Jedro

Neustavnost prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 je v tem, da ne ureja položaja samozaposlenih v zvezi s pravico do pridobitve delne pokojnine, zaradi česar utemeljeno govorimo o zakonski praznini, ki jo lahko zapolni sodišče z upoštevanjem določenih pravil. Položaj odvetnika, ki opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa in je v tem obsegu tudi zavarovan, je povsem primerljiv s položajem delavca v delovnem razmerju s polovico delovnega časa. Ob takšni ugotovitvi je odločitev sodišča druge stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti in da je tožnik upravičen do delne pokojnine, materialnopravno utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od delne pokojnine.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 15. 1. 2008 in 3. 4. 2008, ter tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 4. 11. 2006 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne pripadajoče pokojnine do plačila, v roku 8 dni, toženi stranki pa je naložilo, da o odmeri delne pokojnine in o izplačevanju odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter tožniku povrne stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je tožnik izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za pridobitev pravice do pokojnine, ter da iz odločb Odvetniške zbornice Slovenije izhaja, da že od 1. 3. 2005 opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006, s katero je bilo odločeno, da sta prvi odstavek 58. člena in drugi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) v neskladju z Ustavo. Državni zbor navedenega neskladja, čeprav mu je bilo to naloženo, ni odpravil v roku 9 mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede datuma priznanja pravice do delne pokojnine tožniku, ki ga je določilo na 1. 4. 2007, v ostalem delu pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 in obrazložilo, da mora sodišče pri sojenju upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča, s katero je le-to ugotovilo neustavnost zakonske določbe, čeprav te določbe ni razveljavilo. Pri tem je treba smiselno upoštevati določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.). Ugotovilo je tudi, da tožnik že od 1. 3. 2005 opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa, to dejstvo pa izhaja tudi iz priloženega potrdila o prijavi in odjavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje z dne 28. 2. 2005. Tudi iz izpisa matične evidence izhaja, da od 1. 3. 2005 opravlja delo oziroma je zavarovan s krajšim delovnim časom. Ker je tožnik zahteval priznanje pravice do delne pokojnine z vlogo z dne 4. 9. 2007, mu je mogoče pravico do delne pokojnine priznati le za 6 mesecev nazaj, torej od 1. 4. 2007, in sicer v skladu z določbo drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1. Kot pravilno in zakonito je sodišče druge stopnje potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od zapadlih neplačanih zneskov delne pokojnine, in sicer na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se sodišči druge in prve stopnje napačno oprli na določbo prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1, saj ti dve določbi s citirano določbo Ustavnega sodišča RS nista bili razveljavljeni, torej pravne posledice ugotovljene neskladnosti še niso urejene, saj je odpravljanje neskladnosti v pristojnosti zakonodajalca. Dokler zakonodajalec protiustavnosti ne odpravi, se takšna zakonska določba uporablja še naprej. Le zaradi poteka roka za odpravo ugotovljenega neskladja z Ustavo, določbi prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 nista prenehali veljati. Z nasprotnim tolmačenjem sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Ni šlo za zakonsko praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti na način, kot je storilo sodišče druge stopnje; uporaba 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) ne pride v poštev. ZPIZ-1 ureja vprašanje pravice samozaposlenih do delne pokojnine, in sicer tako, da te pravice ne priznava. Z nasprotno argumentacijo sodišči tudi nista postopali po pravilih postopka, ki jih je določilo Ustavno sodišče, in sta s takšnim ravnanjem kršili določbo 125. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.), kršili pa sta tudi določbo 50. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave. Zaradi nepravilnega priznanja pravice do delne pokojnine tudi ni bilo podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti, sodišče pa je tudi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki ureja vprašanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, medtem ko je tožnik zahteval le zakonske zamudne obresti. Izpodbijani odločbi skratka temeljita na veljavnih določbah ZPIZ-1; tožena stranka zato ni ravnala protipravno.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Predmet odločitve sodišča je tudi priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne pokojnine do plačila, v skladu z določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 (ki sicer govori o odškodnini v višini obračunanih zamudnih obresti, kar pa za presojo ni bistveno). V tem delu predmet spora ni ena od pravic, ki so naštete v 1. točki prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), temveč odločitev o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti, ki je denarna terjatev, spor o tej terjatvi pa premoženjski spor. V takšnem sporu je revizija dovoljena le po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (31. člen ZDSS-1, in v zvezi z 19. členom ZDSS-1 tudi 367. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur, l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Ker vrednosti spornega predmeta v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti ni mogoče ugotoviti, tudi ni mogoče presoditi, da bi vrednost tega dela presegala znesek za izpolnitev pogoja dovoljenosti oziroma vsebinske obravnave revizije v tem delu (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožnik je uveljavljal pravico do delne pokojnine na podlagi 58. in 178. člena ZPIZ-1, iz katerih pa izhaja ta pravica le za osebe, ki so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Vendar pa je Ustavno sodišče v citirani odločbi ugotovilo, da sta prvi odstavek 58. člena in drugi odstavek 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je kriterij za priznanje pravice do pokojnine (delovni čas) tak, da ga je mogoče uporabiti samo pri osebah v delovnem razmerju, vendar ta kriterij ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različen položaj zaposlenih in samozaposlenih, ki le-tem v smislu 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravic do delne pokojnine. Zakonodajalcu je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku devet mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, česar pa le ta ni storil. 10. Za presojo skladnosti zakonov z ustavo ter z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava je po določilu 160. člena URS in 21. člena ZUstS pristojno ustavno sodišče. Toda za odločanje v konkretnih zadevah so pristojna sodišča, med katerimi je najvišje sodišče v državi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki po določilih 127. člena URS in 106. člena ZS odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve. Primere, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, rešuje 156. člen URS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bil postopek že pravnomočno končan in ga ni bilo več mogoče prekiniti. Tudi učinki odločitve ustavnega sodišča se neposredno po določbi 44. člena ZUstS za konkretno razmerje ne bi mogli uporabiti. Zaradi tega je vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu upoštevalo ustavna določila in presojo ter razloge presoje ustavnega sodišča in v tem okviru pretehtalo, katera od rešitev, ki pridejo v poštev, je v konkretnem primeru najbolj primerna in skladna z URS in s prej citirano ustavno odločbo.

11. Pri tej presoji ni nepomembno, da ne gre za primer, da bi zakon pravice oseb v delovnem razmerju urejal drugače, kot pravico samozaposlenih, temveč za primer, ko pravice samozaposlenih do delne pokojnine ne ureja. Neustavnost zakonske določbe je torej v tem, da dejansko ne ureja položaja samozaposlenih v zvezi s pravico do pridobitve delne pokojnine, zaradi česar utemeljeno govorimo o zakonski praznini, ki jo lahko zapolni sodišče z upoštevanjem določenih pravil. V nasprotju z revizijskimi navedbami je torej sodišče druge stopnje imelo pravno podlago za takšno ravnanje v določbi drugega odstavka 3. člena ZS, ki določa, da upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov; če je rešitev v zadevi kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi pravili pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

12. Po določbi prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 ima pravico do delne pokojnine zavarovanec, ki je izpolnil pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in je v delovnem razmerju za največ polovico delovnega časa, po določbi 178. člena ZPIZ-1 pa uživalec pokojnine, ki je na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklenil delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje (prvi odstavek), oziroma se ne glede na določbe prvega odstavka upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa (drugi odstavek).

13. V tej zadevi sicer ne gre za zaposlitev tožnika za polovico polnega delovnega časa, temveč za opravljanje odvetniške dejavnosti kot svobodnega poklica (drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.). Z zakonom ni predpisan delovni čas za odvetnika, kljub temu pa je pri presoji v tem primeru položaj odvetnika, ki opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa in je v tem obsegu tudi zavarovan, povsem primerljiv s položajem delavca v delovnem razmerju s polovico delovnega časa. Opravljanje odvetniške dejavnosti za tožnika s polovico polnega delovnega časa in zavarovanje za krajši čas izhaja iz dokaznih zaključkov sodišča druge stopnje. Ob takšni ugotovitvi je odločitev sodišča druge stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti in je tožnik upravičen do delne pokojnine, materialnopravno utemeljena. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbah VIII Ips 172/2006 in VIII Ips 211/2008. 14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.