Jedro

Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali v njegovi bližini, samo po sebi pa tudi ne zato, ker za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in dinamiko le te. Ta v nekaterih primerih ni takšna, da delavcu tudi sicer ne bi omogočila odmora med posameznimi opravili.

Kljub zatrjevanemu protipravnemu ravnanju delodajalca mora delavec v sodnem sporu podati tudi dovolj jasne in konkretne trditve o naravi njegovega zahtevka, saj golo sklicevanje na to, da na eni strani zahteva nadomestilo (z nejasno opredelitvijo za kakšno nadomestilo sploh gre), na drugi pa odškodnino za premoženjsko škodo, ne zadošča.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v I., II., in IV. izreka in sklep sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. 1004-363/2019/3 z dne 12. 9. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-366/2019/2 z dne 20. 11. 2019 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo v skupni višini 2.144,68 EUR bruto, in sicer v določenih zneskih za mesece od decembra 2014 do novembra 2018, od teh zneskov plača davke in prispevke in tožniku plača vsakokratni mesečni neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za obdobje od decembra 2014 do maja 2017 od 18. 6. 2017 dalje, za obdobje od junija 2017 do novembra 2018 pa od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek in odločilo o povrnitvi stroškov postopka. S posebnim sklepom je odločilo še o dodatnih stroških postopka iz naslova sodnih taks.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je dolžna toženka tožniku plačati stroške postopka v višini 993,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka), v ostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. S sklepom VIII DoR 129/2021 z dne 14. 9. 2021 je vrhovno sodišče dopustilo revizijo toženke glede vprašanj:

(1) ali sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo glede narave vtoževane terjatve, kot tudi glede vseh predpostavk o odškodninski odgovornosti toženke,

(2) ali sta sodišči nižje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena,

(3) ali sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo s tem, ko sta zavzeli stališče, da je bila tožniku pravica do odmora kršena že zato, ker je moral biti ves čas prisoten na delovnem mestu.

4. Toženka je vložila revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in sklepa sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z naravo vtoževane terjatve navaja, da tožnik ni uveljavljal odškodnine, ki mu jo je sodišče prisodilo zaradi pogodbene odškodninske odgovornosti toženke, pač pa nadomestilo. Obeh pojmov ni mogoče enačiti. Sodišče sicer ni vezano na pravno opredelitev terjatve, vendar o neki terjatvi ne more odločati brez trditvene podlage, kar se je zgodilo v tem primeru. Kljub ugotovitvam sodišč, da je bila tožniku kršena pravica do odmora med delovnim časom, ni bil prikrajšan na premoženjskem področju, sodišči pa nista navedli, kakšno premoženjsko škodo naj bi sploh utrpel. Sodišče je zapisalo zgolj to, da je tožnik delal, ko bi moral biti prost, vendar tega ni zatrjeval, tudi sicer pa delovna obremenitev na mejnih prehodih ni bila takšna, da tožnik ne bi bil prost 30 oziroma 45 minut. Tega spora tudi ni mogoče primerjati z odškodnino v primeru kršitve tedenskega počitka vojakov na mednarodnih misijah. Tožnik je izpovedal, da si je moral malico prinesti s seboj in ta čas ni opravljal mejne kontrole, torej takrat za toženko ni opravljal dela. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi zaradi kršitve pravice do odmora za toženko moral opravljati več dela oziroma dodatne naloge. Tudi v primeru, če bi prišlo do kršitve pravice do odmora med delovnim časom, le iz tega razloga še ni bil prikrajšan na premoženjskem področju. Do tega bi lahko prišlo le v primeru, če bi vso izmeno neprestano delal in bi opravil več dela, tako da bi bil upravičen do dodatnega plačila. Tožnik je lahko odmor med delovnim časom koristil takrat, ko na mejnem prehodu ni bilo strank, ugotovljeno pa je bilo, da so bili časovni intervali med strankami dolgi tudi do dve uri. Med kršitvami in premoženjsko škodo ni vzročne zveze. Ni podal ustreznih trditev glede predpostavk odškodninske odgovornosti, saj v tožbi ni nikoli zahteval izplačila odškodnine, temveč nadomestilo za nemožnost koriščenja dnevnega odmora. V 5. točki tožbe je sicer zapisal, da nadomestilo predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, vendar tega ni mogoče razumeti v smislu, da zahteva odškodnino. Do zaključka prvostopenjskega postopka ni podal ustreznih navedb o protipravnem ravnanju toženke kot predpostavki odškodninske odgovornosti, saj ni trdil, da odmora med delovnim časom sploh ni mogel koristiti, zato ker je moral ves čas nepretrgano delati. Toženka je tudi izpostavila dejstvo, da tožnik in nobeden od njegovih 33 sodelavcev ni javil kršitve pravice do odmora vse do 1. 8. 2019 in ni pojasnil, zakaj ves čas svoje zaposlitve, skoraj 18 let, kršitve pravice ni zaznal. Prav tako ni podal navedb glede škode, ki naj bi jo utrpel. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava toženka meni, da je kršitev pravice do odmora treba presojati ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera in v smislu namena tega instituta. Smisel odmora med delovnim časom je delavcu omogočiti krajši premor med delom. Če je delavcu omogočen premor, vendar mora biti prisoten na delovnem mestu in na razpolago, pri tem pa mu intenzivnost dela odmora ne preprečuje, to ne krni njegove pravice do odmora. Tudi stalna pripravljenost na delo sama po sebi še ne predstavlja kršitve pravice do tedenskega počitka oziroma odmora, tožnik pa ni zatrjeval, da je vsakokrat, ko je koristil odmor, prišla na mejni prehod stranka in da je moral opravljati mejno kontrolo oziroma da je bila delovna obremenitev takšna, da je neprestano moral opravljati delo in da nikoli ni bil prost. 5. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je sodišče pravno naravo vtoževane terjatve oblikovalo v skladu s prakso glede nezagotovljenega tedenskega počitka, revizijsko sodišče pa se je v teh sporih opredelilo, da je pravna narava zahtevka zaradi kršitve tedenskega počitka poslovna odškodninska odgovornost. Ker odmora ni mogel koristiti, temveč je moral v tem času opravljati delo, bi moral za to delo dobiti dodatni dohodek v višini plače za dodatno opravljeno delo. Efektivni delovni čas namreč ne predstavlja samo neprestanega dela, temveč tudi čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu za opravljanje dela. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se v delovnem razmerju namesto termina odškodnina uporablja izraz nadomestilo. Glede na to, da je tožnik dejansko opravil vsak dan več efektivnega dela, kot bi ga bil dolžan opraviti, bi lahko bila pravna narava zahtevka tožnika plačilo za dejansko opravljeno delo. Zatrjuje, da je izkazal vse elemente poslovne odškodninske odgovornosti, saj mu je bila pravica do koriščenja odmora kršena, ker mu toženka ni zagotovila zamenjave (element protipravnosti), da mu je nastala škoda na premoženjskem področju in da do škode ne bi prišlo, če mu v času odmora ne bi bilo treba biti na razpolago delodajalcu. Med postopkom je že navedel, da toži za plačilo odškodnine. Prereka revizijske navedbe toženke, v katerih se ta sklicuje na to, kar naj bi v dejanskem pogledu ugotovili sodišči druge in prve stopnje (da obremenjenost ni bila takšna, da tožnik ne bi bil prost, da je šlo večinoma za dnevne migrante, da so bili časovni intervali dolgi, tudi do dve uri skupaj). Zatrjuje, da je namen odmora regeneracija oziroma vzdrževanje psihofizičnih sposobnosti za opravljanje dela in da je bistvo odmora, da delavec ne dela, temveč se posveti lastnim interesom, sklicuje pa se tudi na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) in sodbe sodišča EU v zadevah C-107/19, C-429/09 in C-55/2018. 6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

**Dosedanji postopek in odločitve sodišč**

8. Tožnik je navajal, da je v spornem obdobju opravljal dela in naloge mejne kontrole, ki so povezane z nadzorom vstopa in izstopa iz Republike Slovenije na mednarodnih prehodih Rigonce in Orešje ter maloobmejnih prehodih Rakovec, Stara vas – Bizeljsko in Nova vas ob Sotli. Zatrjeval je protipravno ravnanje toženke, ki mu na mejnih prehodih Rigonce (v nočni izmeni) ni omogočila koriščenja odmora za malico. Za mejna prehoda Rigonce in Orešje je navajal, da ni imel možnosti koriščenja odmora, ker je bil polno zaseden z opravljanjem dela, medtem ko je za maloobmejne prehode Rakovec, Stara vas – Bizeljsko in Nova vas ob Sotli zatrjeval, da je na njih vseskozi opravljal delo samo en policist in da na teh maloobmejnih prehodih za čas koriščenja odmora ni imel možnosti zamenjave.

9. Spor med strankama je potekal v glavnem glede vprašanja, ali je toženka tožniku zagotovila zamenjavo ali ne, saj sta stranki in sodišči prve in druge stopnje to šteli za bistveno vsebino spora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila narava dela na mejnih prehodih takšna, da je moral policist za koriščenje odmora dobiti zamenjavo, saj odmora sicer ni mogel koristiti. Sporno je bilo nadalje vprašanje, ali je moral poklicati na MP Dobovo in prositi za zamenjavo, kar je trdila toženka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tak način koriščenja odmora ne predstavlja omogočenega odmora med delovnim časom, saj je organizacija počitka med delom v domeni in dolžnosti toženke, na drugi strani pa je pravica do odmora med delom neodtujljiva pravica delavca. Kljub temu, da tožnik ni klical na MP Dobovo in prosil za zamenjavo, je moralo biti toženki znano, da te pravice ne koristi. Obenem je sodišče presodilo, da ni relevantno, koliko prehodov v izmeni je bilo na mejnih prehodih, saj je bistvo odmora, da delavec ne dela, ne pa da si za trenutek, ko na mejnem prehodu ni bilo nikogar, vzame čas za malico, pod pritiskom in z zavedanjem, da vsak trenutek lahko pride stranka in bo moral malico prekiniti. Namen odmora je, da se delavec spočije in v miru poje malico ali odmor koristi zgolj za počitek. Tožnik na svojo pravico ni bil dolžan opozarjati toženke. Povzročena mu je bila škoda pri delu ali v zvezi z delom zaradi protipravnega ravnanja toženke. Tožnik je bil prikrajšan na premoženjskem področju, saj je delo opravljal tudi v času, ko bi moral imeti odmor oziroma počitek.

10. Sodišče druge stopnje se je s takimi razlogi strinjalo in opozorilo, da za odločitev ni bistveno, ali je tožnik na kršitev pravice opozarjal, da ni bistveno, kakšna je bila kadrovska podhranjenost toženke, strinjalo pa se je tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik terjatev opredelil kot odškodnino za premoženjsko škodo, saj je opravljal delo v času, ko bi sicer izrabil odmor. Presojo o takšni odškodnini je sodišče prve stopnje pravilno presojalo na podlagi 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.).

**Pravne podlage**

11. Direktiva 2003/88/ES v v peti točki uvodne izjave med drugim določa, da je v Skupnosti treba zagotoviti „ustrezne odmore.“ Nato v 4. členu določa, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od šest ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določi v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali, v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo. V angleškem tekstu navedene direktive je odmor opredeljen kot „break“ in ne kot počitek oziroma v angleškem tekstu „rest.“

12. Direktiva v primeru odmora (za razliko od dnevnega in tedenskega počitka) ne predvideva minimalnega trajanja odmora, temveč napotuje na natančnejše urejanje v kolektivnih pogodbah ali v nacionalni zakonodaji. Ne določa niti trajanja odmora. Ne določa, ali mora biti zagotovljen v nepretrganem trajanju ali v delih. Načeloma pa je mogoče čas, v katerem delavec ne dela, šteti kot odmor le v primeru, če delavec ve, da bo lahko prekinil delo in izkoristil odmor za krajši počitek in da v času odmora delodajalec od njega ne bo zahteval, da nemudoma začne z delom. V tem smislu ima odmor tudi naravo počitka,1 čeprav se od njega razlikuje, saj predstavlja krajši odmor (premor) med delom, ki ni povsem primerljiv s pojmom dnevnega ali tedenskega počitka, kot počitka po opravljenem delu v delovnem dnevu ali tednu; dnevni in tedenski počitek trajata dalj časa (glej tudi 3. in 5. člen Direktive 2003/88/ES). Direktiva v 17. in 18. členu omogoča tudi odstopanja od 4. člena, ki pa jih v naši ureditvi ni mogoče zaslediti.

13. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 154. členu med drugim določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut (prvi odstavek), da se dolžina odmora v primeru neenakomerne razporeditve in začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa (tretji odstavek) in da se čas odmora med dnevnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek). Zahteva, da se čas odmora med dnevnim delom všteva v delovni čas, ne izhaja iz Direktive, primerjalno gledano pa so ureditve tega vprašanja različne, saj se v večjem številu primerjalnih sistemov čas odmora ne všteva v delovni čas. Takšna določitev v ZDR-1 ima za posledico, da je čas odmora, v katerem delavec ne dela, plačan kot normalna delovna obveznost in za ta čas delavec prejme plačilo, kot če bi delal, kar je izrecno določeno v tretjem odstavku 126. člena ZDR-1. 14. SEU se v dosedanji praksi tudi zaradi zelo splošne določbe, ki napotuje na ureditev v kolektivnih pogodbah, sporazumih ali v nacionalni zakonodaji, neposredno ni ukvarjalo z opredelitvijo odmora med delovnim časom, temveč predvsem s pojmom delovnega časa oziroma časa počitka, pri čemer pojem počitka, kot navedeno, ni povsem enak pojmu odmora. V skladu z 2. členom Direktive 2003/88/ES je delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, čas počitka pa pomeni vsak čas, ki ni delovni čas (2. člen). Pri tem je iz sodne prakse SEU razvidno, da obdobje, v katerem delavec za delodajalca dejansko ne opravlja nobenih nalog, ne pomeni nujno časa počitka v smislu uporabe te direktive. Možnost, da delavci upravljajo s svojim časom brez večjih omejitev in da se posvečajo lastnim interesom, je element, ki dokazuje, da zadevno časovno obdobje ni delovni čas v smislu Direktive 2003/88.2 Tudi obsežna sodna praksa SEU3 in konkretno navedena zadeva C-107/19, na katero se sklicuje tožnik, se ne nanaša na razlago 4. člena Direktive 2003/88/ES, čeprav je šlo v navedeni zadevi za vprašanje odmora med delovnim časom, ki pa se po češkem pravu ne všteje v delovni čas. Kljub temu pa je lahko pomembno, da je SEU, sicer pri opredelitvi, ali gre za delovni čas ali čas počitka (ne odmora), opozorilo, da je treba upoštevati tudi vpliv roka, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih poklicnih nalog in povprečne pogostnosti intervencij v tem obdobju (v času, ko naj bi imel odmor) in bi bila tudi s tem bistveno in objektivno omejena možnost delavca, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se ne zahteva opravljanje njegovih poklicnih nalog.

15. Kot navedeno v Direktivi, enako pa tudi v ZDR-1, čas odmora ni določen v nepretrganem trajanju. Odmor se lahko določi tudi v več delih4, saj je smisel odmora predvsem v tem, da se delavcu omogoči krajši premor (ali več premorov) med delom in s tem povrnitev nekaterih psihofizičnih sposobnosti. Vseeno pa mora tudi odmor na delovnem mestu ali odmor v več delih5 zagotoviti izpolnitev njegovega osnovnega namena. Prekratki odmori bi bili zato v nasprotju z določbami Direktive.6 Če morajo delavci v času odmora ostati na delovnem mestu in biti na razpolago, da takoj opravijo delo, to ne bi pomenilo primernega odmora.7 Vendar pa pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati tudi načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se ta čas všteva v delovni čas in je plačan.8 Sama po sebi pravica do odmora ni kršena, če je delavec med tem odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu, seveda pa je pri tem lahko pomembno, za kakšno delovno mesto gre, saj nekatera delovna mesta izrabo odmora na ta način omogočajo, druga pa ne.

16. Pravica do odmora je namenjena delavcu, zanjo pa mora poskrbeti delodajalec. On je tisti, ki mora delovni proces organizirati tako, da delavcu omogoči odmor, zaradi česar niso sprejemljiva tolmačenja, da bi moral delavec, če bi želel odmor, ta odmor posebej zahtevati od delodajalca ali se s tem namenom še posebej obračati na vodjo delovnega procesa, saj mu sicer odmor ne bi bil zagotovljen. Zato pravil delovnega prava o odmoru in s tem v zvezi tudi določbe 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.) ni mogoče tolmačiti tako, da bi morali delavci (policisti) še posebej oziroma vsakokrat zahtevati od delodajalca ali vodje delovnega procesa, da jim zagotovi zamenjavo, če je ne bi izrecno zahtevali, pa bi to pomenilo, da jih pravica do odmora ni bila kršena.

17. Na drugi strani pa je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec. Če je (že vnaprej) znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da delovni proces ne zahteva stalnega vsiljenega ritma dela, da v delovnem procesu ni večje pogostnosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšnji odziv in na drugi strani tudi ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s tem časom v okviru sprejemljivih omejitev, delavcu še posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati, saj ima le-ta že glede na naravo delovnega procesa možnosti (več in morda tudi daljših) prekinitev in odmorov med izvajanjem del in nalog. Gre skratka za vprašanje, ali delovni proces onemogoča realizacijo pravice do odmora in mora delodajalec prav zaradi narave del še posebej organizirati tudi odmor med delom. Zato pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena pravica do zamenjave za čas odmora.

18. Delodajalec mora delavcu (javnemu uslužbencu) torej zagotoviti odmor med delom, ki se po našem zakonu všteva v delovni čas. Čas, v katerem delavec koristi odmor, je plačan. To obratno pomeni, da v primeru, če čas odmora (npr. 30 minut) ni zagotovljen zaradi objektivne nemožnosti koriščenja in mora delavec ves čas opravljati delo, toliko časa več dela za delodajalca. To sicer ni nadurno delo, ker ga delavec ne opravlja izven predvidenega polnega delovnega časa, vendar ga opravlja v času, ko bi sicer imel odmor, torej v času, ko ne bi delal. **Razlogi za odločitev v tej zadevi**

19. Ob navedenih pravnih podlagah in opredelitvah odmora med delovnim časom je bila v dosedanjem delovnem sporu prevelika teža (čeprav gre lahko za pomembno vprašanje) namenjena le vprašanju, ali so imeli policisti za čas koriščenja odmora možnost zamenjave in ali je bil delodajalec to zamenjavo dolžan omogočiti sam po sebi ali le na zahtevo delavca. Kot navedeno je to zamenjavo sicer dolžan zagotoviti delodajalec,9 vendar ne tudi v primerih, če zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva še posebnih zamenjav za koriščenje odmora. Na to dejstvo je toženka v postopku tudi opozorila.10

20. Tožnik je zatrjeval, da ni mogel koristiti odmora med delom zaradi polne zasedenosti oziroma obremenjenosti z opravili le za mejna prehoda Rigonce in Orešje, kar ob ugotovitvi, da je bilo res tako (torej, da je bil tožnik stalno obremenjen z delom) in posledično presoji, da bi mu toženka morala zagotoviti zamenjavo, ki je ni, pomeni, da je šlo za protipravno ravnanje toženke, ki tožniku ni omogočila odmora med delovnim časom.

21. Za ostale maloobmejne prehode tožnik tega sprva ni zatrjeval, temveč je navedel samo, da mu toženka ni omogočila zamenjave za čas predvidenega odmora, kar pa prvenstveno ni pomembno, saj je odločilno tudi, kakšna je bila narava in intenzivnost njegovega dela na teh mejnih prehodih. Na to ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da mejnega prehoda ni mogel zapreti, saj le to dejstvo še ne pomeni, da odmora vendarle ni mogel koristiti.11 Toženka je izrecno opozorila na majhno obremenitev tožnika, predložila pa je tudi podatke o številu prehodov meje na teh maloobmejnih prehodih. Tožnik je nato šele v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2021 navedel, da je bilo prometa na vseh maloobmejnih prehodih dovolj, tako da si ni mogel vzeti časa za odmor, sicer pa je obenem trdil, da to ni bistveno, temveč je „bistveno, da ni smel prenehati z delom in zapreti mejnega prehoda.“12 Zato je trditvena podlaga zahtevka za plačilo (nadomestila oziroma premoženjske škode - več v nadaljevanju) prav s to navedbo tudi za maloobmejne prehode minimalno zadoščala za odločanje o protipravnem ravnanju toženke, vendar je (kot navedeno), postopek potekal v drugo smer, odločitev pa je zaradi delno napačnih materialnih izhodišč najmanj preuranjena.

22. Ob navedenih materialno pravnih izhodiščih ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da za odločitev ni bistveno, koliko prehodov je bilo na mejnih prehodih, saj bi tudi ti podatki lahko kazali na to, da so bili (morda tudi le na nekaterih mejnih prehodih) policisti tako malo obremenjeni, da so si brez potreb po posebni zagotovitvi zamenjave lahko omogočili odmor oziroma več odmorov med delom.13 V tem kontekstu, torej upoštevajoč povprečno število obremenitev s konkretnimi nalogami, ki so bile odvisne od prihoda strank, in dinamiko tega dela, tudi ni odločilno, če se je včasih zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišla stranka. Sodišče prve stopnje (enako tudi sodišče druge stopnje, ki se je s tem strinjalo) je tudi zaključek o obremenjenosti tožnika, opravljanju dela oziroma možnosti prenehanja z delom nepravilno povezalo s stalno odprtim mejnim prehodom, dejansko pa njegove obremenjenosti in možnosti odmora izven te povezave sploh ni natančno ugotovilo.

23. Glede narave terjatve, ki jo tožnik uveljavlja, so njegove navedbe nejasne, saj je na eni strani navajal, da zahteva izplačilo nadomestila za odmor (to je tudi najbolj pogosta navedba o naravi zahtevka in ustreza tudi tožbenemu zahtevku, v katerem tožnik zahteva nadomestilo, ki mu je bilo prisojeno), istočasno pa je v tožbi navedel, da takšno nadomestilo predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, kar ni združljivo. V pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2020 se je tožnik skliceval na 140. člen ZJU in pogodbeno odškodninsko odgovornost, vendar nejasno. Tudi sodišči druge in prve stopnje tega vprašanja nista natančno razčistili oziroma sta se oprli na odškodninsko odgovornost delodajalca, ki jo povzroči delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja v skladu s 140. členom ZJU oziroma 179. členom ZDR-1, vendar pa sta naložili delodajalcu, da tožniku v skladu z njegovim zahtevkom obračuna nadomestilo v bruto znesku, od katerega odvede davke in prispevke (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), kar pomeni (upoštevajoč dotedanjo prakso sodišč, ki o odškodnini, razen v primerih odstopa od enotne sodne prakse, niso odločala s takim izrekom), da je bilo o odškodnini odločeno kot o nadomestilu plače. V delovnem pravu nadomestilo plače delavcu pripada za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti iz dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca (137. člen ZDR-1). Nasprotne navedbe tožnika, ki še v odgovoru na revizijo opravičuje različno opredelitev zahtevka, niso utemeljene. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da se v delovnem razmerju namesto termina odškodnina uporablja izraz nadomestilo, v odgovoru na revizijo pa ponuja še opredelitev, da naj bi njegov zahtevek predstavljal „zgolj samo plačilo za dejansko opravljeno delo“.

24. Revizijsko sodišče se strinja s toženko, da mora tožnik jasno in določno opredeliti naravo svoje terjatve, ki jo uveljavlja. Za to opredelitev ne zadošča le navedba zatrjevanega protipravnega ravnanja toženke, temveč tudi ustrezne trditve, iz katerih je mogoče sklepati o naravi terjatve, ki jo uveljavlja. Nerazumljivo je, da na eni strani zatrjuje, da gre za nadomestilo, za katerega bi lahko sklepali, da glede na oblikovanje zahtevka predstavlja nadomestilo plače, in na drugi strani za odškodnino za premoženjsko škodo. Predvsem pa je pomembno, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavil zadostnih trditev o naravi njegovega prikrajšanja (škode), saj mu je delodajalec delo v obsegu polnega delovnega časa plačal. Posledica nezadostnih trditev o naravi zahtevka (ne toliko o pravni opredelitvi, na katero sodišče tudi ni vezano) je tudi nejasna odločitev o nadomestilu, ob obrazložitvi, da gre za odškodnino za premoženjsko škodo. Enako velja za višino nadomestila oziroma škode.14 Nenazadnje je vprašanje narave terjatve pomembno zaradi izvršitve sodne odločbe in pri tem dolžnosti delodajalca, da obračuna ali ne obračuna tudi ustrezne davke in prispevke, saj je ta obračun odvisen od vrste terjatve. V nasprotnem primeru lahko pride do nepotrebnih zapletov pri izvršitvi takšne sodne odločbe.

25. Glede na navedeno do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali v njegovi bližini, samo po sebi pa tudi ne zato, ker za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in dinamiko le te. Ta v nekaterih primerih ni takšna, da delavcu tudi sicer ne bi omogočila odmora med posameznimi opravili (odgovor nas tretje dopuščeno vprašanje). Kljub zatrjevanemu protipravnemu ravnanju delodajalca mora delavec v sodnem sporu podati tudi dovolj jasne in konkretne trditve o naravi njegovega zahtevka, saj golo sklicevanje na to, da na eni strani zahteva nadomestilo (z nejasno opredelitvijo za kakšno nadomestilo sploh gre), na drugi pa odškodnino za premoženjsko škodo, ne zadošča (odgovor na drugo vprašanje). Zato je treba naravo terjatve šele razčistiti in tožnika pozvati na ustrezno dopolnitev. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je v tem kontekstu preuranjen.

26. Glede na obrazloženo sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). Revizijsko sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo in v ugodilnem delu tudi sodbo sodišča prve stopnje ter posledično odločitev o stroških postopka, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej poskrbeti, da tožnik navede vsa odločilna dejstva oziroma dopolni nepopolne navedbe o temelju njegovega zahtevka v skladu z določbo 285. člena ZPP, ter v skladu z materialnopravnimi izhodišči, navedenimi v tem sklepu, dopolniti dokazni postopek in ponovno odločiti v zadevi.

28. Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej: dr. Monika Schlachter in ostali: EU Labour Law, A Commentary, Wolters Kluwer 2015, stran 394. 2 Glej npr. 37. točko v zadevi C-266/14. 3 Npr. C-214/20, C-580/19, C- 518/15, C-14/04, C -151/02, C-303/98, C-344/19. 4 Glej na primer tudi 47. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, Ur. l. RS, št. 52/2018. 5 Če bi bil npr. določen v številnih majhnih prekinitvah. 6 Glej Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES z 24. 5. 2017, Uradni list EU, str. 24. 7 Kot v prejšnji opombi, str. 25. 8 Zato ob upoštevanju takšne domače ureditve tudi ni mogoče zahtevati, da bi imel delavec povsem neomejene možnosti posvečanja svojim interesom in razpolaganja s svojimi časom npr. tudi v smislu, da lahko v času odmora po lastni volji zapusti podjetje, v katerem dela ipd. 9 Neutemeljene so trditve toženke, da je tožniku omogočila odmor tako, da je ta moral prositi za zamenjavo. 10 Predvsem v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2020. V tem kontekstu je nenavadno tudi, ali delavci na domnevno kršitev pravice do odmora več let res niso opozarjali. 11 Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi sam navedel, da je bistveno, da delavec med odmorom ne opravlja dela, kar pa ni neposredno povezano s tem, da ni smel zapreti mejnega prehoda za čas malice. 12 Kar pa, kot pojasnjeno, ne drži. 13 Iz podatkov toženke izhaja, da so bili na nekaterih mejnih prehodih v 8 urah zelo majhne številke prehodov (21,4 potnikov, 34,9 potnikov, 36,8 potnikov, 39,4 potnikov v povprečju v posameznih letih itd.). 14 Tožnik se v odgovoru na revizijo v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločitev vrhovnega sodišč glede nezagotovljenega tedenskega počitka, saj revizijsko sodišče v teh sporih ni samo opredelilo, da je posledica nezagotovljenega tedenskega počitka poslovna odškodninska odgovornost, temveč je na to sklepalo iz navedb tožnika pri opredelitvi narave zahtevka. Revizijsko sodišče pa v teh sporih (ob odsotnosti ustreznega vprašanja) ni odločalo o višini odškodnine, ki bi tožnikom pripadala.