Jedro

V konkretnem primeru glede na dejanske okoliščine, da je bil mejni prehod ves čas odprt oziroma da zaprtje mejnega prehoda ni bilo predvideno (o tem so skladno izpovedali tožnik in zaslišane priče), tako da tožnik ni smel prekiniti z delom, tožniku odmor, ki bi ga izrabil, ko ne bi bilo dela, ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep delno spremenita, tako da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 993,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in nespremenjeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep toženke št. ... z dne 12. 9. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 11. 2019 (točka I izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo plače v skupni višini 2.144,68 EUR bruto, pri čemer so posamezni mesečni zneski za obdobje od decembra 2014 do novembra 2018 razvidni iz izreka, od navedenih zneskov plača davke in prispevke, tožniku pa plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od decembra 2014 do maja 2017 od dne 18. 6. 2017 do plačila in za obdobje od junija 2017 do novembra 2018 od vsakega 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka sodbe). Višji zahtevek je zavrnilo (točka III izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.054,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, in odločilo, da svoje pravdne stroške krije sama (točka IV izreka sodbe). Naložilo ji je, da tožniku plača še pravdne stroške v višini 120,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o pravdnih stroških (točke I, II in IV izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je pravica do odmora pravica, ki jo mora delavcu zagotoviti delodajalec, in da je toženka ni zagotovila na način, da bi moral tožnik vsakokrat zaprositi vodjo izmene na MP A.. Kljub takšnemu stališču je ugotavljalo, ali je toženka tožniku odmor zagotovila. Delavec je za čas odmora upravičen do plačila, kar pomeni, da ima delodajalec pravico, da v okviru organizacije delovnega časa določi pravila glede uresničevanja pravice do odmora, delavec pa ga ne more izrabiti popolnoma svobodno, kot velja za dnevni ali tedenski počitek. Delodajalec je dolžan zagotoviti možnost uresničitve pravice do odmora, kar je toženka storila. Kršitev pravice do odmora ni podana, če je delavec po lastni odločitvi ne realizira. Tožnik se je zavedal, da ima pravico do odmora, pri toženki ni uveljavljal, da mu pravica ne bi bila zagotovljena. Razlog, da pravice do odmora ni realiziral, izvira iz njegove sfere. Toženka je predložila obvestilo komandirja PMP A. B.B. z dne 9. 6. 2010, s katerim je bil tožnik, čeprav je navedel drugače, seznanjen, kot je potrdil, ko je bil zaslišan kot stranka. Tako je bil obveščen, da ima pravico do odmora in kako ga lahko izrabi. Izraba je bila zagotovljena na način, da bi zaprosil vodjo izmene za zamenjavo. Sicer je odmor izrabil na način, da je ostal na svojem delovnem mestu. Pri tem je bistveno, da so bili mejni prehodi, na katerih je delo opravljal tožnik, manj obremenjeni. Tožniku, ki za zamenjavo ni zaprosil, pravica do odmora ni bila kršena. Kršena mu tudi ni bila, saj je delo na mejnem prehodu izključno opravljanje mejne kontrole, pri čemer v času, ko mejne kontrole ni opravljal, ni imel drugega dela. Tožnik je imel možnost izrabiti odmor, ko na mejnem prehodu ni bilo nikogar. Tudi če je prišlo do prekinitve odmora, to še ne pomeni, da mu je bila pravica kršena. Odmor je lahko sestavljen iz več delov, le da omogoči psihofizično regeneracijo delavca (sodba VS RS IV Ips 87/2009). Tožnikovo delo opravljanja mejne kontrole je bilo rutinsko, ponavljajoče se ravnanje, ki ne terja izjemnega psihofizičnega napora. Stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za odmor, če si delavec vzame čas za malico, ko ni nikogar na mejnem prehodu, in je ves čas pod pritiskom, da bo moral odmor prekiniti, je v nasprotju s trditveno podlago in izvedenimi dokazi. Toženka je tožniku odmor zagotovila, pri čemer je določila način izvršitve pravice do odmora – delavec je moral zaprositi za zamenjavo. Priči, ki ju je predlagal tožnik, C.C. in D.D. sta izpovedala, da sta bila dolžna zagotoviti zamenjavo le, če je delavec zanjo zaprosil, priče B.B., E.E. in F.F. pa so izpovedale, da so se zamenjave dejansko izvajale. Sodišče prve stopnje je zmotno dokazno ocenilo predloženo listino – obvestilo z dne 9. 6. 2010, iz katere ne izhaja, da bi se zamenjave izvajale brez zaprosila, o tem so izpovedale tudi priče. Niti tožnik obvestila ni razumel na način, da bi mu toženka zagotovila zamenjavo, ne da bi zanjo zaprosil. Tudi na MP A. in MP G. v času dnevne izmene ni vodja izmene odredil, kdaj lahko delavci izrabijo odmor, pa kljub temu tožnik šteje, da mu je bil odmor zagotovljen. Tožnik je izpovedal, da je odmor izrabil na način, da se je dogovoril s sodelavci, nato pa obvestil vodjo izmene, ki mu je izrabo odobril, pri čemer je lahko odmor izrabil le, ko ni bilo vlakov. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so tovorni vlaki v nasprotju s potniškimi prihajali nenapovedano. Tudi tovorni vlaki so napovedani, le da ne vozijo po voznem redu. O tem sta izpovedala priča B.B. in tožnik. Priče C.C., D.D., B.B., E.E. in F.F. so izpovedale, da delavci pred avgustom 2018 niso izpostavili, da bi jim bila pravica do odmora kršena. Sodišče prve stopnje je zmotno povzelo drugačno izpoved tožnika, ki jo je spreminjal. Po prejemu dopisa vršilke dolžnosti generalnega direktorja Policije H.H. je prišlo do sprememb pri zagotavljanju pravice do odmora. Šele po tem je tožnik podal zahtevo za varstvo pravic. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, da kršitve pravice delavci prej niso izpostavili, upoštevati na način, da jim pravica ni bila kršena. Toženka je od decembra 2018 zagotovila, da so se zamenjave za odmor beležile v poročilu, kar pa ne pomeni, da je priznala, da je predhodno pravico do odmora kršila. Z beleženjem le zagotavlja preglednost. Delavec, ki delo opravlja v skrajšanem delovnem času, ne zagotavlja zamenjave v vseh izmenah. Tožnikova navedba, da toženka zaradi kadrovske podhranjenosti ni zagotavljala zamenjav, je nedokazana. V letu 2018 je bilo število zaposlenih najnižje, pa toženka zagotavlja zamenjave za odmor. O kadrovski podhranjenosti je neverodostojno izpovedal priča C.C.. Zamenjave za odmor so bile mogoče. Toženka je tožniku zagotovila odmor v smislu določbe 18. člena KP za policiste. Tožniku je bilo prepuščeno, da izbere, kdaj bo izrabil odmor. Če to ni bilo mogoče, je imel možnost, da zaprosi za zamenjavo. Od dne 1. 12. 2018 je komandir B.B. začel določati zamenjavo za vsakega policista in je to zabeležil, to je bilo, ker so policisti začeli izpostavljati pravico do odmora. Izpoved tožnika je sodišče prve stopnje zmotno povzelo in zmotno dokazno ocenilo. Iz te izpovedi izhaja, da tožnik nikoli ni zaprosil za zamenjavo in da ni opozarjal na kršitev pravice do odmora. Priča C.C., ki je bil sindikalni zaupnik na PMP A., je izpovedal, da se nanj zaradi kršitve pravice do odmora ni obrnil nihče. Tožnikova izpoved glede nemožnosti izrabe odmora je neverodostojna. Spreminjal je svoje navedbe in izpoved. Izpovedi v delu, da ni imel možnosti regeneracije, sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Zmotno je ugotovilo, da je toženka vedela, da tožniku ni omogočena zamenjava, saj se evidenca o tem ni vodila. Takšna ugotovitev je brez trditvene podlage v spisu. Tožnik je imel možnost zamenjave, kar je toženka dokazovala z listino – zapis odklonitve naloge z dne 20. 7. 2016, ki se sicer ne nanaša na tožnika. Razumljivo je, da priče za leta nazaj niso vedele konkretno, kdaj je kdo koga zamenjal. Sodišče prve stopnje je storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovilo uspeh v pravdi, saj ni upoštevalo delnega umika tožbe. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

V pravočasni dopolnitvi pritožbe toženka navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo nadomestilo plače, čeprav je zahtevek presojalo na odškodninski podlagi. Delavec je lahko upravičen le do nadomestil plače, ki jih ureja zakon. Tožnik ni podal navedb o odškodninski odgovornosti toženke. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik v času odmora opravljal delo. Izven trditvene podlage je ugotovilo, da je tožnik pojedel malico na hitro in pod pritiskom. Tožnik tega ni navedel, navedel je le, da se ni mogel regenerirati med delom, ker se mejni prehod ne zapre. V času, ko je jedel malico, dela ni opravljal, saj tedaj na mejnem prehodu ni bilo nobenega. Če bi kdo prišel, bi lahko potem z odmorom nadaljeval. Dejstvo, da se mejni prehod ne zapre, ne pomeni, da je tožnik ves čas opravljal delo. Tožnik ni opravil nič več dela, kot bi ga, če bi imel zagotovljen odmor. Prometa na mejnem prehodu ni toliko, da bi delo opravljal ves čas. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, kakšna premoženjska škoda je tožniku nastala. Če bi tožnik opravil več dela, bi bil kvečjemu upravičen do nadur, pri čemer plačila ni zahteval skupaj z dodatkom za nadurno delo. Tožnikovo delo je bilo specifično, saj vnaprej ni bilo mogoče predvideti, koliko bo dela in kako bo potekalo. Predvidljivo je bilo v tem, da ni bilo veliko prometa. Tožnik bi si lahko vzel čas za odmor. Niti ni zatrjeval, da to ni bilo mogoče. Toženka se pritožuje zoper sklep iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je zahtevek tožnika (delno) utemeljen, zato je odločitev o pravdnih stroških zmotna. Zmotno je ugotovilo uspeh tožnika v pravdi. Tožnik je s tožbo uveljavljal znesek v višini 2.593,04 EUR, tožbo je delno umaknil. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevalo znesek v višini 2.315,89 EUR, ne da bi upoštevalo znesek v višini 277,15 EUR, za katerega je s pravnomočnim sklepom ustavilo postopek. Pravilno bi znašal uspeh tožnika v pravdi 83 %. Tožnik tožbe ni delno umaknil, ker bi toženka zahtevek izpolnila. V delu, v katerem je tožbo delno umaknil, v pravdi ni uspel. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da zahtevo tožnika za plačilo pravdnih stroškov zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbi prereka navedbe toženke. Navaja, da iz obvestila z dne 9. 6. 2010 izhaja, da je vodja izmene organiziral delo na način, da zagotovi odmor oziroma da določi čas odmora in delavca, ki izvrši zamenjavo. Ne izhaja, kot neutemeljeno navaja toženka, da bi moral delavec sam zaprositi za zamenjavo niti da bi si sam določil, kdaj bo izrabil odmor. V spornem obdobju tožniku vodja izmene ni določil časa odmora. Navedbe, da bi moral tožnik sam zaprositi za zamenjavo, so prilagojene potrebam tega spora. Toženka se je morala zavedati, da tožniku pripada odmor. Kot delodajalec je tista, ki je dolžna delo organizirati na način, da delavcem zagotovi odmor. Na MP G. sta v nočni izmeni delo opravljala dva delavca in je bilo nemogoče, da bi izrabila odmor. Enako velja za MP I. in MPOP J., K. ter L., kjer je delo opravljal le en delavec, ki mejnega prehoda ni smel pustiti nenadzorovanega. Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES izrecno določa, da se čas, ko mora delavec ostati na delovnem mestu in biti na razpolago delodajalcu, šteje v delovni čas, tudi če ne opravlja delovnih nalog. Ta čas ne predstavlja odmora. Odmor je čas, ki ga delavec posveti lastnim interesom. Podana je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če mora biti delavec v času odmora na delovnem mestu in mu ni omogočena psihofizična regeneracija. Toženka je tožniku zagotovila odmor od decembra 2018 dalje, ko lahko poje malico in se spočije ter sprosti. Pred tem to ni bilo mogoče. Tožnik mejnega prehoda ni smel pustiti nenadzorovanega, ves čas je bil na razpolago toženki, da po potrebi opravlja delo. Pritožbene navedbe, da gre za mejne prehode, ki so manj obremenjeni, so novote, poleg tega so pavšalne in nedokazane. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za odločitev ni bistveno, kako obremenjen je posamezni mejni prehod. Toženka tožniku vse do decembra 2018 odmora ni zagotovila, od decembra 2018 ga zagotavlja na način, da mu omogoči zamenjavo. Ker je delavec za čas odmora plačan enako, kot kadar dela, je sodišče prve stopnje za čas do decembra 2018 pravilno pri izračunu nadomestila plače izhajalo iz bruto urne postavke. Pravilno je presodilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Iz sodne prakse (odločbi VDSS Pdp 369/2020, Pdp 518/2020) jasno izhaja, da je delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti odmor, ki je namenjen obnovi psihofizične sposobnosti delavca za opravljanje dela. Od delavca se ne zahteva, da na kršitev pravice do odmora opozarja. Priča D.D. je izpovedal, da z obvestilom z dne 9. 6. 2010 ni bil seznanjen. Priča B.B. pa je izpovedal, da je iz tega obvestila razvidno le, da ima delavec pravico do odmora in da mu jo je dolžan zagotoviti vodja izmene. Izpovedal je, da edino vodja izmene ve, koliko policistov ima v določenem trenutku na razpolago, in da lahko oceni, ali je na razpolago zamenjava. Neživljenjsko bi bilo od delavca zahtevati, da kliče vodjo izmene in sprašuje, ali je na razpolago zamenjava. Obveznosti zagotoviti odmor se ne sme prenesti na delavca. Toženka niti za en dan vtoževanega obdobja tožniku ni zagotovila odmora, tega ni dokazala. Ni dokazala, kdaj in kdo bi tožnika zamenjal. Iz izpovedi prič izhaja kadrovska podhranjenost, od decembra 2018 je policist, ki opravlja delo v skrajšanem delovnem času in izvaja zamenjave. Določba petega odstavka 18. člena KPP ureja le primere, ko policistu narava dela omogoča izrabo odmora. Šesti odstavek 18. člena KPP pa ureja primere, ko policist v izjemnih primerih ne more izrabiti odmora. Tožnik odmora ni mogel izrabiti vsakodnevno, ne le izjemoma. V tem sporu uveljavlja denarno terjatev in tako ni bil dolžan podajati zahteve za odpravo kršitev pravic. V tožbi je jasno navedel, da uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen, ker ni mogel izrabiti odmora, v prvi pripravljalni vlogi pa je navedel, da gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Toženkine navedbe o nadurah so za odločitev nebistvene, pomenijo le, da bi tožnik lahko zahteval še višji znesek odškodnine, kot ga je. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbi.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen glede pravdnih stroškov.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s povzemanjem izpovedi tožnika. Že iz pritožbenih navedb izhaja, da toženka po vsebini oporeka dokazni oceni izpovedi, kot jo je naredilo sodišče prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpovedmi tožnika in prič C.C. ter D.D. v delu, v katerem se nanašajo na obvestilo z dne 9. 6. 2010. 7. V zvezi s pravno podlago prisojenih zneskov pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v dosedanjem postopku podal navedbe, ki zahtevek utemeljujejo, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prav vsa za odločitev bistvena dejstva.

8. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval kršitev pravice do odmora, kadar je opravljal delo mejne kontrole na mejnih prehodih za mednarodni promet (MP) G. in I.ter mejnih prehodih za maloobmejni prehod (MPOP) J., K. in L. v času do decembra 2018. Sodišče prve stopnje je glede opravljanja dela pravilno ugotovilo, čemur toženka v pritožbi ne oporeka, da sta bila na MP G. v nočni izmeni dva policista, eden je opravljal delo na vstopu v državo in drugi na izstopu iz države. Menjati oziroma nadomeščati se nista mogla. Na MP I. in MPOP J., K. in L. je bil v nočni izmeni en policist. Mejni prehodi se niso zaprli.

9. Pravico do odmora med delom določa 154. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), za tožnika kot policista pa še 18. člen Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je navedeno pravno podlago v obrazložitvi povzelo in uporabilo pri odločitvi. Pravilno je opredelilo, da za odločitev ni bistveno, ali je tožnik na kršitev pravice opozarjal. Prav tako ni bistveno, ali je bila toženka kadrovsko podhranjena, čemur toženka sicer v pritožbi oporeka. Ker gre za navedbe, ki za odločitev niso bistvene, se pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ne opredeljuje. Toženka je pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožniku odmor med delom zagotovila, po eni strani na način, da bi tožnik sam zaprosil za zamenjavo, po drugi strani pa, da bi izrabil odmor, ko ne bi bilo dela. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi IV Ips 87/2009, ki se nanaša na vprašanje zagotavljanja odmora v več delih, saj toženka ni navedla (niti dokazala), da bi tožniku odmor zagotavljala na tak način.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da v konkretnem primeru glede na dejanske okoliščine, da je bil mejni prehod ves čas odprt oziroma da zaprtje mejnega prehoda ni bilo predvideno (o tem so skladno izpovedali tožnik in zaslišane priče), tako da tožnik ni smel prekiniti z delom, tožniku odmor, ki bi ga izrabil, ko ne bi bilo dela, ni bil zagotovljen. Sodišče prve stopnje je izpoved tožnika, da odmora ni imel, pravilno dokazno ocenilo. Prav tako pravilno je dokazno ocenilo predloženo listino – obvestilo komandirja Postaje mejne Policije (PMP) A. z dne 9. 6. 2010 (v spisu kot priloga B12). Navedeno je: „Vse policiste in policistke PMP A. obveščam, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom (154. člen ZDR) vsem policistom in policistkam. To pomeni, da to pravico zagotavlja policistom in policistkam, ki opravljajo mejno kontrolo na mejnih prehodih za cestni promet in ne le na MP A.. Čas počitka posameznika in policista, ki opravlja menjavo, določi vodja izmene.“ Pritožbeno sodišče pritrjuje, da iz obvestila ne izhaja, da bi moral policist zaprositi za zamenjavo, četudi so drugače izpovedale priče B.B., komandir PMP A., E.E., pomočnik komandirja, in F.F., vodja izmene, kot tudi pritrjuje ugotovitvi, da zamenjav ni bilo. Priče B.B., E.E. in F.F. niso vedele izpovedati konkretno, kdaj in za katerega delavca bi bila izvedena zamenjava, zato njihovim izpovedim, da so se zamenjave izvajale, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo.

11. Tožnik je opredelil vtoževano terjatev kot odškodnino za premoženjsko škodo. Tako jo je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki v drugem odstavku določa, da se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Pravilno je presodilo, da je toženka kršila tožnikovo pravico do odmora in da je bil zaradi tega protipravnega ravnanja tožnik prikrajšan na premoženjskem področju, saj je opravljal delo v času, ko bi sicer izrabil odmor.

12. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev o (delni) utemeljenosti zahtevka tožnika. Glede pravdnih stroškov je delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri opredelitvi uspeha strank v postopku ni upoštevalo delnega umika tožbe. Toženka v pritožbi pravilno izpostavlja, da je tožnik v sporu uspel v deležu 83 %, kar velja do delne ustavitve postopka, v nadaljevanju pa je uspel v deležu 93 %. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama pravilno priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). Ob pravilnem upoštevanju uspeha je tožnik upravičen do 1.030,95 EUR, toženka pa do 145,70 EUR, tako da je dolžna toženka tožniku plačati stroške v višini 885,25 EUR in v višini 107,90 EUR iz naslova sodne takse, o čemer je odločeno v izpodbijanem sklepu.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbama toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 385. člena ZPP ter 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe v točki IV izreka in izpodbijani sklep, tako da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 993,15 EUR namesto v višini 1.175,46 EUR, kolikor so znašali prisojeni stroški po izpodbijanem delu sodbe in izpodbijanem sklepu. Ker sicer niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbi toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP) in nespremenjeni del izpodbijanega sklepa (1. točka 365. člena ZPP) sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki je s pritožbama uspela v neznatnem delu, sama krije svoje stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in se tako ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).