča prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer meni, da niso utemeljeni zaključki glede ugovora prekluzije (pravilno: glede spoštovanja objektivnega in subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), očita pa ji tudi pomanjkanje dokazne ocene, kršitev pravil glede dokaznega bremena v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zmotna stališča glede odgovornosti tožnika za zatrjevane napake v proizvodnji. Izpodbija tudi ugotovitve glede kršitev pogodbenih obveznosti glede sodelovanja z družbo A. d.o.o. Meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj ni podan utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, vendar je glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, v zvezi z reparacijskem zahtevkom pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato posledično ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Glede na zgornje ugotovitve sodbi sodišča prve stopnje torej ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v tem delu sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, vendar pa je sprejelo materialnopravno napačno odločitev. V preostalem, torej glede priznanja tistih pravic iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na reparacijski del tožbenega zahtevka, pa sodišče prve stopnje, zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, sploh ni izvajalo dokazov, zato sodbi v tem delu ni mogoče očitati kršitev določb postopka, temveč nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07, v nadaljevanju ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. člena ZDR). Po določbi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni podan eden od bistvenih elementov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Zato je v takšnem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z zakonom. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2006 (priloga A5) izhaja, da bo tožniku delovno razmerje prenehalo v 30 dneh po vročitvi odpovedi, do česar je z ozirom na navedbe obeh strank tudi prišlo, saj je tožena stranka na naroku navajala, sicer v kontekstu vprašanja prekluzije dokazov, da je lahko tožnik pridobil dokaze v času odpovednega roka (list. št. 72) Ker torej ob upoštevanju navedenega niso bili podani vsi pogoji za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2006, odločilo, da je dolžna tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo vodje procesov, mu priznati obstoj delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vpisati to delovno dobo v delovno knjižico in ga za ta čas prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje (4. točka 358. člena ZPP). Glede vrnitve na drugo ustrezno delovno mesto pa je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, saj ima ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za posledico uveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje procesov proizvodnje in tehnologije – lokacija S.B. (vodja procesa), tožnika pa ni mogoče „razporediti“ na drugo ustrezno delovno mesto, kot je to omogočal 17. člen prej veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, s spremembami; ZTPDR). Zato je bila pritožba v tem delu zavrnjena in potrjen nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh tistih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na neutemeljenost in nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj niso odločilnega pomena.

V preostalem pa dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obračun in izplačilo neto zneska 2.093,57 EUR (prej 501.704,61 SIT), plačilo prispevka za drugi pokojninski steber ter premij življenjskega zavarovanja. V zvezi z zahtevkom za plačilo plače in premij drugega pokojninskega stebra sicer iz plačilnih list (priloge A7 in A8) izhaja, da je bila tožnikova (neto) plača v spornem obdobju primerljiva z vtoževanim zneskom, tožena stranka pa je tudi izplačevala prispevke prvi pokojninski družbi, vendar po doslej znanih podatkih ni mogoče trditi, da bi tožnikova plača znašala ravno 2.093,57 EUR oziroma prej 501.704,61 SIT neto. Po pogodbi o zaposlitvi št. 20/06 z dne 9. 5. 2006 (priloga A1) je bila tožnikova plača sestavljena iz osnovne plače v znesku 839.223,00 SIT bruto ter iz dodatka za delovno dobo in delovno uspešnost, ugotovitve pritožbenega sodišča pa potrjujejo podatki iz plačilnih listin, po katerih je neto znesek po posameznih mesecih variral. V zvezi z tožbenim zahtevkom za plačilo premije življenjskega zavarovanja pa se postavlja vprašanje, ali lahko delovno sodišče naloži toženi stranki plačilo zavarovalnih premij, glede za to, da gre za pogodbeno razmerje (zavarovalno pogodbo) med toženo stranko in zavarovalnico.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno v tem delu izpodbijani del sodbe na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, preverilo temelj in višino posameznih reparacijskih zahtevkov ter šele nato ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

V skladu z 1. odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sicer ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker pa je v obravnavani zadevi ostalo povsem neugotovljeno dejansko stanje glede utemeljenosti reparacijskega dela zahtevka, je bilo potrebno izpodbijani del sodbe v tem obsegu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ni namen citirane določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1, da pritožbeno sodišče prevzema vlogo prvostopnega sodišča ter samo izvede celotni dokazni postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.