Jedro

Odločitev, da ima tožnik - odvetnik, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ki opravlja dejavnost največ polovico polnega delovnega časa, pravico do delne pokojnine, je skladna z načelom enakosti pred zakonom.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I.1 izreka spremeni tako, da se datum „4. 11. 2006“ nadomesti z datumom „1. 4. 2007“.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I.2 in I.3 točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2008 in 3. 4. 2008 ter tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 4. 11. 2006 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne pokojnine do plačila, v 8 dneh. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri in izplačilu delne pokojnine. Sklenilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 293,96 EUR v 15 dneh, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo v točki I.1 izreka spremeni tako, da mu pravico do delne pokojnine prizna od 1. 3. 2005, ko je po odločbi Odvetniške zbornice pričel opravljati dejavnost s polovico polnega delovnega časa. Sodišče ni pravilno priznalo pravice od naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Navedena člena sta v neskladju z ustavo od uveljavitve dalje in ne šele od objave odločbe Ustavnega sodišča, sicer bi to Ustavno sodišče opredelilo. Sodišče ni utemeljilo razlogov, zaradi katerih tožniku pravica do delne pokojnine pripada šele z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 112/2006, odločilo, da sta 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku 9 mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS. Zavrnilo je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. alineje 2. odstavka 18. in 179. člena ZPIZ-1. Za odpravo neskladja je zakonodajalcu ponudilo različne možnosti, in sicer odpravo s spremembo presojanih določb, lahko pa tudi s sprejemom povsem nove ureditve. Ker Ustavno sodišče omenjenih določb ni odpravilo ali razveljavilo, pravne posledice ugotovljene neskladnosti niso urejene in je potrebno ustavno neskladno zakonsko ureditev uporabljati še naprej. V času izdaje izpodbijanih odločb pri toženi stranki je veljala določba 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 in takšna ureditev velja še danes. Ker neskladnost ni bila odpravljena se sodišče ne more postaviti v vlogo zakonodajalca in samo odločiti, katere veljavne zakonske določbe bo uporabilo. Ravnanje prvostopenjskega sodišča pomeni kršitev 125. člena Ustave, po katerem so sodniki vezani na Ustavo in zakon in do razveljavitve oz. spremembe zakona ne smejo odločati v nasprotju z zakonskimi določbami. Človekove pravice na področju socialne varnosti se uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakoni, pri čemer je v 2. odstavku 50. člena Ustave med drugim določen tudi predpis o pokojninskem zavarovanju. Z izpodbijano sodbo je bila kršena določba 50. člena in 4. odstavka 153. člena Ustave, saj morajo posamični akti temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Sodišče je nepravilno priznalo pravico do delne starostne pokojnine od 4. 11. 2006 dalje, ker na ta dan ni potekel niti rok za odpravo ugotovljene neskladnosti, niti ni tožnik pri toženi stranki še vložil zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine. Zahtevo je vložil 4. 9. 2007 in šele od tega datuma dalje je izpolnjen pogoj za odločanje o pravici. Sodišče tudi ni ugotavljalo ali ima tožnik, ob ugotovljenih 44 letih pokojninske dobe, plačane prispevke, kar je tudi pogoj za vštevanje določenega obdobja v pokojninsko dobo. To pomeni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, o tem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni imelo materialnopravne podlage za priznanje pravice do zamudnih obresti. Niso izpolnjeni pogoji za uporabo 277. ali 276. člena ZPIZ-1. Tožnik ni postavil odškodninskega zahtevka in ga tudi ni utemeljil z ustreznimi trditvami. Odločitve o priznanju zamudnih obresti sodišče ni obrazložilo, kar je dodatna bistvena kršitev določb postopka. Za priznanje zamudnih obresti ni pravne podlage, tožena stranka nasprotuje tudi povračilu stroškov postopka.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, delno pa je, glede datuma priznanja pravice do delne pokojnine, zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz listin v upravnem spisu ter dokazil, ki jih je predložil tožnik izhaja, da je po odločbi Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 22. 2. 2005 opravljal odvetniško dejavnost od 1. 3. 2005 s polovico polnega delovnega časa. Prijavo polovičnega zavarovalnega časa od navedenega dne je tožnik 28. 2. 2005, v skladu s 3. odstavkom 23. člena in ob upoštevanju 21. alineje 8. člena ter 3. odstavka 2. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), vložil pri pristojni območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v ....

O zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, vloženi 9. 3. 2005 in priloženi v upravnem spisu, je tožena stranka odločila z odločbo z dne 14. 12. 2005, ki je bila tožniku, kot izhaja iz priložene vročilnice, vročena 26. 1. 2006. Odločbe ni izpodbijal oz. o tem ni navedb ali dokazov, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zavrnilna odločitev o njegovi zahtevi, da se mu prizna pravica, postala formalno pravnomočna. Tožena stranka, kar je pomembno tudi za nadaljnjo obrazložitev, pravilno navaja, da je bil tožnik od 1. 3. 2005 dalje zavarovan le za polovico polnega delovnega časa. Za preostali čas, do polnega delovnega časa, ni imel statusa zavarovanca, za takšen primer pa velja 2. odstavek 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po katerem se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnik, potem ko je bila prva zahteva pravnomočno zavrnjena, ponovno zahteval priznanje pravice do delne pokojnine z vlogo z dne 4. 9. 2007, ki jo je tožena stranka prejela 5. 9. 2007. Ob upoštevanju omenjene določbe, mu je pravico mogoče priznati le od 1. 10. 2007 in še za 6 mesecev nazaj, torej od 1. 4. 2007, za čas pred tem datumom pa tožnik neutemeljeno zahteva priznanje pravice.

V smislu gornje obrazložitve je utemeljena pritožba tožene stranke, saj za priznanje pravice od prvega naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS ni zakonske podlage in sodišče prve stopnje odločitve o datumu priznanja pravice tudi ni utemeljilo.

V ostalem je pritožba tožene stranke neutemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališči prvostopenjskega glede uporabe določbe 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da je potrebno, upoštevajoč dejstvo, da so pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, zavarovance enako obravnavati tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 ugotovilo, da je nerazumen kriterij, po katerem se pravica do delne pokojnine v primeru dela z največ polovico polnega delovnega časa priznava le osebam v delovnem razmerju. Zakon ne ureja pravice samozaposlenih do delne pokojnine, v tem smislu je pomanjkljiv, zato je Ustavno sodišče štelo, da gre za primer iz 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami) ter zakonodajalcu naložilo, da neustavnost odpravi v določenem roku. Obveznost ni bila izvršena, določb zakona, za katere je ugotovljena neustavnost pa sodišče ne sme uporabiti. Iz odločitev Vrhovnega sodišča (npr. sodba Ru 30/96) izhaja, da mora sodišče pri sojenju upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi posamezna zakonska določba zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni razveljavljena. Za določbe Zakona, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z Ustavo, smiselno velja ureditev po 44. členu ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, kar je tudi obravnavani primer.

Vrhovno sodišče je v omenjeni sodbi ugotovilo, da sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno pomanjkljivost v zakonu zapolni in pri tem upošteva pravila, ki urejajo sorodne pravice oz. splošna pravna pravila. Odvetniško dejavnost je mogoče šteti kot zaposlitev. Po zakonu o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami) se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic (2. odstavek 1. člena), ki ga mora odvetnik opravljati dejansko in stalno (1. odstavek 22. člena). Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti oz. poslovnega časa za odvetniško pisarno, zakon ne določa. Zato je v skladu z načelom enakosti pred zakonom odločitev, da ima pravico do delne pokojnine odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa. To pravico je potrebno priznati v smislu določb ZPIZ-1, za kateri je bilo ugotovljeno neskladje z Ustavo in ob upoštevanju enakopravnega obravnavanje zavarovancev. Upoštevati je potrebno, da so pogoji glede pokojninske dobe in tudi namen, ki ga zasleduje zakon, da se zavarovancem omogoči čim daljša ohranitev statusa in s tem kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice še naprej ostanejo tudi zavezanci za plačevanje prispevkov, enaki, kot za delavce v delovnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Ustave ter upoštevalo ugotovitve Ustavnega sodišča v omejeni določbi in tožniku, ob upoštevanju, da izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, priznalo pravico do delne pokojnine po 58. členu ZPIZ-1, saj iz odločb Odvetniške zbornice z dne 22. 2. 2005 ter št. ... z dne 28. 5. 2007 izhaja, da tožnik od 1. 3. 2005 in tudi od 2. 6. 2007 opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. To dejstvo pa izhaja tudi iz upravnemu spisu priloženega potrdila o prijavi - odjavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje z dne 28. 2. 2005, ki je v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) javna listina in dokazuje resničnost v njej navedenih dejstev, dokler in če se ne dokaže drugače. Iz listin v upravnem spisu, izpisa iz matične evidence zavarovancev z dne 13. 12. 2005 ter fotokopije tožnikove delovne knjižice, izhaja, da je v delovnem razmerju oz. zavarovan kot oseba, ki samostojno opravlja poklic od 1. 11. 1964 in tudi od 1. 3. 2005 dalje s skrajšanim delovnim časom. Po podatkih je dne 28. 2. 2005 je dopolnil 67 let in 15 dni starosti ter 40 let 3 mesece in 27 dni pokojninske dobe. Po 7. členu ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranka mora po 1. odstavku 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Posplošenega navajanja tožene stranke, da ni ugotovljeno, ali tožnik sploh izpolnjuje pogoje pokojninske dobe za priznanje pravice do pokojnine, kar vključuje tudi ugotovitev o plačanih prispevkih pravilno sodišče ni upoštevalo, saj tožena stranka, ki je nosilec javnih pooblastil na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v zvezi s temi dvomi ni ničesar zatrjevala niti ponudila dokazov.

Sodišče je tožniku pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlih neplačanih zneskov delne pokojnine od dneva, ko bi mu tožena stranka morala posamezni znesek izplačati. Podlaga za ugoditev je 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1, po katerem se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca oz. druge osebe. Ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine je bila znana odločba Ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neustavnost določb ZPIZ-1 o omejevanju pravice do delne pokojnine na zavarovance v delovnem razmerju. Tožena stranka je nezakonito izdala zavrnilno odločbo, tožniku je zato dolžna plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Pri tem ni pomembno, da tožnik odškodnine ni izrecno uveljavljal, saj je Ustavno sodišče v odločbi opr. št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005 navedlo, da navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je po načelu “iura novit curia” (sodišče pravo zna) naloga sodišča. Tožnik je navedel vsa odločilna dejstva in tudi postavil zahtevek, na podlagi katerega je mogoče razsoditi, da je izpolnjeno dejansko stanje, kot ga je imel zakonodajalec v mislih, ko je določil odškodninsko odgovornost tožene stranke v primeru izdaje nezakonitih odločb ter kasnejšega priznanja pravice za nazaj.

Brez utemeljitve se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o stroških. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da so priznani stroški, upoštevajoč tožnikov uspeh v sporu, odmerjeni v skladu z načelom uspeha v sporu po 154. členu ZPP in ob upoštevanju določb odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami). Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela, vendar v nebistvenem, saj je tožniku pravica pravilno priznana, zaradi zmotne uporabe materialnega prava mu je prvostopenjsko sodišče pravico priznalo le za nekaj manj kot 5 mesecev več, kot mu gre. Tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Zaradi navedenega niso nastali posebni stroški, zato sodišče druge stopnje v odločitev o povračilu stroškov ni poseglo.

Stroške zavrnjene pritožbe po 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi tožnik sam.